Domača fonoteka: UROŠ ZUPAN

Je občutek, ko dobiš v roke novo vinilno ploščo, še enako vznemirljiv kot nekdaj, ko smo plošče naročali iz tujine in čakali več tednov, da je dospela do nas?
V tistih časih plošč iz tujine nisem naročal. Mogoče sploh nisem vedel, da ta možnost obstaja. Naročal pa sem jih preko revije Džuboks. Torej so mi nekako znani občutki, ko čakaš na ploščo. Znam pa si seveda predstavljati, da je šlo pri naročanju plošč iz tujine za neko višjo stopnjo pričakovanja. Skoraj za vrtoglavico. Tisto so le bili originali, kot smo jih takrat imenovali. Zdaj plošče naročam včasih sam, včasih koga, ki je zverziran, prosim, da to stori zame. V zadnjem času Leona. Naroči z discogsa in potem mu jaz prinesem denar in imava še poslušalsko seanso na njegovem sistemu. Kar je super. Pa še kakšen fin viski natoči. Z vonjem in okusom po dimu, po šoti, oceanu. V kombinaciji z glasbo, ki jo poslušava, se potem zgodi nekakšen proustovski trenutek. Okus viskija v ustih in glasba, kombinacija, ki fotografira spomin. In ko bom naslednjič okusil isti viski, bom v duhu zaslišal ploščo, ki sva je poslušala. Plošče sem kupoval po trgovinah. Doma, po Evropi in v Ameriki. In ta način kupovanja plošč pogrešam. Pogrešam, da bi človek lahko šel v trgovino in tam našel plošče, ki jih je treba zdaj naročiti. Rabljene in seveda tudi nove, a ne tiste, ki se dobijo v Mullerju in drugih ploščarnah, ampak avdiofilske. Kar pa zadeva začetek vprašanja, občutek v največ primerih ni tako vznemirljiv in intenziven, kajti takrat, v mladosti, je bilo poslušanje glasbe, tiste, ki je bila odločilna, pomembna, vedno povezano z vzklikom: »To je moje življenje!« Danes se to ne dogaja več, danes je glasba samo še dobra glasba. Brez prodornega vzklika. So pa seveda tudi izjeme. Pred nekaj leti sem iz Nemčije naročil box Nicka Draka Fruit Tree. Štiri plošče. Tri, ki so mu izšle začasa življenja in Time Of No Reply, ki je izšla posthumno. Ko je poštar pozvonil, sem dobesedno tekel po stopnicah in ko sem se vračal v stanovanje, sem kričal od vzhičenosti.

Po kakšnih kriterijih kupuješ plošče? Kupiš kdaj na slepo, le na podlagi priporočil ali vedno poslušaš vnaprej? Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zate zanimivih albumov? Koliko ti pomeni ohranjenost, če je plošča iz druge roke? Kako pomembno je, da se plošča dobro sliši?
Odločilni kriterij je dobra glasba. To je osnovno. Na slepo plošč ne kupujem. Vedno najprej poslušam. Kupujem jih na podlagi priporočil, ni važno ali gre za tista, ki jih dobim od ljubiteljev glasbe, ali gre za internet. Časopise. Enciklopedije. Na internetu so možnosti informiranja neskončne. In moram reči, da vsak dan porabim nekaj ur za različna raziskovanja, mogoče celo študij. Študiram različne lestvice, gledam youtube, sploh videe o ploščah, zbirkah plošč, novih natisih, ki jih objavljajo člani Vinyl Community. Pri slednjih mi vedno pade v oči njihov prozahodni pogled,izkušnja, če hočeš, kar je seveda razumljivo,saj so od nekdaj živeli v deželah izobilja. Vse jim je bilo na razpolago in to takoj, nemudoma, za razliko od nas, ki smo se morali pošteno potruditi, da smo prišli do kakšne plošče, ki smo jo resnično želeli imeti. In zaradi tega truda, ki smo ga vložili, smo potem te plošče znali zares ceniti. Pravzaprav smo bili vanje zaljubljeni. Niso bile samoumevne. Nekdo bi tem ljudem iz dežel izobilja moral povedati, da obstaja tudi druga stran kovanca. Drugačna izkušnja. Seveda smo še vedno v podrejenem položaju. Zaradi oddaljenosti, poštnin in carin. Japonska plošča je v Evropi vsaj enkrat dražja kot na Japonskem, da ne govorim o avdiofilskih izdajah UHQR. V Ameriki to stane 150 $, kar je še nekako sprejemljivo. Pri nas 250 €. V Ameriki je iz druge roke čisto mogoče dobiti kakšne super drage plošče za nekaj dolarjev. Dobiš ploščo, ki stane 1500 € za 5 $. To so plošče, ki so zašle v kakšne starinarnice, ali pa se prodajajo na garažnih razprodajah. Pri nas tega ni. Plošča mora biti ohranjena, v stanju NM, če je le mogoče. Tiste neumnosti, da plošče poslušajo stari prdci, ki imajo radi škripanje in prasketanje in da je to nekakšen dodatek, presežen moment, so seveda popolne neumnosti. Stari prdci poslušamo plošče, ampak tihe, brezšumne. Sploh mi ni jasno, da ljudje na discogsu ponujajo stolčene plošče. No, jasno mi je zakaj jih ponujajo, radi bi kaj zaslužili, ni mi pa jasno, kdo takšne plošče kupuje. Razen, če gre za zbirateljske kose, ki se samo gledajo in ne poslušajo. Ampak plošče imamo zato, da jih poslušamo. Se mi zdi. Seveda pa je tudi pomembno, da se plošča dobro sliši. Predvidevam, da misliš na soničnost. Na kvaliteto pressinga. Zvočni oder. Globino. Prostor. Detajle in podobne skovanke iz avdiofilske latovščine, če se malo pošalim. Ki me nekako spominjajo na opise okusa vin, ki jih najdemo na etiketah buteljk.

Danes se večinoma glasba posluša prek pretočnih servisov, youtuba, skratka prek interneta. Se tudi ti poslužuješ teh kanalov, morda v informativne namene?
Poslužujem se samo youtubea. Seveda v informativne namene. Če mi je kaj všeč, vedno poiščem fizičen nosilec, vinilko.

Glede na to, da si pesnik, verjamem, da veliko pozornost nameniš besedilom. Se na obzorju že pojavljajo avtorice, avtorji, ki so te prepričale, prepričali z besedili? Nekaj kot novi Bob Dylan, Leonard Cohen, Nick Cave, Joni Mitchell, seveda ne v smislu kopiranja teh, ampak glede na moč izpovedi?
To ti pa težko rečem. Bistveno bolj sem v stiku s starim svetom, kot pa s sodobnostjo. Čeprav kupujem tudi nove plošče. A iz leta v leto manj. Na neki točki, pri neki starosti, človeka nehajo zanimati novotarije, zanimajo ga samo vrhovi. Da pa bi bolj jasno videli te vrhove in jih tudi prepoznali, je potrebna časovna distanca. Te pa v primeru novih plošč še ni. Pa še en velik problem je pri detektiranju tekstov, ki niso v materinščini in problem je seveda star, izvira še iz naših prvih stikov z glasbo. Besedila smo razumeli po svoje, delno, določene pasuse sicer zelo natančno, ostalo pa so bila ugibanja. Štukanje. Zaradi pomanjkljivega znanja jezika in zato, ker ni bilo veliko pevcev kot je Frank Sinatra, pri katerem natančno razločiš čisto vsako besedo, ki jo zapoje. Tisto, ki jo razumeš in tudi tisto, ki je ne razumeš. On je bil resnično The Voice. Seveda me zanima kakšni so teksti, absolutno. To je del glasbe, integralen del, dodatna dimenzija, del zlitine, zato grem gledat besedila, ali na inserte, ali na ovitke plošč (tu si moram včasih pomagati z lupo), ali pa na internet in ko si zavrtim ploščo, poslušam kaj pojejo in hkrati berem tekst z ekrana, da sploh vidim, zakaj se gre. Včasih se dejansko zgodi, da poslušalec izpusti in izgubi nek integralen del, če se ne poglobi v besedilo, če ga ne skuša razvozlati, če ga ima zgolj za neko pritiklino. Mi lahko poslušamo Steely Dan in se čudimo, kakšna glasbena in zvočna perfekcija ja to, če nam je ta tip glasbe seveda všeč, a dobro je tudi, da razumemo besedila, da vemo, kaj se poje. En primer s plošče Aja, to je drugi komad na strani B: Home At Last. Komad je seveda krasen sam po sebi. Postane pa še boljši, če natančno poslušaš tekst, ga po možnosti prebereš in zaprepaden vidiš, da gre za pop verzijo Homerjeve Odiseje, ki si iz epa sposodi temo in določene motive in jih prestavi v sodoben čas. V pop kulturo. Vse skupaj potem dobi neko čisto drugačno in dodatno dimenzijo.

In pri nas, bi lahko izpostavil mlado avtorico, avtorja, ki je, na primer, na sledi Pengova, Marka Breclja, Andreja Trobentarja, Braneta Bitenca, Kseniji Jus, vsaj v toliko, da si si nabavil njeno/njegovo ploščo?
Ne spomnim se, kdaj sem kupil kakšno slovensko ploščo. Mi je pa Primož Vitez podaril longplejko Bossa de Novo - Twist. Najprej en mali intermezzo v zvezi s tem. Zvok na pološči je avdiofilske kvalitete. Izjemno. Nisem mogel verjet. Gor so seveda klasike kot je Brecljev Ta stol. A naslovnega komada Twist nisem poznal. Poslušam. Tekst je izjemen. Potem sem prebral, da je tekst napisal Milan Kleč. Imam pa tudi na domačem ozemlju isto težavo kot širše. Nisem na tekočem. Radio poslušam največkrat v avtomobilu in teksti so po večini katastrofalni. Po večini, ne vsi. Skoraj vedno lahko uganem rimo, ki bo sledila, če poskušajo rimati. Kot da tisti, ki piše besedila, v življenju ne bi prebral nobene knjige. Nobene pesmi. Ničesar. Tomaž Pengov je bil pesnik, njegova precej tradicionalna poezija bi se v obdobju ekstremnega modernizma utopila, če bi ostala samo na papirju, tako pa jo je nosila unikatna glasba, seveda z unikatnim igranjem in nastala je čudežna zlitina. Unikatna mešanica glasbe in besede. Po moje najboljša slovenska plošča vseh časov. Tukaj je seveda še Brecelj s Coktailom kot Tomažev antipod. Brecelj in Bojan Adamič. Frik in mojster. Zdi se mi, da so najboljši tekst stvarni teksti, ne abstraktni teksti. Pomikanje v smeri abstrakcije je že višja matematika.

Kaj pa raperji? Glede na to, da so pri njih besedila v prvem planu, te je od domačih kdo navdušil?
Premalo poznam, da bi lahko karkoli verodostojnega rekel. Tudi v svoji zbirki plošč imam zelo malo rapa. Ploščo Illmatic ameriškega raperja Nasa in nekaj plošč Kendrica Lamarja. Bom še pomislil, da sem nekakšen tradicionalni elitist.

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je zgodilo to razsvetljenje, čarovnija zvoka z gramofonske plošče?
V osnovni šoli. Glasbeno je šlo takole; Slaki in Beneški fantje v šestdesetih. Vrtec. Potem Korni grupa Trla baba lan v prvem razredu osnovne šole. Na ta komad sem bil nor. Zmaga Abbe na Evroviziji leta 1974 in potem čista inciacija v muziko. Na radiu sem slišal komad Help, nisem vedel kdo igra, nisem vedel, kako je naslov, ampak bilo mi je tako noro všeč kot mi je bil takrat všeč nogomet splitskega Hajduka. Skratka; vrhunsko doživetje. Prva plošča je bila Abbina Greatest Hits, ki sem jo, ko smo imeli nekaj let kasneje, če staršev ni bila doma, pri meni žure, iz previdnosti vedno skril, da me ne bi linčali in izobčili iz naše frikovske druščine. Imeti to ploščo v občutljivih letih, je bil skoraj prekršek proti vesoljnemu redu. Za Abbo je prišel Rdeči album, vstopna plošča naše generacije v Beatle in lej ga zlomka, tam je bil komad Help, potem Zeppelini, Floydi, psihedelija, folk, ECM jazz in tako do danes, ko poslušam vse razen heavy metala in vseh ostalih kovinarskih žanrov in podžanrov. No, ne poslušam tudi žanrov, ki jih pozna moj sin, recimo hiper popa.

O tem smo sicer že debatirali v napol privatni sferi, a naj ponovim; katero ploščo si poslušal največkrat oziroma bi jo označiš za ploščo svoje mladosti?
Največ sem poslušal Pengovova Odpotovanja. Sem si jo sposodil in jo pozabil vrniti. Najprej sem drgnil zeleno, mono verzijo, jo poznal tako dobro, da če bi jo šel danes poslušat, bi verjetno še vedno vedel, ne le to, kako si sledijo komadi, ne le za vsako besedo in vsak verz Tomaževe poezije, ampak celo to, kje bo počilo in zaškripalo. Potem sem seveda drgnil ponatis. Rjavo. Stereo. To je trajalo nekaj let. Ta poslušanja se merijo v stotinah. Če ne tisočih. Od začetka do konca. Ne poslušanje posamičnih komadov. Mogoče sem zaradi te plošče postal pesnik. Sva pa s Tomažem enkrat skupaj nastopala. Na gimnaziji v Slovenj Gradcu. Pred nastopom sem mu rekel, da znam vsa besedila z Odpotovanj na pamet, pa me pogleda in reče, blagor ti, jaz jih ne znam. Bil sem njegov predvozač. On je bil eden mojih najstniških herojev. Verjetno največji. Resnično sem se počutil počaščenega. Koncert je zelo dobro speljal, čeprav sem zraven ves čas trepetal in stikal zanj pesti, da se mu ja ne bi kaj zalomilo.

Si takrat, v najstniških letih, mislil, da bo ta „hobi“ trajal tako dolgo?
Bi rekel, da sem bolj živel v takratni sedanjosti in se nisem veliko ukvarjal s tem, kaj bo. Življenje se je razprostiralo pred nami kot naliv sladkorne pene. Razmišljam, če se je kdo od nas, ki imamo tako radi glasbo, s tem ukvarjal. Ne vem? Verjetno nihče.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, materialno ali sentimentalno?
Najprej sentimentalno. Če bi moral izbrati eno ploščo, ne bi izbral plošče, ampak boks in sicer tisti, ki sem ga že omenil; Nick Drake – Fruit Tree. Kaj je največ vredno v denarju? No, tudi Drake ni poceni. Nekaj sto evrov. Precej so vredne plošče iz bivše države. Ne licenčne izdaje, ampak plošče bendov kot so Katarina II, Zabranjeno pušenje, Haustor … Naredil sem si nekakšen jagodni izbor iz ex-Yu muzike in imel sem srečo, da mi je nekaj teh plošč ostalo v zbirki, nekaj sem jih dobil zastonj, nekatere pa kupil po normalnih cenah. Danes bi mi bilo nemogoče narediti takšen izbor, ker so cene najboljših ex-Yu plošč podivjale. Ne vem, kdo je pripravljen plačati 500 €, 400 € za nekatere od teh plošč. Precej so vredne tudi kakšne jazzovske plošče. Stare izdaje iz sedemdesetih. Kakšen box Grateful Deadov. Prva mono izdaja druge plošče banda Big Star Radio City. Deadi 700 €, Radio City 500 €. Ampak problem je podoben, kot pri jugoslovanskih ploščah. Ti lahko namalaš ceno, a kje boš našel nekoga, ki je pripravljen toliko plačati, je pa drugo vprašanje. Zrasle pa so tudi cene novim ploščam. Kar sem jaz kupoval za 20 €, zdaj stane 100 €. Recimo kakšna plošča Flaming Lips. Mislim, da v Sloveniji še nismo osvojili tega, da so neke plošče pač drage, drage zaradi različnih razlogov. Bizarno se mi zdi, da so tako drage tudi tiste plošče, ki jih v času, ko so izšle, ni povohalo veliko ljudi. Da ne rečem nihče. Recimo plošča skupine Izvir z istoimenskim naslovom. Verjetno je to nekakšen zbirateljski kos, ki se ga ima in se ga ne posluša. Se pa tudi sam počutim malce nelagodno, če dam na gramofon kakšno res drago ploščo. Bojim se, da mi bo padla iz rok. In se poškodovala. Se je že zgodilo. Na srečo plošča ni bila draga. Lahko pa rečem, da pri nas večina ljudi misli in pričakuje, da bo dobila katerokoli ploščo po isti ceni, kot so cene plošč v Mullerju, ampak tudi tam so se plošče precej podražile.

Si tudi ti tam koncem osemdesetih, začetek devetdesetih let obrnil hrbet vinilni plošči in preklopil na CD, ali si vedno verjel v vinil? In naprej, CD ali vinilka in zakaj? Velikost ovitka, boljši, toplejši zvok vinilke, priročnost in brezšumnost CD plošče...?
Takrat se mi je pokvaril gramofon. Svet so preplavili CD-ji. V primerjavi s preteklostjo, je bilo vinilnih plošč samo še za vzorec. Plošče iz tega časa imajo danes astronomske cene. Po pravici povedano, sem mislil, da je z vinilom konec. Nekatere plošče sem razdal. Jih zamenjal za knjige. Nekatere so čudežno izginile. Predvsem domače, ki so zdaj zelo drage. Precej pa jih je ostalo. Ampak takrat nisem imel veliko plošč. Nekaj sto. Nekaj let nisem imel ne gramofona, ne kakšne druge aparature za reprodukcijo zvoka. Potem sem si kot tisti, ki je na tekočem s tehničnimi inovacijami, v Ameriki kupil walkmana??!! in sem poslušal posnete kasete. Sredi devetdesetih pa stolp s CD predvajalnikom. In takrat me je resno zagrabila strast kupovanja CD-jev. Prvi CD, ki sem si ga kupil, je bil Heaven Or Las Vegas banda Cocteau Twins, precej preden sem kupil stolp. Prijatelj mi ga je presnel na kaseto. Drugi CD je bil box Fruit Tree Nicka Drakea??!! in My Favorite Things Johna Coltranea, ali pa je bil The Love Supreme. To sem kupil istočasno s stolpom. Po tem pa sem si po vzoru knjižnice, v kateri so kanonična dela, začel delati primerljivo zbirko glasbe na CD-jih. Tega v prvi fazi zbiranja vinilk nisem počel. Kupoval sem jih stihijsko. Brez načrta. S kupovanjem CD-jev pa sem bistveno razširil svoje glasbene horizonte. CD-je še vedno imam. Zdaj kupujem samo vinilne plošče. Zadnji CD sem kupil pred nekaj leti. Hats skupine The Blue Nile. CD predvajalnika namreč nimam, zagotovo si ga bom kupil. Vsak od teh dveh različnih nosilcev zvoka ima svoje prednosti in svoje slabosti. Za določeno glasbo, recimo klasično, je boljši nosilec zvoka CD, ker je popolnoma brezšumen. Če iščeš bolj topel zvok, kot si napisal, pa vinilne plošče. CD-ji so bolj svetli, medicinsko antiseptični. Govorim o zvoku. Osebno mi je bolj všeč zvok vinila. Pa tudi vinil z vsemi pritiklinami, ki jih omenjaš, je nekaj popolnoma drugega kot CD. Je celostna umetnina.

Ko se enkrat nabere, na primer, več tisoč plošč, nastane težava z razvrščanjem. Vsak ima svoj ključ, kakšen je tvoj? Več tisoč plošč zavzame tudi nekaj prostora, pri mnogih to predstavlja težavo. Imaš še kam „zlagat“?
Ključ je zanimiv: urejen kaos. Vse skupaj je podobno nekakšnemu psihedeličnemu kalejdoskopu, ki pa ima vseeno določen red, urejevalni princip, a je le ta precej ohlapen in na prvo žogo težko določljiv. Še boljše bi bilo, če bi rekel, da je spremenljiv. Plošče so včasih na policah glede na desetletje izida, recimo skupaj so šestdeseta, pa sedemdeseta, pa osemdeseta. Včasih so skupaj glede na glasbeni žanr, recimo skupaj so jazzovske plošče in plošče moderne klasike. Skupaj so psihedelične plošče z Zahodne obale, bendi iz San Francisca. Včasih so skupaj plošče posameznih skupin ali pa posameznikov, če imam več plošč. Skupaj so plošče iz bivše države in novih držav, ki so nastale na tleh bivše države. Nekdo, ki bi to gledal, bi se bolj težko znašel, jaz pa natančno vem, kje je kakšna plošča. Prostora ni več nobenega. Vse je natlačeno. Poleg nekaj tisoč plošč in CD-jev (obojega skupaj) imam tudi 4000 knjig. Ker se prostor ne bo povečal, ne ostane nič drugega kot da začnem izločati knjige, CD-je in plošče, ki jih ne bom več bral in poslušal.

Imaš na spisku kakšno ploščo, ki jo iščeš že leta, a je nikakor ne moreš najti za spodobno ceno in spodobno ohranjeno? Nek redek natis singla z eksluzivno hrbtno stranjo, na primer?
Imam. Zalotil sem se, šlo je celo tako daleč, da če jo včasih vidim na kakšni lestvici plošč, jo hočem avtomatično prišteti k ploščam, ki jih imam, čeprav je nimam in je verjetno tudi ne bom nikoli imel, ker je predraga in preveč oddaljena. To sta dve plošči japonskega benda Fishmans, prva ima naslov Long Season in je iz leta 1996, na vinilu je izšla 2016, druga pa ima naslov 98.12.28, izšla je leto kasneje. Številke v naslovu označujejo datum koncerta, to je plošča v živo. Ampak posamično ni izšla na vinilu. Na vinilu je izšla v boksu z naslovom Fishmans Rock Festival (2007). Pravzaprav sta obe v tem boksu, pa še nekaj drugih zadev je zraven. Cena. Prava sitnica, kot bi rekli v Alan Fordu. S poštnino vred 2000 €. Glasba: dream pop, psihedelija, dub, post rock, downtempo. Za prste polizat.

Kako na nakup vpliva ovitek plošče? Pravijo, da nihče ni kupil plošče samo zaradi ovitka, ampak lahko pa ta pretehta odločitev.
Nekateri ovitki so fenomenalni. Ikonični. So, seveda skupaj z glasbo s plošč, ki jih varujejo, emblemi določenega časa, določene dobe na planetu Zemlja. Ne, nikoli nisem kupil plošče, ker bi mi bil všeč ovitek.

Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši? Tu imam v mislih glasbenike z obširno diskografijo, Neila Younga, Dylana...
Ne zbiram kompletnih diskografij, čeprav sem bil v nekaterih primerih kar blizu temu. Recimo Grateful Dead, ki seveda nimajo toliko studijskih plošč kot Young in Dylan, ampak vsako leto za Record Store Day izide kakšen koncert iz arhivov. Po možnosti v kakšni škatli. Kot je tista moja, ki je zdaj vredna 700 €, kupljena je bila za nekaj čez sto: koncertni album Grateful Deadov Cornell 8. Maj 1977. Imam skoraj 40 plošč Deadov, če zraven štejem še solo plošče Jerrya Garcie. Če se odločim za več plošč enega izvajalca, kupujem kvintesenčne plošče, jedrne, če hočeš. Imam vse plošče Steely Dan od prve Can't Buy Trill do Gaucha, imam plošče Pink Floydov od The Piper At The Gates Of Dawn do The Wall, Van Morrisona od Astral Weeks do Too Late To Stop Now in tako naprej. Sistem zbiranja je utemeljen na kanoničnih ploščah, vendar s tem poudarkom, da mi mora biti glasba všeč. Če mi glasba ni všeč, en takšen primer so Black Sabbath, pa čeprav gre za kanonično ploščo, ali več njih, jih nimam v zbirki. V zbirki pa imam seveda tudi kopico plošč, ki ne kotirajo visoko na nekih uradnih lestvicah in v uradnih izborih, ampak so visoko na mojem subjektivnem Parnasu. Prvi, ki mi pade na pamet, je David Sylvian. Ki ga na nekih lestvicah iz osemdesetih ni niti med prvimi dvestotimi. Zame pa je plošča Secrets Of Beehive med prvimi desetimi ploščami tega desetletja. Ena najboljših kadarkoli.

Te danes zanimajo predvsem nove izdaje ali še krpaš luknje v domači fonoteki za nazaj?
Novih izdaj ne kupujem veliko. Ko sem kupoval še CD-je, sem jih precej več. Predvidevam, da s tem misliš na plošče, ki so izšle zdaj, ne na nove stare izdaje, se pravi na ponatise plošč, ki so izšle pred desetletji. Jih je tako malo, da si jih upam našteti. Lani sem kupil samo eno novo novo ploščo, ampak je odlična. Novi angleški jazz: Black Classical Music Jussefa Daysa, verjetno bom kupil še Javelin Sufjana Stevensa, pa še kaj. Leta 2022 sem kupil samo Weyes Blood – And In The Darkness, Hearts Aglow, leta 2021 ploščo Promises pod katero so podpisani Floating Points, Pharoah Sanders in Londonski simfonični orkester. Po moje takrat tudi What Kinda Music Toma Mischa in Yussefa Dayesa. Leta 2020 Shore neo folk benda Fleet Foxes, leta 2019 Titanic Rising prav tako od Weyes Blood, ki je po moje ena najboljših plošč v tem stoletju. Torej bolj krpam luknje. Krpam jih na dva načina. Kupujem boljše pressinge, seveda pa kupujem tudi starejše plošče, ki jih še nimam. Kupujem ali zgodnje izdaje, včasih tudi originale, če niso predragi, ali pa avdiofilske ponatise. To slednje velja predvsem za jazzovske plošče. Kajti zdaj živimo v zlatem odboju ponatiskovanja najboljših jazzovskih plošč. Ravnokar je recimo izšel ponatis Eastern Sounds Yusefa Lateefa na OJC. Imam sicer ameriški pressing iz zgodnjih sedemdesetih, a sem vseeno v veliki skušnjavi.

Foto:
portret: Uroš Zupan
Nick Drake: Fruit Tree 4xLP
Bossa de Novo Twist LP
Tomaž Pengov Odpotovanja, "zelena" in "rjava" različica
Cocteau Twins Heaven Or Las Vegas CD
Grateful Dead Cornell 5.8.77 4xLP

Janez Golič (8. februar 2024)