Najprej se moramo vrniti v konec lanskega leta, takrat je izšel drugi album francoske druščine Grand Sbam, ki je vreden poštene omembe. Ampak vse se je začelo mnogo prej, morda bi se morali vrniti v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Franciji začeli strašiti Magma. Njihov bobnar Christian Vander je utemeljitelj izmišljenega jezika in progresivni slog skupine je dobil naziv Zeuhl. Leta kasneje, tam koncem „desetih" let tega stoletja, se je ta slog ponovno razširil in ga gojijo številne zasedbe predvsem v Lyonu. Tu gre izpostaviti trio PoiL, ki pa je samostojnih ploščah bolj burkaški, tudi hrupen in nasilen, da bi ga preprosto uvrstili v Zeuhl. Ampak leta 2014 je trio želel nekaj drugačnega, nekaj bolj zeuhlovskega, in s pomočjo nekaj pevk je nastala zasedba Le Grand Sbam. Takrat so objavili le koncertni EP s tremi skladbami in poniknili. Zdi se, da le zato, da bi se vrnili v polnem naletu. Leta 2018 je najprej izšel skupni album PoiL in skupine Ni, zatem še samostojni album PoiL, in končno še prvi album Le Grand Sbam - Vaisseau Monde. To je intenzivnih 37 minut preskakujočih rtimičnih vragolij in huronskega petja, ki poslušalcu niso dali dihati. Leto zatem, decembra lani, so Grand Sbam v nekoliko večji zasedbi (dve pevki) objavili še ambicioznejši drugi album – Furvent
. Sedaj je Magma dobila mlade. Orkester je umiril tempo, razgradil skladbe v nepredstavljive širjave, in postal prvovrstni Rock v opoziciji na ravni samih Art Zoyd ali Univers Zero. S poudarkom na petju v nerazumljivem, izmišljenem jeziku, ki pa s spreminjajočo inteziteto, poudarki, dramskimi zasuki, ozvočuje nered, ki vlada na globalni ravni. Glasba je še vedno intenzivna, tudi ko se navidezno umiri, spodaj nekja brni in grozi, da ponovno eksplodira. In to se tudi zgodi. Podobno kot v družbi nasploh.

Medtem ko je na prejšnjem, dvojnem albumu States Of Mind saksofonist Kjetil Moster še vsaj poskušal krotiti in usmerjati igranje ostalih treh članov zasedbe Moster!, je počasi moral priznati, da že zaradi njihovih izdelanih glasbenih karakterjev to postaja vse bolj nemogoča in nesmiselna naloga. Ampak zato skladbe na aktualnem, petem albumu Dust Breathing niso samo bolj odprte, ampak mestoma tudi bolj osredotočene. Skupina sama se vse bolj zaveda lastnega poslanstva, kvartet sedaj natanko ve, kdaj se spusti iz vajeti in kdaj se usmerijo proti istemu cilju. Že v uvodni, skoraj 14 minutni skladbi The Bonfire, The Sun izkažejo vse, kar zmorejo in znajo. Počasi tipajo, gradijo vse bolj koherenten zvočni udar, kjer se zvočni izvori stalno mešajo in na primer zvoka saksofona in sintetizatorja zlahka zamenjata mesti in ritem sekcija melje brez milosti. Stvari gredo naprej v drugem zapisu, ko se vsi skupaj že bližajo metalski vaji. Kar je ponovno zavajajoče, saj je tretji zapis meditativen, četrti pa jazzovsko kompleksen s stalnimi prehodi ritma in podivjanega saksofona. Najlaže bi bilo zapisati, da so tokrat Moster! „zgolj" povzeli vse, kar so že izkazali na prejšnjih štirih ploščah. In naredili korak naprej; z albumom Dust Breathing so prišli do optimalne točke „preloma" med uigranostjo in razigranostjo. Prihodnost bo še vznemirljiva.

V sosedni Švedski ropotajo Viagra Boys. Zgodovina t.i. postpunka se dolgočasno ponavlja; od dokaj radikalnega, divjega, brezkompromisnega prvenca izpred dveh leti Viagra Boys že prestopajo na stran plesnih hibridov. Na albumu Welfare Jazz na stran razsula vleče vse bolj vsiljil saksofon, pa tudi pevec Sebastain Murphy zna biti „nesramen", a kaj ko ga je že v naslednji pesem „sram" in prosi odpuščanja. Vseeno fantje glede na trenutno stanje (tudi) neodvisne muzike predstavljajo dovolj samosvoj odvod postpunka, nenazadnje so še vedno bližje hipnotičnosti Suicide in razvratu Jamesa Chancea kot novodobni uglajenosti in uniformiranosti „indie" scene. Glede na njihov hiter „razvoj" pa zna biti že naslednji album povsem v toku časa.

Tu blizu so že Shame, londonski postpunk razgrajači, ki jih je deloma umirila pandemija, delno pa tudi ubijalski tempo nastopov pred tem. Na drugem albumu Drunk Tank Pink je še vedno slišel vpliv kakih Idles, prevsem v kriku iz globine glasilk pevca Charlieja Steena, predvsem uvodni izstrel je tu kakor nadaljevanja „direktnega" prvenca izpred treh let. A se Shame hitro (taktično?) umirijo, pač pripravljeni na nov nalet. Sledijo mnogi melodični napevi ob notranje dinamični spremljavi, tudi kot prikaz/potrditev hitrega odraščanja in razmisleka o tem. Vendar Shame puščajo vprašanje o prihodnji usmeritvi odprto; predvsem sklepni zapis nosi dramsko dimenzijo, ki že presega običajen okvir post-punka. Kompleksna struktura, stopnjevanje in sproščanje pesmi Station Wagon kaže na ambicije in sposobnost skupine, da se izvije predvidljivosti in prepusti kreativi. Cenenega populizma je že tako preveč.

Iz objema vse bolj formuliranega indie rocka se poskušajo izviti tudi Nizozemci Rats On Rafts. Na hitro bi jih odpravili kakor oddaljeno kopijo kakih Franz Ferdinand, ampak skozi poslušanje albuma Excerpts From Chapter 3 kot celote se fantje in dekle izkažejo za skupino z lastno identiteto in predanostjo skoraj literarnih razsežnosti. Njihov novi val je notranje napet, zgoščen, a obenem pripeljan do ekstatičnosti po zaslugi metronomično odrejenega ritma in spremljevalnih glasov, ki bi jih bili veseli tudi The Arcade Fire. A tule imamo opraviti z mladostno navihanostjo, ki kar ne pojenja, poslušalcu skoraj ne dajo dihati, tako intenzivne so njihove pesmi. Da o večplastnosti in obsežnosti besedil ne govorimo. Rats On Rafts res zaslužijo in „zahtevajo" večkratno poslušanje.

Malo, skoraj nič izvirnosti kažejo Push Button Press. Na polno se prepuščajo klišejem t.i. gotskega rocka z začetka osemdesetih. Na albumu Black Swan je vse „na mestu"; boben, ki se sliši kakor ritem mašina, skozi efekt spuščena kitara, gladke klaviature in nazadnje, kot kronski dokaz pripadnosti, še globok, pozersko zadržan vokal pevca Jima Walkerja. Začuda Push Button Press ne prihajajo, na primer, s severa Anglije, ampak iz sončne Floride, globalizacija je dokončno naredila svoje.
Navkljub vsestranski klišejskosti Push Button Press zmorejo nekaj dopadljivih pesmi, le da bi bilo bolje, ponovno v slogu zgodnjih gotskih skupin, če bi se omejili na objave EP plošč s štirimi, petimi pesmimi. Vedno je bolje postreči tako, da poslušalec želi še.

Očitno se tega zavedajo nemški The Notwist. Vse daljši so premori med objavami rednih albumov, na aktualnega je bilo potrebno čakati sedem let. Je pa res, da posamezni člani ta čas niso počivali, vse prej. Predvsem jedro skupine, brata Markus in Micha Acher, sta lastnika založbe Alien Transistor, sodelujeta v mnogih projektih, skupinah, snujeta filmsko glasbo. Skozi številna sodelovanja sta prišla tudi na zamisel o povabilu gostujočih glasbenikih, pevk in pevcev na snemanje albuma Vertigo Days. Kar je bilo že skoraj nujno, The Notwist so se po prelomu z začetnim surovim kitarskim rockom znašli v zanki lastne izvirnosti. Melodije ostajajo namreč iste, zapete z istim sladkobnim glasom. Potrebni so torej sveži aranžerski prijemi in tu The Notwist še vedno uspevajo. Ritem nikoli ne zapade v tričetrtinski kliše, prej ga zmanipulirajo z dub postopki in prestrelijo z elektronskim drgetom. Kitare je le še za vzorec, le takrat, ko pesmi potrebujejo dodatni nalet. Za prepotrebno raznolikost torej skrbijo japonska pevka Saya (iz Tenniscoats), argentinska pevka Juana Molina, ameriški multiinstrumentalist in pevec Ben LaMar Gay, pevka in klarinetistka Angel Bat Dawid in drugi. S tem so The Notwist izstopili iz varnega območja v območje tveganja in odprte kreative.

Podobno se rutini izogiba škotski bard James Yorkston. Kot po nekem pravilu menja spremljevalno zasedbo, najprej so to bili The Athletes, na kratko The Big Eyes Family Players, najbolj drzno se je spustil v sodelovanje v triu Yorkston / Thorne / Khan, nazadnje je ad hoc posnel pesmi s švedsko skupino The Second Hand Orchestra. Kar pomeni, da je Yorkston na snemanje albuma The Wide, Wide River prinesel pesmi, ki jih ostali sploh še niso slišali. Zaigral jim jih je šele v snemalnem studiu: enkrat, dvakrat in gremo. S tem je ohranil živost igranja, slišijo se vsa mala razhajanje med udeleženci, male disharmonije in ritmični zamiki. Spomnijo na nekatera izvajanja Willa Oldhama, ki prav tako rad snema brez vaje.
Obenem Yorkstonu ni zmanjkalo ne pesmi ne besedil. Ponovno črpa iz bogate zakladnice škotske ljudske pesmi in jo nadgrajuje z lastnimi opažanji. Zna z melodijo in besedo, še iz tako preproste zasnove izpelje zgledno pesem. Mojster.

Še ena čelistka, ki spaja klasično z modernim, je Martina Bertoni. Tudi ona je klasično izobražena, kar je ne ovira pri eksperimentih z elektroniko, ki segajo od ambientalnih pasusov do grozečega dronanja. Ni čudno, da je že prispevala h filmski glasbi, a najbolj znana pa je po sodelovanju s Tehom Teardom in Blixo Bargeldom, z njima je bila tudi na koncertu v Kinu Šiška leta 2013. Vendar je šele leta 2018 objavila prve samostojne posnetke, najprej na EP plošči in kasneje še album All The Ghosts Are Gone za islandsko založbo Falk. In prav na Islandiji so nastali posnetki za aktualni album Music for Empty Flats, in kot kaže naslov, glasba je dejansko nastajala v praznem stanovanju tam konec decembra leta 2019. In res je vseskozi prisoten občutek izolacije v prostranem prostoru, saj dolgi potegi po čelu kar trajajo in zapeljujejo nekam v nedoločeno daljino. Temu se gladko pridružujejo pritlehni elektronski zvoki, ki krožijo in valovijo okoli osnovnega motiva. Le kako ji uspe ustvariti glasbo, ki je sočasno napeta in sproščujoča?

Nekateri že trdijo, da je Shohei Amimori naslednji Ryuchi Sakamoto, ali morda Cornelius. Torej se z enako vnemo oprijema pop vzorcev in jih sprevrača, ali pa zgolj lirično, po satiejevsko plete klavirske etude. Tokrat se je odločil, da petje pusti ob strani in na albumu Ex.LIFE uvrsti dokaj raznolike inštrumentalne eksperimente.
Na slepo bi verjeli, da so te skladbe prispevali vsaj trije avtorji, tako raznolike pristope goji Shohei. Še več, nekatere zapise namerno konča z ostrim rezom in nadaljuje v povsem drugi smeri. Dopadljiva klavirska igra tako preskoči v elektronski drget, ta spet v ležerno filmsko „sceno" in naprej v studijski eksperiment poln zvočnih preskokov. Niso sami postopki tisti, ki pritegnejo, Shohei vsaki skladbi vdahne karakter, neko razpoznavno noto, motiv, ki ostane v spominu tudi, ko se album odvrti.

Po očetu finskega porekla, dejansko pa je Johannes Auvinen rojen v Kaliforniji in živi in dela razpet med Dunajem in New Yorkom, oziroma glede na globalne razmere je zadnje leto „ujet" predvsem na Dunaju. V glasbenih krogih si je ime ustvaril pod psevdonimom Tin Man in z acid house tehnom. Za aktualni album Torej se njegova nova glasba umika iz plesnih podijev in je namenjena zgolj poslušanju v domačem okolju. Gre v širino in globino, zaradi statičnosti je velika pozornost namenjena vsaki podrobnosti. Predvsem gibanju v prostoru, v odmerkih odmeva in prelivanja ozadja. Kakor pri Brianu Enou sta možna oba načina poslušanja; za ozadje ali z vso pozornostjo. Auvinen si zasluži slednje.

Nekatere trenutne globalne razmere otopijo, druge šele prav razburijo in jih silijo v skrajnejše izrazne načine. Duo The Body je vedno bolj brutalen, in to po skoraj 20 letih intenzivnega hrupa. Razgrajuje vse sestavine tudi t.i. noise rocka, ne le kitara in petje Chipa Kinga, tudi boben Leeja Buforda je pod stalno manipulacijo popačenja, prekinjanja, škrtanja, pokanja, praskanja. Ko bi lahko učinkoval „na prvo" z industrijsko koračnico, upočasni tempo in uprizori nenavadne sinkope. Podobno gre iz smeri kitarsko dronanje, večinoma se zdi, da Chip King sploh ne nadzoruje igranja, kitara kar sama zganja hrup na robu popačenja in povratne zveze. Na drugi strani bi pričakovali frontalni krik iz dna grla, a ne, večinoma je petje zadušeno, kot da prihaja iz sosednega prostora, da je ujeto v zaprt prostor. Tokrat, na albumu I’ve Seen All I Need To See sta se povsem ognila uporabi elektronike, sedaj je njun zvok boleče organski, vedno na robu nezadovoljstva, ki kar ne najde izhoda.

Foto/Photos:
Grand Sbam (bandcamp)
Moster! (bandcamp)
Viagra Boys (discogs)
Rats On Rafts (bandcamp)
The Notwist (bandcamp)
James Yorkston (bandcamp)
Martina Bertoni (Galya Feierman Dahlen)
Shohei Amimori (shoheiamimori.com)
The Body (Zachary Harrell Jones)

(Rock Obrobje, 1.februar 2021)

Janez Golič