Domača fonoteka: MIHA ZADNIKAR

Kako na nakup vpliva ovitek plošče? Pravijo, da nihče ni kupil plošče samo zaradi ovitka, ampak lahko pa ta pretehta odločitev. In ne samo to, nekatere izdaje na vinilu so bogate z likovno opremo, ki lahko marsikaj sporoča in doda zgolj zvočni dimenziji. So v tvoji zbirki albumi, ki so v tem smislu še posebej izstopajoči? Kaj vse nam sporočajo?
Ovitek nikakor ne vpliva na nakup, ker ne gojim tovrstnega fetišizma, je pa, seveda, zelo dobro, kadar je likovno izjemen. Ker imam veliko albumov improvizirane godbe, sodobne klasične glasbe in radikalnega jazza, imam torej tudi veliko izjemnih vizualnih del, med katerimi jih ni malo, ki so delo samih izvajalcev. Omenimo zgolj to, da je bil pokojni pihalec Peter Brötzmann enako izvrsten kot glasbenik tudi v vlogi grafika in tipografa. Tudi preštevilni njegovi kolegi in kolegice imajo albume, ki so vizualno prepoznavni že od daleč in so tudi natisnjeni z vso skrbjo. V mladosti sem med poslušanjem rad postavil album na polico in med poslušanjem opazoval grafiko, zdaj to počnem redkeje oziroma grafiko motrim posebej, ne glede na poslušanje.
Že od malega pa imam navado, da z veseljem povonjam ves nov tisk, pa najsi gre za plakat, letak, knjigo ali gramofonsko ploščo. Kot otrok sem očeta, dolgoletnega novinarja in urednika na Delu, rad poprosil, da me pelje v tiskarno. Zelo mi je bila všeč rotacija, ko so se časniki in revije vrteli in brzeli po traku, izvodi pa so se lepo zlagali, medtem ko so leteli iz mašine. Vonj v tiskarni je bila zame nekakšna zgodnja omama ...

Že samo z manjšim formatom se je likovna oprema s pojavom CD plošče precej okrnila. Si tudi ti tam koncem osemdesetih, začetek devetdesetih let obrnil hrbet vinilni plošči in preklopil na CD, ali si vedno verjel v vinil?
Nikakor ne, ker sem trdoglav oziroma imun za trende. Ves čas med prevlado cedejk sem nabavljal tudi kasete, ne le vinilke; če je tako naneslo, kakor med potovanji, vzemimo po Maroku, pa sploh samo te. In tako je v zenitu obdobja cedejk nastala lična zbirka godbe gnawa na kasetah.

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je zgodilo to razsvetljenje, čarovnija zvoka z gramofonske plošče?
Kot otrok sem z navadnega, na monofon radijski aparat Iskra priklopljenega gramofona še tam v globokih šestdesetih preposlušal obilo pravljic in pripovedk. Zlasti so me očarali glasovi Staneta Severja, Elvire Kraljeve, Andreja Nahtigala ... Cesarjeva nova oblačila, Kdo je napravil Vidku srajčico?, Pepelka, Martin Krpan ... Vse te plošče so bile tudi izjemno dobro ilustrirane. Ker je bil pokojni oče polprofesionalni pevec pri APZ Tone Tomšič, Slovenskih madrigalistih, v zboru Slovenske filharmonije, pozneje pa tudi član izjemnega okteta Gallus, je bilo doma precej zborovske literature, oper in kantat. (Ha, mimogrede: Janez Zadnikar je pel celo v prvi zasedbi Fantov s Praprotnega pri Triu Lojzeta Slaka in ga slišimo na njihovi prvi singelci ...). Med tovrstno literaturo sem si v otroštvu najraje navijal sedempalčni EP Slovenskega okteta — priredbi ruskih »Večerni zvon« in »Kalinka« z gromkimi glasovi, godila mi je tudi kakšna koroška ljudska, pri kateri gre tenor »čez« ... Pridodati moram, da sem se v rocku izobraževal pri sošolčkih ali prijateljčkih ali pa ga usvojil pozneje, sam pa ga sploh nisem kupoval. Ali vsaj precej redko: v puberteti sem imel, recimo, rad Roryja Gallagherja, ki je seveda dobro izhodišče tudi za blues in jazz ... Sošolec v gimnaziji je bil dead head in me je seznanil s tovrstno muziko ... Drugi sošolec, pozneje dolgoletni novinar in družbeni kronist Mladine Jaša Kramaršič Kacin je imel očeta, ki je bil tonski mojster na Švedskem državnem radiu in je sinu redno pošiljal zanimive in sveže plošče ... Pri panku sem bil kvečjemu zadržani simpatizer ... Morda je moja ne-rockerska vzgoja pripeljala do tega, da sem pozneje vzljubil zlasti R.I.O. in čudaške odvode kakor so, recimo, Sun City Girls ... Kar zadeva rock muziko v splošnem, pa mi je danes, recimo, blizu vse tisto, kar zavrti Igor Bašin - BIGor.
Sem pa imel že kot najstnik in strasten špilavec klarineta kar lepo zbirko klasične glasbe, prejkone orkestrske: vzhodnoevropske edicije Supraphon, Panton, Hungaroton, Eterna (le kdo se ne bi spomnil odličnih izdaj političnih pesmi in songov!), Melodija ... so bile dovolj dosegljive in poceni, predvsem pa so se lahko pohvalile z debelim, trpežnim vinilom in izvrstnimi interpretacijami. Pri sedemnajstih sem eno leto poslušal domala zgolj in samo Gustava Mahlerja, (kar se mi najbrž pozna še danes, bi kdo z veseljem dodal ...)

Katera je bila prva plošča kupljena z lastnim denarjem?
Prav dobro se spominjam, da sem si v pritličju ljubljanske veleblagovnice Nama, kjer je bila majhna, priročna depandansa njihove siceršnje ploščarne pod streho stavbe (ena škatla, morda dve, z vinilkami; tudi s cenejšimi malce obrabljenimi), sredi sedemdesetih XX. stoletja z žepnino kupil dvojni album-kompilacijo nastopov s 15. Jazz festivala Ljubljana leta 1974. Natanko tudi vem, da sem jo kupil zgolj zaradi poskočnega štikla »Puzzle Game«, ki ga je izvedla dvojica System Tandem. To sta bila češkoslovaška muzičista, lahko bi rekli folkie improvizatorja, pihalec Jiří Stivín — izjemen je bil zlasti na kljunasti flavti, ki jo je sicer igral tudi v ansamblih za staro glasbo — in kitarist Rudolf Dašek. Zadevo sem prvič slišal na obisku pri sošolcu Vasju Bibiču (pozneje članu filmske redakcije ŠKUCa; danes filmskemu distributerju po imenu Demiurg) na Glavarjevi ulici 12 za Bežigradom, prav tam, kjer sta Marko Derganc in Emil Filipčič kakšno leto zatem na terasi posnela Butnskalo. Vasjev oče, priljubljeni in ljudomili profesor političnih ved Adolf Bibič (pri tem velja dodati, da je bila tudi mati, profesorica slovenščine Jožica izjemno gostoljubna in prijazna oseba), je namreč na sestanku hišnega sveta z optimalno kardeljevsko kulturno-politično gesto dosegel, da je lahko Vasjev starejši brat, danes znani muzičist, skladatelj, teoretik in mislec Bratko Bibič v skupinskih prostorih bloka odprl pravi pravcati »mladinski klub«, ki je bil na voljo njemu, bratu in njunim najbližjim. Bratko je tja dol, v napol javno sobo, prinesel svojo eklektično zbirko plošč, ki je segala od Igorja Stravinskega prek upičenega progresivnega rocka do Anthonyja Braxtona. Tam smo velikokrat navijali glasbo, ne da bi koga motili, zobali Bobi palčke, pili sok Pingo in se pogovarjali. Na kakšen odbit free jazz smo se utegnili celo prav »po pankersko« zavrteti, se telesno zbosti in tako otresti odvečne energije. Seveda je bil z nami tudi Bibičev tibetanski terier Riki. Z Bratkom, ki je prav tedaj snoval slavno zasedbo Begnagrad in je imel v »klubu«, kajpak, svojo kadilsko družbo, sem začel prijateljevati šele veliko pozneje, saj je bila tedaj razlika v letih velikanska: midva z Vasjem sva bila stara 13 let, Bratko pa že celih 18 ... No, Vasja je na mojo prošnjo večkrat zavrtel »Puzzle Game«. System Tandem sta pozneje, leta 1976, pri češkoslovaški založbi Supraphon izdala album-celoto z istega festivalskega nastopa: Koncert v Lublan; omislil sem si ga v osemdesetih na potovanju v Prago: sijajni alter hit »Puzzle Game« na njem najdemo s češkim naslovom »Přesmyčka«, kar pomeni premetanka; anagram.

Tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3 in o pretočnosti, o Youtubu. Je to že del tvojih poslušalskih navad?
Da in ne. Do teh reči imam ambivalenten odnos, kar je najbrž povezano z mojo starostjo oziroma desetletja starimi navadami. Zlasti me jezi slaba tonska kakovost nekaterih posnetkov: Kadar poslušam, mi to precejkrat ne koristi niti v informativne namene. Res pa je, da kot koncertni organizator v zadnjih letih prejmem večinoma digitalno gradivo (seveda boljše produkcijske kakovosti) in ne več toliko fizičnih nosilcev. Tudi kot radijski delavec kdaj pa kdaj zadeve predstavim iz digiteke Radia Študent, zlasti najnovejše zadeve ... Nikakor pa to ni moja osnovna poslušalska navada. Imam svojo higieno, nekateri bi rekli: staromodno držo ... Tudi kadar sučem muziko v javnosti, prinesem s seboj cedejke, nikdar ne vrtim glasbe iz računalnika. Pri vinilkah pa sem nekoliko občutljiv in jih ne vlačim naokrog; zaupam zgolj Radiu Študent.

Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (mp3, wav, FLAC), če jih imaš, štejejo kot del domače fonoteke?
Spričo svojih radijskih in organizatorskih vlog sem v to nekako prisiljen, sam pri sebi pa teh avdio datotek ne pojmujem kot del fonoteke, ampak so nujna posebnost. Nekako ne gre. Sem dete iz globoko analognih časov.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem smislu?
Nimam razvitega tovrstnega pogleda na svojo zbirko, a se lahko na to temo vendarle malo razpišem. Takole počez in malce koristoljubno vzeto, je najbrž največ vreden dvojni vinilni album, ki sem ga zadel pri neki nagradni križanki v osemdesetih letih XX. stoletja. Mislim, da je bilo še pri starem Teleksu. Sploh ne vem, kako to, da sem rešeno križanko poslal v uredništvo, ker to nikakor ni v moji navadi. Morda sem to storil za hec ali za stavo s samim seboj, kaj pa vem. Album je kompilacija, naslovljen je Največji uspehi ansambla bratov Avsenik, izšel je kot praznovanje 100.000-tega naročnika oziroma naročnice časnika Delo, njegova posebnost pa je, da ima na zadnji strani pod fotografijami in imeni lastnoročne flomastrske podpise vseh članov in članic ansambla. Po mojem bi v Nemčiji lahko našel kakšnega dovolj norega zanesenjaka, ki bi mi za to ponudil dostojen denar. Album je že na zunaj izvrstno ohranjen in tudi zavrtel se ni nikdar.
Sicer pa je na polici vsekakor nekaj raritet. Vsekakor je najbolj impozantna zbirka filmske glasbe, v kateri poleg znanih in celo zelo znanih zadev najdemo tudi precej kinske godbe k nememu filmu — tako orkestrske kakor historične, odigrane na orglah Wurlitzer, avantgardne, eksperimentalne — nadalje hranim precej Sovjetske zveze (Prokofjev, Šostakovič ...), Poljske, veliko je Italije, nekaj Indije, Japonske ... posebno mesto pa ima meni zelo ljub marksistični skladatelj Hanns Eisler, znan predvsem kot vodja delavskih zborov in Brechtov sodelavec. In tako dalje in tako naprej. Imam nekaj sila redkih doma izdanih plošč zasedbe The Sun Ra Arkestra, edina načrtno zbrana kompletna diskografija pa so edicije založbe Po Torch Records, ki jo je leta 1976 utemeljil nemški bobnar in tolkalec, improvizator Paul Lovens, kar je precejšnja izjema, saj karakterno nikakor nisem nagnjen h kompletiranju zadev. Sem pa zelo vesel, da je Po Torch ves čas blizu mene.
Plošč nikakor ne vrednotim finančno, naj sklenem, predvsem sem pozoren na to, v kakšni situaciji so prispele k meni, v katerem kontekstu sem jih s kom ali katero poslušal, od koga sem jih prejel za darilo ali kaj podobnega. Izvodov tudi nikdar ne dajem v podpis; to utegne biti prej izjema.

Po kakšnih kriterijih kupuješ plošče? Počakaš, da prestane test časa ali je dovolj, da je zgolj aktualna? Te zanimajo predvsem nove izdaje ali tudi še krpaš luknje v domači fonoteki?
Lukenj je z leti, seveda, zmerom več. In res sem v zadnjem času zmerom bolj nagnjen k nabavi stare godbe. Precej založb namreč na novo izdaja stare reči, kaj vznemirljivega najdem tudi na sejmih, zlasti v Italiji. Pri tem moram biti discipliniran, saj ne spadam v tisti del prebivalstva, ki lahko nabere 20, 30 albumov, jih položi na pult in potem račun hladnokvno plača s kartico. Novitet pa k sreči sproti dobim toliko, da komaj lahko sledim. Kup, ki kliče k poslušanju, je kar zajeten.
Če imam le čas, naj še dodam, rad zavijem v fonoteko Radia Študent, si kaj odnesem v bližnjo opremljevalnico in preposlušam ali pa izkoristim privilegij rednega sodelavca in si gradivo za nekaj časa sposodim. Vsake tri tedne, ko je na vrsti moj del »Idealne godbe«, pa gojim prav poseben ritual. Oddajo v grobem pripravim doma, potem pa pridem na Radio štiri ure, tudi pet ur prej s petkrat preveč gradiva, se zaprem v fonoteko, kjer velikokrat zgolj zlagoma popotujem z očesom, zatem pa se oddaja velikokrat spremeni in na novo sestavi tik pred zdajci. Ko sem že pri RŠ, naj še povem, da je tam v zadnjih letih precej intrigantnih reči na voljo zgolj v digitalni obliki, tako da sem z veseljem pozoren tudi na to. Za glasbo si je treba vzeti čas, in to je vedno koristno porabljen čas, če parafraziram neki znan jingle.
Pogrešam skupinska poslušanja plošč in debate v prijateljskem krogu, a mi je kajpak jasno, da se ta navada sčasoma korenito spremeni: Lahko seveda še zmerom prijateljujemo, se občasno srečamo in rečemo kakšno o glasbi, skupinskih poslušanj pa spričo družinskih, službenih in drugih obveznosti v življenju na lepem ni več ...

Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zate zanimivih plošč oziroma albumov? Preposlušaš cel album prek spleta, preden greš v nakup?
Viri so sila raznoliki, vpliv eklektičen in do neke mere kaotičen, slednje omenjenega v vprašanju pa ne počnem. Vsekakor si še zmerom rad vzamem čas in številne albume preposlušam v celoti. Če o njih pišem ali sem pred tem, da organiziram koncert, to postorim tudi večkrat, da se mi vtisnejo kakšne nadrobnosti, ki jih med prvim poslušanjem ni zaznati. Pri improvizirani godbi v strogem pomenu izraza je drugače, ker posnetki o najavljenem špilu kajpada ne povedo kaj dosti, z izjemo tistih ustaljenih zasedb, kjer pride do dodatne enkratne možnosti, ker lahko sledimo, kaj se z zasedbo dogaja skoz čas. Jeseni bo tako v klubu Gromka ob 25. obletnici delovanja igral trio Konk Pack (elektrofonik in pihalec Tim Hodgkinson, širšemu občinstvu zagotovo znan vsaj iz benda Henry Cow; Thomas Lehn, eden izmed redkih izvajalcev na svetu, ki do obisti obvladuje analogni sintetizator, in meni eden izmed najljubših angleških bobnarjev, nori Roger Turner), ki je pri nas nazadnje nastopal leta 2001. Me prav zanima, kako bo tokrat, obenem pa imam ravno v teh dneh lepo priložnost, da preposlušam vse tiste albume Konk Pack, ki jih še nisem.
Te dni se ukvarjam tudi z lepim presenečenjem, kar je zmeraj dobrodošlo. Zasledil sem, da naj bi šel letos spet na turnejo švedski trio GUSH. Gre za staro zasedbo, delujočo od leta 1988, eno izmed prvih, v katerih je zaigral danes slavni pihalec Mats Gustafsson. Poleg njega sta GUSH še pianist Sten Sandell in bobnar, tolkalec Raymond Strid. Presenečenje je, najpoprej, v tem, da je Strid med digitalizacijo kaset našel posnetek iz Jazzcluba Fasching v Stockholmu, z njihovega koncerta 17. decembra 1998. O odkritju je povedal kolegoma, in Sandell je potem doma našel celo DAT s tega koncerta. Strunar in tonski mojster Martin Siewert je na Dunaju naredil master; posnetek je izvrsten, in pri Trost Records so ga pred nekaj dnevi založili. No, in zadnje presenečenje, ki je vrglo na rit tudi same špilavce, pa je, da so, misleč, kako so zmerom improvizirali, na večeru v Faschingu igrali tisto, čemur rečemo — komadi.

Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši? Pri določenih jazzovskih izvajalcih zna biti to kar izziv.
Uf, ne, to utegne biti tudi finančno jama brez dna, a za to nikdar niti nisem imel zbirateljske ambicije. Se pa zgodi, da človeku le malce manjka, da lepo dopolni kako zbirko in se zadovolji s koščkom sistematike v življenju. Vzemiva Mingusa, ki ga imam zelo rad in se mi zdi zgodovinsko izjemno pomembna glasbena figura. Tako je Charles Mingus Sextet (CM / Johnny Coles / Eric Dolphy / Clifford Jordan / Jaki Byard / Dannie Richmond) s svojimi špili leta 1964 na turneji v Evropi zelo dobro dokumentiran, in doma se je sčasoma nabralo praktično vse, kar je dosegljivo. Zadnjič sem bil v Berlinu tik pred tem, da kupim še izraelsko izdajo (založba Unique Jazz, letnik 1979) prvega posnetka s te turneje; ta je nastal v Bremnu 16. aprila 1964. Cena je bila zame še sprejemljiva, a plošče nisem kupil iz zelo preprostega razloga, ki pravzaprav dobro povzame moj značaj: prodajalec se je obnašal oholo in opazno posmehljivo, ko je videl, kaj me zanima; gramofon v trgovini je imel, za navrh, precej izrabljeno iglo. Pa sem šel, in to brez pozdrava.
Če si lahko privoščimo, da imamo v fonoteki na razpolago boljše in slabše špile ene in iste zasedbe iz zelo kratkega časovnega obdobja, če se opremimo z bolj posrečenimi studijskimi posnetki in imamo zraven še tiste manj uspele, je to seveda lahko zelo poučno. Tudi radijske postaje so v primeru zgodovine jazza naravnost dolžne, da predočijo raznolike reči, različna obdobja ene in iste osebe. To je navsezadnje tudi del radijske dinamike. In če je kaj bistveno za jazzovski način pristopa h glasbi so to zagotovo tudi vzponi, padci, stagnacije, prihod alter egov in adeptov, menjave zasedb, vplivi novodošlega člana, članice v bend ... Jazz nikakor ni zgolj superiornost, virtuozenje in izumljanje novih slogovnih načel.
Se pa osebne diskografije še živečih na policah nehote spopolnjujejo; za to zlasti poskrbijo stalni koncertni gostje, ki me radi založijo s ploščami tudi zato, ker vedo, da rad poslušam in da bom ta ali oni album prej ali slej zavrtel tudi javno, na radiu — tako imam kakih 40, morda 50 albumov, na katerih igra Paal Nilssen-Love, po vsej verjetnosti je doma tudi precej kompleten pionirski norveški free pihalec Frode Gjerstad; nisem preverjal.

Tvoja interesna sfera je predvsem polje svobodno improvizirane glasbe. Kaj pa sredinska pop produkcija? Do kam sega tvoja toleranca ali radovednost? Ali naj vprašam takole; je v tvoji zbirki tudi kak album Michaela Jacksona, Madonne ali Princea?
Moja radovednost pri muzikah je precejšnja, a morda še najmanj seže v sredinsko pop produkcijo. Med omenjenimi tremi mi je, naj navržem, kot oseba in produkcijsko še najbliže Prince. Od tehle omenjencev si ne lastim nobenega albuma, čeprav se kak njihov kos zagotovo najde v zbirki filmske glasbe. Tam imam namreč tudi precej neavtorskih soundtrackov, torej albumov z glasbo, ki je bila kot primerna izbrana in se pojavi v tem ali onem filmu. Še več imam gradiva iz časov, ko je bil jazz še popularna glasba, torej starejše vokalno-inštrumentalne reči, v jazzy, swing ali blue maniri aranžirane šlagerje in popevke, pa dovolj hecne primerke z začetka sedemdesetih let XX. stoletja, ko smo v nižjih razredih osnovne šole med dopoldanskimi silvestrovanji vrteli singelce. Tedaj je vsak prinesel od doma, kar je imel, potem pa smo plesali, se zabavali in jedli sladkarije. Naj omenim, da me je v tistem najzgodnejšem najstniškem obdobju poleg benda Slade precej obsedel komad »48 Crash« Suzi Quatro, ki ga je na šolski žur prinesla sošolka. V Suzi Quatro sem bil tudi na moč zaljubljen: Ker je bila starejša sestra mojega prijateljčka z dvorišča naročena na nemško revijo Bravo, sem na obisku večkrat pokukal v njeno sobo, rad pogledoval k posterjem, ki so bili obešeni po steni, in precejkrat tudi prisluhnil tistemu, kar je vrtela. Še največ je bilo Alica Cooperja, T. Rex in Suzi. Takšna so bila tam v letih 1973-4 moja prva soočenja z rockom. Pop pa je bil v tistem času predvsem jugoslovanski — singelce s šlagerji in popevkami, ki so dovolj znane in so bile skupne večini gospodinjstev v federaciji ter jih je še danes najti pri meni in marsikje doma.

Kako težko se odpoveš kakšni plošči? Ti je žal za katero ploščo, ker si jo nepremišljeno prodal ali vinilko menjal za CD?
Sploh se ne odpovem ploščam, ne menjam jih niti jih ne prodajam. Tudi posojam jih ne. Vse kopičim doma, kjer so bolj ali manj urejene: nekega dne pa bo zbirka, kot bodi zapisano tudi v moji oporoki, prepuščena javni rabi oziroma fonoteki Radia Študent, kjer naj se evidentira, razporedi, razvrsti, digitalizira, po potrebi pa kaj tudi odpiše.

Foto:
portret: Miha Zadnikar med napovedovanjem zadnje Defonije v letu 2023, 30. novembra v klubu Gromka, AKC Metelkova (fotografiral Jože Balas / FOTO NOTE).
naslovnica: Slovenski oktet, Večerni zvon (PGP RTB, 1966)
naslovnica: System Tandem (Stivín & Dašek), Koncert v Lublani (Supraphon / Gramofonový klub, 1976)
naslovnica: Lovens / Lytton, Was It Me? (Po Torch Records, 1977)
naslovnica: Mingus Sextet, Live in Europe! (Unique Jazz, 1979)
Tukaj velja omeniti, da je na ovitku albuma Live in Europe! v evforiji prišlo do napake; gre, kajpak, za prvi posnetek zasedbe z evropske turneje, sicer pa so v ZDA snemali že prej.(opomba M.Z.)

Janez Golič (januar 2024)