Glas oziroma petje je še vedno tisto, po katerem najprej in najlaže ločimo posamezne izvajalce. In Antony ima glas, ki ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim. A samo razpoznavnost bi bilo premalo, da bi mu relativno neznanemu, posvetili dve strani v reviji. Ne, v njegovem glasu je precej več.

MODRI ANGEL NA ZEMLJI

Da je njegov glas prišel izven dokaj zaprte klubske scene v newyorškem podzemlju, se ima Antony najprej zahvaliti samemu Louju Reedu. On namreč k sodelovanju ne povabi kogarkoli, še manj, da bi taisti gost pel Reedove pesmi na Reedovi plošči! To se je najprej zgodilo na studijskem albumu The Raven, posvečenem pesniku Edgarju Allana Poeju, kjer Antony odpoje odo brezskrbnosti Perfect Day. Kasneje je Lou potegnil Antonyja še na turnejo, in nastop v Los Angelesu je v celoti zabeležen na koncertni plošči Animal Serenade. Ta bi nam še lažje služil za iztočnico predstavitve tega izjemnega pevca in avtorja. Kajti, Lou mu je ob nadvse spoštljivem nagovoru prepustil v izvajanje pesem Candy Says, ker da je sam, zaradi zapletene melodije, ni sposoben izvesti tako kot je to »resnično čudovito« naredil Antony. Če pa malce odstrnemo ozadje te pesmi in ga obenem soočimo z umetniškimi izhodišči pevca Antonyja, je posredi še vse kaj drugega kakor zgolj »zapletena« melodija.
Pesem Candy Says opeva najljubšo drag queen Andyja Warhola. »Candy pravi, da sovraži svoje telo…«, poje Lou Reed na tretjem albumu The Velvet Underground in s tem učinkovito zaobjame čustvovanje in držo nasproti sveta opevane underground zvezde. Candy Darling je v svojem okolju postala simbol takratne dekadence, širšo slavo pa so ji prinesle vloge v nekaterih Warholovih filmih. Bila je ena tistih transvestitov, ki je šla do konca. Že kot otrok se je James počutil kot deklica, se tako oblačil, že v najstniških letih zahajal v gay klube in se sploh gibal v sumljivih krogih. Njegovo, oziroma kmalu njeno, življenje je teklo v vakuumu, brez posebnih želja in ciljev. Candy, ki so jo zaradi velike priljubljenosti v skupnosti začeli klicati Darling, je umrla za posledicami levkemije stara komaj 30 let.
Podobno osamljen in izoliran je odraščal Antony. Prvih deset let v Angliji, nato v Kaliforniji, kjer se tudi začne njegova glasbena pot. Pravzaprav je pel v heavymetalskem bendu le zato, ker ga drugi niso sprejeli medse.
Ko se je bilo treba odločiti za visokošolski študij, ni veliko izbiral. Ravno tisti čas, leta 1990, mu je v roke prišel filmski dokumentarec Mondo New York, s prikazom klubske »scene« vseh možnih odpadnikov, ki vsak išče svojo priložnost, svojih 15 minut slave. Mondo New York se sicer veže na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, a tovrstno dogajanje se je v podzemlju metropole dogajalo že vsaj od začetka šestdesetih let, s središčem v Warholovi »tovarni«.
Antony se je nemudoma odločil za selitev v New York, le tam je v popolnosti lahko izživel umetniška stremljenja. Vpisal je študij eksperimentalnega gledališča, ki mu je koristil toliko kot tečaj pletenja, se rad pošali. Raje je udejanjal kot zgolj spremljal početje drugih. Ustanovil je gledališko skupino, ki je redno nastopala v vseh mogočih obskurnih prostorih v newyorškem East Villageu. Večinoma so bili to nočni klubi kabarejskega značaja, v najboljšem primeru zakulisja manjših gledaliških dvoran. V ekstravagantnih predstavah so se spolne vloge menjale v vseh možnih kombinacijah. Eno od posebnih točk programa je Antony sam opisal z «hemafroditi iščejo svoje starše na koncu sveta«. Sam je pisal zgodbe za soigralce transvestite, skladal pesmi, si izmišljal karseda nenavadne situacije… Kmalu pa je ugotovil, da za tovrstno početje obstaja omejeno zanimanje, pravzaprav so predstave obiskovali le ljudje s »scene«. Odločil se je, da se bo poslej bolj posvetil glasbi. Najprej je nastopal sam ob posnetkih z magnetofona, kasneje je sestavil glasbeno skupino The Blacklips.

Ti so izvajali brutalno, agresivno glasbo, Antony je namreč želel hiter in spontan odziv občinstva. Podobno, kot je tega sposobna Diamanda Galas, le da ona le z glasom in klavirjem. Galasova je postala Antonyjev velik vzor, na njenem koncertu se je počutil, kot bi ga prebadala z noži. Spoznal je, da je nekdo lahko močan in pretresljiv le s človeškim glasom. In prav tega je želel izpopolniti, ga postaviti v ospredje umetniškega izraza.
Kot pisec pesmi in igralec v kabareju je več let imitiral močne glasove, vsakega v določenem obdobju – v mladih letih predvsem Angleže; Marca Almonda, Kate Bush, Boya Georgea, Scotta Walkera, kasneje Billie Holiday, Nino Simone, Otisa Reddinga in Raya Charlesa – dokler ni njegov glas postal prepleten seštevek omenjenih. Unikatno prepoznaven, z mnogoterimi »zveni«, a istočasno ga je že nemogoče zreducirati na en sam, določen zgled. Antony je z leta oponašanja našel svoj glas. Manjkal mu je le še pravi motiv.
Že sredi osemdesetih let je bilo v New Yorku močno gejevsko gibanje. Geji so zavzeli lesene pomole ob morju in se v vse večjem številu družili v brezskrbnem prepuščanju toplemu soncu. Tedaj skoraj nihče ni razmišljal o posledicah brezskrbnosti in užitka, kajti v nekaj letih je AIDS dodobra zdesetkal komuno. To je bila travmatična izkušnja, ki je Antonyja močno prizadela, še bolj pa dejstvo, da nihče ni želel neposredno govoriti o problemu. Večina se je skrila za zid cinizma in ironije. Antony ni nastopil agitatorsko, s tem bi se omejil, temveč se je odločil svoj glas napolniti s skrajno, neposredno čustveno vsebino. To pa je spolzek teren. Preveč je kvazi-izpovedne, posiljene umetne avtentičnosti, preplavljeni smo z velikimi izjavami… Antony je svoj namen našel natanko skozi isto izumetničenost, skozi »pretiravanje«, poln je velikih izpovedi – svoje goreče srce bi nam prinesel kar na rokah! Ko tisočkrat prežvečene izjave brez kančka parodije še potencira, jih popelje na novo raven avtentičnosti. Zagotovo s svojim srce parajočim izlivi strasti vzbuja mešane, velikokrat odklonilne odzive. Ampak to je davek izziva, ki si ga je zadal. Podkrepil ga je z izrekom »pristnost in upanje sta novi punk«. Za Antonyja je največji uspeh, ko ljudje zapuščajo koncert s solzami v očeh, takrat ve, da se jih je glasba dotaknila, kajti zanj ima glasba odrešilno vlogo. Tudi njega je že večkrat »rešila«.

Prvi je Antonyja odkril David Tibet, pevec apokaliptičnega folka iz skupine Current 93. Tibet in Antony sta podobno razseljeni osebnosti, oba brez pravega domovanja oziroma običajnih življenjskih ciljev (Tibet je odraščal na Maleziji, živi v Veliki Britaniji), in od tu njun pogum, drznost raziskovanja človekove psihe, do kje lahko pripelješ razkroj identitete in kako od tu spet sestaviš osebnost. Tibet je večkrat pripeljal Antonyja v Evropo, objavila sta skupni koncertni maksi singel in nenazadnje je Tibet ponudil možnost objave albuma prvenca pri založbi Durtro.

Zaradi snemanja albuma je Antony sestavil novo spremljevalno zasedbo, The Johnsons. Ta je že bolj prefinjena od brutalnih Blacklips, v osnovni sestavi je to godalni trio okrepljen z bobnarjem, basistom in pianistom, torej v zasedbi sploh ni električne kitare.
Ti glasbeniki imajo nadvse različna izhodišča; igrajo v komercialnih pop skupinah ali so znani v improvizatorskih krogih, igrajo v simfoničnem orkestru, pianist se, na primer, pohvali z več nagradami za mladega glasbenika… Vse te izkušnje pridejo prav, ko aranžirajo skladbe, ki jih sklada Antony, saj sam ne pozna not. Poje in sklada po občutku, prilagaja se notranjemu glasu.
Potem ga zgolj po naključju odkril Lou Reed. Vsake toliko gre namreč v ploščarno in po občutku nabere kup plošč. Antonyjev album je izbral zaradi ovitka. Na naslovnici je Antony slikan v podobi modrega angela, nedolžnega androgina, ki stoji ožarjen z božjo svetlobo na vhodu raja. Pod to nedolžno podobo pa se skriva raziskujoč duh, ki na poti do očiščenja ne izbira sredstev. V pesmi Hitler At My Heart poje »don’t punish me for wanting your love inside of me«, in če tu ni dovolj drzen v iskanju lepote skozi skrajna grozodejstva, je tu še eno zanikanje vsake avtoritete v Atrocities: »God visits all lost souls, to survey the damage, we noticed a bonfire, burning in his eyes«. V River Of Sorrow prosi »I am very happy, so please hurt me, I am very happy, so please hit me«, saj le skozi bolečino pride do razodetja.
Zaradi potencirane čustvenosti je težko prodrl v »okolju«, ki spoštuje le prevzetno držo. Podobno nasprotje je želel v svojem filmu Animal Factory izpostaviti (sicer igralec) Steve Buscemi. Antonyja je povabil k snemanju scene, kjer transvestit poje zapornikom, ki ga v filmu izžvižgajo. Prizor je dejansko posnet v zaporu in Antony res poje zapornikom, le da so bili ti navdušeni! Steve Buscemi je bil prisiljen naknadno posneti žvižganje in opolzke vzklike.
S pomočjo filma se je njegov glas širil, povabila na različne festivale so deževala in celih sedem let je minilo do objave drugega albuma, vmes je Antony objavil le nekaj maksi singlov. Ti so ločene entitete, priložnost za objavo priredb. Na singlu I Fell In Love With A Dead Boy je priredba pesmi Mysteries Of Love Angela Badalamentija in Davida Lyncha, ki, če ne drugega, kaže na Antonyjevo projekcijo vloge pevca v kakem nadrealističnem prizoru Lynchejevega filma. V živo rad izvaja pesem Nine Simone Be My Husband, in v besedilo vrine odgovor I’ll Be Your Wife, kot posledico impersonifikacij v zgodnjih gledaliških vlogah. Čeprav spet, v teh dejanjih ni sledu ironije, le poskus razumevanje človeka mimo spolnih opredelitev, kar mu uspe tako s podobo kot neopredeljenim glasom. Na slepo bi to lahko bil glas temnopoltega soul pevca. Ali pevke.
Kajti, ameriška tradicija črnske glasbe je imela izjemen vpliv na svetovno glasbo. Šele ko je Antony »dozorel«, ko je dokončno oblikoval glas, je spoznal, da je mnogo tega dolžan prav temnopoltim pevcem. Šele ko je po dolgih letih ponovno obiskal Anglijo, oziroma tam nastopil, je spoznal, kako močno je njegovo petje amerikanizirano.
Po sedmih letih je najprej dočakal ameriško izdajo svojega prvenca in kmalu za tem še dolgopričakovanega naslednika. Plošča I Am A Bird Now (Secretly Canadian, 2005) morda ne bo zadovoljila vseh, ki jih je do dna srca pretresel Antonyjev prvenec. Namesto dramatičnih obratov tokrat ponuja umirjen ton, ob tresočem petju so v ospredju godala in klavir, in Antonyja tokrat spremlja vrsta gostujočih pevcev. Nanje se ni želel pretirano obešati, saj prvi štiri pesmi na albumu odpoje sam. Šele v peti pesmi, You Are My Sister se mu pridruži mladostni idol, Boy George. Ko je Antony pri enajstih letih prvič slišal Culture Club in videl androginega Boya Georgea, se je odločil, da bo pevec. Novodobni folk guru Devendra Banhart je na kompilacisko ploščo kantavtorskih upov Silver Apples Of The Sun že izbral Antonyjevo koncertno izvedbo pesmi The Lake (po poemi Edgarja Allana Poea). Tokrat je prispeval uvodne stihe v meditativni Spiralling. Tudi Rufus Wainright ni prisoten po naključju, končno si z Antonyjem delita nekaj spremljevalnih glasbenikov. Oba se izvrstno dopolnjujeta, saj ima Rufus podoben krhek, kristalno čist glas. Antony mu je praktično v celoti prepustil izvedbo pesmi What Can I Do? In nenazadnje je tu Lou Reed, kot naročen za izvedbo pesmi Fistful Of Love. Namreč, teme nasilja in spolnosti so stalnice njegovih pesmi, le da sta tokrat z Antonyjem zamenjala vlogi. Sicer trd in neizprosen Lou uvodoma po najstniško sanjari o idealni ljubezni, ko v nadaljevanju Antony razkrinka slepoto ljubezni oziroma izpostavi stranske učinke ljubezenskega razmerja. Tak obrat zahteva ustrezno glasbeno spremljavo, in res vmes poseže močna pihalna sekcija in Reedova cvileča kitara. Zato pa se album izteče tako, kot se začne. Malodane meditativno, patetično, sentimentalno, in v vsakem primeru nepokvarjeno in odkrito. Kot je neposredno, iz oči v oči, posneta do danes neobjavljena fotografija Candy Darling na smrtni postelji, ki krasi naslovnico albuma.
(Muska, januar-februar 2009)