MOŽ V DOLGEM ČRNEM PLAŠČU

Na začetku druščina iz Nashvilla ni imela drugega namena razen prostočasnega muziciranja prijateljev v kleti hiše Kurta Wagnerja na obrobju Nashvilla. Skupina ni imela nikakršnih ambicij, tako ne moremo določiti niti datuma, letnice ustanovitve Lambchopov. Najprej so se imenovali Posterchild, objavili singel, ki jim je prinesel le nevšečnosti. Pritožili so se tedaj mnogo bolj znani Poster Children, zaradi podobnosti imen da jim delajo škodo. Posterchild so postali Lambchop, Poster Children pa so potonili v pozabo. Manj znano je, da je Kurt nekaj časa igral v skupini Dessau, vsaj tako sem prebral pred davnimi leti, in ponudbo za krajši elektronski pogovor izkoristil za informacijo iz prve roke: »O ja, res. Bil sem v Dessau približno šest mesecev. Igral sem kitaro lap steel in to stoje. Mogoče je bilo vse skupaj pet nastopov. Ampak bilo je zelo poučno. Naučil sem se, česa zagotovo ne bom počel, če bom še kdaj igral v drugi skupini.«
Lambchop se niso ozirali na ciljno občinstvo, niti ne na pričakovanja poslušalcev. Nekaj pove že dejstvo, da na naslovnico plošče doslej še niso objavili svoje fotografije. Mnogokrat se kvečjemu zdi, da želijo vsaj s kakšno malenkostjo namenoma porušiti določeno podobo, ki bi si jo o njih lahko ustvarili poslušalci. Zbrka žanrov, ali vsaj tujki v polju celo tistega, kar se je zaradi neprimernosti drugih oznak utrdilo kot t.i. alt-country, jih je zmedla. Je bil to njegov namen? »Ne, nimam nobene taktike, kako zmesti poslušalca. To ne bi bilo prijazno in nimam teh namenov. Samo poskušam pisati o stvareh, ki me zanimajo in upam, da zanimajo tudi poslušalca. Niti sam včasih ne vem, o čem pišem, ampak nazadnje se vse sestavi v dobro pesmi.«
Kurt Wagner, vodja in eden od dveh stalnih član sicer precej razširjene zasedbe, je za preživetje opravljal težaško delo, polagal je parkete. Rad je pojasnjeval, kako je potem doma lahko skladal le mirne pesmi, ki se prilegajo njegovemu napol petju, napol recitaciji. »I don’t speak, I mumble«, pravi v pesmi Life’s Little Tragedy. Na nastopih ves čas sedi, s čepico potisnjeno naprej na čelo si momlja v brado, namesto da bi zabaval občinstvo. Že zato so si Lambchop prislužili naziv The most fucked-up country band in Nashville. Ta naziv še velja? »To frazo si je izmislil izvirni bobnar pri Uncle Tupelo in Wilco, prihaja iz istega kroga kot omenjeni Dessau. Vsi so se imeli za »izbrane« v tej sceni v Nashvillu in niso razumeli, da je možen še kak drug način. Torej če še velja? Verjetno da, če si kratkoviden bobnar, ki se na vso moč trudi, da bi za lastno preživetje igral glasbo drugih. Po moje je to le še ena privlačna, ampak povsem neprimerna oznaka.«

Običajno je tako, da z leti ustvarjalnost uplahne, premori med posameznimi izdajami se podaljšujejo, vse težje je vzdrževati začetno svežino in zanos. Za Marka Lanegana to ne drži. V zadnjih letih je še pospešil dejavnost, jo razširil na na videz nesprejemljiva področja, a vedno je obdržal visoko raven prepričljivosti. Tak, raznovrsten in z vseh vetrov vkup spravljen album je Bubblegum, prvi in edini doslej, ki ga je Lanegan posnel s »svojo« skupino. Narekovaji so tu zato, ker spremljevalni glasbeniki ne tvorijo trdne zasedbe, večina jih je bila pri roki na puščavskih snemanjih in da hoc so postali člani Mark Lanegan Banda. Zbirka pesmi na Bubblegum bi hitro lahko postala zmešnjava vseh mogočih pristopov, če jih ne bi z hrapavim baritonom skupaj držal Lanegan. Če je prej »oba« pristopa držal narazen, Screaming Trees so bili večinoma zvesti električnim kitaram, solistične plošče Marka Lanegana pa so, če ne akustične, pa vsaj intimistične, izpovedne. Rad pove, da besedila večinoma piše po lastnih izkušnjah. Večinoma govorijo o prekletstvu omame, o usodnih ljubezni, iskanju in begu, ter kakopak smrti. Če je PJ Harvey še nekako logična izbira in se v duetu odlično dopolnjuje z Markom v dveh pesmih na Bubblegum, je bil pocuk za rokav pred koncertom Queens Of The Stone Age v Edinburgu manjše presenečenje. Vsaj na »papirju« ne gre skupaj – nekdanja pevka v melanholičnem ansamblu Belle & Sebastian in ameriški rocker. Ampak Isobel Campbell in Mark Lanegan sta takoj izrazila medsebojno spoštovanje, beseda je dala besedo in kaj kmalu je nastal plošček Ballad Of The Broken Seas. In to kar na daljavo. Isobel živi na Škotskem, Mark v Los Angelesu, zamisli sta si pošiljala preko elektronske pošte in potem vse skupaj realizirala v nekaj dneh. Akustični country&western s simfoničnimi aranžmaji sposojenimi pri Burtu Bacharachu kaj kmalu prikliče v spomin znameniti duet Lee Hazlewood in Nancy Sinatra. Le da je v sodobni različici vse pesmi spisalo dekle, le Mark jih je znal interpretirati tako, kot da so njegove. Prav pred kratkim se je zgodilo še nadaljevanje tega sodelovanja »zveri in lepotice«, in po poslušanju ploščka Sunday At Devil Dirt še enkrat ugotovimo, kako dober interpret je Mark Lanegan, in Isobel boljša avtorica kot se zdi po poslušanju njenih solističnih plošč.
Naslednje, morda presenetljivo povabilo je prišlo s strani angleškega producentskega dua Soulsavers. Rich Machin in Ian Glover sta Marka privabila z odprtostjo, daleč od tega, da bi ustvarjala le sodobno plesno glasbo. Že njun prvi album je krasil vokal iz drugega sveta, Josh Haden je sin jazzista Charlesa Hadena, sicer pa kitarist in pevec v eni najtišjih skupin na svetu, Spain. Na drugem albumu It’s Not How Far You Fall It’s The Way You Land poje Lanegan osem od enajstih pesmi, ki se razprostirajo od globokega groova v Revival do počasne soul izpovedi Jesus Of Nothing.
Ne tako fatalen kot Johnny Cash, ne eleganten kot Leonard Cohen, niti ne obešenjaški po Tomu Waitsu, a tu nekje je Mark Lanegan našel svoj glas. Čas bi bil, da se omenjenim približa še po statusu.
(Muska, julij-avgust 2008)

Janez Golič