Portret: RED KRAYOLA / Mayo Thomson

Ko so pred nič hudega slutečo množico v preddverju nakupovalnega centra v Teksasu daljnega leta 1966 nastopili Red Crayola, so že po nekaj taktih 'hrupa' pregnali večino kupcev. Vmes pa se vedno najde peščica 'čudakov', ki iščejo zadovoljstvo v bizarnih pristopih izven uveljavljenih obrazcev. Mayo Thompson jim je s tem postregel v obilici. Imel pa je tudi srečo. Med tisto peščico, ki je ostala pod improviziranim odrom nejevernih pogledov, je bil tudi Lelan Rogers, brat pocukranega country pevca Kennyja Rogersa, bolj pomembno pa, lastnik založbe International Artists, ki je tedaj, sredi šestdesetih let, skrbela za Rokyja Ericksona in njegove 13th Floor Elevators. Kot je le izbranim ušesom njihovo godba sedla v ušesa na koncertnih nastopih, tako slabo so se prodajale tudi njihove prve plošče. Ni čudno, poglavitni princip Maye Thompsona je bil zanikanje vse obstoječe glasbe in tudi v izjavah ni bil prav nič prizanesljiv do recentnega dogajanja tistega časa. Komaj da je našel besedo hvale za ustvarjalce, ki so podobno kot on stremeli k zavračanju uveljavljenih žanrov. Obregnil se je celo ob Franka Zappo, češ da je svojo zaničljivo držo nasproti hipijevskemu gibanju povzdignil na raven samozadostnosti. Raje je presenečal na vseh ravneh, ne glede na praktično ničev odziv kupcev plošč. Odzvala se je le firma Crayola in dosegla spremembo črke v imenu, od takrat se 'skupina' v Ameriki imenuje Red Krayola.
Največ kar so dosegli v šestdesetih letih je bil nastop na Berkeley Folk festivalu. Ko je množica čakala na Country Joe and the Fish, so jim Red Krayola parali živce s psihedelično zmešnjavo in Thompson sam z nelinearnim pripovednim slogom. Danes se tistega nastopa spomni z nasmehom na ustih: “Ni bilo tako slabo. Na oder je priletelo samo nekaj predmetov”.
Po dveh albumih pod imenom skupine in enim samostojnim, se je Mayo umaknil iz glasbe. V New Yorku je našel somišljenike pri združenju Art & Language, ki se je ukvarjalo z mejnimi primeru konceptualne umetnosti. Svoja spoznanja so izražali s filmi, teoretskimi razpravami, jih zbrali v tiskani obliki in Thompson je tedaj celo napisal opero, ki so jo na oder postavili šele 20 let kasneje na Japonskem. Nekateri od teh teoretikov so kasneje Thompsonu pomagali pri nadaljevanju glasbene kariere v Angliji. Prišlo mu je namreč na ušesa, da so Red Krayola s svojimi zgodnji ploščami pustili močan pečat na tedanjo inovativno glasbeno dogajanje na Otoku, medtem ko so mu v Ameriki vsi zatrjevali, da je njegovo početje brezplodno in nesmiselno, in se je preselil naravnost v London. Kultni status mu je v kmalu prinesel položaj iskalca novih imen pri Rough Trade. Še več, svoje izkušnje je uporabil kot producent plošč bendov, ki so tedaj snemali za to neodvisno gramofonsko založbo - Stiff Little Fingers, Raincoats, The Fall, Scritti Politti ... Ko so Pere Ubu našli zatočišče pri taisti založbi, se jim je Thompson z velikim navdušenjem pridružil kot kitarist in zvadil njihove številne zgodnje pesmi. Žal večino teh David Thomas ni želel več izvajati, na primer Final Solution zaradi svoje privrženosti Jehovim pričam! Thompsonovo članstvo v Pere Ubu je bilo kratkotrajno; že večkrat se je izkazalo, da dve z egom nabiti ustvarjalni osebnosti težko zdržita skupaj dlje časa. Nekateri celo trdijo, da je bil Thompson kriv za razpad Pere Ubu v letu 1982. Morda posredno, kot kaplja čez rob, ko v skupini že dolgo ni bilo več tako, kot bi moralo biti. Thompson se ni dolgo žalostil, na noge je ponovno postavil zasedbo pod starim imenom Red Crayola (prepoved imena Crayola v Anglijo namreč ni segla), sestavljeno iz glasbenikov, ki jih je spoznal preko svojega udejstvovanja pri Rough Trade. Spoznanja, ki jih je nabral preko združenja Art & Language, je počasi infiltriral v lastna besedila in jih uporabil v pesmih. To so bile prave razprave o pomenu umetnosti, ki po njegovem, ne more biti ločena od 'življenja'. Zato so njegova razmišljanja polna konkretnih dogodkov, ki jih postavlja v različne kontekste in iz tega vleče zelo odprte odgovore. Tudi glasba je odraz 'zmede' sveta; resda se ne more odtrgati od korenin, ki ležijo v folku in rhythm'n'bluesu, a vse od začetka je vpletal improvizacijo in eksperimentiral z različnimi glasbenimi žanri.
Glasbeno pot je prekinila vabljiva ponudba iz Nemčije, kjer je naslednja leta Thompson predaval na različnih univerzah. Vmes je priskočil na pomoč Connyju Planku in Moebiusu na ponesrečenem sessionu, šele pred tremi leti objavljenem na albumu Ludwig's Law. Zato pa ga je v začetku devetdesetih let glasbeni kritik Diedrich Diederichsen opozoril na čikaško skupino Gastr Del Sol, Thompson se je navdušil in stopil v stik z njihovim pevcem in kitaristom Davidom Grubbsom. Ta je ponudil sodelovanje na glasbeni ravni, poslal nove demo posnetke na 'svojo' založbo Drag City in zgodilo se je novo rojstvo Red Krayole. Obkrožen z eminentnimi čikaškimi glasbeniki je Thompson začel spet redno izdajati plošče, nastopati in po selitvi nazaj v Ameriko je našel čas še za predavanje o kritiki umetnosti na univerzi v Pasadeni.
Drag City je Thompsonu naredila veliko uslugo. Ne le, da ga je vrnila med 'žive', za nazaj je poskrbela za ponatis nekaterih težko dostopnih albumov in obenem objavila nekatere sploh še ne objavljene trakove, ki bi verjetno brez njih za vedno obležali v studijskih arhivih. Prav to 'pospravljanje po predalih' je na plano prineslo kup posnetkov, ki jih je želel Thompson uporabiti, a v originalni obliki niso bili dovolj razdelani. Zato se jih je odločil 'predelati' na prav poseben način.
Album Fingerpainting je miks starega in novega. Mayo je na novo posnel nekaj starejših pesmi, ki so mu obležale le na papirju, in kot aranžersko dopolnitev uporabil neobjavljene posnetke (ali bolje, njihove delčke) iz vseh obdobij Red Krayole. Vsi dosedanji člani so tako ostali stalni člani zasedbe, pa čeprav že dolgo niso več z njim. Mestoma se mešanje starega in novega sprevrže v pravo zvočno kakofonijo, z nenavadnimi rezi in dinamičnimi zasuki, skreganimi z vsakršno logiko. Povezuje jih le kolikor toliko normalno petje, z rahlimi folk melodijami, a z brezbrižnostjo človeka, ki se je zavestno odrekel popularnosti. Kanček sodobnosti prinaša le ritem mašina, ki teče svoj tek, zdi se, da jo je sprogramiral človek, ki to počne prvič. Mayo Thompson se še ni ujel v kalup, ostaja glasbenik raziskovalnega duha, ki z naivnostjo otroka, s tistim, kar mu je dosegljivo, vsakič poskuša sestaviti nekaj svojega.(Muska 2001)

Janez Golič
Glej še oceno albuma Blues, Hollers and Hellos