Craven Faults je glasbenik, ki skriva pravo ime oziroma si je psevdonim sposodil po geoloških prelomih v pokrajini Craven v Yorkshiru. Pogled na „opustošeno“ pokrajino bi lahko bil napotek k poslušanju njegove meditativne elektronske godbe, a sam način in namen prepušča poslušalcu. Ko glasba enkrat zaide v javnost, avtor nima več nadzora nad njo.
Po vrsti EP-jev in treh albumih je Craven Faults že vzpostavil jasen delovni pristop. Operira s preprostimi linijami sekvencerjev in analognih sintetizatorjev, vse bolj natančno nalaga plasti zvoka ki so med seboj v stalnem razhajanju in približevanju. Ta gibanja so gladka, komaj opazno se spreminjajo razmerja med njimi, in praktično nikoli se ne popolnoma ujemajo. Craven Faults mojstrsko spreminja posamezne parametre, od jakosti, frekvence, barve tona, globine, in tako razpolaga s praktično neskončnih številom kombinacij. Kompozicije tako kar trajajo in trajajo, njihov razvoj nima pravega dinamičnega loka, tudi na svežem albumu Sidings se trajanja raztezajo od treh do 16 minut. Ob najavi svojega prvega živega nastopa je na primer na youtube naložil skladbo >May Birch v dolžini 45 minut, vizualno pa ponuja zgolj čredo ovac, ki se pasejo na polju.
Morda je njegov poglavitni zgled berlinska elektronska šola iz 70. let prejšnjega stoletja, tudi po 'kozmično' bi bilo mogoče razumeti njegov namen, a raje se napaja z divjo pokrajino in ostanki propada težke industrije na severu Anglije. Prav vse naslovnice plošč so črno-bele ali sive.
Če opus operandi ostaja isti, pa je Craven Faults prav na albumu Sidings pripeljal komponiranje zvoka blizu popolnosti. Če so predvsem zgodnje plošče še trpele za robatim, okornim zvokom „osemdesetih“, tokrat prevladuje nadčasna toplina analognega zvoka. Tudi razmerja med teksturami so pripeljana do popolnega ravnovesja, nič zares ne izstopa, nič ne izgine brez razloga. Eden redkih dokazov, da je lahko danes muzika sočasna nadčasna, analogna, in sodobna.

Pusti biografski podatki nam kaj malo povedo o glasbenem razmišljanju Davida Sheaje. Začel v ansamblih Johna Zorna, kasneje pa je najraje združeval klasične oblike prejšnjega stoletja s sodobnimi elektronskimi prijemi. Raziskoval je posebnosti določenih kulturnih okolij, več let je živel v Avstraliji, zanimali so ga tibetanski rituali, a obenem je bil zavezan zahodni tradiciji. Zavzeto je igral klavir, a za enakovredno glasbilo je smatral tudi sempler in studijsko obdelavo konkretnih zvokov.
Vse te prakse je na nek način zbral in preuredil na aktualnem albumu Meditations. Po svoje je to nadaljevanje albuma Rituals iz leta 2014, le da so tam zapisi nekako ločeni, zaokroženi sami vase. Aktualni album je bolj zapleten. Odveč je pripomniti, da to ni generična glasba namenjena meditaciji. Preveč nepredvidljiva in notranje razgibana je. Kot je že sam Shea zapisal, je to „glasba, ustvarjena tako za meditacijo kot za odraz realnosti vsakodnevne prakse“. Skratka, ta meditativna stanja, v katera nas zaziblje Meditations, so nekje vmes med sanjarijami in zavedanjem časa in prostora. Nikoli namreč ne dopusti popolne sprostitve, vedno se vmes pojavi neka motnja, disonanca, nenavadno sozvočje višjih harmonikov strunskih glasbil. Glasbene fraze, ki jih je vse polno, se nikoli ne razvijejo v predvidljivo smer, niti nimajo pravega zaključka. Prej si glasbila podajajo vso to množico abstraktnih zamisli, si jih izmenjujejo brez vnaprejšnjega načrta in namena. Prej se prepuščajo goli zvočnosti, predvsem dolgim odzvenom, ki bi v neki drugi ureditvi lahko postali sredstvo „meditacije“. Če pa bi jih že „zaneslo“ v običajno razumevanje meditacije, potem sam David Shea s postopki obdelave zvočne materije poskrbi za odmik od normale. Za samo približno podoben učinek bo imela umetna inteligenca še precej dela.

Samo vprašanje časa in priložnosti je bilo, da sta se delovno srečala Ivan Pavlov in Wladimir Schall. Prvi je ruski glasbenik, ki je že pred 30 leti prebegnil na Švedsko, si nadel nadimek CoH (po rusko 'sanje', po angleško 'sin') in zabeležil vrsto sodelovanj; verjetno najbolj odločilno s Petrom Christophersonom iz Coil, skupaj sta imela projekt SoiSong, saj ta v veliki meri definira njegov glasbeni pristop. Ki je nenavadno podoben pristopu francoskemu umetniku Wladimirju Schallu (po imenu sodeč rodbina tudi izhaja nekje iz Vzhoda). Oba namreč rada eksperimentirata na presečišču neoklasike in sodobnih postopkov digitalne obdelave zvočne materije.
Skupaj sta svoje zanimanje za simbiozo minimalistične klavirske igre in elektronske posege združila v album preprostega naslova COVERS. In res so na njem priredbe, karseda različnih izhodišč, ki pa v njunih predelavah zvenijo nenavadno koherentno. Nekaj zaslug za to gre vnaprejšnji odločitvi, da izvirnih skladb nista poslušala na novo, ampak sta jih obdelala po spominu. Zagotovo jima ni bilo potrebo še enkrat poslušati znanih melodih Erika Satieja ali Ryuchija Sakamota, efektno sta ju združila v uvodni Merry Xmas Mr Erik! Predvsem Schall je velik ljubitelj klavirske igre Erika Satieja, pred leti je (sicer samo na kaseti) objavil neskončno izvedbo skladbe Vexations, ki sicer zahteva 840-kratno ponovitev teme in običajno traja blizu 40 ur. Do Sakamota pa je tudi samo korak.
Na albumu COVERS je vedno v ospredju prav minimalistična klavirska figura, pa naj si bo pobrana iz ruskih risank, delno iztrgana iz rok Sergeja Rachmaninova, vmes je še samopredelava Ivana Pavlova in nenazadnje znana Gnossienne samega Erika Satieja kot bi jo odigral Ryuchi Sakamoto, torej ravno obratno kot v uvodni skladbi. Ampak tu smo šele na polovici, za nemirne raziskovalce je to premalo. Nobena ton zaigran na klavirju ni ostal „čist“, vedno ga spremlja nek digitalni odmev, elektronski ekvivalent, ki pelje to glasbo v negotovo prihodnost. Odsvetujem puristom.

Italijanska skladateljica, multiinštrumentalistka in nenazadnje pevka Silvia Tarozzi je po daljšem snovanju le objavila svež samostojni album Lucciolle (Kresničke). Če ne bi poznali njenega dosedanjega opusa, bi nas album presenetil s širino pristopov, nekateri se zdijo praktično diametralno nasprotni. A že njen prejšnji samostojni album, pred šestimi leti objavljen Mi specchio e rifletto, je ponujal podoben „koncept“, ki ga je sedaj še nadgradila. Kot po pravilu se izmenjujejo „prave“ pesmi in vmes so posejani inštrumentalni eksperimenti, ki jih ni mogoče spraviti na skupni imenovalec. Tu nam pride prav prelet njenih preteklih sodelovanj in zanimanj, od francoske eksperimentalistke Éliane Radigue, ki je prešla od konkretne glasbe do akustičnih skladb, in Silvia je postala ena glavnih interpretk njenega kompozicijskega cikla. Obenem sodeluje s francosko skladateljico Pascale Criton na tehničnih in izraznih možnostih violine, uglašene v šestnajstinkah tona. Skupaj z Giovanno Giovannini koordinira dejavnosti otroškega zbora Piccolo Coro Angelico. Ta se osredotoča na vokalne raziskave in eksperimentiranje, pri tem pa otroke od samega začetka glasbene izkušnje uvaja v odprt in ustvarjalen pristop h glasbi. Pomenljivo je tudi sodelovanje s čelistko Deborah Walker na albumu Canti di guerra, di lavoro ed'amore, kjer sta svojim neoklasičnim in improviziranim glasbenim koreninam dodali ljudsko noto, na novo sta interpretirali pesmi iz svoje mladosti, ki izvirajo iz emancipacije delavskih žensk in partizanskega odporniškega gibanja v drugi svetovni vojni.
Vse to in več najdemo na albumu Lucciolle. V najširšem smislu, če že moramo, bi ga lahko označili za komorni folk-pop ali nekaj takega, kjer Silvia fascinira na obeh straneh. Njena vokalna interpretacija je natančna, nenavadno prijetna, spevna, skoraj božanska. A po drugi strani izkaže vse svoje avantgardne korenine, od dronanja pihalnega orkestra preko mikrotonalnosti violinske igre, ritmičnih vaj na ksilofonu in vse do skupinske jazzovske improvizacije. Obenem je vse odigrano na profesionalni ravni, naravnost vrhunsko, a poslušalcu še vedno ponuja izziv.

Priredbe, in to že v tretje, so pripravili tudi Xiu Xiu. Po prisvajanju glasbe iz serije Twin Peaks in prirejanju pesmi Nine Simone, je tu totalna zbrka pri izboru izvirnikov. Ne spomnim se, da bi kdo na album priredb tako rekoč eno za drugo, na primer, uvrstil svojo izvedbo pesmi Throbbing Gristle in Roya Orbisona. Ali pevke Robyn in Coil. Zgodnja industrijska glasba, kričavi blues, obsceni sinth-pop, srhljivi novi val, novodobni sredinski pop. Ni pomembno, saj jih Xiu Xiu v vsakem primeru priredijo tako, kot da so njihove. Se pa vseeno vprašamo, kaj so Xiu Xiu slišali v teh izvirnikih, da jih je zamikalo prirejanje?
In prav nič se niso poboljšali, edini stalni član James Stewart, klaviaturistka Angela Seo in bobnar David Kendrick. Še vedno zvenijo navidez razglašeno, amatersko, kot da je vse narejeno na hitro in približno. Z levo roko. Kar je verjetno del načrta. Ker spisek gostujočih glasbenikov kaže na izkušene in priznane posameznike, večinoma zverzirane v polju improvizirane glasbe (Tim Berne, Ches Smith, Mary Halverson...).
Zbirko priredb uvede Psycho Killer, zgodnja novovalovska klasika. V izvedbi Xiu Xiu so poudarki drugje, pesem naenkrat ni več poskočna, ampak introvertirana, s petjem potisnjenem daleč v mrakobno ozadje. Bolj spomni na duo Suicide kot na plesno razigranost Talking Heads. Še več prilagoditve je zahtevala izvedba pesmi In Dreams, saj jo je Roy Orbison odpel suvereno. Jamie je zato raje znižal glas, lažje je izpeljal te kritične lege. I Put Spell On You je kaotična, divja, nebrzdana, elektronika prši na vse strani, zvok je robat, na robu popačenja. Po drugi strani je Hamburger Lady skoraj otroška z zapeljivimi vokali v ozadju. Nekaj sprostitve dobimo še v sklepnih minutah, od Cherry Bomb je ostal vsaj zapomljiv refren.
Album nosi naslov Xiu Mutha Fuckin' Xiu: Vol. 1, torej se obeta nadaljevanje. Tarč, na katere bi lahko ciljali Xiu Xiu, je še vse polno.

T.i. superskupine naj bi bile sestavljene iz priznanih glasbenikov, ki so se združili z namenom ustvariti „super“ glasbo samih presežkov. Vemo, da temu ni tako. Ko se začne borba za „prevlado“ v skupini, se konča enakopravno sodelovanje. Običajno so take skupine kratkega veka.
Čeprav se kje prebere, da so Winged Wheel „superskupina“, bi težko trdili, da gre za širše znane in priznane glasbenike. Vsi so se kalili v underground zasedbah, morda najbolj znan je bobnar Steve Shelley, pa še ta se je bolje počutil v podzemlju kot na velikih odrih, kamor so za nekaj časa sodili njegovi Sonic Youth.
Člani Winged Wheel so se srečevali bolj po naključju, namreč vsi prihajajo iz različnih koncev Združenih Držav, našli so se le, če so s svojimi zasedbami slučajno nastopali v istem kraju oziroma klubu. Dovolj, da se je prvotna četverica (Whitney Johnson, Cory Plump, Matthew J. Rolin in Fred Thomas) dogovorila, da nekaj posnamejo skupaj, pa čeprav takrat, med korono, kar na daljavo. Nastal je No Island, še dokaj enodimenzionalen album, brez izrazitih vrhuncev. Za drugi album Big Hotel je že vskočil Shelley in posneli so ga skupaj v studiu, resda na hitro, a napredek je slišen. Kaj šele na aktualnem Desert So Green, ki je nastajal dlje časa in je plod dejanske skupne igre. Slišen je razmislek, kako razgraditi posamezne pesmi, kako jih notranje pregnesti, razširiti pristope... Več je eksperimentiranja s teksturami, kitarskih disonanc, odmevov in dronanja, a obenem so Winged Wheel ohranili del prvotne zadržanosti, skoraj ležernosti shoegazea (zanj so značilne eterične zvočne kulise, zakriti vokali in obsežna uporaba kitarskih efektov), psihadelije in ameriškega postrocka tipa Slint. Na drugi strani se pozna skupno muziciranje v trdni in odrezavi ritmični podlagi, ki zlahka preide v napol improvizirane seanse. Takrat pustijo, da jih „odnese“, predvsem v daljših kompozicijah, in tu se odpirajo možnosti za naprej.

Prav tako tretji album so objavili Angleži Dry Cleaning, če ne upoštevamo prva dva EP-ja, kasneje skompilirana v album. Skoraj nujno je bilo narediti nekaj razlike; še posebej hermetično je slišati govorjeno petje „pevke“ Florence Shaw, hitro zapade v „ponavljanje“ in monotonijo. Tudi v produkcijskem smislu je bil skoraj potreben korak naprej, in nenazadnje v izboru glasbil. Vse to se je malenkostno spremenilo na rednem tretjem albumu Secret Love.
Že takoj v uvodni Hit My Head All Day se Florence vmes „spozabi“ in iz recitacije gladko zdrsne v petje. Tudi zvok je tokrat globji, bas in boben sta se usmerila proti plesnemu podiju (v vseh videjih na youtube plešejo amaterski plesalci!). Nekaj teh „zaslug“ ima Cate Le Bon, v zadnjih letih vedno bolj iskana producentka, najeli so jo celo Wilco, še prej Kurt Vile in John Grant, čeprav je Valižanka v prvi vrsti glasbenica. Mestoma se, sicer bolj v ozadju, pojavijo sintetizatorji in celo saksofon, kar je dobrodošla novost, ki razbremeni fokus na kitarah. Tu pač presežka ni več pričakovati, kitare se spogledujejo z novim valom in post-punkom z začetka 80. let, in v tem polju je bilo že takrat praktično postorjeno vse. Tu še enkrat poseže vmes Cate le Bon, saj je večinoma vokal potisnjen v ospredje, mestoma se celo zdi, da je nasilno nalepljen na že končano podlago. Besedila o banalnosti vsakdanjih opravkov (Žižek bi rekel vulgarna opravila) se hitro dotaknejo slehernika, le da jih Florence zaplete v nepovezane impresije, kar sploh pušča interpretacijam prosto pot.
Secret Love je soliden album. Manjka pa nekaj, kar bi ga naredilo odličnega. Več prepoznavnih, zapomljivih hakeljcev, česar pa nihče ne more izsiliti iz samega sebe. Kombinacija navdiha, izkušenj, trenutka... to vse prihaja iz višjih sfer...

Kje preberemo, da italijanski trio Zu igra avantgardni metal. Od „klasičnega“ metala jih ločita dve bistveni stvari; njihova monstruozna godba je striktno inštrumentalna in vsaj v osnovni zasedbi sploh ni električne kitare. Tiste kvazi-metalski rife torej proizvajajo bobnar Paolo Mongardi, saksofonist Luca T. Mai in basist Massimo Pupillo, tokrat na epskem, celih 79 minut trajajočem albumu Ferrum Sidereum pa je v veliko pomoč producent Marc Urselli. Po 30 letih raznovrstnega delovanja je počasi in zanesljivo v njihovem pristopu prišlo do nekih premikov, predvsem je grobost prejšnjih del zamenjala globina in širina zvoka, ostrino pa je zamenjala večja pozornost do mikrotonalnosti. Zato je skoraj moralo priti do razširitve zvočnih možnosti, vpeljali so nekaj več elektronike in studijskega dela sploh, resda še dokaj subtilno, a to pripomore k glasbeni razvejanosti oziroma dramatičnosti. Kot po pravilu, se skladbe razvijajo počasi, brez izrazitega namena in postopka, a kulminirajo v razgrajenem metalskem rifanju. Tu lahko enkrat prednjači bas, ki melje nekje spodaj, drugje saksofon, ki zavija kot ranjena zver, in tudi boben nikoli ne zapade v kliše, ampak ostaja notranje razgiban. Po prvi kulminaciji običajno Zu padejo v stanje zamaknjenosti, zdi se že, da so opravili s frontalnim napadom na čutila, a to je le en pritlehni umik, da še z večjo silo udarijo po glasbilih, kolikor ta sploh fizično prenesejo skupaj s pomočjo tehnologije. Tistih „vmesnih“ prehodov je z leti vedno več, in postajajo njihova poglavitna glasbena draž. Nekaj tega so zagotovo „prinesli“ s številnih sodelovanj (Mike Patton, Ruins, Mats Gustafsson, David Tibet...). Tu, v območju blizu ambientalnega dronanja ali obrednega zaklinjanja, bo vedno dovolj prostora za naprej.
Zu bodo pri nas ropotali v živo še 7. aprila v klubu MKNŽ, Ilirska Bistrica.

RETROMANIJA

Morda kontroverzno, ampak ko so „uradni“ pionirji industrijske glasbe, Throbbing Gristle, že sklenili svojo prvo fazo, so Test Dept šele začeli svoj angažma. In za mnoge veljajo najbolj „pravoverne“ zastavonoše industrijskega prevrata. Vsaj v svojih začetkih, so Test Dept spojili prvinskost „hrupa“ in se tudi konkretno angažirati v boju proti državnemu aparatu, ki ga je takrat v Angliji predstavljala vladavina železne Margaret Thatcher. Njihova „glasba“, večinoma proizvedena na kovinskih odpadkih pobranih dejansko z odpada, je bila brutalna, brezkompromisna, polna kratkih in udarnih parol znanih iz nabora trdih ideoloških ukazov. Samo nekateri naslovi njihovih komadov so dovolj zgovorni: Shockwork, Total State Machine, Gdansk, 51st State Of America... Ne samo Test Dept, tudi druge „industrijske“ skupine z začetka 80-ih let so kmalu obrnile hrbet izvirnemu hrupu, „napredek“ so našle v elektronskih pomagalih, semplih, orkestraciji, kasneje so se našli celo v plesnih subkulturah. Tisti, ki so se znali prilagoditi, so ostali (Laibach, Einsturzende Neubauten...), drugi so počasi pristali na smetišču zgodovine (S.P.K., 23 Skidoo...). Prilagoditvam navkljub je podobna usoda čakala tudi Test Dept, leta 1997 so se namreč ukinili. A sta ustanovna člana, Graham Cunnington in Paul Jamrozy, ob 30. obletnici rudarskih štrajkov v Angliji, v katerih so tvorno sodelovali tudi Test Dept, ugotovila, da so razmere ponovno zrele za njihov angažma. Prvotno sta namerava le urediti in obelodaniti arhivske posnetke, a to je moralo počakati, kajti vmes se je že nabralo dovolj svežih zamisli, da so jih Test Dept preliti v povratniški album Disturbance.
Brskanje po arhivih je obrodilo sadove šele pred kratkim. Zbirka na štirih CD ploščah Industrial Overture prinaša vpogled v zgodnje delovanje Test Dept. Resda je večina tega že objavljenega, a tiste kasete so se že davno porazgubile, zato so Test Dept posnetke na novo remasterizirali. Ti postopki pa ne morejo prikriti grobosti zgodnjih del, še posebej, ker je njihova prva kaseta The Strength Of Metal In Motion iz leta 1982 pravzaprav zbirka koncertnih posnetkov. Nekaj „bolje“ se slišijo posnetki, narejeni za potrebe oddaje Johna Peela na BBC-ju, še več dinamike in celo subtilnosti pa ponujajo koncertni posnetki s festivala Atonal (Berlin, marec 1985) in iz Hamburga. Takrat je že izšel njihov uradno prvi album Beating The Retreat, ki je zvočno pravo nasprotje Test Dept v živo. Izvirno je objavljen celo na dvojni EP plošči, po vzoru Cabaret Voltaire (2x45) ali Public Image Ltd, ki so Metal Box objavili na trojnem EP-ju. Razliko med koncertnimi Test Dept in tistimi v studiu, smo takrat lahko občutili na lastnih ušesih, Test Dept so pri nas prvič nastopili v kletnem hangarju Gospodarskega razstavišča že leta 1985.
Menda se Test Dept še ne bodo ustavili. Pripravljajo svež album in pripravljajo še več arhivskih izdaj. Oboje bo v teh zmedenih časih več kot dobrodošlo.

Foto/Photos:
Craven Faults (bandcamp)
David Shea (bandcamp)
CoH (bandcamp)
Silvia Tarozzi (bandcamp)
Xiu Xiu (bandcamp)
Winged Wheel (bandcamp)
Dry Cleaning (bandcamp)
Zu (bandcamp)
Test Dept. (facebook)

(Rock Obrobje, 1. februar 2026)

Janez Golič