Tako Jeff Parker s kvartetom ETA IVtet kot kvintet SML so zagotovo zadovoljni z delom tonskega mojstra Brycea Gonzalesa, posnel je vse njihove albume doslej. In vsi so posneti v živo, na koncertu. Razlika je samo v t.i. post-produkciji. SML so svoja prva dva albuma sestavili iz številnih koncertnih posnetkov, naknadno so ta material obdelali, očistili, razrezali na manjše zaključene kose (skladbe). Na „slepo“ je težko uganiti, da so posledica improviziranih nastopov.
Aktualni, tretji album, so zastavili drugače. Kot pove že naslov, je Spontaneous Music Live neposredni „prenos“ njihovega nastopa na trak (da, snemali so analogno). Tudi brez studijskega piljenja se posnetka slišita izvrstno. In brez večjih težav bi jih lahko razrezali na posamezne skladbe, a ne. Tokrat se nam želijo SML predstaviti v „avtentični“ koncertni luči.
Prehitro bi jih označili za eklektično skupino. Res se po robovih dotikajo marsičesa, približajo se hiphopu, elektronskemu pulziranju, a jih od tega hitro oddalji vrtinčasta igra saksofona in spusti v eksperiment na robu tišine. SML se na vso moč trudijo, da ne bi zveneli „žanrsko“, da v okviru že slišanega in preverjenega najdejo svoj skupni izraz. To jim uspeva, ker so v pravem obdobju izkušenosti in raziskovanja. Še več, zlahka bi ta improviziran nastop dojeli kot izvedbo dobro uigranega, vnaprej pripravljenega gradiva. Vsaj v večjem delu. Ko basistka Anna Butterss, mojster sintetizatorja Jeremiah Chiu, saksofonist Josh Johnson, bobnar Booker Stardrum in kitarist Gregory Uhlmann ujamejo skupni ritem, delujejo kot celota. Čeprav so vedno v majhnem razhajanju, kar poudarja občutek organske igre. Ali se nekateri mestoma umaknejo v ozadje in prepustijo ostalim prostor za svež eksperiment. Zato bi tudi ta koncert lahko razdelili na posamezne skladbe, ki bi se prelivale od plesnega gruva preko jazzovskega muziciranja do elektronskega brbotanja. Ni kaj, izjemno!

Podobno kar v živo in brez predhodnih priprav, je tudi trio Mikołaj Trzaska (saksofon), John Edwards (bas) in Mark Sanders (bobni) zastavil svoje muziciranje kot ad hoc skladanje. Ali kot so pri založbi Gusstaff zapisali v spremnem promocijskem besedilu „ne uporabljajo izraza »improvizacija«, temveč raje govorijo o »skladanju v živo« in občinstvu, ki je bistveni del koncertnega rituala.“ Torej naj bi bila vsaka „kompozicija“ zložena sproti, skozi skupno igro, ki pa jo nakaže vsak glasbenik posebej. Ker so vsi mojstri poklica, je dovolj namig, fraza, in glasba steče.
Ampak očitno imamo ljudje različne poglede na to, kaj naj bi bila „skladba“. Kajti to zagotovo niso skladbe z vnaprej določeno in predvidljivo obliko. Trio se raje giblje znotraj širokega okvirja, ki ga določa le medsebojno preigravanje v vseh možnih kombinacijah. Lahko se izkaže Mark Sanders s kratkim tolkalskim setom, ki se mu počasi pridruži Edwards in proti koncu še robustno prihrumi Trzaska, legenda poljske impro scene. Mikolaj ne le da je že igral z mnogimi priznanimi glasbeniki, vmes je prispeval kar nekaj filmske glasbe, kar tudi pripomore k širini izraza v koncertni izvedbi.
Posnetki za album Because It Happens so nastali lani avgusta v londonskem klubu OTO, ki je v zadnjih letih postal stalno prizorišče kreativnih glasbenikov. Daje priložnost za srečanje in tvorno ustvarjanje glasbenikov, ki prihajajo iz različnih koncev sveta in izhodišč, da se družno prepustijo izzivu. Točno to se naredili Trzaska, Edwards in Sanders, tako suvereno se v skupno igro podajo le glasbeniki s kilometrino.
Na potek koncerta naj bi vplivalo tudi občinstvo, čeprav je njihov „glas“ na posnetku povsem utišan (po vzoru prvih dveh koncertnih albumov ETA Ivtet Jeffa Parkerja?). To pa je tisti „neslišni“ del, ki usmerja dinamiko nastopa, ki ga poslušalec v domačem okolju ne pozna.
Celoten nastop je zabeležen na CD, ker pa je predolg za objavo na enojnem vinilnem albumu, je dodatek zabeležen še na 10 palčni vinilni plošči.

Mariam Wallentin je najprej pela v soul zasedbi Carnival, kasneje pa študirala glasbo in dramo na akademiji v Gotenburgu. Tam je spoznana bobnarja Andreasa Werliina, se z njim poročila in kar nekaj let sta delovala kot duo Wildbirds And Peacedrums. Čeprav se skoraj nista oddaljila od skromnega arzenala glasbil (le bobni oziroma tolkala in petje), sta poustvarila širok glasbeni izraz. Po eni strani so ju nekateri opisovali z zgolj pop skupino, a obenem je Mariam leta 2008 dobila laskavo priznanje kot najboljša švedska jazz pevka. Kaj šele, ko sta oba vstopila v pošastni Fire! Orchestra. Pela je še jazzovske standarde z nemškimi avantgardisti Zeitkratzer, v solo izvedbi kot Mariam the Believer pa raje izvaja intimistične poeme v slogu artpopa.
Vse te izkušnje so jo pripeljale do ad hoc projekta, ki se je porodil nekega popoldneva v hotelski sobi v Baslu. Zgolj žuborenje potoka, ki ga je Mariam slišala skozi odprto okno, jo je napeljalo k pisanju impresij, ki jih je kasneje uredila v stihe. Ko je srečala še jazzovski ansambel Vestnorsk Jazzensemble pod vodstvom Kjetila Mosterja, je padla ideja o skupnem snemanju. Razmišljala je, kako bi najprej naredili demo posnetke, a ne, jazzovski glasbeniki so šli naravnost v studio snemat album. V dveh dneh je nastala zbirka uglasbljene poezije Spring Food.
Presenetljivo je tu slišati pravzaprav malo improvizacije. Večinoma imajo pesmi dokaj zaokroženo obliko, zdi se, da se je Vestnorsk Jazzensemble v veliki meri prilagodil Mariam, ji odprl prostor za občuteno petje. To še vedno niso lahkotne popevčice, le Mariam svoja besedila interpretira z neverjetno lahkoto. Lahko bi pela tudi imena iz telefonskega imenika. Ko pa se umakne, tudi Jazzensemble izkaže svojo širino in zaide v nepredvidljive zvočne poti. Nekateri preskoki so izvedeni izjemno domiselno, kot da so jih vadili in pilili na dolgo. A vadili so kvečjemu „skladanje na licu mesta“. Takrat je dobro, da znajo sproti ustvariti dober gruv, a iz svoje improvizatorske kože tudi ne morejo.

Morda bi se komu porodila misel, da so Horse Lords naenkrat prišli do zapisov v vodilnih glasbenih portalih po srečnem naključju; njihov aktualni album Demand to Be Taken to Heaven Alive! je namreč izšel le nekaj mesecev po nenadejanem preboju kanadskega dua Angine de Poitrine. Vseeno je potrebno pripomniti, da Horse Lords že vrsto let izvajajo svojo različico t.i. mikrotonalnosti, zagotovo dosti prej, preden sta Angine de Poitrine sploh stopila skupaj. In kot da bi slutili, da se lahko zgodi ta nerodna primerjava, so prav na aktualnem albumu uvedli nov pristop, izvirnemu inštrumentalnemu rockovskemu preigravanju z zamiki, so dodali petje in ga dodatno procesirali. Besedilo je izposojeno pri evageličanskemu pesniku iz 18. stoletja Thomasu Kellyju, ki je avtor več kot 500 hvalnic. Ena teh je Heavenly Home. Horse Lords so se očitno našli v verzih „iskanja pravega doma“, saj so se pred leti sami družno preselili iz Baltimorea v Berlin.
Razlika je očitna takoj v uvodu. Ne le da gostujoči pevki Nina Guo in Evelyn Saylor odpojeta prve verze iz Heaveny Home, njuno petje je močno podvrženo kontroverznemu efektu autotune (za nekatere obvezen dodatek sodobne pop produkcije, za druge nadvse nadležen pripomoček). Ne le to, ko Horse Lords vzemajo stvari v svoje roke, torej zaigrajo na svoja „osnovna glasbila“, se vmes prikrade sintetizator, ki gladi za koga nadležno preskakovanje ritma. Je to znak počasnega prilagajanja širšemu občinstvu ali potreben razvojni korak? Ker brez teh „novosti“ bi Horse Lords res lahko zveneli enako oziroma bi le premetavali že preigrane vzorce, pa naj bi bili ti v svojem izhodišču še kako izvirni in odprti. Obenem je njihov pristop k obdelavi vokalov vseeno tako radikalen, da bi mu težko pripisali neko komercialno težo, prej za dodaten eksperiment, ki se v širšem smislu prilagaja njihovi delovni etiki.
Posamezne skladbe se na albumu prelivajo ena v drugo, dajejo vtis ene same suite. Obenem se počasi muziciranje premakne v smer pihalnih vložkov, ki dodatno zapletajo ritmično mrežo. Vrnejo se še popačeni verzi že omenjene poeme, in izginejo v skupnem drgetanju sintetičnih zvokov in rockovske avantgarde. Jasno je, da Horse Lords tu predstavljajo sveže rešitve.
Če že enkrat primerjamo; medtem ko se Angine de Poitrine nevarno približujeta starim, že prežvečenim progresivnim tendencam, Horse Lords še vedno iščejo neprehojene poti. Le kam jih/nas še lahko pripeljejo?

Kar nekaj preobrazb je že dal skozi Harald Grosskopt. V 60. letih prejšnjega stoletja je začel kot bobnar v beat skupini The Stuntmen, a ko se je v Nemčiji zgodil t.i. krautrock, je tudi Harald prestopil iz angloameriške muzike v samosvoj eksperiment. Na kratko je bobnal celo v Kraftwerk, kasneje še v Ashra in pomagal je Klausu Schulzu na njegovih samostojnih albumih. Prelomen je bil trenutek, ko je dobil v roke analogni sintetizator in 8-stezni magnetofon, na katerega je posnel elektronski album Synthtesist. Ta sicer v času objave, leta 1980, ni naletel na širši odziv, nemški kozmični glasbi je že pojemala sapa, a je kasneje doživel „poravnavo“ skozi hvalo novodobnih elektroničarjev. Harald je kasneje spet začel bobnati v skupinah drugih in se šele nedavno začel ukvarjati z elektronsko glasbo. Težava je bila v tehnologiji. Analogni studiji so zaprli vrata, potrebno se je bilo priučiti digitalne tehnike. Obenem je Harald doma postavil svoj snemalni studio in stvari so stekle.
Glitches Brew se začne tam, kjer se Synthesist konča, in počasi pelje elektronski zven osemdesetih v prihodnost. Naslov res napeljuje na slavni album Milesa Davisa, a glasba ima malo opraviti z jazzom katerekoli vrste. Harald Grosskopt gradi na repetitivnih vzorcih sintetizatorjev in jih preliva enega v drugega z laboratorijsko natančnostjo. Pazljiv je pri konstrukciji ritmičnih vzorcev, da ne zlezejo v ceneno približevanju plesnemu podiju, obenem pa ne odvrača plesalcev. Zaradi razkošnih zvočnih rešitev, najbolj razvidnih v nizu nevsiljivih abstraktnih melodij, bi ta glasba morala zadovoljiti tudi tistega, ki bi se osredotočil zgolj na poslušanje.

Čeprav sta oba glasbenika razseljeni osebi, Will Guthrie zadnja leta živi v Franciji, Oren Ambarchi pa kjer nanese, je odraščanje v Avstraliji pustilo posledice. Navkljub številnim sodelovanjem obeh na globalni ravni in eksperimentiranjem z žanri in glasbili, nek avstralski karakter ostaja v njuno skupni, improvizirani godbi. Obenem pa je dolgoletno muziciranje tudi okrepilo občutek skupnega igranja, vključno s poslušanjem in odzivom do drugega.
Posnetki za album Cold Shoulder so nastali na koncertu v Berlinu že oktobra 2024. Morda je do tega „zamika“ prišlo iz preprostega razloga; predvsem Oren Ambarchi objavlja plošče kot po tekočem traku. Morda so posnetki „čakali“ na termin, ki ne bi bil tako zasičen z novimi izdajami...
Oren in Will sta že igrala skupaj, le posnetki niso na voljo. V dobrih 20 letih njunega ustvarjanja sta šla oba skozi različne faze; ne nepomembno je, da je Oren začel igrati v jazzovskih ansamblih bobne in šele kasneje prešel na kitaro, ki pa je nikoli ni igral konvencionalno. In podobno Will Guthrie. Z bobnov je prešel na doma prirejeno elektroniko in se ukvarjal z elektro-akustično tehniko. To ga je pripeljali nazaj do raziskovanja odzvena tolkal predvsem gongov, študiral je vse od javanskega gamelana do južnoindijske karnatske glasbe.
Vse to se močno pozna na pričujočem albumu Cold Shoulder. Uvedeta s tipanjem; z naključnimi zveni in odzveni gongov ter s kitarskim dronanjem, ki prej spomni na orgle. Iz teh naključnih zvokov se počasi stke vse gostejša mreža, ki le nakaže obliko in smer muziciranja. In tu se pojavi takoj primerjava še z enim avstralskim kolektivom - The Necks. Le da Oren in Will bolj „valovita“, ne vztrajata na vrhuncu, ampak raje popustita, se spustita nazaj v izhodišče in iščeta nove možnosti. Zato bi pravzaprav posnetek lahko trajal precej dlje, ampak očitno ga določa dolžina vinilne plošče (2x23 minut). Še več, še za digitalno rabo je posnetek razdeljen na točno polovico, čeprav sploh nima premora. Vse je dejansko posneto v enem kosu!

Ni nujno, da glasbenica ali glasbenik z leti zbledi (prosto po pesmi Neila Younga). Imamo vrsto primerov, ko se ravno v zrelih letih zgodi pozitiven obrat k sebi. Ko ni več pomemben odziv širšega poslušalstva oziroma zahteva trga, ko glasbenica ali glasbenik zavrže pričakovanja in sledi lastni izpovedi. In potem smo ponovno dobili avtorsko prepričljivo godbo Boba Dylana, Marianne Faithfull, Leonarda Cohena... in nazadnje Beth Orton. Čeprav še ne sodi med ravno „starejše“, se ji je že zgodil ta premik od všečne glasbe k avtonomni izpovedi. Praktično od začetka je koketirala s „sodobnimi“ prijemi, mediji so njeni glasbi prilepili oznako „folktronika“, snemala je z različnimi producenti, ki naj bi pomagali pri ustvarjanju pravega zvoka. Prvi odmik od sodobnosti se je zgodil na njenem petem albumu Comfort Of Strangers iz leta 2006, ko ji je Jim O'Rourke pripravil aranžmaje, ki so imeli podobno funkcijo kot prej elektronska obdelava; naj bi obogatili njeno dokaj linearno pripoved. To je bil takrat le enkratni izlet, preden je ponovno podlegla priporočilom, da pesmi potrebujejo konkretnejšo studijsko obdelavo.
Drugi odmik se je zgodil s prejšnjim albumom Weather Alive, za katerega je Beth najela vrsto izkušenih glasbenikov, mnogi so izšli iz vrst eksperimentalne in jazzovske muzike. Če imaš za bobnarja Toma Skinnerja (The Smile, Sons Of Kemet), potem je zasnova položena. Če je z njim v navezi še Shahzad Ismaily, je opravljenega polovica dela. Tudi ostali so gostovali zato, da so rahljali gruv, ga preobračali, a vedno ostali v polju, ki je ustrezal njeni interpretaciji. Nenazadnje je producirala kar sama.
Aktualni album The Ground Above je natanko nadaljevanje tega. Manjka vsestranski Shahzad Ismaily, ki je vedno zaposlen na stotih koncih, in morda zato album zveni bolj linearno oziroma manjka prepoznavnih pesmi. Saj nikoli ni imela pravega „hita“, a je vedno poskušala pesmi reševati z aranžerskimi pristopi. Tokrat izstopata, simptomatično, ravno pesmi, ki jih je Beth ponudila v posluh vnaprej. Ostalih šest absolutno ni slabih, vse stoji, a se že nevarno nagibajo v novo generičnost oziroma drsijo v „ozadje“. Temu pripomore vedno bolj “trpeče“ petje, brez močnejših vzgibov. Morda prav zaradi boleče osebnih stihov njeno petje mestoma kar izgine v nerazumljeno momljanje. Da, Beth Orton se je obrnila vase, obdobje sproščenosti in optimizma, se zdi, je daleč za njo.

RETROMANIJA

Še hitreje kot druge t.i. industrijske skupine s konca 70.let so se razvijali Clock DVA. Vodja Adi Newton je najprej dejansko deloval s člani Cabaret Voltaire, kasneje je v Sheffieldu pristopil k skupini The Future, ki se je kmalu preoblikovala v The Human League. Ta smer Adiju ni ustrezala, raje je nekaj časa sam eksperimentiral z elektroniko, kmalu pa z basistom Juddom Turnerjem našel skupni jezik in nastali so Clock DVA. Decembra 1980 so že izdali prvi album White Souls In Black Suits, prvotno le na kaseti. Če so tu zabeleženi večinoma napol improvizirani industrijski kolaži, jih je že drugi album Thirst pokazal v drugačni luči. In izdan je bil le mesec dni za prvencem. Pesmi so že dobile obliko, a še so bile ovite v kaotične izpade saksofona, aritmične bobnarske eskapade, drzajočo kitaro, stojični bas in predvsem v potujitveno odmevajoče petje. Žal je kmalu po izidu albuma zaradi overdosea umrl Judd Turner in skupina je že konec leta 1981 razpadla. Adi je s povsem drugačno zasedbo podpisal celo za veliko založbo Polydor in pri njih objavil album Advantage, a tudi ta „avantura“ ni bila dolgega diha.
Že dolgo so pri založbi Mute napovedovali ponatise zgodnjih posnetkov Clock DVA, a jih je prehitela založba VOD (vinyl-on-demand) in objavila serijo zgodnjih eksperimentov pod naslovom Horology. Vseeno so pri Mute lani najprej ponatisnili prvi album in dodali nekaj neobjavljenih posnetkov, in nedavno so to storili še s Thirst.
Nekateri ta album smatrajo za enega boljših postpunkovskih albumov sploh. Zagotovo ni tako „privlačen“ kot razvpiti Unknown Pleasures, Entertainment! ali Metal Box, preveč kaotičen in strašljiv je. Ponuja se kot manjkajoča vez med Cabaret Voltaire (2x45) in The Pop Group. Izstopata pesmi, ki sta izšli na skupnem singlu. Tako Sensorium kot 4 Hours že „krasi“ prepoznaven kitarski vzorec, celo boben vzdržuje novovalovski zanos in refren se prime.
Ponatis ponuja nekaj dodatka. Najprej dva zapisa v živo; Clock DVA so leta 1981 nastopili v dvorani Lyceum kot predskupina Throbbing Gristle. Oba zapisa se lepo prilegata studijskemu albumu, oba preveva ta mračna atmosfera dobe železne Margaret Thatcher. Dodana sta še verziji s singla omenjenih Sensorium in 4 Hours, in malček neprimerno, obe sta dodani še v posodobljeni preobleki. Clock DVA, danes popolnoma zatopljeni v elektro-futurizem, so jih namreč ponovno posneli prav za to izdajo.

Foto/Photos:
SML (Charlie Weinmann)
Mikołaj Trzaska (facebook)
Mariam Wallentin (bandcamp)
Horse Lords (bandcamp)
Harald Grosskopt (Markus Luigs)
Oren Ambarchi (discogs)
Beth Orton (bethortonofficial.com)
Clock DVA (discogs)

(Rock Obrobje, 1. julij 2026)

Janez Golič