SWANS
The Great Annihilator
(Young God Records, 1995)
Po velikem razočaranju, ki ga je Michael Gira doživel v okrilju velike založbe MCA, se je vodja Swans pred leti odločil poskusiti na svojo roko. Sedaj je jasno, da je bila plošča The Burning World zavesten obrat k mehkejšemu zvoku, pravim zgodbam in normalnim strukturam. Kljub temu je pod površjem vladala napetost, ki ni dopuščala običajne sprostitve in temu primeren je bil prodajni (ne)uspeh plošče. Nadaljna pota newyorških veteranov so se vila v smeri neizprosnega razgaljanja krajnih občutij, ki jih je Gira na predhodnih albumih še ovijal v poetske zgodbe, tokrat pa je stopil še korak nazaj. Veliki Uničevalec je obrnil hrbet celo božjim krajnostim in se je sam povzdignil na raven vseveda: "I am the sun, I rise above the world..." Ponovno z enako mero prezira do človeških slabosti, pa naj si izvirajo iz materialnega ali duhovnega sveta, Michael Gira gradi slonokoščeni stolp, kjer je omejen prostor namenil le življenski sopotnici Jarboe. Lahko je odpela nekaj njegovih pesmi.Sedaj Gira ne potrebuje virtuozov, potrebuje glasbenike, ki igrajo na moč, na prvinsko glasbeno energijo. Pesmi so okleščene in prevedene na golo izražanje občutij. Ta so daleč od ekstatičnih popularno-glasbenih prijemov, povzemajo le sredstva, ki omogočajo uresničevanje vizij. Korenine so vseeno razvidne, to je vsekakor kitarski orkester Glenna Brance, ki je še pred pojavo Swans zavrgel postopke, ki poslušalca pripeljejo do končnega očiščenja. Ostaja le zamaknjenost brez vrhunca, brez sprostitvenega momenta.
Swans zato kljub podobni zvočni strukturi niso običajna rock skupina, so le ilustratorji neizprosnih idej moža, ki ga je bog po nesrečnem naključju vrgel na ta svet. Zato ne čuti moralnih obvez do drugih, dosleden je le do samega sebe.
(GM)
Janez Golič
