Vse skupaj se je začelo s provokacijo. Britanski DJ, producent in sploh elektroničar Matthew Herbert je zbodel Drewa Danielsa, da ta ne zmore ustvariti t.i. house glasbe. In Drew je sprejel izziv in na hitro posnel album Do You Party? pod imenom The Soft Pink Truth. Očitno mu je bila klubska vibracija všeč, nadaljeval je z dvema albumoma tovrstnih priredb, najprej s punk in hard core komadi njegove mladosti, sledil je še metalski poklon zgodnjim favoritom. Po desetletju premora je projekt nadaljeval z avtorskimi ploščami, obenem se je počasi oddaljil od klubske plesne glasbe, začel je vpletati sestavine presenečenja, nenazadnje deluje kot polovica dua Matmos, ki je znan predvsem po studijskemu eksperimentiranju na določeno tematiko. Morda se je ravno zato Drew odločil za odvod, kar mu omogoča več samostojnosti in širine. Prav aktualni album (naslov je vedno vprašanje) Can Such Delightful Times Go On Forever? pomeni največji odmik od elektronske glasbe sploh. Drew se je tu postavil prej v vlogo izvršnega producenta, saj je pod njegovo taktirko album soustvarjalo kar 22 gostujočih glasbenikov.
Večina teh je sestavljala mali orkester, kar pripomore k filmski dimenziji te glasbe. Uvodna Mere Survival Is Not Enough trasira lirično razpoloženje z valovanji godal in klavirja. V nadaljevanju temu pritrjuje oddaljeno abstraktno petje ob harfi in napeta orkestracija. Odpre se široki plan, vse bo še mogoče. Osrednja skladba je 10 minutna Phrygian Ganymede, ki se sicer navezuje na prejšnjo z igro harfe, a počasi odpelje poslušalca v bolj srhljiva zvočna območja. Drobljenje strunskih glasbil ob potegih godal napoveduje dramatični preobrat, na polovici skladbe se že razraste mogočna orkestracija, ki pa ne prinese sprostitve, ampak raje zaide v komorne disonance. Dlje od prejšnje glasbe The Soft Pink Truth ne gre. Tudi dvodelna Underneath je izlet v komorno klasiko, godala tokrat igrajo brez studijskih intervencij. Bo naslednji album že povsem klasična simfonija?

Animal Collective so ohlapen kolektiv. V bistvu sta Avey Tare in Panda Bear jedro zasedbe, ostala dva člana se vključujeta po potrebi in možnostih, glede na to, da so se sčasoma razselili po vseh koncih Združenih Držav. Vsi so tudi že objavili samostojne albume, ponovno Avey Tare in Panda Bear po več njih, Deakin zgolj enega in nazadnje se je s samostojno kreacijo predstavil še Geologist s pravim imenom Brian Weitz. Pravzaprav je del samostojnega didžej seta objavil že leta 2018, a le na kaseti in v omejeni nakladi. Lani je družno s kitaristom Dougom Shawom objavil album A Shaw Deal in nedavno končno povsem samostojni album Can I Get a Pack of Camel Lights?
Geologist večinoma rokuje z elektroniko, iz nje izvablja nenavadne zvoke in jih kombinira. Zaradi naglavne svetilke, s katero si pomaga pri nastopih v zatemnjenih klubih, se ga je oprijel vzdevek geolog. No, morda tudi zaradi raziskovanja raznih „plasti“ zvoka. Rad jih odkriva, na novo kombinira, procesira, združuje in ločuje, ampak res, kje je potem razlika med zgolj „igranjem“ z zvoki in ustvarjanjem glasbe?
Na to si bo moral odgovoriti vsak poslušalec sam. Geologist se skozi 10 zapisov stalno sprehaja med eksperimentiranji z zvoki in bolj strukturiranimi skladbami. Zdi se, da pravzaprav iz naključnih kombinacij išče nekaj, na čemer gradi oziroma razvija. Da nima vnaprej pripravljenega „scenarija“, ampak se iz globin sintetizatorjev počasi izoblikuje ideja. Še en pomemben izvor je igranje na elektrificirano liro, nad tem glasbilom se je Geologist navdušil, ko je videl in slišal igrati Keijija Haina. Res pa je Geologist to speljal skozi številne efekte, tako da le lira izgubila večino svojega naravnega zvena, sedaj bolj brenči in zavija kot kakšne orgle. Repeticija in dronanje je vedno dobro izhodišče, še posebej, če muzika ostaja dosledno instrumentalna. In Geologist jo spelje na rob psihedelije, indijske rage, hrupa, in v sklepni Sonora jo iztrga naravnost iz objema dua NEU! Redko se zgodi vrhunec albuma prav v zadnjih minutah. Toliko bolje, če je to namig za v bodoče.

Dolgo je že tega, kar so Italijani Larsen opozorili nase širšo „alternativno“ srenjo. Nekaj tega odpade na zveneča sodelovanja; njihov album Rever iz leta 2002 je produciral in tudi izdal Michael Gira, na evropski turneji so spremljali pevko Jarboe, z Xiu Xiu so objavili 3 skupne albume... Verjetno skupni zabeleženi nastop s tolkalcem z'evom že pomeni odmik od „zvenečih“ imen, tudi sodelovanje s pevko Little Annie verjetno ni pritegnilo večje pozornosti. Morda jim ravno ta premik proti improviziranim nastopom prinaša več zadovoljstva, otresli so se pritiska določenih pričakovanj. Temu vprid govori dejstvo, da so večino svoje glasbe umaknili s pretočnih platform, osrednji glasbenimi mediji jih ne omenjajo več, očitno jim zadošča, da jih najdejo poslušalci brez medijskega vsiljevanja.
Po treh napol improviziranih albumih (kasneje so koncertni posnetki zrezani na 20 minutne kose oziroma prilagojeni objavi na vinilni plošči), Larsen ponujajo nekaj kot „običajen“ album s petimi zapisi. A tudi Decalcomania je „prehodil“ dolgo pot. Larsen so ga namreč posneli že leta 2022, dve leti kasneje zmiksali in šele letos objavili pri ameriški založbi Erototox. Ne tako majhno vlogo je imel pri tem Gary Thomas Wright, priznani producent, ki jim je sprogramiral ritme. Tudi zaradi tega album pomeni občuten odmik v njihovi diskografiji.
Larsen so namreč pripravili „zgolj“ skice, nekaj, kar je klicali po nadaljnji obdelavi in zaokrožitvi. S programiranimi ritmi in vložki saksofona Williama Basinskega so te osnutke speljali celo na plesne podije, kar se jim ni zgodilo precej dolgo. Če sploh. Bližja jim je bila newyorška šola hrupa, po robu so se dotikali post-rocka, glasba je imela nekakšno filmsko razsežnost... Šele na „hrbtni“ strani albuma (tokrat ni na voljo na CD plošči niti na pretočnih platformah), so se „vrnili“ k organskemu zvoku, „pravi“ bobni oziroma tolkala prikličejo v spomin najboljše čase Larsen. Zdi se, da so obstali nekoliko neodločeni, kam...

Dolge in zavite so ustvarjalne poti dveh veterank, ki so končno le združile sile, pa čeprav le na daljavo. Japonska pevka in eksperimentatorka Phew je aktivna že od poznih 70. let, začela je v punk zasedbi, kasneje ji je pomagal Ryuchi Sakamoto in v Nemčiji je snemala s Czukayem in Liebezeitom iz CAN in člani Einsturzende Neubauten. Vključena je bila še v več projektov, večinoma kratkega diha, dokler se leta 2012 ni večinoma posvetila samostojnim elektronskim eksperimentom.
Iz Združenih Držav se je v Berlin dokaj zgodaj preselila tudi Danielle De Picciotto. Tam je organizirala prvo parado ponosa, se kasneje vključila v glasbeno klubsko življenje in srečala življenjskega sopotnika Aleksandra Hackeja, (sedaj že nekdanjega) člana Einsturzende Neubauten. Skupaj vandrata po svetu, si vsake toliko izposlujeta rezidenco in delujeta izven utečenih smernic. Danielle je prvič slišala Phew v živo na festivalu na Poljskem, z njo naredila tudi intervju, in očitno sta nekako ostale v stiku. Ker pa sta obe stalno v gibanju, je njun skupni album Paper Masks lahko nastal samo na daljavo.
Danielle je prispevala vrsto besedil in govorjeno besedo v nemščini in angleščini. S to zasnovo je Phew kasneje svobodno razpolagala, rezala in lepila, manipulirala, procesirala do nerazpoznavnosti... Prav nobenega spoštovanja ni pokazala do prispevkov svoje sodelavke. Redko katera izgovorjena beseda je ostala v izvorni obliki, vse si je podredila v smislu lastne avtorske vizije. Govorjena beseda je le še ena sestavina, nikakor pa nosilec vsebine. Podobno kot je Phew sama vedno ustvarjala svoja besedila zgolj kot „tok podzavesti“, brez vnaprej zasnovanega pomena.
Torej je album Paper Masks še en izlet v striktni zvočni eksperiment, pritegne z vrsto pristopov, zagotovo pa ni namenjen lahkotnemu poslušanju. V celoti manjkata dve ključni komponenti popularne glasbe, ritem in melodija. Vsega ostalega je v izobilju.

Po uspešnem sodelovanju z ruskim eksperimentalistom COHom (že pred leti je sicer „prebegnil“ na Švedsko) je japonska pianistka in sploh multiinstrumentalistka Midori Hirano (ki zadnja leta živi in dela v Berlinu), objavila samostojni album OTONOMA. Kar bi lahko prevedli v več pomenov; na primer „prostor med zvoki“, morda „avtonomija“ ali celo „soba zvokov“. Glede na abstraktna „sporočila“ njene glasbe, je vse to mogoče. Njene „zvočne pokrajine“ je prav tako mogoče postaviti v razna okolja, marsikaj od tega je prepuščeno poslušalcu. Že uvodni zvoki analognih sintetizatorjev nas napeljejo na „kamnite prelome“ angleškega anonimneža Craven Faults. A pri zvokih se primerjava ustavi. Medtem ko Craven Faults gradi na ponavljajočih sekvencah, Midori s klaviaturami valovi bolj nemirno. Še vedno se izogiba sunkom viharja, njen preplet abstraktnih melodij meji na naključna tipanja, ki pa vseeno držijo smer. Čeprav je klasično izobražena pianistka, se je tokrat v manjši meri posvetila igri klavirja. Morda jo je k ponovnim eksperimentom z elektronskimi pomagala napeljal prav COH, ko je na skupnem albumu Sudden Fruit tako lepo dopolnjeval njeno klavirsko igro. Vseeno je ponudila nekaj liričnih utrinkov, kot dokaz njene odprtosti, oziroma ne ločuje med „pravimi“ in elektronskimi glasbili. Pomemben je učinek, kaj in kako izvabiti iz glasbil.
Za razliko od nekaterih prejšnjih izletov, predvsem tistih pod imenom MimiCof ali glasbe za dokumentarni film o nastopu nemške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu v Katarju leta 2012 (res), je večina aktualne glasbe minimalistične, skoraj ambientalne. Torej je več pozornosti usmerjeno v podrobnosti, v odzvene, v razmerja med zvoki, tudi tišina ima svoje mesto in pomen... Zato bo verjetno album manj všeč širšemu krogu poslušalcev in bo bolj zadovoljiv tiste izbirčne.

Bill Callahan je že začel namenoma amatersko, brez pravih ambicij in namena. Najprej pod imenom Smog, kasneje pod svojim pravim imenom. A počasi in zanesljivo je zgradil prepoznaven slog, pa tudi po 45 letih stalnega ukvarjanja z glasbo se ne more več pretvarjati, da ni napredoval. Svojo napol govorjeno, napol zapeto besedo še vedno spremlja z enostavnimi potegi na akustični kitari, posamezne potrebne odmike pa mu zagotavljajo spremljajoči glasbeniki. Zadnja leta je okoli sebe zbral dokaj trdno zasedbo, ki zlahka souresničuje vse njegove zamisli. Včasih se Bill prilagodi bobnanju Jima Whitea, drugje se Jim prilagodi njemu. Podobno velja za kitarista Matta Kinsleya in saksofonista Dustina Leurenzija. Še več, nove pesmi, zabeležene na albumu My Days of 58, so nastale v duetih, torej je Bill napisal določene pesmi z Jimom, druge z Mattom ali Dustinom. Odvisno od sporočilnosti in razpoloženja, ki ga je Bill želel doseči.
Ker se bliža svojim 60 letih, so se v njegova besedila že prikradle misli o smrti. A zato Bill ne zveni nič bolj zagrenjen, vedno je reševal mrke misli s prikritim ali odkritim humorjem, najraje pa s stoičnim opisovanjem stanja stvari. V uvodni Why Do Men Sing? je v sanjah celo priklical v belo oblečenega Louja Reeda, da ga odreši tegob. Bill v refrenu zapoje:
He looked me deep in the eye,
And gave me that warm handshake,
And said, "It's cool, baby. Just got to let it ride“
Še bolj eksplicitno pa je vprašanje strahu pred smrtjo rešil z verzi v pesmi The Man I'm Supposed To Be:
And now my biggest fear is not the dying
My biggest fear is that I'll stop trying.
Bill Callahan tudi z 19. albumom My Days of 58 stoji na svoji strani. Sodobnost se ga ne dotakne, še več, v pesmi Computer se zaklinja, da on že ni robot in zavrača danes tako priročen efekt autotune. S pesmimi, ki zagotovo ne gredo v ušesa kar na prvo, ne bo pridobil množice novih poslušalcev, zdi pa se, da ga iskanje „tržnih niš“ niti najmanj ne zanima. V bistvu se jim raje izmika.

Foto/Photos:
Drew Daniels (bandcamp)
Geologist (Chris Grady)
Larsen (facebook)
Phew (bandcamp)
Xiu Xiu (bandcamp)
Midori Hirano (bandcamp)
Bill Callahan (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. marec 2026)

Janez Golič