Intervju: WOVEN HAND (David Eugene Edwards)

Popoldne pred koncertom njegove projektne skupine Woven Hand v Cankarjevem Domu (16.2.2003) si v tamkajšnji garderobi le izborim svojih 15 minut. Morda že zaradi skromno odmerjenega časa odgovarja hitro, mestoma nepovezano, a strastno, prav nič naveličano, čeprav ugibam, da so nekatera vprašanja redno na sporedu. Glede na to, da je le nekaj dni pred evropsko turnejo izšel CD z glasbo za plesno predstavo Blush, se pogovoru o nastajanju te glasbe in koordinacije med njim in plesalci pač ne da izogniti. Je le nekaj novega za avtorja, ki si je naredil ime z na novo interpretirano tradicionalno glasbo, nazadnje izpostavljeno na albumu Folklore njegove matične zasedbe Sixteen Horsepower.
Najprej bi te vprašal, če je Woven Hand trenuten projekt, ali boš z njim nadaljeval?
Bom nadaljeval, a bo nekaj dokaj drugačnega, bo druge oblike… Zame je to priložnost, da naredim drugačne stvari, kot jih počnem v Sixteen Horsepower. Na primer, Sixteen Horsepower smo bili večkrat vabljeni na krščanske festivale, a tega nismo mogli sprejeti, jaz to lahko izpeljem. To je bila tudi ena od pobud za projekt.
Zakaj ga preprosto ne imenuješ David Eugene Edwards, končno na ploščah igraš večino instrumentov, pesmi so tvoje?
Tega nisem želel. Ne želim biti v središču pozornosti, no, morda to niti ni pravi razlog, ampak preprosto mi je ime Woven Hand všeč, in sem ga prevzel. Dobro opisuje glasbo, ki jo izvajam. V glavnem, ne želim uporabiti svoje ime.
Je težko izbirati le pesmi z enega albuma in tri z Blush music, in ne igrati pesmi iz repertoarja Sixteen Horsepower, ki so, končno, večinoma tvoje.
No, včasih jih igram, posebej ko nastopim solo in se spremljam samo z bendžom, takrat zaigram pesmi Sixteen Horsepower, ki sem jih napisal sam. To je odvisno tudi od trenutnega razpoloženja.
Na Folklore ste objavili kar nekaj priredb, medseboj dokaj različnih, igrate tradicionalne pesmi, vse od tuvanske, madžarske, mazurko… Kako običajno izbirate pesmi za priredbe?
Prvotno je bila Folklore mišljena kot plošča samih tradicionalnih pesmi, to bi bila le glasba, ki jo imamo radi, ki nas je navdahnila, od ljudi, ki jih spoštujemo. Kasneje smo dodali svoj glas, svoj del, morda smo želeli pokazati, da smo del tega.
Ko sem razmišljal o priredbah, o možnih razlogih, ki izvajalce vodijo do objavljanja priredb, se mi je prikradla primerjava z Johnnyjem Cashem, on je za album Man Comes Around posnel dokaj znane pesmi, medtem ko ste vi izbrali manj znane napeve.
Ne, ne, ni bil naš namen, da bi posneli pesmi, ki jih skoraj nihče ne pozna, bolj je šlo za to, kar sem že omenil, da gre za glasbo, ki jo cenimo, da pokažemo, hej, to je tisto, kar nas je navdahnilo.
Obenem, za nas obstaja bistvena razlika med priredbo in tradicionalno pesmijo. Slednja je mišljena, da jo poje in igra praktično vsak oz. čim več ljudi, medtem ko so avtorke pesmi napisane iz katerihkoli drugih razlogov, torej mi smo želeli narediti ploščo tradicionalne, ljudske, celo zgodovinske glasbe.
Na prvem albumu Woven Hand je tudi priredba, Ain't No Sunshine Billa Withersa, ki je že malodane tradicionalna pesem, mnogi so jo že priredili. Zakaj ta, na primer na albumu Woven Hand in ne na Folklore?
Posnel sem jo sam, še preden smo začeli z delom na Folklore.
Kasneje si jo pošteno prearanžiral za Blush Music.
Zaradi same plesne predstave, da se ujema z gibi plesalcev. Ampak prvotni razlogi za priredbo so dokaj težki. Poskušal sem izraziti svoja občutja, ko sem na turneji, ločen od svoje družine, od žene in otrok, občutek izoliranosti, izgube…
Je bila plesna predstava Blush neke vrste izgovora, da si prearanžiral pesmi, ki so že bile zabeležene?
Ne, ne, ne. Pesmi so že bile izbrane, tiste, ki jih je želel v predstavi režiser. Ain't No Sunshine je že bila ena od teh, Your Russia in My Russia prav tako. Jaz sem jih spremenil predvsem zato, da so se ujemale s plesom, z gibi, z razpoloženjem tistega, kar se je dogajalo na odru. No, še vedno bi lahko protestiral, rekel bi, da določene pesmi ne želim spreminjati ali kaj podobnega, ampak ker si je Winkeybus že tako zamislil, sem se strinjal.
Si lahko tudi sam kaj predlagal, morda spremenil dogajanje na odru?
Osnova predstave je bila že postavljena, še preden sem prišel na vrsto, tako da ni imelo smisla veliko spreminjati. Ampak kasneje sem napisal nekaj glasbe, ki je bila povsem izven tega, kar je bilo že postavljeno, in tu so se režiser in plesalci prilagodili moji glasbi. Torej smo oboji dajali in jemali.
Kasneje si glasbo za predstavo še enkrat predelal za objavo na plošči. Ugibam, da je to, kar slišimo na Blush Music nekje vmes…
Tako je. Nisem želel, da bi bila glasba na plošči le preslikava glasbe za predstavo, in obenem nisem želel, da bi bil to redni CD. Torej sem vzel nekje polovico vsakega, dodal sem besedila tam, kjer jih v glasbi za predstavo ni bilo, da bi bil CD bolj zanimiv za poslušalca, ki predstave ni videl. Zato ker je gledalec le osredotočen na dogajanje na odru, na plesalce, kaj ti počnejo, in manj na samo glasbo. Zato sem se za CD bolj osredotočil na glasbo.
Po vseh pesmih, ki si jih že napisal, me zanima, ali je sedaj lažje ali morda težje napisati novo pesem, tako, s katero si zadovoljen. Po eni strani imaš že nekaj izkušenj, po drugi verjamem, da se nočeš ponavljati…
Zagotovo ni težje, recimo, da je drugače. Z leti smo se spremenili, smo starejši, tudi zrelejši. Obenem je res, da se ne želimo ponavljati, nočemo obstati na mestu. Veliko izvajalcev postane popularnih z eno pesmijo in potem ponavljajo to formulo, sicer jih nihče več noče poslušati. Mi nismo te vrste skupine, nimamo uspešnic, ki bi se vrtele na radiu.
Torej, zagotovo odraščamo, in poslušamo toliko različne glasbe, da smo v določenem obdobju vsi pod vtisom tega. To je res zanimivo, četudi se člani Sixteen Horsepower dlje časa ne družimo, kasneje spoznamo, da smo spet vsi v podobnem razpoloženju, morda bolj mirni, rezervirani, ampak vse to se lahko sčasoma spet spremeni. Hočem reči, še vedno rad igram stare pesmi, ampak ko pišem nove, želim napredovati.
Vseeno imam občutek, da si z Blush Music dobil priložnost, da si lahko eksperimentiral z zvoki, da nisi bil vezan na instrumentarij, kot ga uporabljate Sixteen Horsepower?
To je zagotovo res, že dolgo sem si želel, da bi uporabil različne zvoke. To sem v preteklosti že počel, ampak nikoli tega nisem zares uporabil. Tudi rad poslušam glasbo, ki vključuje neglasbene elemente oz. da za ustvarjanje glasbe niso uporabljeni glasbeni instrumenti. Na primer zvok strojev ali zvoki, ki služijo kot ilustracija zgodbe.
V kakšnem okolišu pišeš?
V domači dnevni sobi, ko so otroci v šoli. Običajno začnem s klavirjem, kasneje pesem zaigram na kitaro ali bendžo.
Med turnejo?
Redko. Predvsem se ne silim v pisanje, na primer, da bi si rekel, no, sedaj bom napisal pesem. Ko dobim navdih, pišem. Zato včasih s seboj nosim kasetnik, v katerega brundam ideje.
Torej se ne držiš strogega urnika, kot Nick Cave, ki piše med deveto in peto uro v svoji pisarni.
(smeh) Ne, ne. Na to nimam komentarja.
Kako bi pojasnil dejstvo, da ste v Evropi popularnejši, ali raje, bolj znani kot doma, v Ameriki?
Pravzaprav ne vem, verjetno obstaja cel niz razlogov. Težko bi izločil le enega in rekel, to je ta razlog. Vem, da so mnoge druge ameriške skupine, ki igrajo podobno glasbo kot mi, prav tako popularnejše v Evropi. Že zame, za Američana, je poslušanje romske glasbe, ali tuvanske, bolgarske, romunske, zelo eksotično in različno od vsega, česar sem vajen. Povleče me notri, rečem si, kaj pa je to?
V Ameriki te takoj, ko te vidijo z bendžom v rokah, označijo za hillbilly glasbenika, takoj si ožigosan. Amerika je prepojena z religijo, cerkev stoji na vsakem vogalom, kar sicer ne pomeni, da kdo zahaja notri, ampak vsi trdijo, da verjamejo v boga. Cerkveni obredi pa so predstave. Na radiu ali televiziji ne boš slišal o veri.
Z mojega vidika, evropski poslušalci pozorneje prisluhnejo temu, kar govorim.
Verjetno k vaši popularnosti v Evropi precej prispeva tudi založba Glitterhouse, ki je tu precej močna in nekje specializirana za tako vrste glasbe?
Zagotovo, oni so izredna podpora.
Je album Woven Hand sploh izšel v Ameriki.
Izzide prihodnji mesec.
Ha, torej skoraj leto dni kasneje kot tu.
Da.
Kakšni so načrti za naprej?
Preden sem odšel na to turnejo, smo Sixteen Horsepower že spisali nekaj glasbe in nadaljevali bomo takoj, ko se vrnem. Verjetno bomo album posneli nekje do konca leta in objavili v začetku 2004.
(skrajšan intervju v Muski, 2003)

MP3 odlomek/excerpt (1'30", 612Kb)

Janez Golič