V oktobrski inventura najprej beležimo vrnitev newyorških Calla z albumom De Facto. Sledi neoklasična epopeja v treh delih skladatelja Maxa Richterja. Angleško ljudsko tradicijo na novo intepretirajo Shovel Dance Collective. Za album priredb so združili moči belgijski Linus in Bonnie ‘Prince’ Billy. Sklepno dejanje Swans v orkestrirani obliki je obsežni koncertni album Newly Sentient Being. Prav tako obsežen je tretji, že posthumni album psihedelikov The Olivia Tremor Control. Jeremiah Chiu, član ansambla SML, je objavil samostojni album. V retromaniji pa ponatis še enega album dua Coil in nemški Kredler s ponatisom albuma prvenca izvorno objavljenega pred 30 leti.

Kaj imajo skupnega Nina Simone, The Gun Club, Eddie Grant in Marc Bolan? Vse te štiri izvajalce so na „piko“ vzeli newyorški Calla na svojem svežem albumu De Facto, prvem po 19 letih. Kar je dokaj nenavadno, ker Calla v prvem obdobju, na prvih štirih albumih, niso objavili nobene priredbe. Znak pomanjkanja avtorskega navdiha?
Ni nujno. Vse priredbe so narejene v njihovem slogu, malo imajo skupnega z izvirniki, oziroma če jih ne bi poznali, bi se te priredbe nemoteče uvrstile v celovito zvočno in slogovno podobo albuma. Še vedno, ali celo vedno bolj, se Calla trudijo, da bi zadržali prepoznavnost, čeprav njihov osnovni inštrumentarij ostaja isti. Zato pa je Aurelio Valle – njihov alfa in omega, pevec, kitarist, avtor besedil, producent in za povrh je album še (samo)založil – poskrbel za male zvočne ukane, praktično vsaka pesem ponuja majhen odmik od „rockovskega“ standarda kitara-bas-boben. Tako se nekje pomaga s primitivno ritem mašino, drugje pelje kitaro skozi razne efekte, sublimno uvaja elektronske efekte, pomeni, da nikoli ne stopijo v ospredje, še vedno bolj šepeta kot poje, le da je tokrat še manj „rock’n’rolla“, kot ga je bilo prej. Niti v priredbi T-Rexov ga ni. Zagotovo s tem ne igrajo na hipni vtis.
Pravzaprav še najbolj izstopata dve avtorski pesmi, ki ju krasi privlačen temeljni hakeljc. Uvodna Pick Your Battles in singel Paralyzed – v bistvu peta priredba na albumu, ampak izvirnik je kar njihova pesem Stand Paralyzed s prejšnjega albuma Strength in Numbers – obe sodita v tisti izbor njihovega repertoarja, ki ga bodo zlahka izvajali še leta. Krasi ju magična, neopredeljiva privlačnost. Gre za skupek izkušenih prijemov in trenutnega navdiha, ki ga ni mogoče izsiliti. Je ali ga ni.
De Facto je tiste vrste albuma, ki ga skupina posname zaradi avtonomne želje po ustvarjanju. Že najava je šla mimo osrednjih glasbenih portalov, tudi na pretočnih portalih ga ni. Kar kaže, da bi ga Calla najraje zadržali samo zase…

Prav z Maxom Richterjem se je začelo v medijih pisati o neoklasiki, moderni klasiki ali celo postklasiki, čeprav bi zametke mešanja klasičnih glasbil z elektroniko in konkretnimi zvoki našli že vsaj pri Philipu Glassu ali Alexandru Balanescu. Ali morda pri starih progresivnih skupinah s konca 60. in začetka 70. let. Ampak Richter je sprožil novi val tega širokega glasbenega izraza, na BBC-ju so, na primer, njegov prvi album Memoryhouse iz leta 2002 označili za „mojstrovino v neoklasični kompoziciji“. Takoj za njim so bili podobnih oznak deležni Hauschka, Nils Frahm, Hirano Midori in številni drugi.
Njegova glasba kar kliče po uporabi v scenskih umetnostih in res so ga kmalu angažirali filmski in gledališki režiserji, od leta 2007 je zložil številne (nagrajene) soundtracke. Svoj obsežni opus je sam kuriral v kompilacijski album Voyager, ki je leta 2019 izšel v obliki dvojnega cedeja in četvornega LP-ja. Prva polovica je izbor z njegovih skladb z rednih albumov, druga polovica je izbor scenske glasbe. Sedaj je ta „pola“ združil. Glasbo, ki jo je prispeval za balet MaddAdam navdahnjen po treh romanih kanadske pisateljice Margaret Atwood, je kasneje prearanžiral, ponovno posnel oziroma prilagodil poslušanju v domačem okolju. Kar ne pomeni, da se je približal sredinskemu poslušalstvu. Kvečjemu je ustvarjanje projeciral na svojo vizijo apokaliptičnih zgodb, oziroma, ni se mu bilo potrebno prilagajati gibanju plesalk in plesalcev na odru.
While The Flood Rages je tridelni konceptualni album, objavljen na treh straneh vinilne plošče (četrta stran je prazna oziroma gravirana). Pelje nas v umišljen čas in prostor po apokalipsi, ki ima realne osnove. Že uvodni kolaž melje kot oddaljeno vojaško korakanje, ki počasi preraste v srhljiv drget godal. Izmenjava liričnih, skoraj optimističnih ali vsaj pomirjenih pasusov z morbidnimi udarci kovinskih tolkal ob udaru godal in nizko zvenečih elektronskih ritmov, napeljuje na širok spekter razpoloženj, ki jih Max Richter mojstrsko izpelje. Le redko se zgodi bolj konkretna navezava na zapis pisateljice Atwood, nenazadnje je večina glasbe inštrumentalne, a brenčanje čebel je zanesljiv namig, da gre tu tudi za okoljsko vprašanje, prav tako škrtanje geigerjevega števca. Ko se „problematika“ približa sedanjosti, na primer v zapisu Data Ballistics, so tudi sredstva temu primerna; Richter enako suvereno rokuje z elektronskimi efekti kot klavirjem ali godali. V tistih trenutkih ga ne bi bilo težko zamenjati s Coil, na primer. Vseeno se album izteče skoraj optimistično ali vsaj pomirjeno; z daljšo povsem „klasično“ skladbo, ki ima, pomenljivo, daleč največ poslušanj prek pretočnih platform.
Navkljub množini že posnete glasbe, je tokrat Max še vedno uspel ponuditi zaključene motive, ne zgolj abstraktno slikanje zvočnih „pokrajin“. Da, tokrat je prav ta dva pola uspešno združil in ponudil doslej najbolj zaokrožen glasbeni projekt.

To se zgodi, če glasbeniki zbrani z vseh vetrov stopijo skupaj in se odločijo za avtorsko interpretacijo angleške ljudske glasbe. Tako na eni strani Shovel Dance Collective zvenijo “pravoverno“ in dokaj strogo uporabljajo tradicionalna glasbila, pa tudi petje je zakoreninjeno v ljudskih napevih, mnogokrat dejansko izposojenih iz zakladnice angleškega folka. Tudi na tretjem, aktualnem albumu Everything In Readiness, ni nič drugače. A niso zgolj interpreti; mestoma speljejo tradicijo k sodobnosti, in tu je primerjava z irskimi Lankum praktično neizogibna (njihov album False Lankum je bil takrat album leta na rockobrobju). Pa vendar so Lankum bolj predani elektrifikaciji, v vrhuncih daljših epopej prav po swansovsko zahrumijo, medtem ko Shovel Dance Collective ostajajo zvesti akustičnim glasbilom, a še vedno v zanosu skupinskega muziciranja in petja zvenijo močno in glasno. Funkcija teh nihanj je podobna, to so budnice tistih, odrinjenih na rob, njihov klic k uravnoteženju družbenih krivic. Je veselje in je lamentacija, so prizori iz vsakdanjega življenja in krik po boljšem življenju. Tu se v stoletjih ni dosti spremenilo.
Ker nekateri člani devet-članskega kolektiva prihajajo, na primer, iz postrockovskih caroline in improvizatorskih Sullow, se to vsaj v nekaterih odklonih pozna. Soočeni smo z naključnimi udarci po kovinskih tolkalih, vključujejo izpade pihal in konkretnih zvokov. Resda izstopajo zanosno petje z močno melodijo in strunska glasbila, a trenutki disonantnega kaosa in pritajene govorice dodajajo k napetosti, dinamiki albuma kot celote. Večkrat se obrnejo k sebi, obirajo strune na robu tišine, harmonij zavija po svoje, tako najbolj učinkovito uglasbljajo žalostinke. Album se izteče nič kaj optimistično, sklenejo ga z 9 minutno žalostinko A Hundred Stretches Hence – I Wish There Was No Prisons. Bo za tem dežjem sploh še kdaj posijalo sonce?

Pričujoča kombinacija glasbenikov in izvor njihovega navdušenja, je vsaj nenavadna. Le kje je belgijski jazzovski duo našel Bonnieja ‘Princea’ Billyja in kako so vsi skupaj prišli na zamisel o prirejanju pesmi najbolj znanega nizozemskega slepega pevca, pianista in avtorja blizu 3000 skladb, Julesa De Corteja?

Glede na to, da so Linus, tokrat razširjeni v kvartet, prvi podpisani pod album The Outsider – The Music Of Jules De Corte, gre verjeti, da so oni pobudniki „projekta“. Čeprav po slišanem izstopa kar Bonnie ‘Prince’ Billy; njegova interpretacija sicer dokaj generičnih pesmi oblikuje novo sporočilnost s svežimi poudarki. Priredbe so upočasnjene, izvorno klavirsko igro pa je zamenjala akustična kitara. Linus, tokrat v zasedbi; Thomas Jillings – klarinet, klavir, saksofon in sintetizator, Frederik Leroux – akustična in električna kitara, bendžo, lap steel kitara, Ruben Machtelinckx – akustična kitara, tolkala in Laurens Smet – bas, tolkala, trobenta in sintetizator, navkljub širokemu inštrumentariju ostajajo v ozadju, le niansirajo zvočno podobo albuma. V bistvu si je Bonnie Prince Billy te pesmi popolnoma prisvojil. Izkoristil je priložnost in se vrnil v svoja izhodišča, ko je snemal brez velikih načrtov, od prve, brez piljenja in nasnemavanja posnetkov. Kar je dobrodošla sprememba po nekaj preveč uglajenih albumih posnetih s profesionalnimi glasbeniki.
Tak, spontan način, mu bolj leži. Že izvirne pesmi so preproste vinjete vsakdanjega življenja, Jules De Corte (1924-1996) ni imel silnih skladateljskih ambicij. Ravno zato so toliko bolj odprte do drugačne interpretacije, še posebej, če si jih lotijo izkušeni glasbeniki in jih priredijo praktično ad hoc.
Pretirano bi bilo zapisati, da album prinaša presežke, ampak vsaj dokazuje, da Bonnie ni izgubil tiste začetne iskre, veselja do poustvarjanja. Presežek bi lahko našli v podrobnostih; Bonnie je z leti izmojstril pevske sposobnosti, ki tu pridejo najbolj do izraza v skoraj a cappella izvedbah. Ne samo, da je napredoval tehnično, v teh niansah pri oblikovanju glasu se skriva močan čustven naboj, ki te pesmi šele spelje na višjo raven.

Swans so danes ena redkih zasedb, ki svoje sveže zamisli najprej predstavijo in obdelujejo v živo, na koncertih, šele potem jih posnamejo v studiu in objavijo še „dokončno“ verzijo. Kar pomeni, da predhodno objavijo tudi koncertne različice, s tem pa si pomagajo financirati studijske snemalne ure. Tokrat bo drugače. Vodja Michael Gira je namreč že pred časom najavil, da bodo poslej Swans pomanjšana zasedba in da je sklenil fazo „velikega, orkestriranega zvoka“. Pred tem je še objavil koncertni album Newly Sentient Being, spet z obilo še neslišanega gradiva, ki pa ga bo težko primerno posnel v studiu s pomanjšano zasedbo. Verjamem, da bo večina tega ostala kar v koncertni izvedbi.
Obenem je potrebno Swans doživeti v živo. Tam se glasba samodejno razvija, širi in krči, diha v dolgih vzdihljajih pomiritve in katarze. Samo Michael ve, kam jo bo zapeljal, ostali pa mu zvesto in izkušeno sledijo. Čeprav ima tudi poslušanje v domačem okolju svoje prednosti.
Rad imam naglas, ampak ne tako NA GLAS. Brez čepkov za ušesa so naši bobniči na koncertu Swans v resni nevarnosti. Doma pa si naravnam glasnost po lastni želji (in z upoštevanjem sosedov) in tudi zvok na posnetkih z albuma Newly Sentient Being je čist in prodoren obenem. Da, čeprav poslušam koncertne posnetke, je občutek drugačen. Ni tistega bobnenja na robu popačenja, ki ga Swans izvajajo dejansko prek ozvočenja. Težava pa nastane za ljubitelje vinila.
Zadnji studijski album Birthing je vseboval kar štiri celostranske zapise na trojnem vinilnem albumu. Noben ni daljši od 23 minut. Koncertne izvedbe se ne držijo tehničnih omejitev vinilne plošče. Naslovna skladba aktualnega koncertnega albuma traja celih 53 minut, torej se razteza čez tri strani vinila. Kar pomeni dvakratno prekinitev. Dve drugi skladbi trajata vsake po dobre pol ure. Spet je potrebna prekinitev. To je slaba rekonstrukcija koncertnega doživetja.
Sicer pa nikoli se ne ve. Morda jih Swans vseeno primerno okrajšajo, če bodo le posneli še studijske verzije.

Ni kazalo, da bomo dočakali. Vse skupaj je trajalo in trajalo, se vleklo, napovedovalo… posebej če se medtem poslovita ključna člana zasedbe The Olivia Tremor Control. Pa vendarle je tukaj, tretji, še en epski, dvojni (vinilni) album The Same Place. Ampak po vrsti.
Vse se je začelo v Louisiani konec 80. let, ko je skupina srednješolcev ustanovila založbo / kolektiv z imenom Elephant 6. Namen je bil izdajanje lo-fi posnetkov različnih zasedb, mreža se je hitro razširila na 56 skupin, a ključne so bile tri in vse so relativno hitro prerasle lokalne okvirje; The Apples in Stereo, Neutral Milk Hotel in The Olivia Tremor Control. Zanimivo, vse so svoje albume prvence objavili pri drugih, večjih indie založbah, in vse relativno pozno. Zato pa se jim je nabralo dovolj gradiva, da so The Olivia Tremor Control v dvojni album Dusk at Cubist Castle vtisnili kar 27 pesmi. Tudi po njihovem velikem vzoru, „belem albumu“ The Beatles. Resda bi pesmim lahko pridali pridevnik „psihedelične“, a spekter je vseobsegajoč. „Čiste“ pop pesmi je prispeval večinoma Bill Doss, za eksperiment je bil zadolžen Will Cullen Hart. Navkrižje interesov je najprej povzročilo eksplozijo ustvarjalnosti, kmalu pa so se pokazala tudi trenja, ki so po izdaji drugega albuma The Black Foliage (1999) pripeljala do razhoda.
Skupina se je ponovno združila leta 2005 po povabilu na festival All Tomorrow’s Parties. Po nekaj uspešnih nastopih so začeli pripravljati tretji album, ko je leta 2012 nenadoma umrl Bill Doss. Naslednjih 10 let o njih ni bilo slišati, potem pa sta leta 2024 izšla dva singla (Garden of Light in The Same Place) natanko na dan, ko se je poslovil še Will Hart.
Na koncu je vse končane in nedokončane posnetke zbral tretji član skupine Derek Almstead, jih po potrebi še enkrat zmiksal in uredil. Kajti, tudi na albumu The Same Place je 27 pesmi, ki pokrivajo celoten spekter psihedelije; od večglasnega “Beach Boys” petja, izdelane “The Beatles” melodije, utrgane “The Flaming Lips” aranžmaje do popolne “Butthole Surfers” norosti in studijskih cut-up eksperimentov. Ne manjka niti osem-delna 16 minutna epopeja Path Of The Parallels, kot se za psihedelijo višjega reda spodobi.
Še enkrat se je pokazala njihova vsestranska sposobnost pisanje privlačnih pop pesmi in na drugi strani odkloni v neznano. Da gre za sklepni del “trilogije” kaže še naslovnica, sestavljena kar iz prvih dveh. Na koncu in končno je ravno album The Same Place izšel pri njihovi domači založbi Elephant 6.
Močno dvomim, da bomo letos dobili boljši psihedelični “pop” album, The Flaming Lips ga pač najavljajo šele za prihodnje leto.

Ko so Tortoise po dolgih letih lani objavili svež album, so to storili pri „domači“, čikaški založbi International Anthem. Ker za njih snema tudi kitarist Jeff Parker, sem pozornost usmeril še na ostale ustvarjalce pod njihovo streho in odkril celo družino raziskujočih glasbenikov. Večina se giblje v širokem medžanrskem polju, in med te zagotovo sodi tudi Jeremiah Chiu. Tudi on se je tako kot Jeff Parker in saksofonist Josh Johnson iz Čikaga preselil v L.A. in tam našel somišljenike v ansamblu SML. Kar se močno pozna na njegovem aktualnem samostojnem albumu Edge Conditions. Prej se je večinoma gibal v umirjeno utripajočem ambientu a la Brian Eno ali na način kozmičnih Tangerine Dream, trikrat ob pomoči priznane violinistke Marte Sofije Honer, ki so jo zvabila k snemanju tudi velika imena (Beyonce, Kendar Lamar…), a v kreativnem okolju je njen prispevek povsem drugačen.
Jeremiah je tokrat k sodelovanju zvabil širšo druščino glasbenikov, medtem ko sam ostaja pri modularnih sintetizatorjih in tolkalih. Ne manjka Marta Sofia Honer z violo, Ben Lumsdaine in Booker Stardrum igrata bobne, tu je še saksofonist Patrick Shiroishi in Marquis Hill igra trobento. Torej smo že bližje zvoku samih SML, ki se gibko razteza od improviziranih pasusov do družnega, skoraj rockovskega gruva.
Jeremiah Chiu gradi na „robnih pogojih“, na spojih različnih glasbenih namenbnostih. Posamezne skladbe nimajo razvidnih stičnih točk, skupnega imenovalca, vnaprej določene zgradbe. Vsake se loti z drugega konca, modularno zlaga in preklada. V izjavi uporablja izraze iz arhitekture, in tudi njegove glasbene strukture so unikatne „zgradbe“.
Če je na kaj posebej pozoren, je na to, da ne zapade v kliše. Še vedno pa je njegovo muziciranje na površini lahkotno, skoraj zleze v ozadje, a tudi pozorni posluh bo nagrajen. Jeremiah rokuje s širokim arzenalom zvokov in pristopom, kje se že približa plesnemu podiju, pa hitro zavije med scensko glasbo ali s podvojenimi tolkali na daleč spomni na Tortoise, kot bi se, na primer, poigral z njimi japonski studijski čarovnik Cornelius. Na albumu Edge Condition ni prostega teka,vseh 42 minut je čista neto vsebina.

Zbirko Gold is the Metal sicer lahko razumemo kot zadnji del trilogije, skupaj z albumoma Scatology in Horse Rotorvator, a redni album to ni. Prej gre za zbirko posnetkov, ki nekako niso sodili na omenjena albuma, nekateri so zgolj predloge, variacije, nekaj jih je posnetih v živo na redkih koncertih. Namreč, Coil vse do konca stoletja praktično nista nastopala, zato pa sta sproducirala nepregledno množico materijala in ga posejala na rednih albumih, številnih kompilacijah, singlih, tudi pod drugimi imeni, v sodelovanjih… Za to hiperprodukcijo obstaja še en razlog; Coil sta si zgodaj postavila zelo soliden domač studio, z napredno in za skupino njunega (beri podzemnega) statusa drago opremo. Tega si nista privoščila prek prodaje plošč, ampak je bil Peter Christopherson cenjen oblikovalec (tudi član oblikovalske skupine Hipgnosis!) in režiser video klipov, angažirala so ga tudi velika imena kot Robert Plant in Paul McCartney. Za povrh sta Coil snemala tudi glasbo za TV reklame. Ampak njuna avtorska glasba je nekaj posem drugega.
Po njuni smrti – John Balance je nesrečno padel po stopnicah oktobra leta 2004, Christopherson je za večno zaspal leta 2012 – zanimanje za njuno glasbo ni pojenjalo, ampak ravno nasprotno. Težava je bila v pravicah za objavo obsežnega gradiva; vsaj pet založb je od takrat začelo s ponatisi njunih posnetkov. Sedaj se je tem pridružila še znamenita Mute Records.
Za prvi album v vrsti ponatisov so pri Mute izbrali dotični Gold is the Metal. Že takoj uvodna The Last Spring kaže na njuna “industrijske” korenine, Christopherson je bil član pionirjev industrijske glasbe Throbbing Gristle, Balance se mu je kasneje pridružil v Psychic TV, skupaj pa sta začela kot Coil leta 1982. Vendar pa podobno kot Psychic TV, se tudi Coil nista držala žanrskih zakonitosti. Že prva dva redna albuma marsikje odskočita, kompilacija pa je idealna priložnost, da se zbere vsa širina njunih zanimanj. Nekje se že kažejo “tehno” nagibi, drugje imamo čiste studijske kolaže, konkretne zvoke, semple totalno izven “konteksta”. Ta, in vse ostale podobno zasnovane kompilacije (tridelna serija Unnatural History, Stolen and Contaminated Songs…), niso namenjene tistim, ki bi si šele začeli zanimati za njuno zapuščino. Tem še vedno ostane vrsta odličnih rednih albumov, te zbirke obskurnosti pa so naslednji korak, ki šele pokaže celovito sliko njune izjemne diskografije.

Trendu ponatisov se niso izognili niti nemški Kreidler. Lani so že ponatisnili svoje zgodnje posnetke na kompilaciji Early Recordings 1994-95, nekako upravičeno, saj sta bila prvi EP in mini LP prvotno objavljena le na kaseti oziroma vinilu. Poleg tega so se ponovno aktivirali in s tem nekako povezali začetke s sedanjostjo.
Potem pridejo prav okrogle obletnice. 30 let je minilo od njihovega prebojnega prvenca weekend in prav tega je sedaj ponatisnila založba Bureau-B. Bil je čas nenavadno živega in ustvarjalnega dogajanja v Nemčiji, predvsem na osi Dusseldorf – Berlin. Takorekoč sočasno so nastale zasedbe Tarwater, To Rococo Rot, Mouse On Mars in Kreidler, in takorekoč vse so objavile svoje prve albume leta 1996, krajše formate pa še kakšno leto in dve prej. Torej ne moremo trditi, da so nastali pod vplivom čikaške šole (Tortoise), prej so srkale širše vplive; od ponovno obujenega krautrocka, prek IMD elektronike, duba in drugih studijskih eksperimentov. Vse to najdemo na prvencu Kreidler, ki so takrat že dodobra uigrali gradivo na živih nastopih in je snemanje potekalo hitro in učinkovito. Predvsem so uspeli poenotiti „eklekticizem“, ki sicer prevečkrat zveni posiljeno, sam sebi namen. Pri njih nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom; hitro lahko obrnejo smer in zamenjajo glasbila, nekje dopustijo naraven zven, drugje posežejo v snov s procesiranjem. Analitiki pravijo, da se vsak žanr izpoje po približno sedmih letih, ampak kaj pa, če se ustvarjalec giblje med žanri? Če odpre široko polje postopkov? Izkazalo se je, da so se tudi naštete zasedbe do neke mere izpele, do konca obdelale svoje vrtove, da je po številnih odklonih zmanjkalo manevrskega prostora. Ostajajo permutacije, ki jih je glede na izhodišče, ostala še vedno cela vrsta. Kreidler obljubljajo svež paket premetank že januarja prihodnje leto.
Škoda le zamujene priložnosti. Ob obletnici bi lahko ponatis razširili s dodatnimi posnetki, vsaj demo ali koncertnimi, ki jih Kreidler v vsej svoji karieri sploh še niso objavili.

Fotografije:
Calla (Oliver Swabe)
Max Richter (Rory Van Millingen)
Shovel Dance Collective (web)
Linus + Bonnie ‘Prince’ Billy (naslovnica albuma)
Swans (bandcamp)
The Olivia Tremor Control (bandcamp)
Jeremiah Chiu (web)
Coil (bandcamp)
Kreidler (Schiko)

• YouTube
• Spotify