Ocena albuma
Bilal NASSER
Every Martyr Is A Universe
(Constellation, 2026)
K sreči so me hitro demantirali. Prejšnji mesec sem v inventuri še zapisal, da smo jeseni od založbe Constellation, kot je v njihovi navadi, dobili paket treh albumov, in da običajno prav tak paket objavijo še spomladi. Tokrat so prekršili nepisano pravilo. Kmalu po jesenski beri je izšel najprej debitantski album tria Bethlehem, ki je nastal na daljavo na relaciji Palestina–Bejrut. A posvetil se bom tretjemu albumu palestinsko-kanadskega kitarista Bilala Nasserja (in hkrati prvemu za kanadsko založbo Constellation) – Every Martyr Is A Universe.
Ugibam, da so ga izbrali ne le zaradi političnih in ideoloških razlogov, temveč tudi glasbeno, saj se klasično šolani kitarist po novem umešča v »sodobni« postrockovski milje. To je treba v njegovem primeru jemati zelo na široko: še vedno mestoma izstopa virtuozno obiranje strun akustične kitare, a tokrat podrejeno sporočilnosti in skupni igri devetčlanskega »komornega« ansambla. Z večinoma akustičnimi glasbili, godali in trobili ter s subtilnimi intervencijami sintetizatorja vzdržujejo stalno privlačnost in dramaturško napetost, ki ne popusti niti v trenutkih »pomiritve«.
Morda jih je pri Constellation zagrabila manjša nostalgija po starih dobrih časih. Vsaj v nekaterih prvinah se Every Martyr Is A Universe zbliža s prvim albumom njihovega »hišnega« ansambla Godspeed You! Black Emperor, še preden so postali »pojem«. Torej imamo počasi razvijajoče se komorne žalostinke, ki poudarjajo nemoč angažmaja umetnika, ki mu daljni sorodniki umirajo kot žrtve genocida v Gazi. Vmes se pojavijo oddaljeni, zamolkli nagovori otrok in skupinske molitve – le toliko, da sicer inštrumentalna glasba neposredno pokaže, za kaj gre.
Resda je album razdeljen na pet zapisov, a ti tečejo v dolgih valovih. Prekinitve med skladbami učinkujejo le kot priložnost za razmislek, saj je album koncipiran kot celota. Na primer, šele ob koncu 12-minutne skladbe Erasure se pojavi prvi »vrhunec«, ki pa je zadušen in ne dopušča sprostitve ali odrešitve. Tu ni prostora za izkazovanje veščin. Ansambel je strogo zavezan skupinski igri, ki pa diha ter se notranje stalno razvija in prepleta. Predvsem pa se na daleč izogibajo prežvečeni formuli t. i. postrocka, zakoličeni izmenjavi drhtenja na robu tišine in vrtinčastega kitarskega hrupa. Raje iščejo draži v drugih dimenzijah muziciranja, v skladju in razhajanju posameznih prispevkov ter s stalno mislijo na osnovni pomen njihovega poslanstva.
(Rock Obrobje, november 2026)
Janez Golič