Vedno znova se čudim, od kje mu ta moč. Da vztraja in vztraja na svojem, neupogljiv je, neustavljiv, sledi le svoji viziji, a obenem hvaležen za pozornost in za sodelovanja pri vajah v očiščevanju duha.
Nekateri so že napačno interpretirali besedilo pesmi Michael Is Done s prejšnjega albuma The Beggar, Michael bo končal šele, ko se bo pojavil kakšen drug, nov Michael. In ker tega ni na horizontu, Michael Gira vztraja. Vsaj še ta, ponovno dvojni CD ali trojni vinil Birthing, je Michael pod imenom Swans objavil v „starem“ huronskem slogu, potem naj bi se umiril, kot se je že enkrat z The Angel Of Light. Ampak pri njemu nikoli ne veš...
Kot običajno so tudi tokrat Swans večino materiala z albuma predhodno pošteno uigrali na dveh svetovnih turnejah (tega večina ne počne) in snemanje albuma financirali s prodajo teh koncertnih posnetkov na albumu pod naslovom Live Rope. Kasneje so te pesmi prearanžirali v studijske verzije, ki pa spet lahko dobijo nove oblike v naslednjih koncertnih izvedbah.
Na nekaterih prejšnjih albumih so se nekatere kompozicije raztezale tudi v dolžino dobre pol ure, preveč, da bi jih v enem kosu zabeležili na eno stran vinilne plošče. Tokrat že hiter prelet dolžin skladb kaže na to, da so se Swans prilagodili prav vinilki. Nobena skladba ne traja več kot 23 minut in kar pet jih prekrivajo celo stran vinila, skupaj s „singlom“ I Am a Tower s svojimi 19 minutami. Kar ni nujno slabo. Omejitev jih je prisilila k racionalizaciji, tudi okleščenju tistih „neskončnih“ pasusov dronanja in zvončkljanja, več je „neto“ vsebine. Obenem se praktično vse daljše skladbe večkrat prelomijo po logiki, ki jo razume in diktira le Michael sam. Iz meditativnega, mantričnega zaklinjanja zlahka preskoči v tisti pulzirajoč, masiven udar vseh, ki so ga Swans „patentirali“ že v zgodnjih 80. letih. Pravzaprav je Birthing povzetek praktično vsega, kar so že ponudili, malenkostna razlika se kaže širši rabi spremljevalnega zborovskega petja, ki še poudarja „veličastnost“ njihovega izraza. Vmes zlahka povzamejo nekakšen industrijski dub ali skoraj jazzovski ambient, nenazadnje ja Michael velik ljubitelj avstralskih The Necks. Na drugi strani skladbo The Merge uvede elektronski kaos, a na koncu vedno absolutno in nedvoumno označuje njihov slog vokalna interpretacija, ta globoki, markantni glas in krik, da zaleteni kri v žilah.
Morda bomo ponovno napačno razumeli namig (kot v omenjeni Michael Is Gone), a tudi sklepni verzi albuma Birthing napovedujejo prelom: „Premešal bom zvezde, da nahranijo tvoje oči. Nocoj bomo odtavali v sanjah,
stran stran stran stran stran,
in izginil.

Angleško-francoska naveza Stereolab je v prvih 20 letih naredila nekakšen lok. Začetki so sloneli na nadvse preprostih temeljih, nedvomno so se napajali pri nemškem duu NEU! oziroma so prevzeli ta „motoričen“ ritem, nanj položili odrezavo kitaro in prepoznavne analogne klaviature in vse skupaj je s francosko naglašenim petjem okrasila pevka Laetitia Sadier. Krasila jih je tudi odprtost duha in neverjetna ustvarjalna sila, kar jih je pripeljalo do sodelovanja z čikaškimi glasbeniki iz kroga Tortoise in na drugi strani z nemškim elektronskim duom Mouse On Mars. Albumi in številni singli izdani v tistem, srednjem obdobju, še danes štejejo za njihove ključne (Emperor Tomato Ketchup, Dots And Loops, Cobra and Phases Group Play Voltage in the Milky Night), kasneje pa so se vrnili k „sebi“ in počasi tudi izpraznili ustvarjalni naboj. Nekaj tega je prinesla nenadna smrt pevke Mary Hansen in konec ljubezni med kitaristom Timom Ganeom in Laetitjo. Stereolab so se do leta 2010 enostavno izpeli, že zadnji album Not Music je bil pravzaprav posnet na „zalogo“, sočasno s Chemical Chord iz leta 2008. Čas je bil, da gre vsak svojo pot...
Dokaj presenetljiva je bila že njihova skupna vrnitev na koncertne odre leta 2019, ki se je raztegnila še v leto 2020. Ciniki bi porekli, da je vsakemu posebej šlo dokaj slabo in že zato. Tim Gane je v vmesnem času v Berlinu vodil instrumentalno zasedbo Cavern Of Anti-Matter, Laetitia je sestavila lastno zasedbo Monade in kasneje delovala pod svojim imenom. In potem nas je kot strela z jasnega letos 8. aprila doletela novica, da Stereolab izdajajo povsem svež studijski album.
Po slišanem na albumu Instant Holograms on Metal Film Stereolab „nadaljujejo“ tam, kjer so končali v svojem „srednjem“ obdobju, ko so na veliko srkali in prevzemali številne vplive, a vedno tako, da ti niso prevladovali, ampak so se lepo usidrali v njihov zvok in slog. Naj si bo to odmev sambe, krautrocka, celo nekaj podobnega tehnu, lahkotnega francoskega pop iz šestdesetih, orkestracije in pihal, po novem tudi moških spremljevalnih vokalov a la Beach Boys, vse v vsakem trenutku zveni kot Stereolab. Kaj šele, ko zapoje Laetitia Sadier, še vedno s šarmantnim, francosko naglašenim petjem.
Skoraj zagotovo album ni nastal čez noč. Vanj so vložili preveč truda in izkušenj, tudi razmisleka. Morda posamezne pesmi ne dosegajo njihovih najboljših, a album stoji v celoti. Ima premišljen lok skozi slogovne odklone in dinamiko posameznih pesmi, skupaj s kratkim elektro uvodom in taktično na sredino postavljenim plesnim inštrumentalom. V celoti vzeto tu ni nič prelomno drugačnega kot že poznamo, a še enkrat vse narejeno z okusom in eleganco. Da ne govorimo, da je oblikovanje ovitka in sam naslov popolnoma v slogu. Stereolab, dobrodošli nazaj.

Bolj kot prej se sveža muzika peterice Tortoise sliši kot brezciljno nočno pohajkovanje po ulicah Chicaga, Portlanda in Los Angelesa, ko se mesto že umiri. Saj se jim nikoli ni preveč mudilo, le redko so še izpostavili svoje post-hardkorovske korenine. Takoj v začetkih leta 1993 so že začeli spajati nadvse različne zvočne sestavine; v ritmične vaje bobnov in basa so uvajali elektronske efekte, po jazzovsko uglašene kitarske strune so največkrat dodajale filmsko dimenzijo, po robovih so se dotaknili hiphopa in eksperimentalne elektronike. Pa vendarle so bile linije dokaj prečiščene, navdahnjene, jasne... Po začetnem ustvarjalnem izbruhu so sledili vse daljši premori, sočasno je glasba postajala nekako utrujena, narejena na silo. Tortoise so se po prejšnjem albumu The Catastrophist praktično ustavili in kdo je že pomislil, da so šli v zgodovino. Temu je botrovala še selitev treh članom na druge konce Združenih Držav, in skupno delovanje je bilo najprej zamrznjeno, kasneje pa omejeno na delo na daljavo. In tako je minilo devet let do aktualnega albuma Touch.
Če izostanejo navdahnjeni „kaveljci“, nekaj, na kar se oprime poslušalčevo uho, potem so za njegovo pozornost potrebni drugi prijemi. Tako je na albumu Touch pozornost bolj usmerjena na obdelavo glasbenih rešitev, oziroma je zvočna paleta tokrat še bogatejša, večplastna, polna podrobnosti in odmevov, ki vabijo k večkratnemu poslušanju in odkrivanju. Sicer pa je vse „na mestu“; še vedno se načrtno izogibajo „standardom“ popularne oblike pesmi in je zatorej album ponovno striktno inštrumentalen. Zdi se, da so posamezne skladbe nastajale vsaka zase, brez namena, da bodo zasedale mesto v isti zbirki. Vsaka ima svoj ustroj, svoje izhodišče, svoj razvoj, svoj izbor glasbil. Včasih skladbo uvede močan boben, drugič utripajoč elektronski drget, tretjič popačen groove, za katerega nikoli ne vemo, kako se bo razvil oz kam bodo Tortoise zavili. Ta samosvoja dinamika jih definitivno loči od preostalih „začetnikov“ t.i. post-rocka, saj tako kanadski Godspeed You! Black Emperor in škotski Mogwai gradijo na razmerju med tišino in vrtinčastimi izpadi kitarskega hrupa. Tortoise raje raziskujejo mala notranja „trenja“, tu gradijo napetosti, ki se nikoli zares ne razelektrijo. In če Touch vsekakor ne dosega mojstrstva njihovih zgodnjih albumov, še vedno predstavlja posebnost v današnji (katerikoli) glasbeni produkciji.

Na videz se zdi, da so prevzeti koncepti dua Matmos omejujoči. Da iz specifičnih izvorov zvoka ni možno ustvariti široke palete glasbeno-slogovnih rešitev. Vendarle sta M. C. Schmidt in Drew Daniel večinoma uspela v tem, naj si bodo to zvoki zdravniških operacij, zvoki domačega pralnega stroja, plastičnih ali strogo kovinskih „glasbil“. V aktualnem primeru, na albumu Metallic Life Review, večinoma operirata s kovinskimi tolkali oziroma je za večino zvokov skoraj nemogoče ugotoviti, od kod prihajajo. Matmos namreč skozi kreativni proces močno posegata v „naravni“ zven „glasbil“, raje jih procesirata in usklajujeta v enovit ritmični tok, kjer je to potrebno. Drugje se prepuščata eksperimentalni žilici, raziskujeta zgolj zvočne učinke kovinskih odzvenov in kombinacije le teh. Kar pa je najbolj fascinantno, ne glede na „koncept“, skozi njune kompozicije veje enoten „duh“, značilna interakcija in dinamika uporabljenih zvokov.
Obenem, če se zdi stroga raba kovinskih glasbil omejujoča, se pod to razume tudi trobento, ksilofon ali uvodni udarec po gongu. Od tu Matmos vodita poslušalca po širokih razpotjih. Iz meditativnega razpoloženja se počasi in zanesljivo premikamo proti plesnemu podiju, le da tam Matmos skoraj zagotovo niso zaželeni. Udarci po kovinskih odpadkih, ceveh in vzmeteh, prikličejo v primerjavo berlinske pionirje industrijske glasbe, a še vedno obstaja jasna razlika. Tudi v bolj všečnih pasusih, skozi katere prodira bolj zamejena melodika, bo premalo za, na primer, predvajanje na komercialnih radijskih postajah. Matmos se pač ne prilagajata nobenemu „okusu“, razen svojemu. Tudi po 15 albumih nista izgubila nič od izvornega entuziazma in unikatnosti.

Nekako logično in normalno je, da glasbenim ustvarjalcem po, na primer, 30 let neprestanega ustvarjanja, poide sapa. Razmik med posameznimi izdajami se podaljšuje, vse več je preračunavanja, kako naprej. Jeff Tweedy ni med temi. Že samo s svojo matično zasedbo Wilco je dostojno ustvarjalen, ko pa ti iz raznoraznih razlogov zastanejo, Jeff sam na hitro posname in objavi album ali dva. Ali enega trojnega, kot je to storil nazadnje s Twilight Override.
Preveč bi bilo pričakovati, da bi pri tej hiperprodukciji nizal same izjemne pesmi. Po poslušanju vseh novih pesmi je dokaj jasno, da mu niti ne gre zato. Gre bolj za notranjo nujo, da iz sebe spravi kopico prebliskov, ki se mu stalno vrtijo po mislih. Pesmi so namreč v zasnovi dokaj preproste, po zaslugi njegovih veščin iz te predloge vedno lahko izpelje vsaj solidno pesmi. Pomaga, da snema kar v domačem studiu Loft in da sta mu v pomoč, med drugimi, oba sinova.
Večina pesmi je skoraj generičnih, takih, ki jih lahko napiše kadarkoli prime za kitaro. Ampak za vsakim zaporedjem akordov stoji njegov slog, kaj šele ko zapoje s tem glasom med šepetom in „pravim“ petjem. Potem je to nezgrešljivo Jeff Tweedy.
Med pesmimi ni izstopajočih „uspešnic“, niti ni pesmi, ki bi zgolj mašile trojni album. Ker se tudi akustične izmenjujejo z električnimi, album v celoti lepo teče. Sem in tja ga kot odmev njegovih sodelovanj z „avantgardnimi“ Jimom O'Rourkom, Glennom Kotchejem in Nelsom Clinom zanese v disonance, v preskakovanje ritma, v trganje forme, ampak to je zgolj mali odmik od „normale“, v opomnik, da Jeff Tweedy vseeno ni zgolj nostalgični poustvarjalec „amerikane“.

Za glasbo domačega tria Širom se je uveljavila oznaka „domišljijska ljudska glasba“, kar napeljuje, da se Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin zavestno in načrtno izogibajo že uveljavljenim, priznanim oblikam folka širom sveta. Ali pa je to zabeleženo že v njihovem genskem zapisu. Pomaga, da vsi igrajo in preizkušajo meje še kje drugje, v samostojnih projektih ali v sodelovanjih, da se tam prilagodijo, medtem ko so kot Širom definitivno uspeli zgraditi zvok in slog razpoznaven med tisoči drugih zasedb, ki vztrajajo na avtorski glasbi odigrani na „prava“ in večinoma „ljudska“ glasbila. In to ne glede na to, katera glasbila uporabljajo in kako jih igrajo.
In the Wind of Night, Hard-Fallen Incantations Whisper je njihov peti dolgometražni album, ki samo potrjuje njihov unikaten pristop in izvedbo. Že takoj so odprli širok ustvarjalni prostor, ki ga sedaj izkušeno polnijo z vedno svežimi zamislimi. Njihove skladbe nastajajo iz improvizacij, a se razvijajo bistveno drugače kot pri The Necks, ki gradijo na neskončnih variacijah repetitivnih vzorcev. Namreč, skladbe Širom se večkrat mehko prelomijo, iz zamaknjenega obredja se hitro izvijejo v razgibane ritmične vaje in naprej v komorno vzdušje, zvočni prostor pa sproti bogati vrsta strunskih glasbil, nekaj teh je dokaj eksotičnih ali so celo domače izdelave, kar še doprinese k „umišljenosti“ njihovega sloga. Tudi vokaliziranje (petje brez besedil) je sicer melodično, a dovolj abstraktno, da se nam ne zatakne v možganske vijuge.
Glede na to, da skladbe nimajo vnaprej začrtane oblike, se tudi razvijajo sproti in nekako instinktivno. Nekatere se vijejo tam proti 20 minutam, druge, bolj koncizne, se ustavijo pri treh. Pa še vedno ne velja, da so namenjene širši rabi.
V vsakem primeru Širom tudi na petem albumu izkazujejo vrhunsko, izvenserijsko izvedbo avtorske impro-folk glasbe, in nič ne kaže, da bi njihov žar skupnega muziciranja ugašal.

Medtem, ko večina z leti upočasnjuje svoje delovanje, avstralski trio The Necks pospešuje. Skoraj natanko leto dni po studijskem albumu Bleed so „udarili“ s trournim Disquiet. Pianist Chris Abrahams, bobnar Tony Buck in basist Lloyd Swanton so skupaj že blizu 40 let in mogoče ravno zato z lahkoto izpeljejo svoje napol improvizirane skladbe.
Uvodna Rapid Eye Movement (mimogrede, malo ima skupnega z glasbo skupine R.E.M.) se v enem kosu razteza čez 57 minut. Z ambientalnimi, skoraj psihedeličnimi toni na klaviaturah jo uvede Chris Abrahams, le počasi in iz ozadja se priključujeta Tony Buck in Lloyd Swanton. Pri The Necks čas teče pač nekoliko drugače. Nikamor se jim ne mudi, glasbene draži vzdržujejo z rahlimi zamiki, razhajanji in zbliževanji. Včasih gredo že tako narazen, da funkcionirajo zgolj z naključnimi toni, a s telepatsko sposobnostjo skupnega muziciranja se vedno znova srečajo, podpirajo, poudarjajo. Zelo malo potrebujejo, da se „ujamejo“, in ko se ujamejo, skladbe stečejo kar same in se počasi sestavijo, naraščajo v enovit tok. Zaradi nadstandardnih dolžin štirih skladb na albumu, ta tokrat ni izdan na vinilu. Zato pa se lepo prilega formatu CD.
Druga, Ghost Net, je z eno uro in 14 minut najdaljša, kar so jih The Necks kdaj posneli (sicer je 60 minut njihov „standard“). S tem, da skladba štarta na polno že od samega začetka, kar je posebnost v njihovi obsežni diskografiji. Tokrat je glavno vlogo prevzel bobnar Buck; s poliritmičnim, preskakujočim vzorcem, ki se nikoli zares ne ponovi, diktira dinamiko skladbe. Bolj stoično, ob strani, delujeta oba kompanjona, vsaj dokler (ponovno) s psihedeličnim soliranjem na klaviaturah bolj močno v tvar ne poseže Abrahams. Kaj je zadnje čase več poslušal zgodnje Pink Floyd?
Obe omenjeni skladbi zasedata vsaka svoj CD, medtem ko sta preostali dve bistveno krajši, „zgolj“ po pol ure in združeno bivata na tretji CD plošči. Na Causeway kar nekaj časa bobnar Buck „počiva“, prepušča drugima dvema interakcijo vibrajoče kitare in klaviatur. Ko vstopi v „igro“, je hitro jasno, da bo to najbolj svobodna „skladba“ na albumu, saj se hitro umakne v ozadje in vodilno nit do konca razvija klaviaturist in pianist v eni osebi. Album se izteče z ambientalno elegijo Warm Running Sunlight, še eno, ki izziva nestrpnega poslušalca.
In prihodnje leto? Bodo postregli s peturnim albumom?

Glede na naravo stvari, bi se premik zgodil prej ali slej. Še dolgo je švedska pevka Anna von Hausswolff vztrajala pri vzvišenemu gotskemu zaklinjanju, ki po petih albumih ni kazal več „presežka“. Težak, masiven zvok cerkvenih orgel spremljan z huronskimi bobni in liturgičnim petjem se je počasi ujel v lastno zanko. Časa, da je razvila sveže zamisli, je bilo dovolj. Če odštejemo inštrumentalni izlet na albumu All Thoughts Fly, je minilo sedem let, odkar je objavila zbirko „pravih“ pesmi. Ampak premik ni radikalen rez, prej tekoč prehod v bolj komunikativno muziko. Na albumu ICONOCLASTS imamo še vedno sestavine „mogočne“ simfonije, a obenem je to nadgradila s „sodobnejšimi“ produkcijskimi prijemi. Več je orkestracije, spremljajočega petja, celo eteričnih pasusov s saksofonom, elektronskih pomagal in sploh studijskega dela, v daljših skladbah pa se struktura večkrat prelomi in Anna tudi zapoje z drugačnim, bolj „naravnim“ glasom. Njena naklonjenost do black metala je očitno že preteklost. Po drugi strani bo duet z Iggyjem Popom verjetno tudi pritegnil kakega poslušalca več.
Če se mestoma zdi, da je postala bolj sprejemljiva, je to površinski vtis. Do sredinskih zvezdnic ji še precej manjka. Preveč dramatična in nepredvidljiva je še. Tiste sestavine ki bi jo pripeljale med širše poslušalstvo, so prekrite z „motečim“ dronanjem in padci v hrup. Očitno je tokrat prepustila večji delež avtorstva v glasbi, aranžmajih in produkciji multiinštrumentalistu Filipu Leymanu, sicer svojemu dolgoletnemu sodelavcu, ki sicer sklada predvsem filmsko glasbo. Ta je vnesel potrebno raznolikost, sicer bi bil uro in 12 minut dolg album težak poslušalski zalogaj. To, da je album izšel na noč čarovnic, pa verjetno tudi ni naključje!

Brata dvojčka Jack in George Barnett delujeta v svojem tempu. Šele, ko se nabere dovolj zamisli, jih prelijeta v glasbo. Potem se tudi gostujoči glasbeniki precej menjajo, zraven so v skladu z posamično usmeritvijo njunega „projekta“ These New Puritans.
Še enkrat je minilo šest let do aktualnega albuma Crooked Wing in preteklo delo bi nas težko pripravilo na svežo izkušnjo. Če je bilo na prejšnjem albumu Inside The Rose kar nekaj odlomkov, ki so pritegnili na prvo, je tokrat drugače. Splošno razpoloženje je skoraj liturgično, že zaradi obilne rabe cerkvenih orgel, a obenem je večina gradiva posneta v studiu, postavljen sredi zapuščenega industrijskega kompleksa, kar se posredno tudi sliši. Nekaj petja je tokrat prispevala Caroline Polachek, ki se popolnoma prilega zasanjanemu begu iz realnosti. V „tu in zdaj“ nas These New Puritans prebudijo v redkih izletih v „industrijski“ zven odtujenih bobnov. Takrat Portished niso prav daleč, drugje, kjer je nekaj aranžerskih rešitev prispeval producent Graham Sutton (ex Bark Psychosis) se These New Puritans približajo trpki bolečini poznih Talk Talk. V povzdignjenih obrednih trenutkih se hitro prikrade primerjava z Dead Can Dance, za širitev izven postavljenih okvirjev pa skrbi jazzovski veteran, basist Chris Laurence. In kot velja za vse izvajalce s karakterjem, so to le oddaljene primerjave, v vsakem trenutku These New Puritans stojijo zase.
Na neki višji ravni so tokrat pesmi bolj zaokrožene, a še vedno daleč od približevanju večinskemu okusu. Navdahnjene so tudi z globalno situacijo, ki proži ustvarjalne impulze v glavah občutljivih umetnikov. Kdo bi jim zameril idealiziranje sveta, ko ga vsake toliko prestrelijo z rafalom realnosti?

Skoraj istočasno, pred slabimi desetimi leti, so se na Otoku pojavile tri odmevne zasedbe, ki so vsaka zase oživljale t.i. postpunk. Black midi so blesteli z ultra hitrimi prehodi in tehnično superiornostjo, Black Country, New Road so uvajali prvine angleškega folka in Squid so ponujali kompleksne skladbe, ki jih je bilo nujno poslušati večkrat, da so se „usedle“. Vmes so se že zgodili pomembni prelomi. Black midi so razpadli oziroma jih je zapustil glavni pevec Geordie Greep, tudi Black Country, New Road so ostali brez pevca in glavnega avtorja in sedaj čakamo, kam bo zaneslo ostale člane. Squid ostajajo trdna zasedba, a njihova glasba se sčasoma spreminja. To je napovedal že spisek gostujočih glasbenikov, pevcev in pevk, na tretjem albumu Cowards je v veliko pomoč godalni kvartet Ruisi in nenazadnje vrsta producentov oziroma tehničnega osebja.
Pri teh stvareh pa običajno ne moreš imeti vsega. Če večjo pozornost usmeriš na tehnični del izvedb, se nujno izgubi element spontanosti oziroma „živost“ muziciranja. Očitno se Squid usmerjajo od spontanosti k pazljivemu niansiranju uporabljenih glasbil, kar je glede na ustroj posameznih pesmi povsem razumljivo. Squid namreč še vedno ali vedno bolj skladajo večdelne, dokaj zapletene kompozicije brez izrazitih refrenov ali ponavljajočih hakeljcev. Njihove pesmi tečejo po njihovi notranji logiki. Izhajajo iz lastnih izkušenj po obširni svetovni turneji, med katero je bobnar in pevec Ollie Judge prebral tudi nekaj knjig in vse te vtise in vsebine strnil v „zbirko mrakobnih pravljic“. Ker je njegova interpretacija polna dramatičnih zasukov, se temu z zamikom pridružuje tudi glasbena spremljava. Ali pa je mestoma ravno obratno, skupina po tolikih letih skupnega igranja pač deluje kot dobro namazan stroj. Zdi se, da se nikoli ne morejo tako zaplesti, da se ne bi izmotali brez vsakih težav. In zapletajo se kar naprej, ker nenazadnje, zgolj projecirajo zapletenost sveta danes.

Glede na to, da se nizozemski The Ex na aktualnem albumu If Your Mirror Breaks niso bistveno odmaknili od svojega prepoznavnega zvoka, je morda celo dobro, da smo na njihovo novo muziko čakali dolgih 7 let. Ravno prav, da nas spet pritegnejo, zagrabijo in držijo. V 45 let dolgi karieri pri njih praktični ni zdrsa, konstantno kompetentni so, navkljub nekaterim vsaj na videz nepričakovanim sodelovanjem. Predvsem skupni posnetki in turneje s saksofonistom Getatchewjem Mekuryanom, jazzovskim kvartetom Brass Unbound in čelistom Tomom Coro so izvrstni prikaz in dokaz njihove prilagodljivosti.
A njihov domicil je igra treh kitar in bobnov. Tu so doma in v tem, relativno ozkem okvirju pokažejo, kako domiselni, udarni in angažirani še vedno so. Velvetovska frenetičnost je vpeta v sonične kitarske medigre, pulzivni bobni pa znotraj vedno najdejo kompleksen vzorec, ki ga variirajo v sožitju žgočih kitar. Sveža kri, pevec Arnold de Boer (leta 2009 je zamenjal izvirnega pevca G.W. Soka), je vpeljal nekaj melodičnosti, a ta nikakor ni cenena, še vedno je podčrtana z angažiranim besedilom. Ta niso enoznačne propagandne parole, ampak metafore zavita v različne, tudi cinične poglede in besedne bravure. Še vedno so zapriseženi načelu „naredi sam“ in očitno se jih „sodobnost“ ne dotakne. Kar je v vsesplošnem hlepenju po všečnosti samo plus. Album nas skozi vseh 47 minut prisesa nase in ne spusti, igra je napeta in nas mestoma postavi pred resno preizkušnjo. Kdor ne zmore njihovega skoncentriranega drnca, kaj hitro izpade iz njihovega kroga. In kot da jih to kaj briga!

Kazalo je že, da bo pevko Haley Fohr, ki deluje pod imenom Circuit Des Yeux, odneslo v orkestralno melanholijo, ki jo je v veliki meri nakazovala prejšnja plošča -io, ampak ne, ko se je poglobila v stanje lastne duše, je našla precej bolj negotove in skoraj strašljive projekcije. Da bi se čim bolj približala sama sebi, se je odločila za striktno ustvarjalno terapijo, za več mesecev se je zaprla v domači kletni studio in snovala pesmi za pričujoči album. To ne bi bilo nič posebnega, vsak dan si vzela 8 ur časa od devete to pete ure, ampak to je bil celonočni šiht!
Na albumu Halo On The Inside je orkestracijo in klavir večinoma zamenjala za elektronska pomagala. Takoj uvodna Megaloner hrumi s popačenimi sintetičnimi impulzi, a njena silovita operetna interpretacija ostaja. V najbolj presunljivih trenutkih se približa Diamandi Galas, tako predirna in prodorna zna biti. Canopy Of Eden je glasbeno bolj sredinski, pomika se v teritorij kakih Depeche Mode, tudi petje je bolj sproščeno. Zato pa v Skeleton Key najprej prevladuje sam glas Haley Fohr, kar obstane v praznem prostoru, a po dramskem zasuku se znajde v primežu huronske orkestracije in cvileža električne kitare. V Anthem Of Me se zdi, da se je spustila še globje v kletne prostore, tam proti devetemu krogu pekla. Liturgična poema ob spremljavi industrijskega hrumenja je prelomnica, preizkus njene moči in volje. „Molitev“ v Cosmic Joke jo je očitno osvobodila, tu se album prelomi in zajadra proti svetlobi. Po tem Cathesis (čustvena naložba) zveni nenavadno lahkotno, obzorja se kar razprejo ob zanosnem, himničnem petju in lebdečem kitarskem obiranju strun. Truth je skoraj diskoidna poskočnica, zveni, kot da se je Haley osvobodila spon, še poje z višjim glasom kot prej, ko je petje prihajala iz globine telesa. Proti svetlobi na valu medlega elektronskega meteža jadra tudi Organ Bed, krog pa sklene inštrumentalna elegija It Takes My Pain Away.
Vsaka pesem na albumu Halo On The Inside riše razburkano čustveno stanje Haley Fohr, a na koncu so zagotovo razporejene po vnaprej premišljenem načrtu.

Zemljepisna razseljenost je botrovala relativno dolgemu premoru, ki so ga potrebovali The Young Mothers za končno realizacijo tretjega albuma Better If You Let It. Vse se je začelo že daljnega leta 2009, ko se je iz Norveške v Austin preselil bobnar Ingebrigt Haker Flaten in tam odkril izjemno burno glasbeno dogajanje. Sam izhaja iz jazzovskih krogov, a prav v Austinu so se mu odprla obzorja, navdušeno je srkal klubsko muziko vseh vrst. Nazadnje je še sam sestavil zasedbo, ki je povzela vsa glasbena vrenja, in to so The Young Mothers. Prva leta so nastopali le v živo, šele po petih letih so svoja snovanja zabeležili v studiu. Še pred korono se je Ingebright vrnil na Norveško, The Young Mothers so bili potisnjeni na stranski tir in šele pred tremi leti so najprej na daljavo, kasneje pa dejansko skupaj posneli dotični tretji album.
Nerad kreativnost pogojujem z leti, t.i. zrelostjo. Sploh ni nujno, da se glasbeniki in glasbenice z leti umirijo, kanalizirajo svoje početje, ostajajo na pridobljenih pozicijah. Vendar se zdi, da se je nekaj takega zgodilo The Young Mothers. Še prejšnji album Morose je ponujal divjo ježo skozi vsemogoče žanrske poljane, tokrat so bolj previdni, žanrski preskoki pa bolj zaobljeni. Kar ne pomeni, da jim je zmanjkalo naboja. Igra je le bolj poglobljena, razvija se počasneje, a izkušnje tudi dodajo svoje. Iz uvodnih skoraj hiphopovskih besedičenj na funky podlago se šesterica gibko preusmeri v lagodno jazzovsko muziciranje, ki že meji na orkestracijo Kamasija Washingtona. A to je zgolj premor pred novim obratom; gladko se spustijo v elektronski eksperiment ter kitarska škripanja. V Song For A Poet se zbližajo na robu tišine, v introspektivni meditaciji, ki se izteče v skupnem mrmranju saksofona in skoraj metalskem hropenju. Vse brez sile, vse z istim skupnim imenovalcem in osupljivo tehniško veščino pobudnika celotne pustolovščine. Očitno jim je premor prišel prav, niso se uspavali, ampak kvečjemu dobili nov zagon.

Lucrecia Dalt je veljala bolj za ljubljenko kritike, manj se je njena veličina odražala skozi prodajo plošč in na obisku koncertov. Po rednih albumih Anticlines, No Era Solida in !Ay! (slednji je bil leta 2022 izbran za najboljšega po izboru izbirčne glasbene revije The Wire) je Lucrecia prispevala nekaj filmske glasbe za nizkoproračunske filme in se vrnila h glasbi za poslušanju v domačem okolju z aktualnim albumom A Danger To Ourselves. Njen neizkoriščeni potencial je prepoznal celo David Sylvian, ko se je že zdelo, da se je glasbeno upokojil, se je ponudil za soproducenta in nekaj malega je odšepetal v uvodni Cosa Rara. Očitno je v svobodnih strukturah pesmi prepoznal sorodno dušo in nenazadnje je skozi produkcijo poudaril nekatere sestavine, ki bi jih drugi zanemarili. Namreč, dopustil je visok dinamičen razpon predvsem tolkal, ki, čeprav sprocesirana, tako zvenijo zračno in efektno. In če nastaviš privlačen zvok, si lahko privoščiš tudi eksperiment v drugih sferah. Pesem lažje zastane, pridobi na dramatičnosti, lahko jo zasukaš v nepredvidljivih smereh. In ker Lucrecia to stalno počne, bo ponovno požela le kritiško hvalo, za povrh večinoma vztraja na petju v španskem jeziku.
Nekaj tega je prinesla tudi iz svojega pisanja filmske glasbe, skoraj strašljivi so nekateri glasbeni odlomki, ki pronicajo skozi sicer povsem zgledno prijetno petje. V ozadju stalno ždi občutek nemira, Lucrecia si kar ne dovoli, da bi pesmi stekle v pričakovano smer, čeprav bi bila tega sposobna. In še širše sprejemljiva bi postala.

Njegov neizprosen angažma je bil mnogokdaj mukotrpen za bližnje sodelavce, in verjetno še za koga. Politično poslanstvo v The Pop Group koncem 70. let je bilo za Marka Stewarta nuja, za ostale pa vedno manj zabavno in vse bolj mučno. Razšli so se, morda kontroverzno, kmalu po najbolje obiskanem koncertu, kar so ga kdaj imeli. Bil je v okviru protestnega shoda proti jedrskemu oboroževanju v Londonu, udeležilo se ga je približno pol milijona ljudi. A notranja trenja so bila močnejša, drugi člani The Pop Group so našli zavetje v razigranih zasedbah Rip Rig + Panic, Pigbag in Maximum Joy, medtem ko je Stewart nadaljeval neomajni angažma v navezi z druščino On-U Sounda. Izpeljanke industrijskega duba so bile izvrstna spremljava njegovemu fragmentiranemu petju in zadušenim krikom. Zgodaj se je priključil trip-hopovskim trupam, povzel industrijski dub na pomenljivo naslovljenem albumu Control Data, s pomočjo številnih veteranov iz post-punkovskih časov je leta 2011 objavil še odmeven album Politics Of Envy, kasneje pa večinoma sodeloval na številnih singlih oziroma miksih. Aprila 2023 pa nas je doletela informacija o njegovi smrti, brez pojasnila o vzrokih...
Tedaj tudi še ni bilo slišati, da Mark Stewart pripravlja samostojni album, ki bi bil nekoliko drugače „političen“. Ko so pri založbi Mute končno le obelodanili novico o prihajajočem albumu, so v promocijskem sporočilu dodali še izjavo Marka Stewarta: „Obstaja način, kako ljubezensko pesem uporabiti kot trojanskega konja. Kot da bi na strup nasul sladkor in tako vdrl v misli ljudi. Na površini se kaže zaljubljenost, v bistvu pa gre za hrepenenje in sanje o boljšem svetu. Zame je ljubezen politično dejanje“. Da, The Fateful Symmetry je album o ljubezni, nekaj, kar je Stewart redko izpovedoval. Še najbolj eksplicitno na singlu Stranger Than Love, kjer si je tako efektno izposodil klavirsko figuro Erika Satieja.
Snemanje osmega albuma je Stewart končal le nekaj tednov pred smrtjo. Sedaj, po poslušanju teh devetih pesmi, se morda pred nami razkrije vzrok v sledečih verzih uvodne Memory Of You:
„I've been living my life in slow motion
Trying to get my feet back on the ground
Living my life, slow motion
Now that you are not around“
V skladu z melanholično naravo besedila, je tudi muzika nenavadno pomirjena, skoraj sredinsko usmerjena, a ljubezen je v očeh Marka Stewart mnogih oblik. Pravzaprav je naredil kar nekakšen prerez vsega, kar je počel v glasbenem življenju. Tako imamo bolj eksperimentalne, studijske kreacije, skoraj čisto pravi reggea, skoraj pravi elektro-funk, skoraj plesne komade in skoraj baladno izpoved v izteku. Skoraj zato, ker pri Marku Stewartu ni „čistih“, prevladujočih žanrskih oblik. Vedno je nekaj spreobračal, procesiral, spreminjal. Pa četudi na albumu, posvečenem nečemu, kar hitro zdrsne v banalnost.

Že v tretje so se za skupno glasbeno snovanje zbrali Oren Ambarchi, Johan Berthling in Andreas Werliin. Oren je začel v Avstraliji kot bobnar, a kasneje bolj po naključju presedlal na kitaro. Igral je celo z drone-metal zasedbo Sun O))), ključno pa je bilo delovno srečanju prav z Jimom O'Rourkom in nič ni bilo več tako kot prej. Sledile so samostojne plošče, kjer je že izkazal naklonjenost do eksperimenta, predvsem v razmerju med razdelano ritmiko in disonantnim preigravanjem kitarskih strun. Švedski basist Johan Berthling že dolga leta nabira izkušnje v navezi s številnimi, predvsem jazzovskimi glasbeniki. Z Orenom sta prvič sodelovala že leta 2003 na albumu My Days Are Darker Than Your Nights. Švedski tolkalec Andreas Werliin pa si je mednarodno pozornost najprej zaslužil v duu Wildbirds & Peacedrums s svojo življenjsko sopotnico Mariam Wallentin. Johan in Andreas sta se srečala na povabilo saksofonista Matsa Gustafssona v Exit!, kjer sta ob Matsu postala kar soavtorja večine gradiva in ostala to tudi kasneje v razširjeni zasedbi Fire! Orchestra. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se končno dobijo skupaj Oren, Johan in Andreas, in to je bilo na Švedskem novembra 2018. Vseeno je nenavadno, da so posnetki za album Ghosted izšli šele leta 2022 pri čikaški založbi Drag City.
Očitno je njihova neskončna raziskovalna godba naletela na odprta ušesa, kaj kmalu so se ponovno zbrali in nastalo je nadaljevanju, album Ghosted II in nedavno še (verjetno zadnji del trilogije) Ghosted III.
Še enkrat so šli v razgradnjo sinkopiranih ritmičnih vzorcev, stojičnega basa in včasih natrganih, drugič lagodnih kitarskih strunjanj. Tokrat so dva pola teh snovanj že razmaknili, na eni strani se zbližajo z gruvom, z usklajeno skupinsko igro, kot jo le zmorejo, na drugi strani so še bolj poglobljeni vase, v odzvene in interakcije počasnih obrednih meditacij. Ko se od „zadaj“ pojavijo še drseče klaviature, je namig na avstralske The Necks neizogiben, a vedno le namig. Oren, Johan in Andreas so z leti skupnega muziciranja uspeli zgraditi enoten glasbeni karakter oziroma, karkoli in kakorkoli se česa lotijo, ostanejo prepoznavni. To pa danes v razraščajočem kopiranju „uspešnih“ še samo po sebi namen, posebej, ker trio ostaja zvest inštrumentalnemu izvajanju.

Popolni amaterizem je lahko prednost. Potem se lahko razvije avtonomen pristop, povsem ločen od naučenih pravil. Štirje člani kolektiva Throbbing Gristle so sredi 70. let prejšnjega stoletja predvsem šokirali. Najprej z multimedijskimi razstavami še pod imenom COUM Transition, kasneje so z „glasbenimi“ sredstvi kršili vsa pravila oziroma jih izzivali. Stalnica njihovega delovanja so bili tudi notranji spori, ki so jih najprej gnali v nove pustolovščine, kasneje so zasebni interesi prevladali in zasedba se je sesula, predvsem po zaslugi prevelikega ega pevca Genesisa P. Orridgea. Nekaj časa mu je v Psychic TV sledil zvočni manipulator Peter Christopherson, druga dvojica pa je nadaljevala skupaj pod imenom Chris and Cosey. Kasneje so vsak zase pravzaprav srkali vplive, ki so preplavili Otok sredi 80. let, v rave kulturi so videli subverzivne elemente in povzeli učinke tehna že zaradi preproste rabe elektronskih priprav. Nihče pa se ni „znal“ ali „želel“ ukloniti sredinskemu toku tehna, raje so zgolj elemente, ki so jim ustrezali, npr Peter Christopheron v času Coil je rad poudarjal, da so njihovi plesni komadi namenjeni plesu možgan in ne telesa.
In kakih 40 let kasneje je tu drugi album ene od protagonistk, Cosey Fanni Tutti. Naslov je rahlo kriptičen, 2t2 je fonetično „two-ti-two“ oziroma tutti2, po nekem štetju je torej to njen drugi solističen album. Ali morda že kakšen več, odvisno od štetja njenih sodelovanj.
V bistvu gre za sintezo dveh polov, ki jih je Cosey gojila praktično vso glasbeno kariero po razhodu izvirnih Throbbing Gristle. Če bi poslušali vinilno ploščo, prvo stran prekrivajo dokaj morbidni sub-tehno komadi, kjer se Cosey oglaša z grlenim petjem in mestoma prestreli pulzirajoč tek elektronike z vložkom na trobenti. Vmes teksture gladko drsijo čez njeno zvočno pokrajino, za katero ni jasno, ali je to opustelo postapokaliptično mesto ali morda neokrnjena narava neopredeljene geografske dimenzije.
Na hrbtni strani vinilke bi naleteli na eksperimentalni ambient, ki se je v zadnjih letih močno razbohotil med t.i. „spalniško“ produkcijo. Dolgoletne izkušnje in prava študija življenjskega dela Delije Derbyshire, pionirske skladateljice elektronske glasbe, je doprinesla do razvidne razlike. To ni zgolj naključna igra zvokov, ampak natančen postopek kreiranja vzdušja, kot odtis avtoričinega razmišljanja in čutenja. In tako kot je njeno razmišljanje večplastno, je tudi glasba polna odtenkov, niansiranja zvokov, odmikov in zamikov, prikritih šumov in dronanja. Po vseh teh letih se pač Cosey ni potrebno več nikomur dokazovati, počne točno tisto in tako, kot si je zadala sama.

Hibridno klavirsko-elektronsko igro ponujata tudi japonska pianistka Midori Hirano in ruski eksperimentalist Ivan Pavlov, ki se skriva pod imenom COH. Skupni album Sudden Fruit je izšel v seriji Mind Travel, ki jo je pred desetimi leti začela francoska založba Ici D'Ailleurs, nekdaj prav zatočišče Yanna Tiersena. V seriji je izšlo že 20 albumov na križišču eksperimentalne, ambientalne in neoklasične glasbe.
Igra Midori Hirano je nenavadno preprosta, izčiščena, primerjava z Ryuchijem Sakamotom ni povsem zgrešena. COH ji bolj ali manj sledi in se podreja, nikoli ne prevzame vodilne vloge, prej subtilno podčrtuje njene tendence. Ponuja zgolj elektronski odmev, podaljšek klavirskih tonov. S škripanjem in drgetanjem dodaja nekaj nelagodja, nenazadnje je v preteklosti sodeloval s Petrom Christophersonom (Coil) in Thighpaulsandrom, ne zmanjšuje pa eterične narave muziciranja. Le zapelje ga v temačnejše predele, klavirju odvzame nekaj topline oziroma jo zamenja za skrivnostni, skoraj srhljivi podton. Škoda le, da se v drugi polovici albuma malce izgubi prepoznavna linija, skladbe izgubijo karakter, eksperiment postane samemu sebi namen.

Dandanašnji se ponuja vrsta strategij, kako naj nova muzika pride do potencialnih poslušalcev. Založba International Anthem, na primer, uvaja svojo strategijo; na dan izida novega albuma tega najprej ponudi v fizični obliki (vinil, CD), šele po dveh tednih ga so spusti na pretočne servise in ponudi digitalni dolpoteg. Ulan Bator, oziroma njihov alfa in omega, Amaury Cambuzat, pa se je odločil za nekoliko drugačen prijem; najprej so šli sveži posnetki na pretočne servise in od fizičnih nosilcev je na voljo le CD, ki ga je mogoče naročiti le prek njihove založbe Acid Cobra. Zaenkrat ni na voljo ne vinila ne digitalnega dolpotega prek bandcampa. Še prek youtube kanala je na voljo le nosilni singel L’Impératrice.
Ta le približno nakazuje, kaj lahko pričakujemo na albumu Dark Times, prvem po osmih letih tega francoskega benda. Vmes je Amaury, kitarist, pevec in edini stalni član, igral z nemškimi kraut legendami faust, pomagal jim je v koncertni postavitvi in pri arhiviranju še neobjavljenih posnetkov iz sredine 70. let. Kako je to vplivalo na usmeritev albuma Dark Times? Ne prav dosti. Ulan Bator ostajajo trdno na svoji strani; res se v udarnejših pesmih (Solitaire) sliši zapuščina hrupa newyorške scene s Swans na čelu, a drugje in večinoma so bolj introvertirani, mrakobni, tesnobni, nekako v skladu z naslovom albuma. Amaury poje s šepetajočim, skoraj grozečim glasom, še najbolj paranoičen pa je komad Into Nothing, kjer gostuje multimedijski umetnik daniel d hedin. Izstopa še stereolabovski Ravages (že zaradi petja v francoskem jeziku in všečne figure na klaviaturah), a v splošnem so Ulan Bator ujeli ravnotežje. Prej so se po eni strani oklepali rockovskemu hrupu, po drugi strani pa poskušali prodor v pop svet s pomočjo produkcije Robina Guthrieja iz Cocteau Twins. Nikjer se niso povsem našli. Očitno je daljši premor pripomogel k premisleku in zaključku, da naj upoštevajo predvsem lastna hotenja in tako je ravno Dark Times najbolj „pravi“, najbolj „njihov“ album z nekaj nujnimi odskoki.

Foto/Photos:
Swans (bandcamp)
Stereolab (stereolab.co.uk)
Tortoise (bandcamp)
Matmos (bandcamp)
Jeff Tweedy (bandcamp)
Širom (bandcamp)
The Necks (bandcamp)
Anna von Hausswolff (bandcamp)
These New Puritans (bandcamp)
Squid (discogs)
The Ex (theex.nl)
Circuit Des Yeux (bandcamp)
The Young Mothers (bandcamp)
Lucrecia Dalt (bandcamp)
Mark Stewart (bandcamp)
Oren Ambarchi, Johan Berthling in Andreas Werliin (Thobias Fäldt)
Cosey Fanni Tutti (discogs)
Midori Hirano (bandcamp)
Ulan Bator (discogs)

(Rock Obrobje, 11. december 2025)

Janez Golič