Domača fonoteka: MATJAŽ PIRŠ

Že mnoga leta si popotnik in turistični vodič. Si vzameš čas in obiščeš ploščarne na teh poteh?
Seveda, če se le da. Je pa večina mojih poti 'službenih', kar praktično pomeni, da pridemo s skupino sopotnikov v neko mesto, tam imamo potem določene oglede, ki so mnogokrat izračunani skoraj v minuto, tako, da včasih zmanjka časa, včasih pa tudi energije. A se običajno vseeno ne dam.
Drugo vprašanje pa je, če sploh obstaja kakšna ploščarna. Tu nekatere dežele kar presenetijo. Recimo Mehika. V glavnem mestu se najde par odličnih trgovin (Mix Up, Ghandi), tako s CD-ji kot z vinili. Nasploh Mehičani izdajo veliko aktualnih licenčnih albumov za zelo zmerno ceno, katerih kvaliteta ni nič slabša kot pri zahodnih natisih. Ali pa recimo Reykjavik. Tam je še vedno trgovina in založba Smekkleysa oziroma Bad Taste, ki so jo daljnega leta 1986 ustanovili Sugarcubes. Tu cene niso ravno tako prijazne kot v Mehiki, se pa najde marsikaj takšnega, za kar ti ni težko plačati kakšno krono več. Japonska ima še vedno veliko ploščarn in dober izbor. Sem pa lani po Seattlu iskal SubPop – ta je sedaj v najbolj fensi delu mesta, kjer vladajo stavbe iz jekla in stekla. In takšna je tudi trgovina. Flanele in grunge so že davno mimo …

Če si v, iz naše perspektive, v bolj odročnih krajih in državah, kaj tam tudi pobrskaš po vinilnih in CD ploščah in kako potem izbiraš med njimi, če so ti izvajalci povsem neznani?
Načeloma čisto neznanih stvari ne kupujem več. V latinskoameriško muziko sem 'zlezel' kar globoko in običajno vem, kaj bi imel. Pa ne gre samo za latino zvoke. Peru recimo nima samo piščali ali pa širše znane Susane Bace in Yme Sumac, najde se tudi zanimiva lokalna psihedelija iz 70. let, kot recimo Traffic Sounds. V Maroku najdeš pod pultom recimo Nass El Ghiwane, nasprotnike kraljevega režima. In tam nasprotovati režimu ni šala.
Drugače je, z recimo, daljno Azijo. Tam ne poznam nič in temu primerno tudi ne kupujem nič (več). Izstopajo mi recimo mongolski The Hu, ostalo pa …
Včasih kupim kaj samo zato, da potem na avtobusu malo zabavam sopotnike, doma pa nato plošča izgubi tisti čar dežele in se samo še praši na polici. Tako je žal velikokrat z 'etnom' …

Verjetno je na teh popotovanjih vseeno lažje s sabo nositi CD plošče kot vinilke?
Seveda. Sploh ne vem, če sem zadnjih dvajset let kdaj na poti kupil kakšno vinilko. Pred desetletjem sem v Mehiki moral peljati na nek koncert naše študente, ki so mi za darilo kupili majico in LP izvajalca, bolj kot štos, ker so videli, kako sem trpel. Zato raje ne povem, kaj smo šli gledat, LP pa še hranim …

Tudi ti si že pred mnogimi leti „preklopil“ iz vinilk na CD, a si imel vmes kakšen zadržek? Ti je za kakšen vinil sedaj žal, da si ga prodal? Te v zadnjem času vleče nazaj k vinilkam, kot mnoge druge muzikoljubce?
Zame je bil prehod iz vinilk na CD nekaj odličnega. Ena od stvari, ki me je ob začetku CD ere sploh navdušila, je bila dolžina posnetkov, ki je omogočala, da so na CD albumu dodajali EP in kakšne druge redke zanimive posnetke. Večine LPjev nisem nikoli prodal, tako, da se kaj dosti ne tolčem po glavi. Zadnje čase me res večkrat prime, da bi ven zvlekel ta star gramofon Sansui, a me pomanjkanje prostora hitro prizemlji.

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je zgodilo to razsvetljenje, čarovnija zvoka z gramofonske plošče?
Davno nekoč smo imeli v Guncljah svoj kino, ki pa so ga tam nekje sredi sedemdesetih let ukinili. Par let starejši sosed je takrat tam pobral nek doma narejen ojačevalec in zvočnik brez škatle s strgano membrano. Nanj je nekako priklopil nek gramofon ter povabil lokalne mulce na poslušanje. Spomnim se, da je vrtel Garrya Glitterja in da je stvar tako rjovela, da me je čisto očarala. V bistvu bolj glasnost kot Garry Glitter. Takoj mi je bilo jasno, da hočem imeti nekaj podobnega tudi jaz. Poleti sem delal pri očetu v delavnici in zaslužil za nek stereo gramofon. Ne spomnim se firme, vem pa, da sta dva zvočnika predstavljala tudi pokrov gramofona. In, da je bil skoraj tako glasen kot sosedov 'audio sistem'.
Potem pa je bil tam še en sovaščan, ki je med drugim igral v Hladnikovi Maškaradi. Druga zgodba sicer, ampak vseeno. Z vlogo v filmu je kar nekaj zaslužil in nek Einspiler iz Šišenske ulice mu je iz Luxemburga pripeljal čisto zaresen HiFi. Sansui! Smer je bila tako kmalu nakazana, za povrh pa se je v tem obdobju enkrat zgodil še punk, jaz pa sem imel takrat ravno pravih šestnajst, sedemnajst let …

Katera je bila prva plošča kupljena z lastnim denarjem?
Nekje sem si sposodil Beatle, dvojni album Rock 'n' Roll Music. Spomnim se, da sem naslovni komad poslušal najmanj stokrat. En za drugim. Vsak dan. In potem sem šel z žepnino v mesto. Pri nas v Guncljah še vedno pravimo, da gremo v Ljubljano, kadar gremo v center mesta. Na Pražakovi, tam kjer je bil dolgo Kompas, je bila v pasaži prodajalna plošč, mislim, da RTB. Edino kar sem dobil od Beatlov je bil album Sgt. Pepper in kompilacija Rock Dreams, na kateri so bili med drugim celo The Velvet Underground. Sliši se sicer kot blazno resen začetek zbiranja muzike, Sgt. Pepper in The Velvet Underground. ampak v bistvu je šlo za čisto naključje; Sgt. Pepper je bil edini album Beatlov, ki so ga imeli, na kompilaciji Rock Dreams so bili zastopani tudi Beatli in sem jo bolj kot ne vzel samo zato. Velveti so prišli kasneje. In še kar vztrajajo. Oba albuma še vedno hranim.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem smislu?
V materialnem smislu dvomim, če je kakšna kaj posebej vredna. Vsake toliko, ko vidim kje kakšno lestvico na novo prodanih biserov, se malo zakopljem v discogs in se poizkušam malo naslajati, kaj pa če imam morda takšen biser tudi sam. A zaenkrat ga še nisem izkopal. Vse ostaja na ravni par deset eurov. No, zadnjič sem videl, da morda to ceno malo presegajo makedonski Mizar, pa kakšni Buldožerji ali kakšna druga stara ex YU izdaja.
Povsem drug pa je osebni odnos do plošče. Prvi Clash recimo. Zdrgnjena, da se na nekaterih mestih že skoraj skozi vidi … ampak to je to, zame pač nima cene!
Med CD-ji pa … recimo par stvari z avtogrami. Einstürzenede Neubaten, Dirty Three, Lydia Lunch, Gallon Drunk, Tindersticks … mala osebna veselja pač.

Tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3 in o pretočnosti. Je to že del tvojih poslušalskih navad?
Kar se tiče pretočnih vsebin, se mi v glavnem stvari končajo pri YouTube, za ostale platforme pa sem dokaj nazadnjaški. Se spomniš – včasih smo točno vedeli, kdo ima kakšno plato. In to je imelo svoj čar. Sedaj na fizičnih nosilcih lahko kupiš skoraj karkoli. Če pa dodaš še datoteke, potem imaš s par kliki v minuti lahko dobesedno vse. In meni na tej točki to potem izgubi še tisto malo čara, kar nam ga je kot zbirateljem ostalo. Jaz priznam – poleg ljubezni do muzike in veselja, ki mi ga ta prinaša, sem vseeno malo hrčka, ki doma kopiči zaloge za hudo zimo. Za samotni otok, ki se mi ne bo nikoli zgodil.

Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (MP3, FLAC), če jih imaš, štejejo kot del domače fonoteke?
Glasbenih datotek ne štejem v zbirko in se mi zdi, da jih niti ne bom nikoli. So mi pa pomembne kot glasba 'za na pot'. Imam disk poln muzike, ki mi ga nikoli ne uspe sistematično urediti.
Predvsem mi je ta muzika pride prav na poti, za letalo, avtobuse. Potem pa je tu še ta super izum, mali bluetooth zvočnik, ki ga vedno nosim s seboj po svetu. V hotelskih sobah sem običajno sam in včasih je to kar malo turobno. Potem prižgem tisti mali Bose in v sobi v trenutku nisem več sam.

Ko se enkrat nabere na primer več tisoč plošč, nastane težava s prostorom. Imaš še kam „zlagat“?
Vedno teže. Vsako leto sestavim kakšne nove police za CD-je, problem pa je seveda površina stene, ki tudi ni neomejena. Radiatorjev pa tudi ne morem odšraufat. Sem in tja nesem kaj v klet, ampak to je potem že skoraj tako, kot da bi vrgel proč.

Kako težko se odpoveš kakšni plošči?
Težko, ampak vedno laže. Se počasi učim!

Imaš v zbirki tudi plošče, ki so splošno sprejete kot „obvezne“, a je ti praktično nikoli ne poslušaš?
Zagotovo. Recimo kakšni MC5, Kick Out The Jams. Ali pa Metal Machine Music. Vsega, kar se je nabralo, itak ne zmoreš redno poslušati. Mi je pa vedno zanimiv občutek: zrem v police, se z očmi vozim po naslovih in si mislim: mater, pa saj nimam kaj poslušat! (Medtem v sosednji sobi nekdo gleda v omare s cunjami in si misli: mater, saj nimam kaj obleči!)
In na koncu dam največkrat v predvajalnik kaj preverjenega, kar že leta godi mojim ušesom in kar poznam dobesedno na pamet.

Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zate zanimivih plošč, albumov? Preposlušaš cel album prek spleta, preden greš v nakup?
Nekoč sem bil celo naročen na glasbene revije. Sedaj je pač internet. Rock Obrobje. Resno! In par prijateljev, muzikoljubci. V življenju mi zmanjkuje časa za vse, kar me zanima in kar bi rad počel, tako, da se oportunistično pač naslonim na tisto, kar je nekdo že preveril, prefiltriral.
Največkrat kar kupim, ne da bi prej poslušal. Nekatere svoje idole spremljam pač iz albuma v album in če bi poslušal vnaprej, bi si ukradel tisti trenutek drobnega veselja, ko daš v predvajalnik nov plošček, vzameš v roke ovitek in za eno uro prepoveš vsem vstop v sobo. Sem pa vseeno z leti postal bolj previden in čisto na slepo kupujem vse manj.

Kupuješ več iz druge roka na sejmih ali imaš raje nove, iz trgovine?
Če je plošča dobro ohranjena, potem nimam nobenih zadržkov pred rabljeno. Sem in tja grem pogledat kakšen sejem, a se mi zdi, da je tam vedno istih pet (pre)prodajalcev in so ti sejmi bolj posel kot pa srečanje pravih ljubiteljev. Rad pa zaidem v SpinVinyl ob Ljubljanici. Tam se velikokrat najde kakšen pravi mali biser. Tako dobre ploščarne Ljubljana že dolgo ni imela.

Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Se zdravim in napredek je zadnja leta kar viden. K čemur morda še največ prinese pomanjkanje prostora … Še vedno pa so kakšni izvajalci, za katerih novi album se bo vedno našel prostor.

Foto:
portret: Matjaž Pirš
ploščarna v Zanzibarju: Matjaž Pirš
prva plošča: Različni izvajalci - Rock dreams
del vinilne zbirke: Matjaž Pirš

Janez Golič (januar 2024)