Po 14 letih nomadskega življenja, dodobra popisanega v nedavno v angleščino prevedeni knjižni biografiji Blast, sta se Alexander Hacke in Danielle De Picciotto le ustalila. Na obrobju Berlina sta si uredila zatočišče pred globalnimi pretresi, bivanjski in ustvarjalni prostor z obveznim snemalnih studiem. Nenazadnje je Hacke uveljavljen studijski snemalec, producent, avtor filmske glasbe, čeprav je večini znan še vedno kot (nekdanji) član Einstürzende Neubauten. Končno se je lahko povsem posvetil studijskemu delu, nazadnje zabeleženemu na albumu LICHTUNG (Svetloba), ki sta ga podpisala skupaj kot hackedepicciotto.
Razlika je očitna. Med potepanjem po svetu sta sicer na veliko ustvarjala, vsak zase ali skupaj sta objavila vrsto albumov, a vsi so nastali v posebnih okoliščinah, v improviziranih studiih in z omejenim naborom glasbil. Vsega, kar bi želela, pač nista vzela na pot, ampak shranila v skladišču v Berlinu. Sedaj sta končno lahko uporabila kompleten arzenal glasbil in obenem čas ni bil več ovira. Lahko sta neomejeno vadila in snemala in popravljala.
Povsem po naključju sta si novo domovanje omislila v okrožju, kjer je odraščal Alexander, dokler se ni pri 15 letih že osamosvojil in postal član Neubautnov. Ta vrnitev „domov“ je obenem botrovala odločitvi, da naj bi aktualni album oba odpela v nemškem jeziku. Vse kot del vnaprej pripravljenega koncepta; ta „svetloba“ iz naslova albuma so sončni žarki, ki prodirajo skozi listje dreves na njuni „jasi“. To je njuno zatočišče, ki ju varuje pred norostjo zunanjega sveta.
Nemščina je bila izziv predvsem za Danielle, saj to ni njen materni jezik, že pred desetletji se je v Berlin preselila iz New Yorka. Zagotovo ji je bil v pomoč Alexander, ne le pri besedilih, tudi pojeta praktične vse dvoglasno. Tu se ni veliko spremenilo; razpotegnjeno, skoraj mantrično zaklinjanje je še vedno njun zaščitni znak. V naslovni pesmi med drugim pojeta: „Pet rož na vrtu, ogenj daje svetlobo, zunaj divjajo nevihte, v notranjosti se ne bojim ničesar“. Presežek se kaže v zvočnih rešitvah, ki bi jih lahko opisali kot „vse se lahko uporabi“. Danielle je ponovno imela možnost igranja klavirja, še bolj izstopa lirična igra violine. Vse pa veže Alexander s stalnimi prepleti obdelanih konkretnih zvokov, elektronike, tolkal... Z vsakim ponovnim poslušanjem lahko odkrivamo nove plasti, nove rešitve, nove kombinacije. Nič ne ostaja na mestu, vse se vrti v počasnem ritmu, ali bolje valovanju. Zlahka verjamemo obljubam, da bo tega še več.

Resda je bil Lenny Kaye praktično desna roka Patti Smith, prav on jo je zapeljal v glasbene vode, ko jo je spremljal sam s kitaro in kasneje postal nepogrešljivi član Patti Smith Group, a vseeno je trajalo nenavadno dolgo, da je objavil samostojni album. Prva priložnost je bila že takoj po letu 1979, ko se je Patti umaknila iz glasbenega življenja, ni bil prisoten niti na njeni „vmesni“ postaji, albumu Dream Of Life, vrnil se je šele leta 1996 z njenim albumom Gone Again. Vmes je res postavil na noge zasedbo Lenny Kaye Connection, ki je uspela objaviti le en album, pa še ta je šel mimo praktično neopazno. In podobno brez posebnih ambicij je pred kratkim le izdal samostojni album Goin' Local. Menda nekatere pesmi segajo kar 15 let nazaj, počasi jih je pilil in gradil, da bo le popolnoma zadovoljen z njimi. Ker s to zbirka pesmi v prvi vrsti zadovoljuje lastno ustvarjalno dušo. O tem priča že sama produkcija, ki je prijazna do ušes. Malo skupnega ima s sodobnimi prijemi, ki slavijo „glasen“, do konca nažgan zvok.
Medtem ko Patti Smith svoje otroštvo opisuje v knjigah, ga Lenny Kaye podoživlja in uglasblja v pesmih. Raje je osebno izpoveden kot širše družbeno angažiran, v kolikor tudi osebni odnosi ne odsevajo širše stvarnosti. Tudi same pesmi so v bistvu preproste, besedila v enostavnih rimah, a vse krasi domiselna kitarska igra s kratkimi solističnimi vložki, za raznolikost poskrbi še klavir in kje drugje mandolina. Vse v zlati tradiciji ameriškega rocka, bluesa in countryja. Lenny slavi lokalno skupnost, dogodke, ki povezujejo; naj si bo izmenjava knjig, vožnja z avtomobilom ob obveznem prižganem radiu, poje o pomenu prijateljstva, ljubeznih...

Na hitro bi kdo ime Moster! prebral Monster, in pravzaprav se ne bi veliko zmotil. Saksofonist Kjetil Moster že 13 let vodi svojo zasedbo in ko bi pričakovali, da bo počasi kanaliziral početje, smo soočeni kvečjemu z obratom. Sedmi album Bolts uvede monstruozna kompozicija Desert Ride, ki bi jo vzeli za svojo tudi Gusstaffsonovi Fire! (oboji so imenu pritaknili klicaj!). Moster! so album Bolts posneli takoj po obširni koncertni turneji, še polni vznemirjenja, v vsega štirih dneh praktično v živo. Če so še na prejšnjemu albumu Springs, ki je dobil Spellemannovo (norveški grammy) glavno nagrado v kategoriji „odprta glasba“, izkazovali pozornost do podrobnosti, so tokrat vse podredili takojšnjemu učinku. V udarnejših skladbah meljejo in trgajo vse pred sabo, a se tudi obrnejo v nasprotno smer, po neoklasično improvizirajo, in ko že malce zadihamo, v naslednjem trenutku izbruhnejo v nekontroliran psihedelični hrup. Zlahka si jih predstavljamo kot soundtrack norosti sveta.
Kjetil tega ne bi mogel izvajati sam. Ob njem so še basist Nikolai Eilertsen, bobnar Kenneth Kapstad in kitarist Hans Magnus “Snah” Ryan, ki še vedno igra v Motorpsycho. Po letih igranja so zbližali svoja sicer dokaj različna izhodišča, se prilagodili, poenotili v namenih. Sedaj zlahka preskakujejo v razpoloženjih, nobenih notranjih napetosti ni čutiti, le skupno željo po muziciranju. Zdi se, da je dovolj le en skrit namig, ena kretnja, in že družno spremenijo smer, razpoloženje, tempo, intenzivnost. Delujejo kot en organizem.

Po resnih zdravstvenih težavah kitarista Vinija Reillya je kazalo, da so The Durutti Column že zgodovina. Jasno je namreč, da so The Durutti Column praktično samostojni projekt Vinija Reillyja. Komaj še je lahko igral kitaro, peti ni mogel več. Imel je pripravljenih le nekaj osnutkov pesmi, a z nekaj vzpodbude je uspel posneti končne verzije 11 pesmi za album Renascent. V veliko pomoč mu je bil dolgoletni sodelavec, sicer bobnar Bruce Mitchell, s produkcijo se je ukvarjal še multiinštrumentalist Keir Stewart, ki je po sili razmer večino glasbe posnel kar v kuhinji Vinija Reillyja. S petjem je priskočila Caoilfhionn Rose, ki je pela tudi v “zasedbi” Tribute To Vini Reilly na letošnjem festivalu Meltdown v Londonu. Torej zanimanje za The Durutti Column tudi po 15 letih brez objavljenih posnetkov ni zamrlo. K temu je pripomogel še nedavni razširjen ponatis njihovega prvega albuma The Return of the Durutti Column iz leta 1979.
Torej The Durutti Clumn še zdaleč niso pozabljeni. Že s prvimi albumi so si zagotovili kultni status, njihov zvok in slog sta bila unikatna, prepoznavna in izven časa in trendov. Predvsem žvenketajoča kitara Vinija Rreillya, speljana skozi efekte odmeva in zamika, je pustila pečat na praktično vseh posnetkih. Lahko je bil liričen, nostalgičen (vrsta skladb je „spominov“), a tudi hiter, virtuozen, improvizatorski. Tega je sedaj na albumu Renascent precej manj. Prsti niso več gibki, večino instrumentalizacije je prepustil ostalim sodelujočim. A vseeno je ostal unikaten „občutek“, ko glasba kar obvisi v zraku. Le nekajkrat kitara še „zaplava“, tokrat se je po sili razmer Vini omejil na razrahljane akorde in nekaj šepetajočih stihov. Zato sta Bruce Mitchell in Keir Stewart poskrbela za ostalo, in ker sta njegova dolgoletna sodelavca, sta vedela, kako izpeljati Vinijeve osnutke. Tudi vrstni red pesmi je skrbno zastavljen, uvodni inštrumental je namreč najbolj značilen prikaz The Durutti Column, in vokalne pesmi so posejane v pravilnih razmikih. Konec koncev, več kot soliden album The Durutti Column.

Ker je psihedelična glasba raztegljiv termin, bi vanj lahko uvrstili dejavnost obeh protagonistov albuma A ? Of WHEN. Panda Bear (s pravim imenom Noah Benjamin Lennox) je ustanovni član Animal Collective, ki so predvsem skozi 90. leta predstavljali dovolj samosvojo različico t.i. indie rocka. Sonic Boom (s pravim imenom Peter Kember) pa je dejaven že od začetka 80-ih let, začel je v Spacemen 3, ki veljajo za pionirje t.i. showgazea in neopsihedelije. Prvič sta se delovno povezala leta 2010, ko je Sonic Boom produciral album Tomboy Pande Beara. Ostala sta v stiku, pomagalo pa je tudi dejstvo, da sta se oba preselila na Portugalsko; Panda Bear iz New Yorka, Sonic Boom iz Londona. Oba sta iskala mirnejše, manj stresno okolje, in nenazadnje se ta razpuščenost kaže tudi na dveh skupnih albumih.
Seveda je oba povezalo navdušenje nad harmoničnim petjem zasedb t.i. doo wopa, neizbežnimi Beach Boys in zgodnjim rock'n'rollom nasploh. Prvi skupni album Reset sta celo zasnovala na semplih pesmi iz 50. in 60. let, in čez nasnela lastno muziciranje in dvoglasno petje. Še bolj sta zakrila vzore z dub različico albuma, ki ga je zakrivil sam Adrian Sherwood, temu je sledila še instrumentalna inačica in celo EP z mariachi verzijami.
Album A ? of WHEN je nastal brez semplov, a vzori so očitno enaki. Dvoglasno vokaliziranje je še bolj v ospredju, a z močnim karakterjem Animal Collective, kar posnetke postavlja bliže sedanjosti. Prav tako je glasbena spremljava konglomerat elektronskega eksperimentiranja in obdelanih pravih glasbil, da večinoma ni jasno, od kje izvor. Vse je združeno v eno veliko psihedelično izkušnjo. Je pa zato petje vedno bolj dovršeno, nič več ni prikrito z razmazanimi kitarami in drugimi produkcijskimi posegi. S tem tudi pesmi postajajo prepoznavne, zapomljive, napeljujejo, da v prihodnje katera postane hit. Če ne s tega albuma, pa s katerega naslednjega.

Le kaj je razmišljal Kurt Wagner (alfa in omega v Lambchop, kar je danes še toliko bolj razvidno, a o tem kasneje), ko je pri zrelih letih začel uporabljati zloglasni efekt autotune (ali je morda vokoder?)? Nikdar prej se ni oprijel „sodobnih“ studijskih ali slogovnih novotarij, je pa res, da je rad odstopal in presenečal. Morda je želel le sprovocirati stare ljubitelje (pri enem mu je uspelo), morda se je ustrašil, da ga bo odneslo v stranski rokav (kot mnogi glasbeniki iz 60.let, ki so skozi 80. leta hitro preklopili na sintetizatorje in ritem mašine), ali pa je v tem videl nek presežek v zvoku Lambchopov. Skratka, album FLOTUS je leta 2016 pomenil prelom, razklal tudi kritiško srenjo, ljubitelje... In še na nekaj naslednjih albumih je nadaljeval z uvajanjem sodobnih prijemov, se igral z elektroniko, hiphop ritmi, vokoderjem... Je pa res, da so Lambchop vedno veljali za alt-country zasedbo, karkoli naj bi to že pomenilo. Zagotovo niso bili značilni predstavniki countryja v Nashvillu.
Očitno se Kurt požvižga na naša pričakovanja, nekega velikega komercialnega uspeha pač nikoli ni dočakal, zakaj bi se potemtakem prilagajal? Namreč, aktualni, že 17. album Punching The Clown je še en prelom v nizu. Tokrat se je Kurt obrnil nazaj, h tradiciji ameriške glasbe, ki sicer izvira iz 19. stoletja na Škotskem. To je t.i. a cappela zborovsko petje, ki je postala temelj ameriške gospel in country glasbe. Eno tako pesem je ujel na radiu in to je bilo dovolj, da se je odločil za svojo interpretacijo te tradicije. K snemanju je zvabil Justina Vernona, ki je igral bendžo, Andrew Broder je pomagal s kitaro, in Kurt je zgolj pel ob pomoči 12 članskega pevskega zbora! Torej je Kurt ostal edini član Lambchop, čeprav se je skozi zasedbo do sedaj sprehodilo vsaj 20 glasbenikov.
Nekaj pa se nikoli ni spremenilo; način petja Kurta Wagnerja. Kar ga nekako sili v spremembe zasedbe in posledično slogovne odklone. Še vedno bolj momlja kot poje, ležeren je, komaj kdaj povzdigne glas. Pa tudi požvižga se na klasične delitve med verzi in kitico. Ta, aktualna „postavitev“, funkcionira odlično. Popolnoma se prilega Kurtovi interpretaciji, niti najmanj ni pogrešati „stare“ orkestracije, basa in bobnov, a po drugi strani ne pritegne na prvo. Zahteva nekaj več pozornosti in prilagajanja, a povrne ves trud. Samo „med vrsticami“ se pojavi kratek vzorec rapovskega petja, drugje komaj slišen vdor elektronskega žvižga, kot se med trpkimi verzi vedno pojavi humoren preblisk. Lambchop so nazaj, vedno isti, vedno drugačni.

Počasi in zanesljivo se je Jonathan Meiburg odmikal od šablonskega, predvidljivega, sredinskega indie rocka. Pravzaprav se je prvi znak tega pokazal, ko je leta 2008 izstopil iz Okkervil River, kjer pa ni bil glavni kitarist in pevec. V Shearwater je le on tisti, ki določa in usmerja zasedbo, in tudi njihovi albumi so nakazovali spremembo iz hipnega učinka k bolj retrospektivni muziki. Nekaj tega je Jonathan prinesel še iz tria Loma, kjer sicer ni glavni avtor, se je pa očitno navzel poglobljene melanholije. In obenem v Shearwater vzel kar oba ostala člana zasedbe; Emily Lee in Dana Duszynskega, ki je svež album The New World tudi posnel.
Nekaj so k spremembi vplivala tudi raziskovalna potovanja, Jonathan je o oddaljenih kulturah in izumirajočih živalskih vrstah napisal odmevno knjigo A Most Remarkable Creature: The Hidden Life and Epic Journey of the World’s Smartest Birds of Prey. V zadnjih štirih letih, kar je nastajal album The New World, pa je prekrižaril štiri celine in nekatere terenske posnetke tudi uporabil v objavljenih pesmih. Da bi se povsem osvobodil nadzora glasbenih založb, je tokrat album založil sam s pomočjo množičnega financiranja, ki je bilo dovolj uspešno, da je lahko k sodelovanju povabil številne gostujoče glasbenike in si privoščil snemanje v studiih širom sveta.
Morda njegov „rez“ ni tako oster kot, na primer, prehod skupine Talk Talk iz blišča MTV-ja v povsem samosvoj avtorski izkaz. Je pa očiten pretres prioritet; konec je prilagajanja, podrejanja, preračunavanja, sedaj so se Shearwater osredotočili na bistvo avtorskega glasbenega delovanja. Že ko so „vpoklicali“ (med drugimi) multiinštrumentalista Shahzada Ismailya, tolkalca Thora Harrisa, saksofonista Douga Wieselmana in malijsko zasedbo Ngoni Ba, je bilo jasno, da ne pripravljajo komercialne plošče. Ne nepomemben je prispevek kitarista in producenta Joeja Abrahamsa, šele on je uravnotežil vse te razpršene prispevke gostujočih glasbenikov, jih zmešal v enovit zvočni tok. Kitare so se umaknile širši orkestraciji. Petje Jonathana Meiburga je sicer artikulirano, melodično, a nikoli ne prevzame osrednje vloge. In nenazadnje, sklepna recitacijo je prispevala Laurie Anderson. Bolj efektnega konca „potovanja“ si skoraj ne moremo zamisliti.

Foto/Photos:
hackedepicciotto (naslovnica / album cover)
Lenny Kaye (bandcamp)
Moster! (bandcamp)
The Durutti Column (facebook)
Panda Bear (bandcamp)
Kurt Wagner (Lambchop) (bandcamp)
Jonathan Meiburg (Shearwater) (spotify)

(Rock Obrobje, 1. september 2026)

Janez Golič