Po desetletju delovanja v Swans in kasnejših sodelovanjih z, na primer, Neurosis, niti ne čudi, da se je pevka Jarboe umirila. Po nerodnem padcu na domačem podstrešju in posledično kritičnem stanju in trenutno izgubo spomina, je vstop v ambientalno-duhovno sfero skoraj logičen. Čeprav je bil prehod postopen; tako rekoč iz albuma v album je zvenela bolj meditativno in pomirjeno.
S tem je postopoma izgubljala svojo ljubiteljsko bazo, ki pričakuje vztrajanje na izhodiščih. Ne glede na to je Jarboe posnela vrsto samostojnih albumov, ki pa so vzbudili komaj kakšno pozornost. Večina teh je, na primer, izšla le na zapečenih CD ploščah. Objavljeni posnetki so bili večinoma na ravni demo, zgolj osnutki, ki jih ni uspela razviti v zadovoljiv končni izdelek.
To se je delno spremenilo z aktualnim albumom Sightings. Uspelo ji je podpisati snemalno pogodbo z založbo Consouling Sounds, pri ustvarjanju glasbe pa je med drugimi priskočil na pomoč tolkalec Thor Harris (Swans, Shearwater, Bill Callahan, Thor & Friends). Kar je pripomoglo k dovršenim posnetkom, glasba je večplastna, a v vsakem trenutku v skladu z osnovno zamislijo albuma, kot ga je povzela sama Jarboe: „Virea je slišati, a ga ni lahko videti, saj se zliva z zelenim listjem. To je srce tega projekta. Tega živahnega virea sem posnela nekega poletja. Nekega dne, ko se ni več skrival, je bil na veji nekaj metrov stran in me je vsako jutro očaral, ko sem poslušala na tisoče različic njegovih pesmi. Ob njegovem petju sem čutila veliko veselja in ljubezni.“. Ta južnoameriška ptica je torej navdih popolnega spoja z naravo, ki ga Jarboe uglasblja s simbiozo elektronskih pomagal in analognih glasbil ter mehkih tolkal. Njeno šepetajoče petje se popolnoma staplja z ozadjem, še posebej v sklepni meditaciji Of Ancient Memory Oblivion, ko se njena pripoved kar izgubi v statičnem pulziranju orgel.

Ko nek posnetek na youtube postane viralen, kot se danes temu reče, že postanem zadržan. Ali celo odklonilen. Tak posnetek se zelo verjetno prilega splošnemu, že preverjenemu, modnemu okusu, in ta se običajno močno razlikuje od mojega. Ampak ko z različnih strani vseeno bereš in poslušaš komentarje, kako je potrebno kanadskemu duu Angine De Poitrine dati priložnost, potem jo pač daš. Konec koncev nam vzame le slabe pol ure časa.
Gre za posnetek nastopa na študentski radijski postaji KEXP iz Seattla, ki ima na youtube v času pisanja že blizu 10 milijonov ogledov. Prej, navkljub temu da sta Angine De Poitrine že junija 2024 objavila debitantski album, o njiju skoraj ni bilo slišati. Torej sta šele na vizualni ravni dokončno pritegnila množice oziroma sprožila efekt snežne kepe.
Tu pišem o Angine De Poitrine kot v moškem duu, kar ni nujno. Ker se skrivata v pikčastih kostimih, ni znan niti njun spol niti razmerje. Poznana sta le psevdonima - Klek in Khn de Poitrine!Sta mož in žena? Brat in sestra? Brata? Po slišanem tudi na aktualnem albumu Vol. II je jasno, da sta pošteno uigrana. Njuni komadi so običajno zasnovani na odrezavem rifu, ki ga skupno razdelata v vse bolj kompleksno gmoto. S pomočjo zankanja ritmične zasnove lahko izvajata vrsto variacij, bliskovitih preskokov in prehodov, prehajata med žanri od amputiranega funka do skoraj progresivnega brzenja po kitarskih strunah. Vokalov je le za vzorec, še ti so popačeni do nerazpoznavnosti, da ne bi pritegnili preveč pozornosti.
Angine de Poitrine je uspelo združiti nekaj, kar danes očitno pritegne. Obvladata glasbila, poznata učinke žanrov, a obenem ohranjata določeno raven poslušljivosti oziroma komunikativnosti. Da, navkljub progresivni naravnanosti se je ob njuni glasbi moč zabavati, celo plesati... Prikrita identiteta pa tudi prinese nekaj privlačnosti. Le brezhibna, skoraj matematično natančna izvedba odnese zvezdico ali dve pri končni oceni...
Viralnost gor ali dol, tokrat je odkrila vsaj zanimiv, če ne kar odličen glasbeni odbitek.

Malodane fascinantno je, koliko vznemirljivih zasedb je izšlo le iz enega klubskega prostora v londonskem predelu Brixton, natančneje iz puba Windmill. Tam so začeli tako black midi, Black Country, New Road in Squid, če se omejimo na najbolj odmevne. Vsem je bilo skupna želja po ustvarjanju malo bolj zahtevne muzike, ki se ne bi ustavila pri preprosti opredelitvi. Zaradi notranjih razprtij so se black midi po treh albumih razšli ali so le prišli do predvidljivega konca. Najprej jih je zaradi psihičnih težav zapustil kitarist in pevec Matt Kwasniewski-Kelvin, kar je odprlo nekaj več prostora za avtorski prispevek basistu Cameronu Pictonu. A očitno sta se s pevcem Gerdiejem Greekom vse bolj oddaljevala, kar je najbolj razvidno po njunih samostojnih projektih.
Geordie Greek je že predlani objavil nadvse ambiciozen album The New Sound, snemal je s 30 glasbeniki, prisvojil si je vse mogoče žanre od jazz-rocka, progresive in sambe in jih transformiral v intenzivno gmoto, ki je od poslušalca terjala precej napora. Po drugi strani se je Cameron Picton usmeril v akustično glasbo, osnutke svežih pesmi je zložil in posnel ob akustični kitari. Ko je na noge postavil “skupino” My New Band Believe, je obenem poudaril, da je to zgolj spremljevalna zasedba, ki se lahko kadarkoli spremeni. Za snemanje istoimenskega debitantskega albuma je “najel” člane sorodnih caroline in še nekaj priložnostnih glasbenikov.
Le za okus je lani najprej postregel s singlom Lecture 25, v začetku tega leta še z Numerology. Nobenega od teh ni uvrstil na istoimenski album. Po poslušanju je jasno, zakaj. Zrušila bi dokaj enovit koncept albuma. Medtem ko sta singla narejena skorajda na prvo, s preprostimi potegi po akustični kitari, so pesmi na albumu bolj zapletene. Mestoma se pripoved spusti v tišino ob komaj slišnem obiranju strun, a to se lahko v trenutku spremeni in soočeni smo z dinamičnim zasukom malega simfoničnega orkestra. Tudi večglasno petje prej spomni na opereto kot na običajne pop pesmi, tako se razleze in zaplava v prostoru. Na daleč tu še vedno odmevajo black midi, le preoblečeni v akustične aranžmaje. Posledično je glasba bolj sproščujoča, a nikakor cenena.

Ko je že kazalo, da bosta ameriški duo Chessie in berlinski kvartet Contriva dokončno izginila iz zgodovinskega spomina, se je pojavila novica o njunem čezoceanskem sodelovanju. Oboji so, vsak zase, delovali v približno istem obdobju. Pobudnik „projekta“ Chessie je Stephen Gardner, kitarist in zvočni eksperimentator, ki je stalno služboval kot železničar in te zvoke spretno prenesel v svojo glasbo. Kasneje se mu je pridružil tonski tehnik in producent Ben Bailes, kar je glasbo pripeljalo bližje tedaj aktualnemu post-rocku. Po treh albumih sta leta 2006 zaključila s projektom.
Tudi Contriva so se na drugem koncu sveta gibali v širokem polju inštrumentalnega „indie-rocka“ z manjšo naklonjenosti do tedaj aktualne eksperimentalne elektronike in jazzovskih aranžmajev. Tri albume so izdali pri založbah Monika Enterprise in Morr, zadnjega leta 2008, a očitno ostali v glasbi (njihov član Max Punktezahl še vedno bobna pri The Notwist).
Po podatkih na ovitku plošče Black Jacket so posnetki za skupni album nastajali praktično od „prenehanja“ delovanja obeh zasedb, od leta 2008 do lani. Ali je šlo dejansko za skupno ustvarjanje ali za prepošiljanje osnutkov prek Atlantika, ni jasno. Z današnjo tehnologijo je pač vse lažje...
Glede na to, da prevladuje kitarski zven, lahko ugibamo, da so večji delež prispevali Contriva. Pa vendarle je njihov lagodni indie rock tukaj naletel na občutnejšo studijsko obdelavo, več je nasnemavanja in efektov, odmevov in piskov. S stopnjevanjem nalaganja tekstur se je razvila drugačna dinamika, kot smo jih vajeni s prejšnjih plošč. Oblike „pesmi“ so sedaj nepredvidljive, zvijajo se pod težo intervencij. Nekaj, kar se začne kot najbolj običajen kitarski komad, se razvije v širok „filmski“ plan in zgrmi v črno luknjo efektov. Bi bil ta album boljši, če bi ostal pri prečiščeni igri samih Contriva? Kdo bi vedel?

ZÖJ se na tretjem albumu vračata k osnovni postavitvi, torej brez kitarista Bretta Langsforda, ki je pomagal pri snemanju albuma Give Water To Birds. A namen ostaja podoben, namreč tudi May The Devil's Ear Be Deaf je posnet v živo v studiu. Naslov izhaja iz perzijskega pregovora o zaščiti nečesa lepega pred zavistjo ali zlobno usodo. In nad Iranom zagotovo ždi zlobna usoda, grozi kar z dveh strani.
Pevka in mojstrica strunskega glasbila kamančeh, Gelareh Pour, je po rodu Iračanka, a se je zgodaj preselila v Avstralijo in se navzela tudi nekaj tamkajšnjih vplivov. Tam je našla zaveznika v bobnarju Brianu O’Dwyerju, skupaj sedaj predstavljata duo ZÖJ.
Še vedno je njuna glasba napol improvizirana, a se kot po pravilu nekje zlije v bolj strukturirano pesem. V spremnem besedilu Gelareh zapiše, da posnetki ne vsebujejo nobenih naknadnih intervencij, da je vse posneto v živo in da je to zgolj dokument tistega trenutka. A nekaj trikov je zagotovo vpletenih. Že v uvodni Termites slišimo večglasno petje; Gelareh spremlja sama sebe z zazankanim mrmranjem in nedoločenim obiranjem strun. Ko se priključijo še svobodna tolkala, šele Gelareh vpelje „glavni“ vokal, ki je hkrati otožen, a tudi prodoren in jasen, z namigom na petje še ene avstralske dive, Lise Gerrard. Na drugi strani imamo še en dovolj razviden vpliv, še enih avstralskih posebnežev, Dirty Three. Kaže se v počasnem razvoju skladb, na albumu so zabeležene le štiri, vse v trajanju med osem in deset minut. Ker se ZÖJ nikamor ne mudi. Ker tipata in iščeta izrazne možnosti skozi izzven glasbil, a vseskozi z že vnaprej določenim ciljem. Vedno najdeta tisto srž skladbe, ki ostane v naših možganskih vijugah, tudi ko se skladba izteče.
Z leti je Gelareh izmojstrila tudi petje, ki je sedaj natančno in čustveno močno. Še vedno se naslanja na perzijsko tradicijo, a z eksperimentalnim robom in odklonom proti svetovni „namišljeni“ folk glasbi. Njeno igranje strunskega glasbila presega akademske okvirje (nenazadnje je študirala etnomuzikologijo na univerzi v Melbournu), raje se posveča vsej razsežnosti zvenov, škrtanja, cviležov in dronanja. Pri tem jo povsem podpira Brian z naključnimi vpadi tolkal, ki prav tako razvijajo paleto zvočnih učinkov od hrumenja do cinglanja. Izmika se le običajnim ritmičnim rešitvam.
Dejansko posnet v živo ali ne, May The Devil's Ear Be Deaf je še en vrhunski album dua ZÖJ.

Kjerkoli že se je pojavil Mathias Götz, vedno je pritisnil svoj pečat. Morda je prav zaradi naivnega igranja pozavne ostal prepoznaven, res ni nikoli izkazoval tehničnega znanja, vedno se je osredotočil na „bistvo“ kompozicije. K sodelovanju ga rade vabijo raznorazne zasedbe, vedno najde pravo mesto zase in doda kamenček v mozaiku domiselnega aranžmaja. Še najbolj se je „našel“ v poročni povorki imenovani Hochzeitskapelle, ki se izmikajo običajnemu predstavljanju na odru, ampak grejo ven, med ljudi.
Ker mu številna sodelovanja niso dovolj (The Notwist, Alien Ensemble, Windstärke 4...), vzporedno pelje svoj projekt Le Millipede. Tu šele lahko razvije domišljijo v neslutene širjave; sam sestavlja glasbila, se igra z elektroniko, meša žanre in nasploh ustvarja brez pritiska pričakovanj ali zahtev trga. V tem bi mu lahko našli daljne sorodnike celo v The Residents, vsaj v njihovih začetkih.
Očitno se najde še vedno dovolj navdušencev nad diletantsko, a genialno muziko, da je Mathias kot Le Millipede nedavno izdal že četrti album Radical Hope. Čeprav je glasba praktično inštrumentalna, pa vsaj v naslovih skladb in predvsem v naslovu albuma kaže na njegov angažma. Vse skladbe so naslovljene po znanstvenikih, ki so (bili) vsak po svoje zaslužni za opozorila o škodljivih posledicah izkoriščanja Zemlje. Že sam naslov albuma in načrtovan datum izida opozorita na svetovni dan Zemlje. Kar skozi samo glasbo ni moč slutiti (za razliko od Irmina Schmidta, nekdanjega klaviaturista nemških CAN, ki je aktualni album Requiem posnel ob odprtem oknu domačega snemalnega studia in na veliko zajel zvoke narave).
Mathias Götz ohranja malodane otroški pristop h skladanju in izvedbi, še vedno je radoveden in igriv. Vseeno mu je, če so njegova spajanja jazzovskih pasusov in elektronskih eksperimentov ne sledijo preverjenim "pravilom", pomembno je le, da mu vsak poskus nariše nasmeh na obrazu. Lahko ga razumemo tudi kot upor do utečenih načinov promocije in predstavitve nasploh. Stoji na svoji strani in to zadošča.

RETROMANIJA
Nekaj potrebnih dejstev; Cabaret Voltaire so nastali v industrijskem Sheffieldu daljnega leta 1973, ko sta najstniška Chris Watson in Richard H. Kirk eksperimentirala z doma narejeno elektronskimi pomagali (po vzoru Briana Enao) in te vaje kolažirala na magnetofonski trak. Obliko skupine so Cabaret Voltaire dobili s prihodom Stephena Mallinderja, ki se je oprijel bas kitare in petja. Pa vendarle je bilo njihovo zgodnje ustvarjanje povsem izven takratnih glasbenih strujanj v Angliji in trajalo je vse do razcveta neodvisnega založništva, da so leta 1978 objavili prvi singel Extended Play, še za Rough Trade Records (ki prav letos praznuje 50 let delovanja). Potem se je odprlo; zanimanje za vse mogoče odklone „postpunka“ se je povečalo, Cabaret Voltaire so postali eni od „pionirjev industrijskega elektra“ in tudi po zaslugi domačega studia so sproducirali praktično nepregledno množico posnetkov. Leta 1982, sredi snemanja albuma 2x45, je odšel Chris Watson in postal studijski tehnik na BBC, preostala člana pa sta počasi in zanesljivo sestopala na plesne podije in si z nekaj naslednjimi ploščami zagotovila še naziv pionirjev tehna v Angliji. Sledil je podpisal snemalne pogodbe z Virgin Records, in kot se rado zgodi, nadležna sestavina v njuni godbi ni prinesla pričakovanega komercialnega uspeha. Cabaret Voltaire sta se vrnila med neodvisne in snemala albume, ki niso več zabeležili ne pozitivne hvale ne prodajnega uspeha. Stephen Mallinder se je leta 1994 preselil v Avstralijo in to je pomenilo konec Cabaret Voltaire. Richard H. Kirk je še snemal pod različnimi imeni, a kazalo je, da so Cabaret Voltaire postali zgodovina. Vendarle je nekaj njihove glasbe „preživelo“, albumi Mix Up, Red Mecca, Crackdown in Micro-Phonies so zapisani kot ključni v določenih podžanrskih oblikah. Morda je to napeljalo Richarda H. Kirka, da obudi Cabaret Voltaire, pa čeprav bo deloval samostojno. To je oznanil leta 2009, kmalu po tem, ko se je iz Avstralije vrnil Stephen Mallinder! Ki ni bil povabljen zraven, ampak je ustanovil svoj duo Wrangler. Richard H. Kirk je nastopal kot Cabaret Voltaire s povsem svežim programom in šele leta 2020 dejansko objavil svež album Shadow Of Fear, kasneje pa še dva enourna singla. Kmalu za tem, septembra 2021, se je nenadoma poslovil in to naj bi pomenilo dejansko konec Cabaret Voltaire. Ampak ne, po desetletjih sta združila sile prav Chris Watson in Stephen Mallinder, še z dvema sorodnima glasbenikoma sta na novo prearanžirala star program in odrinila na turnejo ob 50. obletnici Cabaret Voltaire. Izbor posnetkov te turneje je nedavno izšel na albumu But What Time Is It Really?
Izbor je vseobsegajoč. S The Set-Up in Nag Nag Nag so obudili same začetke. Vendar pa večina programa zajema kasnejše obdobje, tisto, ko jih je že zapustil Chris Watson. Zato pa je prav on prispeval povsem svež eksperiment, posnet pod mostom v Tinsleyu, predmestju Sheffielda. Za celovito „sliko“ so posegli tudi v kasnejšo, „tehno“ fazo. Če bi poslušali isti program v izvirni, studijski obliki, bi prišlo do občutnih preskokov, v koncertni izvedbi so prenovljeni Cabaret Voltaire uspeli poenotiti „zvok“. Zgodnje stvari zvenijo bolj polno, kasnejše bolj grobo, umazano.
Cabaret Voltaire so napovedali nadaljevanju turneje, nam najbližje bodo v Zagrebu 26. junija. Zagotavljajo pa, da bo definitivno zadnji koncert v domačem Sheffieldu oktobra letos.
Lahko nam je le žal, da se izvirni člani Cabaret Voltaire niso znali, zmogli dogovoriti za skupni „reunion“, ko je bil Richard H. Kirk še živ. Upam si trditi, da bi bil morebitni studijski album na višini pričakovanj.

Foto/Photos:
Jarboe (bandcamp)
Angine De Poitrine (bandcamp)
My New Band Believe (bandcamp)
Contriva (bandcamp)
ZÖJ (bandcamp)
Le Millipede (Mathias Götz) (bandcamp)
Cabaret Voltaire (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. maj 2026)

Janez Golič