THE SECRET HISTORY OF ROCK
Roni Sarig
(Billboard Books, 1998)

Roni Sarig je neodvisni glasbeni kritik, ki objavlja svoje kritike v številnih alternativnih tedenskih ameriških časopisih tipa Village Voice in Boston Phoenix.
Zamisel o knjigi z naslovom The Secret History of Rock se je porodila v času, ko je bil, kot sam pravi, nekoliko prestar, da bi se identificiral z jezo benda Nirvana npr. in še vedno premlad, da bi gojil nostalgijo za izgubljenim najstniškim duhom. Ravno prav torej, da razmisli o glasbi, ki jo spremlja. Da razmisli o vprašanju, ki kot feniks tu pa tam vznikne v glasbeni javnosti. Namreč "ali je rockovska glasba mrtva?"
Vedno, ko naletim na take dileme, tudi v domačem tisku mrgoli globokoumja na ta račun, sem jezna. Jezna zaradi preplitve obravnave umetniške forme kot take. Jezna, zaradi šlamparij in netočnosti. Kaj pa je sploh rock? Kar se pojavlja v medijih? To s čemer nas futra MTV? To, kar obvladuje lestvice? To, kar polni blagajne založb in diskografskih hiš?
V podobni smeri razmišlja v knjigi tudi Sarig, ko ugotavlja,da je vsaj v t.i. širše v medije prodrl "klasični rock", to pomeni glasba tipa Led Zeppelin, Pink Floyd, the Who in seveda Greatful Dead. Obtoženci so otroci baby boom generacije, za katere se je zdelo, da kontrolorajo medije z neko formo kulturnega fašizma, radijski programerji in menadžerji, ki so Ronijevi generaciji prodajali idejo, da so bila 60 leta višek kulture mladih in da se tega preprosto ne da več ponoviti. ( sama dobim takoj asociacijo na glasbene voditelje Koperskega radia, ki svoje nostalgije minule mladosti vlečejo v NEDOGLED. Vse je en sam pogled v preteklost, sedanjosti in njenih skritih strani kot da ni.)
S prihodom bendov tipa Nirvana in Sonic Youth je ta boomer hegemonija začela pokati po šivih. Entuziazem teh bendov je preprosto revitaliziral rock. In kar je najvažnejše - PAZI - tako Sonic Youth kot Nirvana so vztrajno imenovale skupine, kjer so se navdihovale. In tako so se na straneh velikih glasbenih časopisov pojavila imena kot Half Japanese, Glenn Branca, Wire in Can. V bendih tipa Pavement in Stereolab, popolnoma neznanih, je navajanje referenc postal nekakšen šport. Velika večina mladih še nikoli ni slišala za skupine, ki jih navajajo njihovi glasbeni idoli. Ne samo zato, ker so mnogi bendi izginili, še preden so ti poslišalci sploh 'zrasli', temveč predvsem zato, ker jih niso nikoli imeli priliko slišati na klasičnih rockovskih radijih. V veliki meri lahko trdimo, da je sodoben, alternativni rock, imenujmo ga tako, integracija teh prezrtih elementov, ki odlikujejo najboljše v popularni glasbi 90 od prejšnjih obdobij in omogočajo današnjim bendom, da zgradijo svojo lastno generacijsko identiteto.
Naslednja izredno zanimiva dilema, ki jo odpira Sarig, je vprašanje vplivnosti v rockovski zgodovini. Seveda ni nobeno presenečenje, da so najuspešnješi tržni artikli tipa the Rolling Stones, the Beatles, Led Zeppelin, the Eagles, Bruce Springsteen.., dobili svoje mesto v analih popularne kulture. Toda po drugi strani ima Brian Eno še kako PRAV (!!!), ko je o Velvet Underground izjavil naslednje:"Niso prodali veliko plošč, toda vsak, ki je kupil eno, je formiral svoj bend."
Seveda nihče ne oporeka temu, da so imeli Beatli npr. veliko večjo vpliv na sodobni rock kot nek neznan bend Silver Apples. In vendar obstaja nek pomemben segment rockovske zgodovine, ki je zgrajen iz rockovskih skupin, ki so bile v svojem času sicer malo poznane ( in morda so še dandanes), toda ne glede na to, so pomagale definirati glasbo, kot jo poslušamo danes. In prav zgodbe teh bendov sestavljajo skrivno zgodovino rocka.
Knjiga v šestnajstih obsežnih sklopih zajema mednarodni pop undergroung, garažni rock, krautrock, zvočne graditelje, raperje, minimalistčen funk, britanski post punk, riot in ostale jezne ženske, amerški hardcore in avantpunk. Iz obsežnega gradiva pa je avtorju uspelo inovativno pričarati čudovito vznemirljivo raziskovanje vrenja punkovske in postpunkovske scene 80. Z vsemi predvidljivimi in nepredvidljivimi viri.
Raziskava je potekala od februarja do decembra 1997, in daje osuplive rezultate. Premalo je bilo tudi navesti samo ime umetnika ali njegov vpliv; komentator je moral podati popoln opis, kako je npr, občutil ta vpliv. Primer: mnogi so kot navdih navajali Karlheinza Stockhausna, le malo pa jih je lahko razložilo, celo v najbolj preprostih terminih, kaj so se dejansko naučili od njega. Užitek je brati misli glasbenih genijalcev, od katerih prednjačita predvsem Thurston Moore in Jim O'Rourke. Resnično. Elementarno, strastno in zanosno razmišljanje o glasbi, o idolih, o izkušnjah, o bistvu njihovega življenja, na nek način.
Prav gotovo ima vsako kreativno ustvarjanje svoje zunanje vplive in neko notranjo originalnost. Kako sta oba elementa integrirana v umetnikovi duši pa je že druga tema. Sicer pa, rezultate imamo pri roki. Treba jim je samo prisluhniti. Z glavo in srcem.
Kakor kdo, seveda.
(Rock Vibe)

Varja Velikonja