Pri škotskem duu Arab Strap se na koncu vse sestavi brez velikih naprezanj. Vsaj zdi se tako. Multiinštrumentalistu Malcolmu Middletonu uspeva prav vse, česar se loti. Na njegovo podlago pevec (čeprav se morda kdo ne bi strinjal s to oznako) Aidan Moffat položi svoja divja razmišljanja; enkrat je ves melanholičen, introspektiven, drugič pa že jezno preklinja in sika skozi stisnjene zobe. Morda zato, ker sta skupaj, sicer z desetletnim premorom, že 30 let, in komunicirata na telepatski ravni. Zdi se, da Malcolm iz še tako preprostega vzorca takoj razvije celovito pesem. Morda je dovolj le osnovni sprogramiran ritem, in že ve, kateri kitarski akordi gredo zraven, in Aidan že brunda zraven. Na aktualnem, desetem albumu Half-Told Tales, sta povzela vse slogovne različice, ki sta jih že predelala doslej, in jih mestoma nadgradila v udarnejši in bolj kaotični zvok. Takoj v uvodni I Get Noise se splošnemu razsulu pridruži razigran saksofon, a že naslednja You You You je značilen zamolkel disko beat. Arab Strap ne delata razlik med “žanri”, vse se lahko uporabi, če ustreza namenom. Zato pa pesmi gradijo določen lok, sredi albuma imamo namreč venček počasnih, razmišljujočih pesmi, bolj recitacije ob skromni spremljavi klavirja in kitare. Od tu naprej pa se razpoloženje spet dviguje, trzajoča kitara kar vzpodbuja Aidana, da še sam razvije pripoved in jo sprosti v zapeljiv refren kot, na primer, v Basic Physics.
Kot omenjeno sta Arab Strap že sklenila skupno kariero, “povedala sta, kar sta imela”, pa tudi Aidan ni bil v najboljšem stanju. Pa vendarle se je pobral, ugotovil, da mu ni zmanjkalo razmišljanj in stihov. Nič čudnega, glede na globalno situacijo, pa tudi na zasebni ravni so se mu zgodile pomembne stvari. Tako da se je odločil, da ne bo zgolj godrnjal v temnem kotu lokalnega puba, ponovno je združil moči z Malcolmom in gremo naprej.
Mnogi po ponovnih združitvah nikakor ne ponovijo zgodnje zagnanosti, strast ugasne, tečejo prazen tek. Ne samo s Half-Told Tales, skupaj s prejšnjima dvema “povratniškima” albumoma, Arab Strap kažeta neverjetno ustvarjalno moč. Ko Aidan vztraja na kleni škotščini, pa še toliko bolj prepriča.

Kristin Hersh se ne ustavlja. Še lani je s The Throwing Muses objavila album Moonlight Concessions, sedaj pa je s trinajstim samostojnim albumom Sugar On Blackstone že presegla diskografijo matične zasedbe. Ko je prav tako lani omenila, da običajno spiše precej več pesmi, kot jih dejansko objavi, bi lahko to razumeli, da je tisti višek preprosto uporabila zase. Ampak težko verjeti. Morda je ravno nasprotno. Tu imamo namreč zaokroženo zbirko pretresljivih osebnih izpovedi. Serija nostalgičnih prebliskov je verjetno posledica vrnitve „domov“, v Providence, v besedilih se je namreč vrnila v čas „nedolžne“ otroške razposajenosti, a tudi težkih preizkušenj. Po kolesarski nesreči pri šestnajstih, ko si je hudo poškodovala glavo, nič ni bilo več tako kot prej. Svet je videla v drugačnih barvah.
Če je prej mnogokrat na albumih The Throwing Muses le obračala nekaj znanih akordov, ob zanesljivi spremljavi utrjene zasedbe, je sedaj premišljeno pristopila k vsaki pesmi posebej. V pomoč sta ji stara kompanjona; bobnar Rob Ahlers, ki sicer igra v še eni njeni zasedbi 50FOOTWAVE, in čelist Pete Harvey, ki si ga je izposodila kar iz The Throwing Muses. Torej tu ni bilo potrebno veliko usklajevanja. Obenem „gostujoča“ glasbenika tu igrata večinoma dekorativno vlogo, le poredko se pesem nasloni na boben ali godala. Končno je to njen samostojni album.
Tokrat je razpon razpoloženj in sporočil širši, in že zato zahtevajo vsakič drugačen pristop k skladanju pesmi. Nekaj je značilnih žalostink, ki nikdar ne zapadejo v pomilovanje. Vedno skozi posije žarek upanja. Drugje je udarnejša, takrat preklopi na elektriko. Ali zgolj tipaje obira kitarske strune ob dronanju čela in z občutenimi tolkalskimi vajami v ozadju. Odvisno kateri spomin iz otroštva prevlada in kakšen je čustven odziv nanj.

Ni kazalo, da se bo sodelovanje švicarskega dua, berlinskega pevca in razseljenega raperja nadaljevalo. Kiku, Blixa Bargeld in Black Cracker so skupaj dokaj na hitro posneli in objavili dva albuma, leta 2015 Marcher sur la tete in dve leti kasneje še Eng, Düster und Bang. Blixa, ki je kakorkoli obrneš glavni magnet, se je v tej druščini dobro počutil. Ni mu bilo treba razmišljati o konceptih, lahko je sprostil vso domišljijo in izkazal razpon vokalnih sposobnosti. Kiku sta mu, ob pomoči še nekaterih glasbenikov, nastavila medžanrsko glasbeno predlogo brez skupnega imenovalca.
Ne razkrivajo, zakaj je trajalo devet let, da so se ponovno delovno srečali. Samo ugibam lahko, da po odhodu Hackeja iz Einstürzende Neubauten, ti potrebujejo nekaj razmisleka, kako naprej, in ta premor je Blixa hitro izkoristil za izlet po manj uhojeni poti.
Ampak razlika je očitna. Če sta bila prva dva albuma divja ježa med improvizacijo in strukturiranimi skladbami, z vsemi mogočimi aranžerskimi izpadi, je tokrat drugače. Glasba je bolj premišljena, več prostora pušča interpretaciji obeh pevcev, bolj je plod skupnega skladanja in usklajevanja. Morda tudi zato, ker je sedaj večino dela opravil kar Yannick Barman sam, medtem ko se je bobnar in trobentač Cyril Regamey umaknil v ozadje. V ospredju je predvsem široka orkestracija, ki odpre prostor izpovednim razsežnostim Blixinega petja. Sedaj lahko operetno stopnjuje, kabarejsko podoživlja, po gledališko dramatizira, ko ga spremlja subtilno elektronsko drhtenje, ki po potrebi vrhunec prepusti posemplanemu orkestru.
Tokrat sta si z Black Crackerjem „razdelila“ album. Stran A s podnaslovom Suzhou pripada Blixi, stran B - It's All The Rage - je zasedel Cracker. In prav on naredi razliko. Kiku sta namreč v veliki meri ostala pri programirani ritmični podlagi in orkestraciji, bolj ali manj podpirata napetosti, ki jih vzpostavlja Black Cracker s stopnjevanjem rapovske govorice. Ko ta preide v vzhičeno petje, njihova simbioza pride še toliko bolj do izraza. Ko se orkestracija in govorjena beseda srečata na pol poti.

Mesec je naokrog, čas za nov album Orena Ambarchija. S pomembno razliko; večina zadnjih albumov je posneta v živo, praktično so improvizirani, večinoma je izvedba v manjši zasedbi oziroma v duetih. Tokrat je „kuhal“ nekaj več časa in z večjo zasedbo. Še več, album Cooked je razdeljen na formalno dva dokaj različna dela, vsak prekriva (po stari navadi) celotno stran vinilne plošče. Omejitev je lahko tudi izziv. Vsako skladbo je potrebno strukturirati tako, da bo trajalo približno 20 minut.
Kompozicija, ki prekriva stran A (če bi poslušali vinilko) je naslovljena z Hidden Tableau in je bila posneta že med oktobrom 2022 in januarjem 2025. Poleg Orena, ki tu igra zgolj kitaro, bi se lahko spodaj podpisal Konrad Sprenger, saj je poskrbel za produkcijo, nekaj popačenih vokalov in sintetizator. Na basu je zvesti Orenov sodelavec Johan Berthling, na klavirju pa japonska pianistka Eiko Ishibashi. Če je tu Eiko, je poleg tudi Jim O'Rourke, vse pa povezuje z jazzovskimi intervencijami bobnar Joe Talia. Še enkrat lahko ugotovimo, da se Oren Ambarchi zadnje čase rad navezuje na ambientalni jazz tria The Necks (vsi so Avstralci, morda zato), zasleduje podobne vzorce, a jih po svoje razvija. Posebej sedaj z večjo zasedbo se skladba razvija precej po svoje, manj je repeticije, več je notranjih interakcij. Še bolj „razpuščena“ je skladba Sleight of Hand, ki prekriva stran B. Od prejšnje zasedbe je zraven le Johan Berthling, zato pa je na tolkalih gamelan Will Guthrie, s katerim je Oren prav nedavno objavil skupni album. Skladba je posneta kasneje in v kar petih studiih, kar napeljuje, da pravzaprav niso snemali skupaj, ampak na daljavo in je kasneje Oren vse te prispevke urejal sam v Berlinu in zmiksal v Melbourneu.
In uredil in zmiksal jih je tako, da je sočasno uskladil prispevke drugih glasbenikov in poskrbel za enovit tok. Posebej je to mojstrstvo izkazal v osrednjem delu skladbe, kjer je poudaril vlogo japonskega glasbila sho izpod rok in ust Michiko Ogawa v navezi z bobnarjem Andreasom Werliinom. Kar škoda je, da jima ni prepustil več prostora, morda se je zbal, da mu bosta ukradla show. Ali pa ni želel, da bi določen segment prevladal, kajti kompozicija zavije nazaj napol improviziran ambient in se ponovno izteče v utripajoč jazzovski konglomerat. Vrhunsko.

Ne vem, kaj skandinavske glasbenike podžiga v ustvarjalni vnemi, ampak po švedskih in norveških starostah se je naenkrat pojavil še mlad kvartet iz Bergna, ki z albumom prvencem več kot obeta. Superfokk namreč žgejo in meljejo kot da je za njimi že vrsta let igranja po vseh mogočih placih, saj v največji možni meri tudi na studijskih posnetkih ohranjajo surovo koncertno energijo. Ampak to ne bi bilo dovolj za navdušenje; njihovo muziko krasi ravno pravi odmerek neposredne agresivnosti, jazzovske kaotičnosti, ki se pravočasno premakne v skoraj plesni groove in mestoma pade celo v meditativni trip in se počasi splazi nazaj v metež hrupa in disonanc. Krasi jih tudi neverjetna uigranost; še v najbolj burnih izbruhih jim stvari ne uidejo iz rok, v tem pa prednjačita vsestranski bobnar Victor Skullerud in saksofonist August Ramstad, ki diktirata to cikcak ježo prek žanrskih poljan. Načrtno prepustita nekaj prostora kitaristu in klaviaturistu Ole-Helliku Lobben-Sethu ter basistu Eiku Stavemu, za sprostitev celo nekaj malega zapojejo v večglasju, a to je zgolj premor, korak nazaj za nov zalet in polet v neznano.
V zgolj pol ure so Superfokk zgostili mnoštvo zamisli, kdo drug bi jih raztegnil na trojno dolžino. Redko se mi zgodi, da bi kak debitantski album poslušal trikrat zapored. Tega sem. Intenzivno in vznemirljivo, ni kaj.

Po stari uredniški navadi so pri založbi Constellation za jesen pripravili izdajo treh albumov sočasno. Že nekaj let v njihovem katalogu novih izdaj praktično ne najdemo t.i. postrockovske glasbe oziroma so pred dvema letoma izdali le aktualni album praktično njihovega hišnega benda Godspeed You! Black Emperor. Raje poizvedujejo naokrog, kdo ponuja vsaj relativno izvirno glasbo, tako, ki ne podlega trendom.
Prvi iz paketa treh je Steve Bates, nekdanji punker, ki se je hitro preusmeril v eksperimentalno elektroniko. V vsakem primeru gre za DIY estetiko, nenazadnje je Bates ustanovitelj lastne založbe Dim Records, a očitno njegov potencial presega lokalne okvirje in An Infinite Antenna je že njegov drugi album za Constellation. Resda se v splošnem giblje v ambientalnem polju, a znotraj najde vrsto prelomov in premikov, kdaj močno zašumi, drugje se oglasi popačena klavirska igra ali ustreli rafal bobna. Odmev „punkerja“ v njem se kaže v okrajšanih zapisih, v nasprotju z običajnimi v neskončnost se razvijajočih ambientalnih kompozicij. Njegov prelet čez zvočno pokrajino je zagotovo bolj slikovit, tudi drzen v nepričakovanih preskokih.

Tudi Maxime Corbeil-Perron ni začel z elektroniko. Sprva je bil pianist in jazzovski bobnar, kasneje se je preusmeril k filmski glasbi in sploh avdio-vizuelni umetnosti in nazadnje se je povsem potopil v elektronsko generirane kompozicije. Njegov aktualni projekt se imenuje Courant Zero in album Solari je njegov prvi za Constellation. Uvodna in hkrati naslovna skladba lepo trasira razpoloženje, v katerega nas zapelje Maxime. Počasi se razvijajoče plasti elektronskih nanosov drsijo ena nad drugo, se dotikajo in razhajajo. Ta postopek je njegov modus operandi, s tem, da za vsako skladbo Maxime najde drug nabor zvokov in jih pazljivo niansira. Pazljiv je tudi pri procesiranju zvokov; išče relativno svež zven, ki pa naj ne bi zvenel „umetno“, digitalno. Ostaja v napol analognem svetu.
Tretji album v paketu ponuja trio Light Conductor, Sequence Three je obenem njihov – tretji in menda zaokrožuje trilogijo. Stephen Ramsay, Jace Lasek in Olga Goreas še najraje rokujejo predelanimi analognimi sintetizatorji in se sploh spogledujejo s kozmično psihedelijo kakih Harmonia ali Cluster izpred dobrih 50 let. Znotraj relativno dolgih kompozicij vedno ponujajo neko izhodišče, melodični hakeljc, okoli katerega ovijajo lebdeče teksture. Ohranili so tudi načelo „ena vokalna pesem na album“, tokrat je to Omenize, ki zaradi oddaljenega, eteričnega petja spomni na Spiritualized. S čimer so najbližji „pop“ obliki. Z vsem ostalim se gibljejo daleč stran, v neskončnih globinah vesolja. Ključna je sklepna skladba Supercontinent, ki narašča skozi svojih 15 minut dronanja in pridušenih tehno udarcev. Nenavadno, da se na „ambientalnem“ albumu ravno v izteku soočimo z najbolj zgoščeno tvarino. Morda pa je res najbolje, da se album sklene takrat, ko bi še.

RETROMANIJA:

Nisem edini, ki je najavo obširne zbirke koncertnih posnetkov skupine Joy Division sprejel z zadržanim navdušenjem. Seveda je to odlična ideja; zbrati na enem mestu vse dostopne in v celoti posnete koncerte, tudi tiste, ki so bili do sedaj neizdani. Zadržek pa velja sami tehnični kvaliteti posnetkov, saj je že tisto, kar je bilo dostopno do sedaj, večinoma dokaj borne kvalitete, in večina na novo odkritih posnetkov prihaja s kaset, na katere so na črno snemali ljubitelji iz občinstva. Obenem, po besedah očividcev, tudi Joy Division niso vedno blesteli v živo oziroma so jih pestile tehnične težave.
Vse to se je potrdilo ob dejanskem poslušanju 14 cedejev s posnetki 16 koncertov v zbirki Eternal - live. Vsi so se odvili v obdobje komaj dobrega leta, od marca 1979 do maja 1980. Na žalost se zgodnji koncerti niso snemali ali so se posnetki izgubili ali so res slabe kvalitete. Z nekaterimi od teh so se tehniki v studiu Abbey Road ukvarjali več let, da bi so jih prečistili oziroma pripravili za objavo. Bobnar Stephen Morris, glavni pobudnik projekta, je nedavno za revijo Rolling Stone priznal da so poskušali tudi z umetno inteligenco, a jih je ta zavrnila! (ne pove, zakaj. Zaradi tehničnih ali „etičnih“ zadržkov?) Ker res ne gre pretirano posegati v posnetke, ki nosijo predvsem dokumentarno vrednost.
Glede na to, da je bilo do sedaj že objavljena polovica tega, nekega presežka, novega odkritja, novega vidika tu ni. Še enkrat se lahko prepričamo, kako drugačna skupina so bili Joy Division glede na studijske posnetke, predvsem po „zaslugi“ producenta Martina Hannetta, ki je v studiu nastavil atmosferičen, skoraj klaustrofobičen zvok, nad katerim takrat razen Iana Curtisa člani Joy Division niso bili navdušeni. Kasneje so priznali, da je imel Hannett prav.
In res, nekatere pesmi, ki na ploščah zvenijo „polno“ in natančno, v koncertnih izvedbah kažejo povsem drugačen pristop. Tudi Love Will Tear us Apart, Isolation, Atrocity Exhibition so odigrane hitreje, bolj agresivno, surovo. Curtis v klimaksih kriči, bas Petra Hooka melje, kitara Bernarda Sumnerja je ostra. Obenem pa so prav te igrali v živo praktično leto dno prej, preden so jih objavili na studijskih ploščah.
Ta zbirka zagotovo ni namenjena tistim, ki bi se šele želeli seznaniti z zapuščino Joy Division. Pravzaprav bo zadovoljila le najbolj zagrizene ljubitelje. Za tiste vmes pa bi bilo verjetno dovolj, da bi ločeno izdali posnetek iz kluba Paradiso v Amsterdamu, ki velja za njihovega najboljšega, tudi največkrat se je pojavil na bootlegih in tokrat, po skrbni obdelavi, zveni najbolje od vseh do sedaj objavljenih koncertov. Ne zgolj po tehnični plati.

Foto/Photos:
Arab Strap (Charlie Weinmann)
Kristin Hersh (naslovnica)
KiKu (bandcamp)
Oren Ambarchi (bandcamp)
Superfokk (bandcamp)
Steve Bates (bandcamp)
Courant Zero (bandcamp)
Ian Curtis (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. oktober 2026)

Janez Golič