TOD A.
Američan na Daljnem Vzhodu
ali
FIREWATER
The Golden Hour
(Bloodshot, 2008)

Kar težko je verjeti, da je to isti Tod Ashley, ki je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih drgnil bas in napenjal glasilke v enem od najbolj drznih, provokativnih in inovativnih »industrijskih« skupin v New Yorku in širše, v Cop Shoot Cop. Malce podrobnejši posluh bi sicer že razkril nekaj sentimenta tudi v njihovih delih, le da se je skril za trdno moško podobo. Poslušajte le skladbo Divorce z albuma Release, ali Room 429, ali še bolje, prisluhnite predvsem besedilu. Ali, ko smo Toda še takrat vprašali po njegovih poglavitnih vzorih, je kajpak navrgel Jima Thirlwella, a s pripombo, da se pod mačo držo skriva dokaj občutljiva duša. Za nazaj smo vsi generali, in za nazaj prav tako zlahka ugotovimo, da bi šla pota posameznih članov Cop Shoot Cop slej ko prej narazen, če le primerjamo petje Toda Ashleya in drugega pevca Natza. Nazadnje to nista bila več pevca »iste« skupine.
Prvotna zamisel je bila, naj bi Tod vozil po dveh tirnicah. Cop Shoot Cop so imeli v žepu pogodbo z veliko založbo, dokaj dobro podporo, a skoraj morali bi se držati zastavljene smeri. Tod pa se je želel preizkusiti še kako drugače. V zakotni ploščarni na 14.ulici je odkril cigansko oziroma rusko glasbo, ki jo je nabavljal na kasetah. Ta občutja smeha skozi solze je želel vpeljati v pesmi, ki jih je pisal za solistični album. Ostali člani Cop Shoot Cop so mu obrnili hrbet, to se ni skladalo z njihovimi načeli. Tod je somišljenike našel najprej med znanimi glasbeniki z neodvisne ameriške scene, a žal so bili vsi po vrsti vpeti v delo svojih matičnih skupin in zato je moral za koncertno predstavitev najti godce iz newyorškega obrobja. Nastali so Firewater, ki so vedno bili in še vedno so Tod Ashley in prijatelji. Z leti so bili ti večinoma priseljenci z bližnjega Vzhoda.
V New Yorku se je že pred Firewater igralo klezmer, cigansko glasbo, Balkan, vendarle je dobro vedeti, da so Firewater nastali pred Gogol Bordello, Beirut in Balkan Beat Box. Prvo ploščo so objavili že leta 1996, leto kasneje celo podpisali za veliko založbo Universal, a je partnerstvo trajalo le eno ploščo. Sklepanje kompromisov ne sodi med najbolj priljubljena dejanja Toda Ashleya. Vrnil se je v objem založbe JetSet, ki jo je vodila njegova žena (kar je vedno raje skrival), on pa je oblikoval še ovitke plošč in plakate drugih varovancev. Dejstvo je, da je večina tistih, ki jih je Tod privabil v Firewater, kmalu ustanovilo svoje skupine, ki so postale bolj priljubljene, komercialno uspešnejše… Oren Kaplan je »ušel« h Gogol Bordello, Tamir Muskat v Balkan Beat Box, Ori Kaplan v Shot'nez, Paul Wallfisch je ustanovil Botanico. Zgodilo se je, da je Tod vse težje sestavil skupino, s katero bi se podal na koncertno turnejo, in ker se tudi plošče niso prodajale pretirano dobro, so Firewater stali na pozitivni ničli. V tančico skrivnosti so zavite zasebne težave Toda Ashleya, nekaj tega je končno razkril v verzih pesmi This Is My Life: »I've never cared for authority, I've never felt part of the majority, I lost my home and I lost my wife, this is no joke, this is my life«. Ločitev v zasebnem življenju je vodila do propada založbe JetSet, za ameriškega predsednika je bil ponovno izvoljen George Bush in nebo nad New Yorkom je za Toda Ashleya izgubilo še zadnji odtenek barve in bivanje v njem še zadnji smisel.
Prigod v dve leti trajajočem potepanju po Indiji, Tajskem, Pakistanu, Turčiji in Izraelu je bilo preveč, da bi jih tu podrobneje povzemal. Tod svojih dogodivščin ni nameraval zadržati zase, želel jih je podati kar na več ravneh. Najprej je pisal blog Postcards From The Other Side Of The World (pogugljajte, v času pisanja je še bil na netu), kjer je bilo to pač mogoče, iz teh zapiskov naj bi nastal popotniški roman s primesmi črne komedije. Kar pa naj bi najbolj zanimalo bralce revije Muska, je povzetek v obliki glasbenega albuma The Golden Hour. Pri čemer pa skoraj ne moremo mimo blogovske različice, saj lepo kaže na razlike pri pristopu, na delitev glede na namen oz. medij. Predvsem je dnevnik konkretnejši, podrobnejši, tudi poln zahodnjaških predsodkov, če ne kar prezira. Trk različnih kulturnih navad in standardov je šokiral na vse pripravljenega Toda Ashleya, vztrajal je le zaradi zmanjšanih zahtev. Konec koncev je na Vzhodu iskal le dušni mir in lokalne glasbenike, s katerimi bi posnel zasnovo nove glasbe. Tako je s seboj povsod vlekel akustično kitaro, prenosni računalnik in mikrofon, vedno je bil pripravljen zabeležiti trenutni utrip kraja, kamor je prispel.
Sedaj, ko lahko poslušamo končni rezultat glasbenih snovanj, pridemo do naslednjih ugotovitev. V delu, ki ga je prispeval Tod Ashley sam, se na površju, na prvi posluh, ni veliko spremenilo. Morda je le še izpilil obliko pesmi, verzi so vezani v preproste rime, pri čemer je imel veliko srečo. V angleškem jeziku se ravno tiste besede, ki jih največkrat uporablja, rimajo. Skoraj v vseh pesmih se pojavljajo dom, samota in potepanje (home, alone, roam). Isti je ostal način petja, ta grlen, globok, ekspresiven vokal z močnimi poudarki. In besedila? Tu se je zavestno odmaknil od podajanja v popotniškem dnevniku, ostali so le splošni, a izjemno osebni vtisi, lepo razvrščeni v zaokrožen ciklus pesmi. Je to sploh isti Tod iz Cop Shoot Cop? Naslov albuma The Golden Hour se nanaša na tisto uro dneva, ko zahajajoče sonce v zlato obarva nebo nad oceanom. Tokrat brez cinizma, posmeha, prezira. »Broken boy: stone cold and far from home, sent upon a foolish sacrifice, all your plans buried in desert sands, paradise comes with a price«, je otožen v verjetno najboljši pesmi album, Paradise Comes With A Price, ki je podložena s tolkali, kot bi jih posemplal z Waitsove plošče Bone Machine. Glavni preskok, odmik od vseh prejšnjih plošč Firewater, so aranžmaji. Tu dejansko nastopijo lokalni, širše povsem neznani glasbeniki Indije, Turčije, Izraela, Pakistana… S pazljivim miksom je producentu Tamirju Muskatu uspelo prepričljivo premostiti Zahod z Vzhodom, le zdi se, da je namerno postavil močnejše temelje na zahodni strani. Ker je sam bobnar, je poudarek prav na ritmu, na bogastvu tolkal. Brez klaviatur ta album zagotovo zveni drugače od vsej prejšnjih izdaj Firewater.
Glede na to, da je Tod Ashley le stežka in po dolgotrajnem iskanju našel gramofonsko založbo, čikaško Bloodshot, bo še težje našel knjižnega založnika. Če ne drugega, Firewater je ime, ki je kljub nekajletnemu premoru ostalo v zavesti poslušalcev, Tod Ashley kot pisatelj je še neznanka. No, kot kaže se vsaj za glasbeno prihodnost ni bati, podpisal je namreč še za štiri albume. Dovolj možnosti za nadaljnja raziskovanja.
(Muska, julij-avgust 2008)

Janez Golič