Domača fonoteka: ANDREJ BLATNIK

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je zgodilo to razsvetljenje, čarovnija zvoka z gramofonske plošče? Katera je bila tvoja prva plošča, kupljena z lastnim denarjem?
Raje bi pozabil, da so bile moje prve vinilke klasični pop zgodnjih sedemdesetih: The Osmonds, The Sweet in seveda ABBA, prvi single pa Dan ljubezni, ki sem ga dobil v nagradni igri revije Stop, ker sem pravilno uganil, kako se bodo Pepel in kri uvrstili na Evroviziji. (Mimogrede, še zmeraj bolj gledam kot poslušam Evrovizijo in ko predavam popularno kulturo, včasih predvajam tale komad v dokaz, da ima pop lahko tudi citate in politično sporočilo.) Ko sem slišal prvi nastop Pankrtov na svoji gimnaziji, sem vse to zavrgel in se vrnil k popu šele precej kasneje, nekaj let je štel samo pank in novi val, nato sem te plošče zamenjal za ECM jazz z nekom starejšim, ki je imel obratno razvojno pot, potem se je tudi meni to zdelo sterilno … Takrat so bili dobri časi za glasbene preobrazbe: kar ti ni bilo več potrebno, si v nedeljo odnesel na bolšji trg, prodal ali zamenjal za kaj zanimivega.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem smislu?
Večino vrednih vinilov sem po kosih odnesel v londonsko menjalnico in zanje iztržil čisto spodobne cene, nekako polovico vrednosti z discogs, izplačane v kuponih za njihove trgovine. Ker prodajajo tudi kvalitetna oblačila iz druge roke, imam zdaj srajce, čevlje in jopiče, za katere so plačali moji vinili. Obdržal sem še nekaj podpisanih plošč, te bodo nemara ostale, med drugim eno, ki jo je Vinko Globokar posvetil Dragotinu Cvetku, ne meni. Za eno, podpisano meni, pa mi je hudo žal, ampak o tem kasneje.

Večno vprašanje, CD ali vinilka in zakaj? Velikost ovitka, boljši, toplejši zvok vinilke, priročnost in brezšumnost CD plošče...?
Ha! Pred leti sem se s tem veliko ukvarjal, saj sem veliko denarja vlagal tudi v zvočno opremo. Ker z minevanjem let slišim vse manj (visoki toni izginjajo, base pa slabše prenašam, hehe), se mi zdijo različni mediji vprašanje, ki je zame preteklost, in dominanco digitala opažam tudi na hi-fi sejmih, kjer z gramofonov vrtijo skoraj samo še tisti, ki jih tudi prodajajo. Tako da sem svojo zbirko vinilov prodal že drugič.

Zanima me tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3... in o pretočnosti. Je to že del tvojih poslušalskih navad? Se datoteke na zunanjem disku (MP3, FLAC) štejejo kot del domače fonoteke?
Marsikaj imam na disku, raje seveda v čim višji resoluciji, in včasih tudi poslušam. Vendar tega nimam za del zbirke. Daniel Miller zelo prepričljivo razlaga, da nas materialna kultura konstituira, ne samo reprezentira, zato je najljubše plošče in knjige treba imeti doma. Da sploh ne omenjamo, da je ovitek nepogrešljiv sestavni del celostne umetnine. Moji ljubi Joy Division brez vizualizacije Petra Savilla? Ni govora.

Ko se enkrat nabere na primer več tisoč plošč, nastane težava z razvrščanjem. Kakšen je tvoj ključ?
Žanrski. Posebej imam klasiko, pa sodobno klasiko, pa jazz, pa etno v vseh različicah, pa slovensko in ex YU glasbo, pa vse preostalo, čemur bi ohlapno rekel 'popularna glasba', tu zloženo po abecedi, kompilacije na koncu. Imam tudi seznam, a ne pravega pregleda, velikokrat me po slepem brskanju očara CD, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja, kaj šele, da se nahaja na moji polici.

Več tisoč plošč zavzame tudi nekaj prostora, pri mnogih to predstavlja težavo. Kako težko se odpoveš kakšni plošči, jih sploh prodajaš, podariš? Se domača fonoteka v tem smislu kaj razlikuje od domače knjižnice?
Cedejke stalno prodajam in podarjam, puščam jih v knjigobežnicah, enako kot s knjigami ugotavljam, da je tega preveč, da bi vse prišlo na vrsto, tudi če ne delam več drugega kot poslušam. Tako sem zbirko uspešno zmanjšal za kakih dva tisoč nosilcev, a treba bo nadaljevati. Paradoks je, da potem bolj poslušam glasbo, za katero se mi zdi, da je odveč, kot pa tisto, za katero vem, da je nujna. Včasih osvestim, da je to tako, kakor da bi stalno jedel hrano tik pred koncem roka uporabe, in si v zvočnike dam kaj čisto svežega ali pa večnega. Med drugim se tako lažje odločaš, kaj res ni več potrebno.

Po kakšnih kriterijih kupuješ plošče? Razen tega, da naj bi bila glasba dobra, je včasih dovolj že, da je pomembna (must have), četudi je nikoli ne poslušamo?
Nehal sem sistematično slediti novostim, pa tudi zbirka nima lukenj. Imam (ali sem vsaj imel, hehe) vse, kar sem si kdaj želel, to zdaj ni več težava, kakega redkega Ryuichija Sakamota pač naročiš z Japonske in plačaš. Zdaj največ kupujem na slepo, na poceni razprodajah, ko med brskanjem najdem kaj, kar se mi zdi zanimivo po ovitku in dostopnih podatkih. (Saj pravim, materialna kultura!) Večina tega seveda takoj konča na kupu za podarjanje.

Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zanimivih plošč / albumov?
Naključja. In nasveti. (Ko tole oddam, začnem preverjati tvoj 'Top 2023' seznam – na prvo mesto si dal enega mojih najljubših bendov! Torej imam visok prag pričakovanja, hehe.)

Ali zbiraš kompletne diskografije tebi ljubega priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Včasih sem. Ravno zdaj čistim sodobno resno glasbo in ugotavljam, da čisto vsega Gavina Bryarsa in Steva Reicha res ne potrebujem. Če pa bom kasneje kaj pogrešal, bom kupil še enkrat. Ni razloga za "hrčkanje" (hranjenje, zbiranje česa, zlasti nepotrebnih stvari, v večjih količinah, op.a.)

Glede na znaten dvig cen vinilk v zadnjem času, še kupuješ in dopolnjuješ zbirko vinilnih plošč? Te zanimajo predvsem nove izdaje ali bolj krpaš "luknje" v domači fonoteki?
Vinili so, kot sem že povedal, zame preteklost, naj v njih uživajo drugi. Seveda pa ne izključujem možnosti, da me premamijo še tretjič. Tudi ko sem prvič razprodal kompletno zbirko, sem mislil, da so preteklost … in nekaj let kasneje začel znova.

Ti je žal za katero ploščo, ker si jo nepremišljeno prodal ali vinilko zamenjal za CD?
Moja edina travma v povezavi z nosilci zvoka je ta, da mi je neznano kam izginila prva izdaja Buldožerjev, Pljuni istini u oči. Na prvi dan prodaje me je v podhod Maximarketa, kjer je bend izid praznoval s prisotnostjo, peljala mama, imel sem 12 let, in vsi so se mi podpisali, Brecelj je rekel: »Nisem vedel, da nas poslušajo tako mladi.« Če imate ploščo s podpisi in napisom »Andreju, Buldožer«, se mi javite, da se zmenimo za ceno, ne bom spraševal, kako je prišla do vas, čeprav me seveda zanima.

Foto:
portret: Borut Kranjc
ostali dve: Andrej Blatnik

Janez Golič (december 2023)