Naslov svežega albuma nemških The Notwist, News From Planet Zombie, ni ravno optimistična projekcija. Morda je ostal še iz šokantnega obdobja pandemije korone, ki jih je, tako kot večino glasbenikov, prikovala na odstavni pas. Ampak vmes vseeno zasije olajšanje, neka radoživost, ki se kaže v drncu žgočih kitar, ki jih na njihovih ploščah nismo slišali že skoraj 30 let. Ampak takrat so bili to metalski rifi, sedaj so hitri akordi bližje staremu alter rocku s konca 80. let, na primer. A to so le prebliski, ki služijo zaokrožitvi vsega, kar so počeli v zadnjih desetletjih. To vključuje mnoge stranske projekte, ki segajo preko njihovega sloga. Zato pa so tokrat le povzeli nekaj tega, tudi razširili članstvo na sedem in še štirje so gostujoči glasbeniki. Tako imamo na albumu en širok razpon pristopov, ki pa je vedno podvržen njihovemu slogu. Še vedno ga najbolje predstavlja pevec Markus Acher, s svojim tihim, melanholičnim petjem daje pečat vsem pesmim. Le da so te tokrat še bolj razgibano aranžirane; v manjši meri spodaj brni elektronika, drugje godejo trobila, spremlja ga ksilofon, kitare, klavir... vse z namenom, da pesmi ne bi tekle mrtvi tek. Tako preobleko je dobila tudi priredba pesmi Red Sun Neila Young z albuma Silver & Gold, ostala je melodija, oblečena v značilne The Notwist. Pohvalno je, da niso posegli po kakšni preveč znani, kar obskurna pa druga priredba. Avtorstvo pesmi How the Story Ends namreč pripada manj znani dekliški skupini Lovers iz Portlanda. The Notwist so na posnetek naleteli na kompilaciji različnih izvajalcev založbe Kill Rock Stars. In res kar kliče po njihovi izvedbi.
Skratka, album News From Planet Zombie je domiselno aranžiran, lepo posnet in ohranja svojo izvirnost.

Skoraj neverjetno veliko angleških skupin s konca 70.let še vedno deluje. Vmes že poniknejo, mediji jih pozabijo, a sami še vedno čutijo potrebo po angažmaju, spremenijo članstvo in se ponovno aktivirajo. Buzzcocks so celo po izgubi dveh ustanovnih članov spet v pogonu, celo trije Sex Pistols (brez Johnnyja) ponovno koncertirajo. In koliko je še drugih zasedb, ki so bili vedno v senci ali so prišli na površje po zaslugi punkovskega vala, potem pa jih je hitro zamenjal nov trend, nov popularen žanr...
Ena teh trdoživih skupin je The Monochrome Set, ustanovljena v začetku leta 1978. Niso sodili ravno med „prave“ punkovske zasedbe, njihov kitarski žvenket je precej tega dolgoval skupinam iz 60. let, The Monochrome Set so temu dodali nekaj novovalovske svežine. Ni čudno, da so jih velikokrat navajali kot svoj vzor sami The Smiths.
Takoj je njihov potencial zaznal angleški radijski didžej John Peel, vrtel je njihove plošče objavljene pri založbah Rough Trade in Cherry Red, jih vabil na radijska snemanja. Nekako simptomatično, kmalu zatem, ko so leta 1985 podpisali snemalno pogodbo z Warner Bros, so zaradi premajhnega komercialnega uspeha tudi (prvič) razpadli. Ponovno so se združili leta 1990, kar je trajalo osem let. In ponovno še leta 2010, tokrat za dlje časa, nenazadnje so nedavno objavili že svoj 17. album Lotus Bridge.
Glavni avtor pesmi in besedil, pevec in kitarist je Ganesh "Bid" Seshardi. Je eden tistih avtorjev, ki se upira splošnemu prepričanju, da melodični pop in poglobljena besedila ne gredo skupaj. Čeprav je njihov „melodični pop“ dokaj kompleksen in ne gre kar takoj v uho. Pravzaprav je sedaj njihova izvedba in bogastvo aranžmajev na precej višji ravni kot v začetkih. In podobno velja za besedila, ki se tokrat gibljejo med prizori resničnosti in pastoralnimi projekcijami (Diaphanous). Mnogo tega je Bid črpal kar iz svojih sanj, ki jih je projeciral v negotovo prihodnost. Lani je, na primer, objavil izbor besedil v knjigi Strange Young Alien.
The Monochrome Set so še enkrat izkazali popoln avtorski pristop. Resda v glasbenem smislu album Lotus Bridge ne ponuja presežkov, je pa poln okusno aranžiranih pop pesmi, ki se po potrebi napajajo pri mnogih žanrih (folk, psihedelija, orkestrirani pop), predvsem tistih, ki ciljajo na brezčasnost.

Že Eletralane, pri katerih je pela multiinštrumentalistka Verity Susman, so se izmikale enoznačnim opredelitvam. Ženski trio je začel s svojo različico post-rocka, kasneje le počasi uvajal petje in bolj strukturirane pesmi. Skupina je delovala sporadično, od leta 1998 so se dekleta že dvakrat razšle in ponovno sestavile, a nazadnje je Verity skupaj z Matthewjem Simmsom (Wire) ustanovila MEMORIALS. Zgodba se je praktično ponovila, tudi MEMORIALS sta najprej ustvarila inštrumentalno glasbo za dva filma, šele pred dvema letoma sta objavila nadrealistični pop album Memorial Waterslides. Ta je pokazal njun širši potencial, ki sta ga v polnosti razvila na aktualnem albumu All Clouds Bring Not Rain.
Že uvodna pesem Life Could Be A Cloud je mala pop mojstrovina, z natančno intonacijo in popolno rimo Verity Susman se gladko razvije v skoraj progresivno smer. Tudi še ni jasno, kam bi uvrstili njuno vrste pop glasbe, kajti oznaka eksperimentalni je le preveč oguljena in posplošena. Takoj naslednja Cut Glass Hammer je bila objavljena kot „singel“ in z orglami farfisa v ospredju nedvomno spomni na angleške retro-moderniste Stereolab. Pa vendarle MEMORIALS zajemata še malce širše, a ohranjata slog. Vmes se znajdemo v pravem metežu tolkal, drugje škripajo kitare in cvilijo klaviature, kot kontrapunkt temu pa petje Verity Susman ostaja zadržano in zapeljivo melodično. Zdi se, da MEMORIALS vsak zapis zakoličita na določenem glasbilu, okoli katerega zgradita celovito pesem. Ko so temelji postavljeni, pa z različnimi studijskimi postopki nanašata zvočno materijo, mestoma s tako silo, da aranžmaji grozijo, da bodo sesuli konstrukcijo. Zagotovo sta razmišljala tudi o razporeditvi pesmi, da na koncu album zveni kot celota in ne le naključna zbirka pesmi. S tem ohranjata dinamiko, ko so v pravih razmikih izmenjujejo udarne pesmi z baladnimi, kaotične z lahkotnimi. Prepoznaven zvok pa ohranjata tudi s produkcijo, ki je večinoma nekoliko zadušena in petje oddaljeno. Nič kaj po sredinskem okusu.

Resda velja Shabaka Hutchings za jazzovskega glasbenika, nenazadnje se je najprej uveljavil kot saksofonist, ampak že od rane mladosti je gojil navdušenje nad različnimi glasbenimi zvrstmi. Najprej se je učil klarinet, poslušal pa hiphop. V Londonu je obiskoval tečaj bluesa in včlanjen je bil v organizacijo Tomorrow's Warriors, ki je poučevala jazz. Preko tega je že srečal mnoge glasbenike, s katerimi je tvorno sodeloval; najprej v zasedbah Sons Of Kemet in Melt Yoursel Down (obe od leta 2013), kasneje še v The Comet Is Coming. V vseh teh je bil „le“ enakopraven član, a lahko je raziskoval prehajanje med žanri, se učil spajanja, ki na koncu ponudi koherentno muziko. Manjši odmik na svoje je sledil z ustanovitvijo zasedbe Shabaka And The Ancestors, in tudi njihov drugi album We Are Sent Here by History je objavila slovita založba Impulse!. Tu je bil Shabaka že vodja zasedbe, a veliko prostora za skupno igro je prepuščal drugim v zasedbi. Sledil je povsem samostojni album oziroma ga je objavil zgolj pod imenom Shabaka, Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace. Tu se je zgodila pomembna novost, Shabaka je opustil igranje saksofona, naporno muziciranje je namreč pustilo posledice. Saksofon je zamenjal za flavto, in že zaradi narave glasbila je album spust v t.i. spiritualni jazz.
Aktualni album je še en korak k samostojnosti, tokrat v največji meri. Namreč, album Of The Earth je Shabaka posnel povsem sam in ga tudi (samo)založil. Sedaj je večji poudarek na elektronskih pomagalih in tolkalih, še vedno med pihali prevladuje flavta, a v igro je vrnil saksofon. Vse skupaj že težko označimo za jazz, muzika je meditativna, gladko valovita z nujnimi intervencijami med ritmičnimi sinkopami in spiritualnimi vložki pihal. Divja plesnost zgodnjih plošč je že davna zgodovina. Sedaj Shabaka ponuja glasbo za razmislek, tudi zase, od kje sam izhaja (starši so iz Barbadosa) in kam se razvija. Vsaj znotraj tega valovanja je čutiti nekaj vznemirjenja, skozi brbotanja glasbil Shabaka prenaša na poslušalca svoj nemir, ki ga izmenjuje z liričnimi pasusi pomiritve. Verjamem, da je so ti glasbeni prijemi najbližje odsevu njegovega neizrekljivega hotenja in še neskončno daleč od cenenega približevanja širšemu okusu.

Večni glasbeni nomad, avstralski kitarist in pevec Hugo Race, je v dobrih 40 let delovanja preizkusil mnoge izrazne možnosti. Pogled čez avstralska prostranstva se je nehote preslikal v njegov blues, ki ga je oblikoval v različnih zasedbah. Najprej je bil član The Bad Seeds in vzporedno še The Wreckery, ki jih je še pred nekaj leti obudil za krajšo turnejo in album. Tovrstna vračanja so postala njegova stalnica. Tudi kasneje je z zasedbami Dirtmusic, The True Spirit in Fatalists deloval sporadično, kakor je naneslo, vse zaradi svoje nemirne narave. Ta ga je peljala od Londona do Berlina, nazaj v Avstralijo in kaže, da se še najbolje počuti v Italiji. Tam je pred dvema letoma posnel album z Giannijem Maroccolom, kasneje med solistično turnejo pa si je vzel dva tedna ustvarjalnega premora in v odmaknjeni koči ob prasketanju ognja je z akustično kitaro spisal 12 novih pesmi. Zasnove albuma I Made It All Up For You so posnete v studiu, postavljenim na ladji zasidrani na Pučinijevem jezeru. Kasneje je nekaj dosnel še violinist Masimiliano Gallo in dve pesmi je odpela Jennifer Charles iz Elysian Fields, seveda ne more manjkati njegov dolgoletni kompanjon Michelangelo Russo z orglicami. Ker Hugo Race na vsakem albumu poskuša zajeti celovito razpoloženje, se je tokrat odločil za lahkotnejši ton, ker je „želel ustvariti nekaj melodičnega in lepega v nasprotju z našo trenutno realnostjo.“
Nekaj pa ne more spremeniti; pridušeno, šepetajoče, napol govorjeno petje. Česarkoli se že loti, je to njegov zaščitni in prepoznavni znak. Že zato tudi nad temi „lahkotnimi“ pesmimi ždi temna senca. Čeprav so zasnove tokrat karseda preproste, le nekaj akordov akustične kitare, se okoli plete miriada atmosferičnih okraskov, ki peljejo te folk-pop pesmice naprej v neopredeljivo psihedelično stanje.

Tudi Steven Brown je prišel do točke, ko je praktično povzel vse, kar ga je zanimalo in s čimer se je že ukvarjal zadnjih... 50 let. In tega je res precej. Torej na album In This Very World najdemo citate iz sveta poezije in filma, zavite v avtorske pesmi, ki bolj ali manj dišijo po njegovi matični zasedbi Tuxedomoon. Ne le zaradi petja, ki je običajno oblikuje glavni karakter pesmi, tudi njegovo igranje klavirja in klarineta je nedvoumno prepoznavno. Obenem mu je v pomoč pihalec Luc van Lieshout, posnetke pa je zmiksal še en dolgoletni sodelavec, Nikolas Klau.
Razpon zanimanj opredeljujeta tudi dve priredbi. Panic In Detroit je izvirnik Davida Bowieja in Waltz Nr.2 je priredba Šostakovičevega valčka. Prvo je Steven rad izvajal že v svojem „univerzitetnem“ bendu The White Panther Party, pri drugi mu pomagajo člani zasedbe Cinema Domingo Orchestra, s katerimi je v Mehiki že posnel Optical Sounds s priredbami filmske glasbe. Inštrumentalni del albuma zajemata še dve „avtorski“ skladbi, ki sta bili dejansko namenjeni filmu, in sklene še koncertna izvedba neobjavljene skladbe Nella Terra, ki jo je Steven Brown s svojo skupino izvajal na turneji ob prejšnjem albumu https://stevenbrowntuxedomoon.bandcamp.com/album/el-hombre-invisible El Hombre Invisible. Kaže, da mu tudi udarnosti na robu hrupa ni tuja, ampak podčrtuje njegov sicer intimni angažma.
Na drugi strani imamo vokalno-inštrumentalne pesmi, ki jih spet ne moremo postaviti na skupni imenovalec. Uvodna Stars je še lirična, tudi naslednja Wordsworth zajema iz poezije, tokrat angleškega romantičnega pesnika Wiliama Wordsworth in jo s prekrasno igro čela orisuje gvatemalski glasbenik Mabe Fratti (ali je to morda sam Blaine L. Reininger inkognito?). Petje v pesmi Pyramides je prepustil mehiški pevki Sarmen Almond, ta jo zapelje v srhljiva področja, ki ga najbolje obvladuje Diamanda Galas. Lontano je govorjena beseda čez jazzovsko improvizacijo, še najbolj komunikativna pa je Work, praktično edina podložena z bobni.
Stevena Browna kot občutljivo umetniško dušo vznemirja preveč stvari, da bi lahko posnel uniformiran, predvidljiv, poslušljiv album. In This Very World je odraz odprtega in globoka razmisleka o svetu, kot ga živimo danes. Zapleten, nepredvidljiv, strašen je ta svet, a Brown mu kot protiutež tu postavlja kanček poetičnosti.

Kar nekako po naključju so se LaBradford znašli v predalčku t.i. postrocka, pač so svojo odisejo začeli nekje sočasno s Tortoise, Mogwai in s skupinami zbrane pod okriljem kanadske založbe Constellation. Mediji so takrat, sredi 90. let zagrabili „nov“ trend, vse kar je vsaj približno odstopalo do „klasičnih“ postavitev, je dobilo mesto v spletnih in tiskanih glasbenih publikacijah. Kar sicer ni absolutno slabo, so vsaj prišli do relativno širšega kroga poslušalcev in nenazadnje smo jih v živo lahko poslušali tudi pri nas. Z večino postrocka pa niso imeli veliko skupnega, zagotovo pa ne z „rockom“.
Kitarist Mark Nelson se je odločil za samostojni korak še preden so Labradford naznanili nedoločen premor v delovanju. Od leta 1997 je pod imenom Pan•American objavil že 10 samostojnih albumov in še tri v sodelovanjih. Čeprav niti LaBradford, še manj pa on sam, niso imeli več iste medijske podpore, jemlje svojo glasbo zares. Pravzaprav se zdi, da je sedaj še bolj ambiciozen, ne v komercialnem smislu, ampak v realizaciji zamisli.
Aktualni album Fly The Ocean In A Silver Plane je zbirka pravih in umišljenih potopisnih vtisov, ki jih je Mark Nelson uglasbil s širokom naborom glasbil in postopkov. Zdi se, da so ti njegovi vtisi zabrisani, nedoločeni, abstraktni, saj nobena zvočna linija ne izzveni v končni izvedbi. Če ne drugače, se izgubijo skozi studijsko manipulacijo, največkrat je uporabljen efekt odmeva, in se spet pojavijo iz ozadja kot podobe iz sanj. Mark res ne izbira sredstev, kitara je le en izvor, ki ga obvlada in domiselno vpelje med elektronska dronanja, šume, prasketanja in drgetanja. V ozadju lahko slišimo razigran otroški glas, drugje bolj zaslutimo kot dejansko slišimo pritajeno petje... Šele prav na koncu dremavega „potovanja“ se oglasi „pravo“ petje, z glasom, ki bi ga lahko prispevala Julee Cruise, dejansko pa je srečen „pristanek“ v Kaliforniji obeležila violinistka Mallory Linnehan. Vmes je let s srebrnim letalom večinoma potekal mirno, brez večjih turbulenc oziroma zasukov.

RETROMANIJA

Po dveh oziroma treh desetletjih so se tudi belgijski dEUS odločili za obeležitev obletnic izdaj svojih zgodnjih albumov. Ob 20. obletnici prvega albuma Worst Case Scenario iz leta 1994 je že izšel razširjen ponatis, ki je na dodatni CD plošči prinesel vrsto pesmi, ki so jih dEUS objavili le na hrbtnih straneh singlov. Podobno so izvedli ob 20. obletnici tretjega album The Ideal Crash izvirno objavljenega leta 1999. Zakaj so izpustili drugi album oziroma počakali naslednjih 10 let, ostaja mala skrivnost. A sedaj je tu, še razširjen ponatis ob 30.obletnici izvirne izdaje albuma In A Bar, Under The Sea, ki je njihov najbolj drzen, raznolik, izzivalen in privlačen obenem. dEUS so bili takrat na vrhuncu ustvarjalnosti, še vedno so objavljali ekskluzivne pesmi na hrbtnih straneh singlov, praksa, ki so jo kasneje povsem opustili.
Zato so ti ponatisi toliko bolj dragoceni, na enem mestu združujejo vse, kar so dEUS posneli v določenem snemalnem ciklusu. V tem spomnijo na ustvarjalno prakso Pavement, ki so prav tako vsaj v začetkih prekipeli od viška ustvarjalnosti. Resda so bili pri obeh rezultati teh hitrih realizacij popolnoma raztreščeni, a imeli so možnost selekcije. Bolj koncizne, dokončane pesmi so pristale na rednih albumih, viške snemanj pa so razporedili po singlih. A vse skupaj šele daje celovito sliko kaj so dEUS ali, na primer, Pavement.
Kot omenjeno je In A Bar, Under The Sea najbolj raznolik album zasedbe dEUS. Zdelo se je, da zanje ni meja; divji funk se je izmenjal s popolno pop pesmijo, ta je zašla v rockovski hrup in naprej v trip-hop. In še vedno so v napol skritih pesmi prehajali te meje, šli še dlje v obskurnost na način Captaina Beefhearta, punkovske so še ostrejše, baladne še bolj otožne. Ko niso dosegli želenega komercialnega uspeha, so z založbe Island namignili, da bo treba drugače. Kar je sovpadlo z odhodom drugega pevca in basista Stefa Kamila Carlensa in album The Ideal Crash je bil že premišljen korak v sredino.
Očitno je v njih (oziroma sta od izvirnih članov ostala le pevec Tom Barman in violinist/klaviaturist Klaas Janzoons) ostalo nekaj nostalgije. Ne le, da so se podali na krajšo evropsko turnejo (nikjer prav blizu nas) pod naslovom Worst Case versus In A Bar, prva dva razširjena ponatisa albumov sta izšla tudi na vinilu.

Foto/Photos:
The Notwist (bandcamp)
The Monochrome Set (Ruth Tidmarsh)
MEMORIALS (bandcamp)
Shabaka (bandcamp)
Hugo Race Fatalists (bandcamp)
Steven Brown (bandcamp)
Pan•American (Mark Nelson) (bandcamp)
dEUS) (facebook)

(Rock Obrobje, 1. april 2026)

Janez Golič