Ko je režiser Todd Haynes leta 2021 posnel dokumentarni film o skupini The Velvet Underground, so se za javnost odprli še obsežni arhivi Louja Reeda, nespornega vodje zasedbe. Ravno to je novinarja Richieja Unterbergerja dodatno spodbudilo k pisanju sveže knjižne biografije z naslovom Do What You Fear Most: The History of The Velvet Underground.

The Velvet Underground so snemalno pogodbo z MGM podpisali zgolj po zaslugi Andyja Warhola, ki je skupino vzel pod svoje okrilje. A znameniti album The Velvet Underground & Nico »izide« šele na 300. strani knjige. Dejansko je izid zamujal skoraj devet mesecev po končanem snemanju, za kar je Lou Reed krivil Franka Zappo, češ da jih je namerno oviral. Resnična krivda pa je bila na strani same založbe, ki ni želela istočasno objaviti dveh podobno obskurnih albumov, zato se je odločila, da najprej izda Zappov Freak Out!.

Zappa ni bil edini, ki je prišel v spor z Reedom. Lou se je z leti razšel praktično z vsemi: najprej z Warholom, češ da ne poskrbi dovolj za promocijo, za Warholom je odšla pevka Nico, po drugem albumu pa še John Cale. Slednjega je zamenjal mladi Doug Yule, ki pa ga je Reed na koncu prav tako zapustil. Sočasno se je sprl še s kitaristom Sterlingom Morrisonom in novim menedžerjem Sesnickom. V sporu je bil z založbami, producenti, radijskimi postajami, novinarji … zdelo se je, da ga nihče ne razume. Glede na razplet dogodkov je to morda celo res.
Izjemno zanimiv je doprinos Johna Calea. V telo rock’n’rolla je vnesel avantgardne sestavine: škripal je z violo, frenetično udarjal po klavirju in mlel z basom. Dokler se je to ujemalo s konceptom, kot si ga je zamislil Lou Reed, je kombinacija odlično delovala. Ko pa se je Reed po drugem albumu White Light / White Heat odločil za intimnejšo pripoved, prostora za Calea ni bilo več. Odslovil ga je precej strahopetno – tako, da je kitarista Sterlinga Morrisona poslal, naj opravi to »umazano« delo. V povezavi s Caleom knjiga ponovno razkrije dve popolnoma nasprotujoči si izjavi Louja Reeda: dokler je bil Cale član skupine, je bil zanj »glasbeni genij na ravni Beethovna«, ko pa je odšel, ga je Reed opisal kot nepomembnega.
Zanimivo pa je, da se je Lou Reed kasneje praktično z vsemi ponovno zbližal, z nekaterimi pa celo igral in snemal. S Caleom in Nico je že leta 1972 nastopil v Parizu, sredi sedemdesetih pa je v svojo spremljevalno zasedbo vzel Douga Yulea. Kasneje se je izvirna zasedba The Velvet Underground zbrala na komemoraciji v spomin na Andyja Warhola, leta 1993 pa so izvedli celo nekaj evropskih nastopov. A še preden bi se resno lotili snemanja novega albuma, so na površje izplula stara trenja in zasedba se je kmalu dokončno razšla.

To so v glasbenem svetu večinoma znane prigode, le da je šel Richie Unterberger korak globlje v podrobnosti. Dogodke je osvetlil z več zornih kotov ter poudaril številne izjave in mnenja, ki pa si včasih močno nasprotujejo. Prav zaradi tega bo marsikatero »dejstvo« za vedno ostalo pod vprašajem. Kje so bili dejansko narejeni določeni posnetki? Kdo je bil producent, ki je med snemanjem 17-minutne Sister Ray zgrožen zapustil studio? In nenazadnje: zakaj je Lou Reed 23. avgusta 1970 nenadoma in brez vnaprejšnje napovedi zapustil skupino?

Tu ima vsak vprašani svoje mnenje in svoj pogled, pravih razlogov pa ne bomo izvedeli nikoli. Lou je trdil, da je bil razočaran nad splošnim odzivom javnosti, slabim obiskom koncertov in slabo prodajo plošč. Svoje je zagotovo prispeval tudi Sterling Morrison, ki v glasbi ni videl dolgoročne perspektive in je takrat ravno zaključeval doktorat. Delno pa je bil »kriv« tudi Doug Yule, ki je v skupini počasi prevzemal glavno vlogo. Ko je poleti 1970 »zbolela« še bobnarka Moe Tucker, je Yule v skupino pripeljal svojega najstniškega brata Billyja, s čimer se je interna dinamika dokončno porušila. Ravno Moe je namreč delovala kot blažilni člen v sporih med člani; brez nje je magija skupine počasi, a zanesljivo zbledela. Album Loaded – naslov je Lou Reed pojasnjeval kot album, »napolnjen« z uspešnicami – je izšel šele po njegovem odhodu in brez prave koncertne promocije ponovno obtičal na prodajnih policah. In to navkljub dejstvu, da sta na njem dve skladbi, ki še danes veljata za čisti klasiki rocka (Rock’n’Roll in Sweet Jane).

Richie Unterberger se še posebej natančno posveti opisom koncertov, saj je imel dostop do množice neobjavljenih posnetkov. Izpostavlja velike razlike med studijskimi različicami in izvedbami v živo. Koncertne različice so bile običajno dvakrat daljše, že omenjeno Sister Ray pa so Velveti na odru včasih raztegnili na celo uro. Kar tri koncertne verzije te skladbe so objavljene v sklopu zbirke Bootleg Series Volume 1: The Quine Tapes, ki jih je na kasetofon (in z dovoljenjem skupine) posnel Robert Quine, kasneje prav tako kitarist v spremljevalni zasedbi Louja Reeda.

Avtor ob tem uspešno zamaje nekatere mite, ki so se z leti spletli okoli zasedbe. The Velvet Underground namreč niso bili vseskozi deležni le negativnih odzivov; nekateri njihovi koncerti so bili odlično obiskani, recenzije albumov pa pozitivne (predvsem s strani kultnih kritikov, kot sta bila Lester Bangs in Lenny Kaye). Konec koncev založba MGM verjetno ne bi izdala treh albumov skupine, če bi bila ta popoln finančni polom.

Čeprav veljajo za prototipični produkt New Yorka – le kako bi takšna skupina lahko nastala kjer koli drugje? – pa jih je prav domače mesto sčasoma »zavrglo«, saj tam polna tri leta praktično niso nastopali. Za to je bilo krivih več sočasnih dejavnikov: klub DOM, kjer so redno igrali, je bil v prenovi; po tem, ko se je Lou odrekel pomoči Andyja Warhola, jih je ta odrezal od svoje multimedijske skupine Exploding Plastic Inevitable (ki je s projekcijami filmov in plesalci predstavljala dodatno atrakcijo na koncertih), s tem pa so usahnila tudi vabila za nastope. Ko je skupino zapustila še pevka Nico – ki se sicer nikoli ni počutila kot redna članica, saj je z njimi odpela vsega tri pesmi – je zasedba izgubila tudi tisti ključni moment privlačne enigmatičnosti. So pa člani skupine kasneje prispevali pet pesmi za njen samostojni album Chelsea Girl.

Po sili razmer so The Velvet Underground svojo novo koncertno rezidenco našli v Bostonu, presenetljivo dobro pa so bili sprejeti tudi na zahodni obali, navkljub splošno znanim »kulturnim« razlikam med obema obalama (kar je še en mit, ki ga pisec uspešno zanika). Velveti so v Los Angelesu precej snemali, v klubu Matrix v San Franciscu pa so nastali celo nekateri njihovi najboljši koncertni posnetki.

Še tri leta po odhodu Louja Reeda je Doug Yule tržil ime The Velvet Underground; nekaj časa sta z njim igrala celo Moe Tucker in Sterling Morrison. Ko pa sta odšla še onadva, je Yule z glasbeniki, ki z izvirno zasedbo niso imeli nobene povezave, posnel album Squeeze – in to pod imenom VU. Tega albuma danes skoraj nihče ne uvršča v njihovo uradno diskografijo (podobno kot album Cut The Crap ne šteje pod uradno zapuščino zasedbe The Clash ali kot sta v ozadju ostala dva albuma skupine The Doors brez Jima Morrisona).

Poprava zgodovinske krivice in prepoznanje prave vrednosti zasedbe sta se zgodila postopoma, večinoma po zaslugi uspešne solistične kariere Louja Reeda. Na svojih koncertih je namreč rad izvajal star repertoar, na solističnih albumih pa je posnel tudi kar nekaj prej neobjavljenih pesmi iz obdobja VU. Sredi osemdesetih let sta nato izšli zbirki neobjavljenih posnetkov V.U. in Another View, ki sta takrat pritegnili ogromno pozornosti. Svoj glas in vpliv je v prid skupini zastavil tudi David Bowie. Vpliv Velvetov se je nato močno poznal v punkovskem valu, kasneje pa praktično vsepovsod v alternativnem rocku. The Velvet Underground so bili v več pogledih prelomni: uspelo jim je združiti literaturo – z zgodbami iz urbanega podzemlja – ter surovo moč rock’n’rolla, ki so mu z nenehnim eksperimentiranjem določali povsem nove meje.

Podatki o prodaji njihovih plošč so dovolj zgovorni in v zgodovini glasbe praktično neprimerljivi z drugimi izvajalci (morda le z Robertom Johnsonom in Nickom Drakeom). Po uradnih podatkih se je njihov prvenec v prvih treh letih – od izida spomladi 1967 do odhoda Louja Reeda avgusta 1970 – prodal v vsega 56 tisoč izvodih. Do danes pa je njegova prodaja po vsem svetu presegla tri milijone. Tudi ostali trije redni albumi (White Light / White Heat, The Velvet Underground in Loaded) so kasneje dosegli naklado dobrega pol milijona izvodov. Ob tem velja izpostaviti, da se v času izida noben od teh albumov na lestvici najbolje prodanih plošč v Združenih državah ni uvrstil višje od 197. mesta.

Richie Unterberger gre v svojih napovedih o daljnosežnem vplivu The Velvet Underground zelo daleč: prepričan je, da se bo njihovo glasbo poslušalo in raziskovalo še stoletja. Pomen njihove zapuščine je nesporen in nič ne kaže, da bi zanimanje zanjo pojenjalo. Knjiga Richieja Unterbergerja tako zaenkrat upravičeno velja za najbolj izčrpno in natančno biografiju te kultne skupine.

Za konec še nasvet: vsakomur, ki ga vsaj bežno zanima popularna kultura, v domači zbirki ne sme manjkati njihov prvi album, znamenita »banana«. Še bolje, če mu dodate preostale tri in pričujočo knjigo v branje za povrh.
(Rock Obrobje, november 2026)

Janez Golič