YO LA TENGO
And Then Nothing Turned Itself Inside-Out
(Matador, 2000)
Ni nujno, da bi z leti kreativni zagon opešal, četudi ustvarjalec ne potrebuje več potrditve. Kot ni nujno, da bi z leti opešalo medsebojno spoštovanje in razumevanje na najbolj osebni ravni.Ira Kaplan in Georga Hubley sta že dolga leta zakonski par in jedro tria iz Hobokena. Basisti so se na začetku precej menjali, dokler ni prišel James McNew in šele z njim so Yo La Tengo postali trdna zasedba.
And Then Nothing Turned Itself Inside-Out je album spominov. Poln nostalgičnega šepetanja na uho, ki si ga izmenjujeta prav Ira in Georga. Če bi intimne izpovedi obesila na veliki zvok, bi zvenele ceneno. Gredo namreč nazaj, v čas prvih srečanj, ko sta se prvič sramežljivo spogledala, ko sta se prijela za roko, ko sta prvič nerodno zaplesala. Nadvse spolzek teren, kjer avtor zlahka zdrsne v banalnost. A izjave ostajajo predvsem njune, zadrževane na robu šepeta. Zvočni ekvivalent oddaljenih spominov Yo La Tengo gradijo z lebdečimi klaviaturami, nežnim obiranjem kitarskih strun in lenobnim božanjem tolkal. Ozadje pa bogatijo zvočni odtenki, ki poudarjajo nadvse sproščeno podobo plošče. Puščajo, da glasba teče skozi njih.
Tipični kitarski komad, s kakršnimi so pravzaprav določali svoj glasbeni slog, je točno eden, pa ta zato toliko bolj izrazit. Za njim se takoj spustijo nazaj v nostalgična razpoloženja, na trenutke tako intimna, da se zdi, da bo šepet kar zastal v grlu. Zares se prepustijo zgolj barvanju zvočne slike v dobršnem delu sklepne elegije Night Falls To Hoboken, ki bi lahko še trajala in trajala, če je ne bi omejevala maksimalna možna dolžina CD plošče. Zagotovo pa traja dovolj dolgo, da se umirjeni večer prevesi v intimo noči.
(Muska)
Janez Golič
