SKIN
Ten Songs For Another World
(Young Gods Records, 1991)

Ti izbrani stihi na videz predstavljajo apologijo nove drže glavne dvojice Swansov, vendar pa stvar niti približno ni tako enostavna. Razvoj njune glasbe, z upoštevanjem nujnih sprevračanj, preseganj in dražljive nepredvidljivosti, se razblini ob vseh nenavadnih in prikritih spoznanjih, na katere naleti pazljivi poslušalec te plošče. Pa ne samo slišna plat, tudi pozorni prelet vseh detajlov na ovitku in še razmislek o relaciji SKIN do SWANS ne ponuja enostavnega odgovora. Najočitnejša in zbanalizirana razlika "samostojnega" početja M. Gire do "matične" zasedbe je: SKIN sta Swans brez ritem sekcije. In to je seveda (tudi) res. Silovitost Swansov je v glasbi Skin prikrita, oz. jo Jarboe in Gira nadomeščata s senzibilnostjo, ki ostaja v določenih okvirih, je zadrževana in "ne izgori". Ta krčevita nepopustljivost je edinstvena prav v glasbi zgodnjih Swans, kjer nam je Gira svoje globoko osebno trpljenje metal naravnost v obraz. Srečanje z Jarboe je kulminiralo na "magnum opus" Children of God, Swans končno na eni (pravzaprav gre za dvojno) plošči združijo vso širino in se predajo najvišjim duhovnostim. SKIN se v tem času obrneta drug proti drugemu in vsak svoj pol predstavita na svoji plošči.
Ten songs for another world že predstavlja redefinirane odnose med Giro in Jarboe, v pesmih se namreč obračata navzven ali navznoter, nikoli pa drug proti drugemu. Z dlanjo na obrazu si postajata že prav neverjetno podobna, trije kužki na ovitku pa ponujajo misel o trojnem(?) pogledu iz enega telesa. Prekrivanja in zanikanja se nadaljujejo tudi na slišnem polju - začetno štetje do 10 in glasba, ki se pojavi v trenutku pokrivanja odmeva z začetnim glasom... Tekst, izpisan v uvodu te predstavitve, se skoraj direktno veže na zadnjo pesem z The Burning World (When we were young, we had no history) in tako briše ostre meje med obema formacijama. Ko svet izgori, nastanejo pesmi za drugi svet. Sam zvok je pravo nadaljevanje zadnjih Swans, s poudarjenim vplivom akustične kitare, ki veže počasne, linearne ritmične vzorce. Intenzivnost in dinamika se skozi pesmi ne spreminjata, to so pesmi brez uvoda in konca. Taka struktura tangira na avtonomnost oz. zavračanje običajnih pravil stopnjevanja občutij. Razlike v podajanju M. Gire in Jarboe seveda še vedno ostajajo, s tem da prvi izpoveduje krajno trpljenje, ki ga kljub navidezni predanosti kontrolira in seveda distancira. Jarboe slika svoje sanje, žensko senzibilnost, sakralno lepoto in čistost. Z realnim svetom jo vežejo le tradicionalni napevi - obdelani z prevzemanjem elementov, ki najmočneje delujejo navzven - tudi s pomočjo tehnike. Z Giro se najbolj zbliža v priredbi Black Eyed Dog Nicka Drakea, še ene tragične figure in žrtve lastnih obsesij. Pesem je vzeta z njegove posthumno izdane plošče s pomenljivim naslovom Time Of No Reply. (Nicku Drakeu bo sploh potrebno posvetiti daljši zapis, ki ga obljubljamo v enem od naslednjih RETRO prispevkov). Jarbina interpretacija iz patetičnega originala oblikuje bolj dramatično in strašljivo vizijo prihajajoče smrti v podobi črnookega psa. Ta preobleka in distanca do same teme pa omogoča SKIN "preživetje" in ni bojazni, da bi dvojica podlegla bolesni romantiki.
Zaključni pasji lajež lahko napoveduje nepredvidljivi tok dogodkov tudi vnaprej, morda se močnejše pasje renčanje pojavi že ob bližajoči novi plošči Swansov. In pri njih se nikoli ne ve!
(SubRock)

Janez Golič