TINDERSTICKS
Falling Down A Mountain
(4AD, 2010)
Po nekajletnem premoru, ko se je že zdelo, da so Tindersticks postali zgodovina, so očitno ponovno trdno v sedlu. Falling Down A Mountain je že drugi album objavljen po tem premoru. Stuart Staples, pevec tako prepoznavnega glasu, da brez njega skupina ne more obstajati, je vmes že stopil na samostojno pot. Objavil je dva korektna albuma, a očitno je ime Tindersticks močno vsidrano v zavest poslušalcev, da ga je skoraj moral obuditi.V skorajda dvajsetletni karieri, kateri moramo pogojno odšeti petletni premor, so zakoličili svoje meje. Morda so nekajkrat te meje celo prestopili, naredili kaj, kar niso bili povsem oni. Uvedli določene žanrske posebnosti, ki niso del njihovega značaja. Kajti, Tindertsicks so ena redkih skupin iz devetdesetih, ki je brez posiljene modernosti (beri semplanja, elektronike itn) uspela vzpostaviti razpoznaven zvok. Celo instrumentalni zapisi so nezgrešljivo tindersticksovki. Kaj šele, ko se oglasi ta brundajoč, momljajoč glas, ki odmeva iz vodnjaka.
Falling Down A Mountain je njihov osmi, redni album. Od prejšnjega The Hungry Saw sta minili manj kot dve leti. Da mislijo resno, dokazujejo z lastnim snemalnim studijem, postavljenim v Franciji, blizu doma Stuarta Staplesa. Tako lahko hitro in učinkovito uresničuje sprotne zamisli. Navkljub novemu valu kreativnosti bi bilo pretirano pričakovati vsaj približno takšen rezultat, kot so ga Tindersticks zabeležili na prvih albumih, ki so bili vsi dolžine dvojne vinilne plošče in praktično brez mašila. Kasnejše plošče so že puščale občutek razvlečenosti, ali v pretirano razpotegnjenih vokalnih skladbah ali v razpoloženjskih, filmskih instrumentalih, ki so jih svoj čas objavljali le na straneh B malih singlov. Sedaj je vse dobro za album. V to kategorijo pade tudi Falling Down A Mountain, ki sicer v uvodnih minutah kaže na težnjo po novem začetku, a izkaže se, da se Tindersticks spreminjajo le zato, da bi ostali isti. Novi bobnar Earl Harvin trasira pot z odprtim jazzovskim pristopom, ki ga nadgradi trobentač Terry Edwards na način Milesa Davisa. Na stran starih dobrih Tindersticks potem vse skupaj spelje Stuart Staples z mantričnim ponavljanjem treh verzov. Naslovna in uvodna skladba pa je le izjema, kaj kmalu se vse vrne na stare tirnice. Keep You Beautiful je počasna, komaj premikajoča se pesem, ki jo izvede Stuart praktično sam. Harmony Around The Table je ena redkih poskočnih skladb s prizvokom Motowna, kot so ga že obujali na nekaterih prehodnih ploščah. Peanuts je obvezni duet z žensko pevko, tokrat je to Mary Margaret O'Hara, ki pa žal sodi med tiste razpotegnjene pesmi, ki se ne razvijejo v nobeno smer. Mali biser je She Rode Me, preprosta ljudska pesem, za katero se najprej zdi, da smo jo že slišali v preobleki na kateri od prejšnjih plošč, a jo rešuje dopadljiva igra piščali in kasneje godal in trobil. Hubbard Hills je mala instrumentalna nočna oda, strateško postavljena na sredino albuma, tam, kjer bi sicer obrnili vinilno ploščo. Za Black Smoke se zdi, da je nastala v nekaj minutah na silo in brez magije. Pesem, kot jo Tindersticks lahko napišejo kadarkoli. In podobno velja tudi za No Place So Alone, še eno posvetilo vsem osamljenim srcem. Zato pa so tokrat proti koncu albuma prihranili skladbi, ki opravičujeta njihov status. Factory Girls nosi vso staro dramatičnost, prehaja iz zakrčenost do stanja blizu sprostitve, a je nikdar ne doseže. Posebne zasluge gredo pianistu Davidu Boulterju, brez njega bi bili Tindersticks drugačna skupina. Še ena njegova instrumentalna skladba Piano Music zagrne zaveso, spomni nas na vse tisto, zaradi česar smo vzljubili Tindersticks. Z leti smo morali spustiti kriterije in pričakovanja; zadovoljni smo že z nekaj odličnimi pesmimi, prav slabih itak ne znajo posneti. Kakorkoli obrneš, Tindersticks so samo eni.
(Rock Obrobje, marec 2010)
Janez Golič
