NINE INCH NAILS
Downward Spiral
(Island, 1995)
PIGFACE
Notes From Thee Underground
(Devotion, 1995)
Stvari so včasih tako preproste. Ozreš se rahlo nazaj, povzameš kar ti ustreza in prilagodiš novim tržnim potrebam. Samo po sebi nič hudega, pač komercialna poteza kot že mnogo drugih. A če je prilagajanje tako ceneno, prozorno in zaradi vsebine celo nevarno, ne moremo mimo samo s preprostim zamahom roke. Vprašamo se, ali pretekla dela Jima Thirlwella, Raymonda Wattsa, Skinny Puppy ali Front 242 res zaslužijo takšno maličenje? Trent Reznor je namreč na tretji ploščo pod imenom NIN prešel vse meje dobrega okusa. Omenjenim je ukradel glasbene ideje in jih pazljivo porazdelil na nekaj več kot uro trajajočo ploščo Downward Spiral. K polnemu "uspehu" so pripomogla besedila. Ta ne da se krožno spuščajo navzdol. ampak so ves čas na dnu kakršnegakoli vrednotenja. Cenene fraze si sledijo ena za drugo, beseda "fuck" se uporablja v vseh mogočih kontekstih in že zaradi široke uporabe izgublja subverzivni naboj. Verzi kot "maybe I'll put a hole in your head, you know, just for the fuck of it" ali "I want to fuck you like an animal" niso šokantni, ampak le primer prilizovanja mladim izgubljenim dušam. Če k temu dodamo še prepotentno odločitev, da se album posname v hiši, kjer je pred 25-imi leti klan Charlesa Mansona ubil Sharon Tate, je jasno, da gre Reznorju le za to, da bi negativne vibracije posejal čim širše med častilce zla. To poznamo, sam pa verjetno omedli, ko mu zdravnik jemlje kri iz prsta.Skratka, nizko, neprepričljivo in zaradi povečane popularnosti nevarno, v strogo negativnem smislu.
Vse drugače je s Pigface. Tudi njih bi lahko postavili v polje t.i. industrijskega rocka (termin je diskutabilen, ni veliko skupin, ki bi se deklarirale kot take, novinarji pa jih veselo trpajo v ta predal, ker drugam pač ne gre), a način dela in končni rezultat vzbuja upanje, da tu še ni vse povedano in storjeno. Martin Atkins, nekdaj bobnar pri PIL in Killing Joke se je naveličan Angležev odpravil v Chicago in si tam našel novih sodelavcev. Najprej sta to bila Al Jourgensen in Chris Connelly, z leti pa se je krog gostujočih le še širil. Na Notes From Thee Underground se je okroglo 30 glasbenikov vključilo v nekaj, kar bi težko označili z znanimi termini. Morda je to preprosto maličenje tistega, s čimer nas v zadnjih letih veliki mediji najbolj zasipajo in Pigface to prosto prevzemajo in preoblikujejo.
Hip-hop ritmi se zmaličeni mešajo z vpadi hrupa in lucidnimi komentarji. Pisna prispevka Martina Atkinsa in Genesisa P. Orridgea sta objavljena tudi na ovitku plošče - Atkins neusmiljeno razbija uveljavljene norme in vrednostne lestvice (na način Fuck all categorization...), povratnik na sceno Genesis P. Orridge (PTV, Throbing Gristle) pa je spisal odo svobodi Your Own You Own. Tu je še Leslie Rankine, ki je šla s svojimi Silverfish lani na skupno turnejo s Pigace po Združenih Državah, se navdušila nad načinom dela Martina Atkinsa in ostala v Chicagu, ostali pa so se užaloščeni vrnili v London. Leslie je prispevala dve pesmi, obe kar boljši na albumu in izkazala povsem solidne vokalne sposobnosti. Japonska dekleta Shonen Knife so postale članice Pigface samo zato, ker so zakričale "Fuck It Up Pigface", presenetljivo se pojavlja Michael Gira, delo z novimi ljudmi daje upanje, da se bo kaj premaknilo tudi v njegovih Swans, omenimo še Jella Biafro, Algisa Kyzisa, Flea iz RHCP, Jima Marcusa iz Die Warzau itd. Notes From Thee Underground tako ponuja vsak trenutek spreminjajočo zvočno podobo, ki se posebej proti koncu plošče le še radikalizira. Pigface nas sproti privajajo na nove izkušnje, da bi nas obnemogle ob koncu vrgli pod "Steamroller" z opominom "Your Music Is Garbage". Skratka, nizkotno, razburljivo in nevarno, v strogo pozitivnem smislu!
(Rock Vibe)
Janez Golič
