|
|
|
Večina pozna Marca Almonda le po uspešnicah. Ko je z duom Soft Cell že po nekaj singlih postal velika zvezda in pozneje ni uspel nadaljevati komercialno uspešnega niza, so ga mnogi odpisali oziroma pozabili. Vedeti pa je treba, da je Marc v 25 letih počel marsikaj, kar je utrdilo njegov status celovitega interpreta pesmi z velikim p.
|
|
|
|
1. maja 2007 je izšel album American Doll Pose ameriške glasbenice Tori Amos, ki je v zadnjem desetletju bistveno redefinirala vlogo žensk v popu. Njena zgodba je zanimiva, preplet osebnega in glasbenega je v popolnem sožitju, kar ji omogoča konstantno avtentično in suvereno prisotnost na glasbeni sceni.
|
|
|
|
Ob vsemogočih najavah v stilu »naša nova plošča bo nekaj povsem drugačnega« se kasneje prevečkrat prepričamo, da gre zgolj za napihovanje oz. umetno vzbujanje pozornosti. Brooklynski kolektiv, tja preseljen iz ruralnega okolja Marylanda, ponuja drugačno opcijo. Navkljub kritiško priznanemu čudaštvu in sprevrnjeni inovativnosti, sami Animal Collective trdijo, da je to posledica »naravnega« izraza. Igrajo pač le tisto, kar čutijo in znajo..
|
|
|
|
Glas oziroma petje je še vedno tisto, po katerem najprej in najlaže ločimo posamezne izvajalce. In Antony ima glas, ki ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim. A samo razpoznavnost bi bilo premalo, da bi mu relativno neznanemu, posvetili dve strani v reviji. Ne, v njegovem glasu je precej več..
|
|
|
|
V mestecu Falkirk na Škotskem, kjer je več deževnih kot sončnih dni in se poglavitno javno življenje dogaja v lokalnih pubih, mladina nima veliko razlogov za optimizem. Vsaj tisti del ne, ki želi okusiti vse razsežnosti odraščanja iz pubertete v zrelo obdobje. Aidan Moffat in Malcolm Middleton sta izkušnje zajemala z veliko žlico, a okusila le bridkosti. Te sedaj prelivata v glasbo pod imenom skupine Arab Strap.
|
|
|
|
Ne le Arcade Fire, še nekaj drugih sodobnih izvajalcev je skoraj istočasno, v prvih mesecih letošnjega leta objavilo svoje težkopričakovane plošče. Svoj drugi album, za katerega v splošnem velja, da je težaven, odločilen, ta, ki že kaže, ali lahko na dotičnega izvajalca računamo tudi v bližnji in daljni prihodnosti..
|
|
|
|
Leto 2005 si bomo med drugim zapomnili tudi po vrnitvi številnih rokovskih junakinj na glasbeno sceno. Če sem se spomladi razveselila samostojnega glasbenega prvenca Ane da Silva (ex Raincoats), me je pozno poleti presenetil nov glasbeni izdelek Ari Up, gonilne sile nekdaj odličnega ženskega benda The Slits.
|
|
|
|
Če je rock tudi manifestacija estetike romanticizma, estetike kot gibanja, ki poveličuje umetnikovo originalnost, emocijo in spontanost in invencijo , potem so tako Baby Can Dance in Psycho-Path v vrhu rockovske ustvarjanosti ta trenutek v Sloveniji. In če je rock opredeljen kot glasbena poetika, kot osebna drža, potem so besedila (njihova sporočilnost in vsebina) pomembna prvina. Toda šele s stičiščem, prekrivanjem govorice besed z govorico zvokov prihaja do tiste interakcije, ki daje presežek.
|
|
|
|
Čeprav nasprotnih izhodišč, so se pota Grahama Suttona in Leeja Harrisa postopoma zbliževala in na koncu zbližala v prenovljeni zasedbi Bark Psychosis. Objava albuma Codename: DustSucker bo kar prava priložnost, da se pobliže spoznamo s karierama obeh.
|
|
|
|
V poplavi kultnih ali legendarnih imen se izgublja izvirni pomen teh oznak. Pod malce strožjimi kriteriji bi odpadlo večina nosilcev teh nazivov, zagotovo pa jih je med njimi le malo takih, ki bi le s tremi rednimi albumi avtorskega gradiva vedno znova vzbujali pozornost mlajših generacij, kot to že trideset let uspeva Sydu Barrettu. Ne da bi se za to kakorkoli trudil. Prej nasprotno.
|
|
|
|
Pri kockah ni zanesljivih pravil, potem si je skupina Black Dice nadela kar pravšnje ime. Ko bi, po umišljenih logičnih smernicah skoraj morali prestopiti prag všečnosti oz. bi od njih pričakovali zanesljivo šestico, so se z zadnjima nosilcema zvoka obrnili drugam. Tja, kjer kocke ne pokažejo eksaktne vrednosti, ko se postavijo, navkljub vsem zakonitostim, na rob.
|
|
|
|
Človeku nadeni masko in povedal ti bo resnico«, je pred dobrimi stotimi leti izjavil Oscar Wilde. Že dobrih 35 let pa 'resnice' o popularni kulturi govori vedno na novo zamaskirani David Bowie.
|
|
|
|
Carla Bozulich je ameriška glasbenica in umetnica, nedvomno ena tistih, zaradi katere imam rokovsko godbo neskončno rada. Umetniška izraznost se skozi desetletja njenega ustvarjanja nenehno spreminja. Žanrsko raznoliki albumi so prežeti z brezkompromisno držo in popolno predanostjo glasbi. .
|
|
|
|
Jacques Brel je bil rojen v francosko govoreči flamski družini v predmestju Bruslja, 8.aprila leta 1929. Že pri šestnajstih letih je kazal umetniška nagnjenja, pristopil je k gledališki skupini La Franche Cordee, nastopal v predstavi Mali Princ in pisal svoje igre. Omembe vredno je, da je hodil v katoliško šolo in bil redno angažiran pri tabornikih. Kaj kmalu se je namreč odrekel diktatu drugih in red in disciplino zahteval le še od sebe.
|
|
|
|
Obstajajo razni načini in poti, ki ti vzbudijo zanimanje za določeno glasbo in ti jo približajo. Kakorkoli je mašinerija glasbenega posla nasilna in glasna v promociji, se zdi, da marsikatere subtilne in fine umetniške navezave potekajo povsem mimo vodenih marketinških projektov. Zgodba o Vashti Bunyan je resnično unikaten primer nepredvidljivosti življenja glasbenega izdelka, ki je svoj razcvet v popolnosti doživel šele dobrih trideset let po svojem nastanku. Zgodba se danes sliši skoraj neverjetna, in vendar…
|
|
|
|
Ko je v javnost pricurljala novica, da sta po 27 letih ponovno združila moči Brian Eno in David Byrne, se je v naša pričakovanja takoj projeciralo nadaljevanje njunega malodane revolucionarnega izdelka My Life In A Bush Of Ghosts. Na videz zbirka pesmi Everything That Happens Will Happen Today nima veliko skupnega s preteklim dosežkom, ali pač?
|
|
|
|
Captain Beefheart, s pravim imenom Don Van Vliet, je otrok bluesa. Vendar ga je popeljal daleč proč od korenin, v navidezno kakofonijo, med spotikajoče ritme in večdimenzionalno razraščajoče teksture. Ko se je vmešal sam, z vokalom razpona petih oktav, je hudič odnesel šalo. Čeprav svoje glasbe ni jemal preveč resno. Raje je zavzel ironično držo in nemalokrat je sam iz sebe gradil mit, kar so mediji hvaležno povzeli in napihnili njegove zgodbice na raven kultnih prigod.
|
|
|
|
Najnovejši glasbeni izdelek nepredvidljive kantavtorice, pevke, pianistke in kitaristke Chan Marshall, ki se v javnosti pojavlja pod umetniškim imenom Cat Power, se imenuje The Greatest (Matador, 2006). Prepričana sem, da bo dvanajstih novih avtorskih skladb, ki so tokrat bolj agresivno aranžirane, spevne in ritmične, pritegnilo nov val privržencev, stari ji namreč zvesto sledimo.
|
|
|
|
Marsikdo je za Nicka Cavea slišal šele pred nekaj leti, a njegova, lahko zapišemo kar trnova glasbena pot, se je začela že pred dvema desetletjema v Melbournu v Avstraliji. V tem času je izdal kopico plošč, tako s skupinama Boys Next Door in The Birthday Party ter kasneje kot samostojen avtor ob pomoči spremljevalne skupine The Bad Seeds.
|
|
|
|
V zgodnjih osemdesetih letih jima je malokdo napovedoval dolgo življensko dobo. Pa vendarle, ne le Coil, tudi vrsta njunih sopotnikov še dandanašnji vztraja in ustvarja predvsem zato, da zadovolji lastno dušo.
|
|
|
|
Če sem se česa razveselila v letošnjih aprilskih dneh, potem je bil to izid novega albuma skupine The Breeders. Na glasbeno prizorišče se vrača Kim Deal z odličnim glasbenim izdelkom Mountain Battles, s katerim samo potrjuje svoj primarni rokovski naboj in moč.
|
|
|
|
Kvartet iz San Francisca je v dobrih 15 letih prestal vse, kar lahko prestane skupina, ki ne podlega tržnim zakonitostim. Edino kar lahko pričakujemo od Deerhoof je, da ne moremo pričakovati nič običajnega. Skupina lahko počne praktično karkoli, ne prisega na žanrske delitve, objavlja single na vinilu ali se domisli nadvse izvirne promocijske poteze. Ampak, po letih nadvse burne dejavnosti ne more več skriti odlične tehniške izurjenosti.
|
|
|
|
Ani DiFranco je ameriška glasbenica, kantavtorica in kitaristka, ki sem jo spoznala po različnih bootlegih, ki krožijo med glasbenimi sladokusci. O njej v našem glasbenem tisku doslej nisem zasledila vrstice, čeprav je izredno aktivna. Letos poleti je zaključila veliko ameriško turnejo, preko njene menadžerke sem zaman skušala navezati kontakt po internetu, saj je bila Ani vseskozi zasedena.
|
|
|
|
Glasba, ki se mu je stalno vrtela v glavi, kot je enkrat sam izjavil v stanju zamaknjenosti, je v življenju Nicka Drakea odigrala osvobajajočo in zavezujočo vlogo hkrati. Le da je v svoji predanosti šel korak predaleč… Danes, 25 let po smrti, njegove plošče zvenijo prav tako prepričljivo, samosvoje in izven vsega, kot v času originalnih izdaj. So skratka nadčasne.
|
|
|
|
Leta 1964 se je na vrh britanske lestvice popularnih zavihtela pesmica As Tears Go By, prva, ki sta jo skupaj napisala Mick Jagger in Keith Richards. Skladbo je zapela takrat popolnoma neznana Marianne Faithfull. 40 let kasneje je Faithfullova še vedno dejavna, le da se je vmes zgodila kariera polna vzponov in padcev, kar se nenazadnje pozna v trpki, a odločni interpretaciji pesmi na zadnjem albumu Before The Poison..
|
|
|
|
Kaj bi mi brez The Fall? Skupine, ki se z vztrajnostjo, nebrzdano ustvarjalnostjo, doslednostjo in prezirom do zvezdniškega postavljanja že 25 let upira kalupom popularne glasbe. The Fall so to, kar so, samo zato, ker jih vodi trda roka idejnega, nespornega vodje in edinega stalnega člana zasedbe, Marka E. Smitha.
|
|
|
|
Kar se je pred dvajsetimi leti zdelo prekletstvo, so The Flaming Lips s sledenjem lastnim impulzom preobrnili v blagoslov. Niso si pustili vzeti svobode, kot so jo razumeli in čutili v različnih pojavnih oblikah rock'n'rolla, raje so kar 'na sebi' preverjali vse možnosti in si izborili posebno in dovolj stanovitno mesto v spektru popularne glasbe.
|
|
|
|
Pričujoči sestavek naj bi razsvetlil življensko delo enega najbolj kreativnih glasbenikov v sodobnem rocku. Jim Thirlwell je
najbolj poznan po svojih Foetus variacijah, poudarek tega teksta bo na njegovih post-Foetus projektih, producentskem delu in sodelovanjih.
|
|
|
|
Londonski glasbeni boemi beležijo natanko 20 let od ustanovitve, a se jih vmes ni dotaknil ne t.i. grunge, ne brit-pop, ne otoška plesna vročica. Raje se vedno znova ozirajo k izvorom, prevzemajo zgodnje oblike rock'n'rolla, funka, soula in filmsko glasbo krimi predznaka. Od tam naprej vse, kar naredijo, zveni natanko in nezgrešljivo kot Gallon Drunk.
|
|
|
|
V dolgo vrsto ponovnih združevanj se je vrinila tudi angleška banda štirih. In res, na njihovi zapuščini je izoblikovala »svoj« zvok cela generacija novodobnih skupin in po zaslugi teh se je povečalo zanimanje za »izvorne« ideje, ki so jih Gang Of Four analitično in demokratično zasnovali že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
|
|
|
|
7.februarja letos je Juliette Gréco, francoska šansonjerka in igralka, praznovala svojo osemdesetletnico. Moj zapis je neke vrste poklon tej vitalni in neustavljivo privlačni francoski umetnici, na katero sem postala pozorna že kot otrok.
|
|
|
|
Grizzly Bear so ta trenutek ena najbolj cenjenih t.i. indie zasedb. V nekaj korakih so iz zgodnjih eksperimentov v bivanjskem okolju razvili premišljen in v vseh ozirih dodelan glasbeni koncept. Imenuje se Veckatimest, naslovljen po nenaseljenem otoku na obali Massachusettsa.
|
|
|
|
Françoise Hardy je bila že na vrhuncu slave sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja prepričana, da bo prenehala s petjem pred dopolnjenim petdesetim letom starosti. Da se zarečenega kruha največ poje, pove podatek, da je leta 1944 rojena Francozinja konec decembra 2004 izdala zame enega najlepših albumov v svoji dolgoletni glasbeni karieri.
|
|
|
|
V zaodrju newyorškega kluba Limelight je Leeja za rokav pocukal Steve Shelley, bobnar pri Sonic Youth in lastnik neodvisne založbe Smells Like Records. Beseda je takoj dala besedo, v zadnjem letu pa se dogovor počasi materializira v obliki ponatisov sedmih samostojnih albumov Leeja Hazlewooda. Sedaj ljubiteljem ne bo potrebno več globoko seči v žep za nakup vinilnih plošče iz druge roke, ki jih je za povrh še tako težko najti.
|
|
|
|
Nikoli nisem razumela teoretskih razprav na temo, ali je rokovska godba take oblike, kot jo poslušam in reflektiram sama, v izumrtju, ali se v polju rokovske dinamike sploh lahko zgodi še kaj novega, drugačnega. Najnovejši izdelek ameriške songwriterke Kristin Hersh Learn To Sing Like a Star je tipičen primer odličnega rokovskega albuma, ki v vseh pogledih potrjuje svojo živost, pristnost in nenazadnje profesionalnost.
|
|
|
|
Janis Ian, folk glasbenici in songwriterki, je v več kot tridesetletnem delovanju uspelo ohranili popolno umetniško svobodo, prepoznaven umetniški izraz, močno poudarjen z eteričnim, toplo obarvanim, nežnim glasom. Cena za to so bili številni vzponi in padci v njeni karieri. Toda, vse kar šteje je vendarle unikaten zapis na polju popularne glasbe, ki nikakor ni zanemarljiv, in je kot ponavadi v takih primerih precej odmaknjen na obrobje.
Ob izzidu njenega novega, že osemnajstega studijskega albuma Billie's Bones, je tu kratek hommage tej zanimivi, pri nas povsem spregledani umetnici.
|
|
|
|
V zadnjih letih smo se kar navadili, da se novi rockovski izvajalci hipoma izstrelijo med velike. Predvsem jim to lepo uspeva na Otoku, ob skrbni pomoči vodilnih glasbenih tednikov in mesečnikov. Zanimivo, newyorški Interpol so za veliki izstrel potrebovali skoraj deset let. Vprašanje je le, kako daleč jih bo neslo.
|
|
|
|
Ne da bi kakorkoli želel, je glasbenik in pevec znan pod imenom Jandek, po skoraj tridesetih letih delovanja pridobil mitske razsežnosti. V tem času je objavil 45 albumov in koncertni DVD, drugi pa so mu posvetili dokumentarni DVD in dva »tribute« albuma. Veliko za glasbenika, katerega pravo ime in zasebno življenje sploh je zavito v skrivnost.
|
|
|
|
Ime Jarboe skriva v sebi star kreolsko francoski pomen »ta lepa«, podobno kot umetnica s tem imenom, ki skriva v sebi eterično in sublimno moč. Mnogi analitiki njeno glasbeno raziskovanje, predvsem s stališča uspeha in prodora v dominantno, drugačno, moško rockovsko subkulturo radi primerjajo z ostalimi glasbenicami, dasiravno boste v tipičnih rockovskih antologijah o njej našli malo zapisanega.
|
|
|
|
Kraftwerk so z lahnim korakom prestopili na videz nepremostljiv prepad med avantgardo in popularno glasbo. Ko so elektronske eksperimente omejili oziroma jih preoblikovali v pesem, so postavili temelje moderne pop glasbe. In vsak, ki se dandanašnji dotakne elektronike, je pod vplivom teh nemških pionirjev.
|
|
|
|
Če skupina izhaja iz središča country glasbe, se vplivu te skoraj ne more izogniti. Lambchop pa so, namesto da bi se prilagodili žanru, v mnogočem drugačni, celo prevratniški, kmalu se jih je oprijela oznaka The most fucked-up country band in Nashville. Sami trdijo le, da ustvarjajo novi nashvilski zvok.
|
|
|
|
Ime Mark Lanegan se med glasbenimi sladokusci izgovarja s spoštovanjem. Predvsem zaradi njegovega globokega, barvitega, vase potegnjenega glasu, ki ga je moč prepoznati med tisoči drugih. Težava je le, da Mark zadnja leta raje le sodeluje, kot da bi sestavil trdno zasedbo in se postavil na prvo frontno črto. In tako ostaja znotraj ljubiteljskih krogov.
|
|
|
|
V mnogočem se zdi delovanje Jamesa Murphyja kontroverzno. Z dvoumnimi, ironičnimi besedili, v katerih se je prepoznal marsikateri od njegovih glasbenih kolegov, in s preskokom iz kitarskega rocka v plesne vode si je pridobil nekaj sovražnikov, a na drugi strani je vse več tistih, ki glasbo njegovega projekta LCD Soundsystem razumejo kot akt odprtosti in uživajo v odlični avtorski transformaciji in zlitju preteklih žanrov, predvsem tistih, ki so prestali test časa.
|
|
|
|
Ena mojih ljubših glasbenih poslastic letošnjega leta je nedvomno novi album ameriške umetnice Little Annie, Songs From the Coal Mine Canary (Durtro/Jnana). Med drugim tudi zato, ker je njena glasba svobodna, žanrsko neobremenjena, zato ker nudi in daje vse tisto, kar od avtorske glasbe danes pričakujem; izvorni punkovski naboj, ki se je skozi leta oplajal z vsemogočimi glasbeni žanri, pregnetenimi in obdelanimi na avtentičen in samosvoj način.
|
|
|
|
Ko se je dodobra izčrpalo obdobje postpunka, tako v obravnavi tega kot v smislu oživljanja izvirnih protagonistov in nenazadnje prenosa pristopov na mlade sile, že se kažejo obrisi oživljanja t.i. shoegazinga. Ta se je na Otoku pojavil praktično takoj po zatonu postpunka, leta 1984, spet trajal le nekaj vznemirljivih let in glej zlomka, v letu 2007 sledi nov vzlet. Med doslednejšimi skupinami je najti londonske Loop.
|
|
|
|
Zaradi brezkompromisne drže in nestanovitosti Lydia Lunch ni nikoli doživela širšega odziva, čeprav je v svoji skoraj dvajsetletni karieri sodelovala z mnogimi eminentnimi imeni 'alternativne' scene.
|
|
|
|
Redki izstopijo ob pravem času. Ko sami začutijo, da nam nimajo več povedati kaj zares vrednega. Howard Devoto je v nekaj letih prešel mnoge faze 'razvoja' in ko je obvisel v ustvarjalnem vakumu, je razpustil skupino Magazine. Zato pa je njihova glasba prestala test časa in založba Virgin se jih je skoraj po dvajsetih letih spomnila z objavo tako trojne retrospektivne zbirke kot s kompilacijo tipa 'best of'.
|
|
|
|
»Imenujte nas art rock punk skupina«, običajno odvrne kitarist Stuart Braithwaite, ko ga novinarji v nemoči lastnega poimenovanja pobarajo po opisu njegove zasedbe Mogwai. Art zaradi želje po preseganju siceršnje minljivosti večine, predvsem današnje, popularne glasbe, rock zaradi načina dela in širšega kulturološkega pomena, ter punk zaradi drže.
|
|
|
|
Čeprav so bili The Monks v svojem izvirnem času delovanja praktično neopaženi, so s posebno glasbeno držo in z manifestom v roki posredno in neposredno vplivali na prave ljudi. Tiste, ki so povzeli njihove ideje in jih vsak zase transformirali v svoje okolje. Brez The Monks tudi The Residents, Faust, Throbbing Gristle in naši Laibach ne bi bili to, kar so.
|
|
|
|
Ko se je pred desetimi leti povečalo zanimanje za nemško dogajanje s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, so se na police prodajaln plošč počasi vrnili (skoraj) vsi ključni albumi tistega časa. Pred kratkim smo dočakali še ponatis prvih treh albumov dua Neu!, ki so v mnogočem spremenili podobo sodobne 'pop' glasbe.
|
|
|
|
Nepisano pravilo v Joy Division je bilo, da če kdo iz kakršnega koli razloga zapusti skupino, ostali spremenijo ime. Ko na tisti otožni ponedeljek najdejo Iana Curtisa mrtvega na njegovem domu v Manchestru, ostali nadaljujejo pod imenom New Order. Po osmih letih premora se vračajo z novim albumom, pripravljeni, da zavzamejo pozicije, ki jim pripadajo.
|
|
|
|
Odsotnega pogleda, z obvezno cigareto med prsti in zadržano himnično vznesenostjo svojih rekviemov, se je pevka Nico vpisala med nesmrtne ikone druge strani popularne glasbe.
|
|
|
|
Nastanek nemškega tria Notwist sega v najburnejša leta t.i. grungea, le da so ga v svoji mladostni nabritosti še potencirali, še bolj navili kitare, pohitrili ritem, napeli glasilke. Že čez nekaj let so to bili povsem drugačni Notwist, in danes so konglomerat marsičesa, kar naj »teoretično« ne bi mogli uspešno spojiti…
|
|
|
|
Če takorekoč istočasno na različnih koncih inovativni glasbeniki v zrelih letih omenjajo iste vplive, gre verjetno za več kot naključje. Gre prej za skladen razvoj idej, ki jih nekateri najdejo v bogati zgodovini popularne in še raje manj popularne glasbe. Je že tako, da so tisti, najvplivnejši, ostali za široke množice anonimni, iz kakršnih koli razlogov že; morda so preprosto prehiteli čas, morda njihovi promotorji še niso znali vtržiti njihovega potenciala, skratka, Van Dyke Parks kot kaže šele po tridesetih in več letih doživlja zasluženo hvalo.
|
|
|
|
Vsaka plošča Polly Jean Harvey odraža trenutno stanje njene duše. Tega se ne sramuje, pa naj si gre še za tako občutljive teme. Niti jih ne olepšuje, niti ne izpostavlja kot posebnost. To je preprosto ona, vse prevečkrat na rob odrinjeno bitje, ki išče uteho v umišljenem svetu. A glasba je močna, neustrašna, kar pretresljiva izpoved neprilagojenega dekleta. Še toliko bolj, ker kar ne gre skupaj z njeno krhko zunanjo podobo.
|
|
|
|
Tega se praktično nihče ni nadejal. Vračanje in recikliranje rockovske preteklosti je resda uveljavljena praksa zadnjih 20 in več let, ampak nekatera dejstva in izjave so preprečevala že samo misel, da bi se lahko vrnila še ena od izvirnih angleških t. i. postpunk skupin s konca sedemdesetih. Zgodilo se je natanko to; po večkrat oživljenih Wire in Gang Of Four, po The Raincoats in The Slits, po Public Image Ltd, se na koncertne odre in v snemalni studio vračajo še bristolski The Pop Group.
|
|
|
|
Če je rock tudi manifestacija estetike romanticizma, estetike kot gibanja, ki poveličuje umetnikovo originalnost, emocijo in spontanost in invencijo , potem so tako Baby Can Dance in Psycho-Path v vrhu rockovske ustvarjanosti ta trenutek v Sloveniji. In če je rock opredeljen kot glasbena poetika, kot osebna drža, potem so besedila (njihova sporočilnost in vsebina) pomembna prvina. Toda šele s stičiščem, prekrivanjem govorice besed z govorico zvokov prihaja do tiste interakcije, ki daje presežek.
|
|
|
|
Bilo jim je preprosto vsega dovolj. Ne glede na še vedno vzpenjajočo popularnost in nezmanjšano ustvarjalno silo. Dovolj koncertov, dovolj snemanj, dovolj potovanj… Tik pred koncem leta 1999 so Pavement, brez velikih besed, oznanili svoj razpad.
|
|
|
|
Malo je ustvarjalcev iz šestdesetih let, ki bi na rockovskem obrobju zdržali trideset in več let ter obenem ohranili začetni impulz in integriteto. Vedno znova poskušali nekaj novega, samosvojega, posebnega ... Morda Don Van Vliet, če bi … Med temi posebneži ostaja dejaven Mayo Thompson, mož, ki je večino plošč objavil pod imenom Red Krayola.
|
|
|
|
Malo je ustvarjalcev v rocku, ki bi doživeli toliko izmenjajočih poniževanj in poveličevanj, kot Lou Reed. Večinoma kot posledica napačnih interpretacij njegovega dela in nepravičnih pričakovanj - Lou se pač nikoli ni podredil vlogi, ki bi mu jo dodelili drugi. Kvečjemu obratno. Ko se je zdelo, da ga je določen del rockovskega občinstva vzel za svojega, jim je z nepričakovano potezo obrnil hrbet. In 'preživel' vse.
|
|
|
|
Začelo se je povsem nedolžno; s preigravanjem priredb in nastopanjem povsod, kjer jih je kdo želel poslušati. In R.E.M. so počasi, od plošče do plošče in od koncerta do koncerta, postajali rockovske zvezde svetovnega formata. Ves ta čas, pa naj bi se plošče prodajale v milijonskih nakladah, so uspeli ohraniti začetni zanos, skupno ljubezen do glasbe in raziskovalnega duha.
|
|
|
|
Če že ne najbolj znan, pa zagotovo eden najplivnejših angleških oblikovalcev, Peter Saville, je bil ob pravem času na pravem mestu. Pojav punk rocka Angliji je odprl možnosti, liberaliziral dejavnosti povezane s popularno kulturo. Prva polovica sedemdesetih je bila v znamenju rockovskih mastodontov, odmaknjenih mladini, ki je skozi popularno glasbo iskala svojo identiteto. To je težko našla v vzvišenih progresivnih in simfo-rockovskih zvezdnikih, ki so se v vseh pojavnih oblikah oddaljili od dogajanja na 'ulici'.
|
|
|
|
Patti Smith v ospredje postavlja navdih. Ne glede na čas in razmere. Razpeta med ruralnim okoljem New Jerseya, kjer je odraščala, in bliščem velemesta, kamor se je zatekla kot umetnica, razpeta med strogo versko vzgojo svoje matere in brezbožnim očetom, razpeta med šolskim redom in boemskim življenjem svojim literarnih junakov, si je dovolila ustvariti svoj svet, ki se le po robovih dotika realnih situacij.
|
|
|
|
Ko je Patti Smith , ameriška pesnica, glasbenica in pevka, julija 2001 prvič nastopila v prelepem ambientu ljubljanskih Križank, je Igor Vidmar ta dogodek označil kot kulturni praznik v Sloveniji, podoben tistemu, ko je k nam zašel Lou Reed, na primer. Sama bi k temu dodala le še eno besedico: KONČNO. O tem, da je vse skupaj (pre)pozno in kaj ta, takrat tridesetletni zamik od začetka njene umetniške poti pove o naši provicialnosti in kulturnem zaostanku mogoče kdaj drugič nekoliko širše.
|
|
|
|
Dekleta iz skupine Sleater-Kinney so desetletje glasbenega delovanja na rokovski sceni leta 2005 proslavile z odličnim albumom The Woods. Album je za rokovski trio iz Portlanda prelomen iz več vidikov; po dolgoletnem vztrajanju pri neodvisni založbi Kill Rock Stars so se vendarle odločile, da svoj sedmi album posnamejo pri večji, proslavljeni založbi Sub Pop.
|
|
|
|
Sonic Youth so bili povsod zraven. Ko so pred dvajsetimi leti vsak zase zabredli v vrtinčasti tok glasbenega dogajanja velemesta, jih je le-to posrkalo in zaznamovalo njihovo držo za vse čase. V eno so zlili mnoge aspekte ameriške kulture, jih opremili z ironičnimi komentarji s socialnimi in seksualnimi poudarki. Za rep so še ujeli punkovski utrip sredine sedemdesetih let, se na glavo vrgli v vode No Wavea, izplavali v samozaložniški estetiki hard-cora in pospremili grunge na poti brez povratka. Korpoorativna poroka je minila brez posledic, tudi vzporedne zakonske dolžnosti so odlično prenesli in ob koncu pubertete brezskrbno vozijo po večih tirnicah.
|
|
|
|
Predstavlja točno to, kar v svojem publicističnem delu zasledujem že vsa ta leta. Lik rockovske avtorice, junakinje, ki je popolnoma enakovredno vključen v sistem rockovske skupine. Ki ne sili v ospredje, ki ne igra na šablono stereotipne ženstvenosti, ki se ne pretvarja, ampak deluje skladno z bendom. Kajti ona je bila del tega, bila je rockovska umetnica, pesnica, klaviaturistka, arhitektka in oblikovalka. Margita Stefanović.
|
|
|
|
Običajno popularno-glasbeni izvajalci z leti izgubijo začetni zagon. Premor med izdajami plošč se poveča, glasbeno inovativnost zamenja vztrajanje pri formuli uspeha, pojavljanje je skrbno načrtovano in prilagojeno trenutni potrebi ciljnega občinstva. V tem so Stereolab ena od pozornosti vrednih izjem.
|
|
|
|
Toma Verlainea in Richarda Hella je družilo zanimanje za beatniško literaturo in rock'n'roll – Arthur Rimbaud, William Burroughs, Velvet Underground, Stooges, New York Dolls in pripadajoči življenski slog. Še bolj 'enotna' sta bila v pesništvu, skupaj sta objavila pesniško zbirko Wanna Go Out? pod izmišljenim imenom Theresa Stern. Šla sta tako daleč, da sta zraven pritaknila celo 'njeno' sliko, ki je bila v bistvu sestavljenka njunih obrazov z dodano lasuljo…
|
|
|
|
Konec leta 2007 je prinesel dolgo pričakovani glasbeni prvenec Siouxsie Sioux. Mantaray je žanrsko pester in konceptualen studijski izdelek pevke Siouxsie, dolga tri desetletja osrednje osebnosti benda Siouxsie & the Banshees, pa kasnejše glasbene postavitve, skupine The Creatures, skupnim stranskim projektom, ki ga je zasnovala skupaj z možem, glasbenikom, bobnarjem Budgiejem..
|
|
|
|
Po razpadu The Velvet Underground je v New Yorku naenkrat zavladala praznina. Vsaj v delu glasbenega dogajanja, ki je poslanstvo naslovila na ameriški sen. Kot da ne bi vojna v Vietnamu in ideološki boj z rusko “nevarnostjo” pustila nobenih posledic. Vendarle se je globoko v podzemlju rodila subverzivna dvojka, ki je zaradi narave svojega početja šele sedem suhih let kasneje doživela uresničenje na albumu, ki je poln psihotičnih krvavih dram. Leta 1977 je izšel prvi album dua Suicide.
|
|
|
|
O kanadski skupini Sunset Rubdown bi slej kot prej brali tudi brez napovedi njihovega koncerta na Metelkovi. Morda bi o njih brali tudi brez objave aktualnega albuma Dragonslayer. In nenazadnje, tudi če skupina sploh ne bi obstajali, bi brali vsaj o Spencerju Krugu, ki je lahko vse od alfe do omege še v mnogih sorodnih skupinah..
|
|
|
|
Morda je radikalni obrat v intimni svet posledica prezgodnjega javnega razosebljanja oziroma izpostavljanje videza. Ali, če se je David Sylvian v skupini Japan nadel javno podobo, se je zadnja leta umaknil v osamo in v sebi našel navdih za globoko osebno izpoved..
|
|
|
|
Tindersticks so soundtrack za film noir, glasba nespečnih in blodnih po nočnem velemestu, glasba zavrnjenih zaljubljencev, boemov in drugih izgubljenih duš. Izza podobe uglajenih gospodov srednjih let pa tiči nemirni duh, ki govori o srhljivi blaznosti, o norostih, ki so del nas vseh, in skozi naturalistične prispodobe razgalja vso bedo naše telesne odvisnosti. Stuart nam svojih sporočil ne prinaša na pladnju. Njegova besedila niso zaključene zgodbe z jasnimi sporočili, so le fragmenti, ki sestavljajo skupek vtisov.
|
|
|
|
Ko izvajalec, ki se kali v neodvisnem okolju dobi priložnost za podpis pogodbe z veliko založbo, je običajno na veliki preizkušnji. V kolikšni meri bo to vplivalo na njegov avtonomni razvoj, koliko mu bo to v pomoč, ali bo večinoma podvržen pritisku po prilagajanju? Teksaški kvartet …And You Will Know Us By The Trail Of Dead je na tretjem albumu, prvem za veliko založbo, z večjim denarnim vložkom svoj artistični punk rock mestoma še priostril, na drugi strani razširil arzenal zvočnih rešitev in s sofisticirano obliko pesmi presegel žanrske omejitve.
|
|
|
|
Razlogov, da obudimo spomin na skupino Tuxedomoon, je več. Po dolgih letih se izvirni trio spet pojavlja na koncertnih odrih, skupaj snujejo gradivo za novo studijsko ploščo, za premostitev premora služijo ponovno izdani albumi Blainea Reiningerja, kompilacija Stevena Browna in na enem albumu zbrani glasbeni prispevki za film in gledališče. In nenazadnje, od prvega nastopa Tuxedomoon je minilo skoraj natanko 25 let.
|
|
|
|
Rufusu Wainwrightu je bilo pravzaprav usojeno, da postane glasbenik, avtor, pevec in sploh perfomer. Oče in mati sta znana folk pevca, z glasbo se ukvarja še nekaj tet in sestra Martha prav tako noče zaostajati, torej je okolje naravnost potisnilo Rufusa v glasbo. Kaj šele, ko so se »znali« družinski člani pogovarjati le preko besedil svojih pesmi. Mar je Rufus lahko stal ob strani?
|
|
|
|
Scott Walker je primer na glavo obrnjene glasbene kariere. Rodil se je kot Noel Scott Engel leta 1943 v Ohiju in že v rani mladosti z ločeno materjo prekrižaril Ameriko. Ko sta se konec petdesetih let ustalila na Zahodni obali, je Scott posnel nekaj pesmi na sledi najstniških pop idolov tistega časa. V srednji šoli je igral basovsko kitaro v nekaterih manj znanih skupinah, bolj zares pa se je začelo, ko so ga za pevca vzeli The Walker Brothers. Takrat je tudi prevzel psevdonim Scott Walker, ki ga je obdržal vse do danes.
|
|
|
|
Čeprav so Wilco izšli iz skupine Uncle Tupelo, ki je pomagala zakoličiti termin alt.country, se niso dolgo zadrževali v tem glasbenem področju. Ne le kot Wilco, tudi s stranskimi odvodi so znali vedno znova presenečati s svežimi pristopi in odličnimi pesmimi.
|
|
|
|
Dolga in zavita je bila pot do končne uresničitve najbolj dognanega in zaokroženega projekta Briana Wilsona. Od zamisli, ki so se začele rojevati v začetku leta 1966 do končne objave jeseni leta 2004, je torej preteklo dobrih 38 let. Po slišanem in videnem je velika večina tistih, ki je težko čakala, lahko le zatrdila, da se je čakanje izplačalo.
|
|
|
|
Kalifornijski Xiu Xiu so po sedmih letih trmastega vztrajanje pri lastnem glasbenem jeziku le prišli do potrditve vsaj s strani globalne neodvisne skupnosti in izbirčnejših glasbenih kritikov, če že ne morejo meriti na širši odmev na sredini.
|
|
|
|
Yo La Trengo so bili na začetku strogo kitarska skupina, zavezana predvsem izročilu garažnega rocka šestdesetih let. Mestoma jim ni manjkalo celo punkovske ostrine, a na drugi strani so se radi spuščali v predirne kitarske solaže na način Neila Younga. Počasi, od plošče do plošče, so se začeli odpirati in širiti lastna obzorja. Na eni strani jih je gnala želja po stalni nadgradnji, a po drugi strani so vedno znali ohraniti pristen glasbeni jezik. Oboje so dosegli tudi z izmenjavo vlog v skupini.
|
|
|
|
Priznam. Nikoli nisem o Yoko Ono razmišljala kot o glasbenici. Bila je, saj veste, slavna druga žena še bolj slavnega Beatla Johna Lennona, pa potem v osemdesetih letih medijsko razvpita vdova, bistroumna poslovna ženska, ki zna spretno obračati Lennonovo zapuščino. Dokler nisem prisluhnila njenemu letos izdanemu albumu Yes, I'm A Witch in zapis, ki je pred vami, je pravzaprav poklon danes 74 let stari umetnici.
|
|
|
|
Ko bom konec leta razmišljala o letošnji beri žlahtne rokovske produkcije, bo album Liars and Prayers v mojem najožjem izboru. Četrti samostojni album Thalio Zedek uvršča med najekspresivnejše predstavnice izpovednega roka tega trenutka.
|
