SONIC YOUTH
Corporate Ghost (The Videos: 1990-2002) DVD
(Geffen, 2004)

Že z naslovom prvega devedeja newyorški veterani izpričujejo svoj nekoliko neroden položaj. Medtem ko večina njihovih kolegov žveči trdo skorjo rockovskega kruha, se oni prav lagodno mastijo s korporativno potico. Oziroma, že z naslovom priznavajo, da je korporativni duh prisoten, hoteli ali ne, v njihovih delih objavljenih pri Geffen Records. Tega pač ne morejo kar odmisliti, to je dejstvo, ki v vsakem primeru prinaša kompromis, naj si bo zgolj podzavesten občutek, da si pač v službi industrije zabave. Ne pomaga nobeno slepilo na način, »saj samo izkoriščamo priložnost, še vedno pa deloma svojo stvar«. Sonic Youth so tu pač pošteni do sebe in drugih, primež korporacije prinaša nujen kompromis, pa čeprav se zgodi le v glavah skupine same.
Ampak zakaj niso tega Sonic Youth izpovedali že z naslovom od katerega od albumov pri Geffen, saj so jih v teh 14-ih letih objavili kar zajeten kup? Preprosto je tak naslov primernejši za zbirko videospotov, saj se spot avtomatsko ponuja v zvezi z korporativnimi medijskimi združbami, v večini primerov služi le kot promocijsko orodje. In tak občutek bi lahko dobili tudi ob videospotih Sonic Youth.
Bil pa bi zelo napačen. Kajti Sonic Youth so tu še enkrat izkazali za trojanskega konja v nedrjih korporacije. Za veliko večino videospotov so si izborili režiserje oz. režiserko iz undergrounda, temu primeren je pristop k videospotu. Predvsem Sonic Youth kažejo, da se znajo še vedno dobro za(je)bavati, da je snemanje spota lahko tudi prijetno in kratkočasno opravilo, če ga pač ne vzameš preveč resno.
Niz spotov ob izdaji prvega albuma za Geffen, Goo, namreč kaže prav na veliko resnost, celo megalomanskost projekta. Sonic Youth so prav za vseh 11 pesmi z albuma posneli spot (takih podvigov v popularni glasbi ni prav dosti), in to ne na lahek način, na primer, vse z istim režiserjem in s podobno sceno, s čimer bi prihranili na sredstvih in času, obenem se izgovorili na koncept, ampak je vsak spot svoja celota, svoja zgodba. Potem se, zanimivo, število spotov s posameznega albuma drastično manjša, zadnji, Disconnection Notice, z albuma Murray Street, je le še dialog spremljevalne ekipe na avtobusu, medtem ko se zadaj, komaj slišno vrti pesem s kasete. Močno dvomim, da bi tak spot lahko močneje zarotiral na MTV.
Opisi vsakega spota bi nam vzelo preveč prostora, je pa notri marsikaj, s čimer se Sonic Youth pač ukvarjajo. Premnoge reference iz zakladnice pop kulture, ki jih Sonic Youth prevzemajo nekje kritično, drugje presenetljivo brezskbno in hvaležno (tu mislim predvsem na Carpenters). Povzemajo neverjeten spekter kultur, so punkovsko nabriti, dotaknejo se hiphopa, uživajo v belem hrupu, a obenem so bleščavi, tudi nežni, občutljivi…
Večina, ki jih sonični spoti zanimajo, bi bila verjetno zadovoljna že z zbirko teh 23-ih zapisov. A ne, Sonic Youth devede pošteno polnijo do roba. Vsak spot ima komentar skupine in režiserja, so še drugi dodatki, ki zaokrožajo sliko njihovega početja, če si to kdo seveda želi videti. So refleksije njihovih kolegov (Mike Watt, Kathleen Hanna, Tamra Davis), celo spot na način puppet showa v režiji njihovega fena in še nekaj obskurnosti. Kul stvar.
(Rock Obrobje, julij 2004)

Janez Golič