Nina Dragičević: Slavne neznane
Zvočne umetnice v konstrukciji družbe
(ŠKUC, 2016)

Slavne neznane je druga knjiga Nine Dragičević. V njej avtorica tematizira zvočne umetnice v konstrukciji družbe. Vsebine, ki so ji pisane dobesedno na kožo, v eruditskem zamahu zaobjame v devetih poglavjih. Kot glasbenica na svoj način razmišlja o zvoku, kot ženska/lezbijka na površje izpiše nevidno pisavo generacij umetnic, ki jo navdihujejo, kot literatka in publicistka nas preplavi s kulturno pogojno zastrtimi vsebinami, ki jo nagovarjajo, iz katerih črpa in obenem navdihuje, vznemirja. Beremo lahko izreden miks kulturološko, sociološko, filozofsko, muzikoloških vsebin, prepleten s čisto osebnimi odkruški. Vmes odstiramo neznano znane tančice zgodovine nevidne, zapostavljene žensko/lezbične pozicije v praktično vseh sferah umetniškega sveta. Nekoč in danes.
Paralele vznikajo od vsepovsod. Domišljija in eruditivno izkustvo šprica iz vsake strani posebej. Užitek je drseti po prostranih sobanah preteklih doživetij sobork, nevidnih umetnic, glasbenic, skladateljic, pisateljic, avtorici bližnjih kulturnih ambasadork. O paralelah teče beseda, o vzporednicah, o katerih Nina nenehno razmišlja. Ta razmislek tudi sama aktivno razdela tako v svojem glasbeno improvizatorskem delu, v svojih zvočnih kompozicijah, v pogojno rečeno glasbeni opremi literarnih branj, ki jih vsebinsko sama izbira in s svojim vložkom dodatno obogati. Paralele so njen svet. Vzporednice bistro niza tudi v študiji Slavne neznane. Vztraja pri tem, v kar iskreno verjame in ponovno in vedno znova opozarja na lasten izbor spregledane, neskončne množice nevidnih zapisov ženskih umetnic.
Ko je zvok neviden, ni mogoče trditi, da obstaja. Za družbo je ključnega pomena, da tako ostane. Takrat je zvok prepuščen oblastni manipulaciji, ki ga samovoljno dozira. Natanko to velja tudi za kategoriji ženska in lezbijka, zapiše v uvodu. In postavi temelje za nastanek knjige.
Študija, kjer se nizajo nešteta odprta vprašanja; mnoga že v preteklosti izpostavljena, vendar ne(u)sliš(a)na, ker niso zanimiva, niso profitabilna in kot že vemo, ne pomenijo le dekonstrukcije zgodovine in sedanjosti, temveč fundamentalno spremembo dojemanja sveta, razširitev jezika. Avtorica ne želi moralizirati, ne zanima jo morebitno spreminjanje družbe, saj si ne domišlja, da je sprememba mogoča.
S svojo kritično mislijo, refleksijo, impozantnim virom prebranega in izbranega gradiva želi le izraziti perspektivo, da pokaže na drugo, saj vemo, da nas molk ne bo obvaroval.
Študija Nine Dragičević razgrajuje zgodovinsko kulturološke arhive, črpa iz virov predhodnic, kulturno umetniških sobork, kajti ogromno veličastnega nevidnega dela le teh se vrtinči v podtalju umetnosti in kulture. Žensko/lezbične, kot piše avtorica. Tam vse brbota, dela, piše, komponira..in je le tu pa tam prisotno v tradicionalni delitvi kulturne zgodbe. Ponujenih in nanizanih je več razmislekov, kaj v resnici potrebujemo. Je to alternativna študija ekonomije želj, takšna, ki ne bi univerzirala in konvencionizirala subjektov v okviru družbenih normativov, se sprašuje avtorica in nam v odgovor ponuja razmisleke Key Gardner, pa sublimno subverzivne poteze vsestranske Pauline Oliveros in še in še. Spet drugič premleva primer ženskega tandema, ki ustvarja politično angažirano umetnost skozi oči lezbičnega feminizma. Politike preživetij, prostorov, ki so ločeni, vsemu navkljub.
Pisava Nine Dragičević se oplaja s številnimi metaforami, vrivki so bistro vneseni v miselni tok pripovedi in preskakujejo iz literarnega v družbeno ali hkratno ali oboje. Veliko je besed Virginije Wolf, njenih konceptov sintagm, ki so večne in ponarodele. Poleg vsem znane lastne sobe je tu še angel v hiši, robovi slišnega...
V tretjem poglavju z naslovom Plitvo grlo in veličastna kompozija beremo pasuse, ki so izrazito osebno obarvani. Krhke in preproste podobe eksistencialnih občutij, od spomina petletne deklice, violinistke do klepeta v lezbičnih barih. Nina je glasbenica. Violinistka. Upornica. Nekonformistično ruši vidno in slišno okoli sebe. Vzpostavlja stik z drugim (ne)vidnim in (ne)slišnim. Piše svojo zgodbo in kompozicijo. Izklop. Ali kot se ji zapiše, umor posameznice se zgodi mnogo pred objavo osmrtnice.
Razpreda o zvoku, vendar jo ta v bistvu ne zanima. Zanima jo kontekst. Toda kako nastane kontekst? In že smo na tematskem področju, ki Nino Dragičević predstavi v popolnosti kot inovativno in dragoceno raziskovalko. Način pisanja in živost primerjav je bravurozno radovedna. Nina kot da se napaja v vrelcu inovativnih predhodnic in željno niza vzorčne primere zvočnih instalacij, še posebej tistih, umeščenih v prostoru in v interakciji z občinstvom. Briljantna je v miselnih razgradnjah o zvoku, hrupu, glasu, glasbi, niza epohalne primere iz sveta glasbe in hrupa. Vsekakor je to poglavje, ki bi samo po sebi bilo dovolj za samostojno študijo, knjigo ali v domačem prostoru vsaj za kakšno okroglo mizo. Kritično jezno ponovno opozarja, da se mora klasična kritiška govorica ustaviti. In poziva: k popolni opustitvi izrazov glasba in hrup, nato pa še k popolni distanci do opisovanja zvokov in njihovih kombinacij kakorkoli dihotomno ali pa sploh. Ja, sploh.
Podobno kritično radikalno sesuva posamezne mite in podobe iz popularne kulture. Nenehno je na preži, najraje tam, kjer se nekritično zgrinjajo množice, bodisi na koncertu Patti Smith, ali ko posluša Janis Joplin... Nič te ne more zaščititi pred „lastno mislijo“, niti nobena pop kulturna mitologija.
V osebnem popisovanju, beleženju memoarskih odbleskov, leži največja moč Ninine pisave. Prvi violinski nastop, lahna ležernost in neobremenjenost z občinstvom, razredne pozicije v družbi, družini, kulturi. (Mimogrede, tudi naslovnica knjige je iz avtoričinega foto arhiva...). Prijetni spomini se vsemu navkljub mešajo s specifičnim nelagodjem. In to nelagodje je samo podlaga novih nanosov nesorazmerij in nesporazumov v družbi, ki jih v svoji knjigi razkriva avtorica.
Običajno razvijanje misli se pri Ninini pisavi spretno levi, iz eseja v komentar, pa kritiko, od svežega diskurzivnega govora do brbotajoče sinhrone mreže spregledanih kulturnih uvidov, zapisov, zvokov. Inovativno sveža študija zvočnih umetnic 21.stoletja. Slavne neznane. Da o konstrukciji družbe ne govorim.
(Rock Obrobje, junij 2017)

Varja Velikonja