Portret: MOGWAI

Mogwai »Imenujte nas art rock punk skupina«, običajno odvrne kitarist Stuart Braithwaite, ko ga novinarji v nemoči lastnega poimenovanja pobarajo po opisu njegove zasedbe Mogwai. Art zaradi želje po preseganju siceršnje minljivosti večine, predvsem današnje, popularne glasbe, rock zaradi načina dela in širšega kulturološkega pomena, ter punk zaradi drže.
MAJHNI IN NABRITI

Baithwaite je že v rosnih najstniških letih igral v lokalnih bendih v Glasgowu, a dlje od ogrevanja nastopov nekolikanj bolj znanih skupin ni prišel. Ko sreča basista Dominica Aitchisona in se jima pridruži bobnar Martin Bulloch, se po nekaj vajah zavedo, da iz tega raste nekaj pomembnega. Imeli pa so tudi srečo. Prav tedaj, leta 1995, se istočasno pojavi še nekaj skupin, ki s svojo posebno mentaliteto škotski neodvisni rock postavijo na svetovni zemljevid. Prav Arab Strap, s katerimi najraje prijateljujejo (beri: se družijo v pubih), Belle And Sebastian, Delgados, Magoo, ne da bi imeli glasbeno prav veliko skupnega, usmerijo pozornost tja gor, na sever britanskega otoka. Mentaliteta omenjenih ima podlago v razmerah njihovega odraščanja. Največje mesto Škotske je bilo sredi sedemdesetih let znano industrijsko središče z visoko stopnjo nezaposlenosti, posledično vse večjo splošno ekonomsko depresijo in porajajočim uličnim nasiljem. Skupaj s propadajočim zunanjim izgledom mesta in njegove okolice, se tamkajšnji prebivalci oprimejo obešenjaškega humorja kot zadnje utehe pred moralnim in ekonomskim propadom. No, še vedno ostane rock'n'roll. Glasen, preprost, učinkovit, na voljo vsakomur z idejo in željo. Mogwai so startali z jasno idejo in željo delanja glasbe, ki bi jo tudi sami radi poslušali. Naslonili so se na izvajalce, ki so prestali test časa in daleč presegli čas zgolj lestvičnega pojavljanja. Največkrat izpostavijo Joy Division, Sonic Youth, My Bloody Valentine in Slint (po slednjih delovno naslovijo skladbo Like Herod), skupine s samosvoje predelanim izrazom kitarskega rocka. Mogwai niso čakali, da jih morebiti odkrijejo A&R možje velikih založb. Sami ustanovijo založbo Rock Action in objavijo vinilni singel v nakladi 500 kosov. Kmalu jih doletijo ponudbe drugih manjših neodvisnih založbah (Che, Wurlitzer Jukebox, Love Train…) še vedno le za objavo malih črnih vinilnih plošč. Pomemben je bil pristop k založbi Chemikal Underground, ki so ji lahko 100% zaupali, končno je bila (in je še vedno) v lasti skupine Delgados, torej ljudi, ki so tudi sami glasbeniki. Navkljub ne prav velikemu denarnemu vložku in skopo odmerejnemu studijskemu času so Mogwai širokih rok sprejeli ponudbo za snemanje dolgometražnega prvenca. Album Young Team (1997) je še en dokaz, da za dober rockovski album ni nujno potreben milijonski denarni vložek ne večmesečno piljenje posnetkov. Da ne bi odirali ljubiteljev, ki so že nabavili njihove zgodnje single, na album postavijo samo nove skladbe. Domislic jim pač ne manjka. Pred sabo si niso postavili nobenih zaprek, svobodno eksperimetirajo z zvoki in obliko, se potopijo v komaj slišno obiranje strun električnih instrumentov in nepredvidljivo izbruhnejo v brezoblični električni hrup. Vokal bi le pokvaril abtraktno naravo njihove glasbe, pa vendarle še to ni pravilo! Če se že sami ogibljejo petju, ga prepustijo gostom, na primer Aidanu Mofatu iz Arab Strap, ki z ustrezno nemarnim in brezbrižnim momljanjem negira vsako rockovsko nastopaštvo, drugje komaj slišno spustijo kak telefonski pogovor, morda športni komentar, interni studijski pogovor, še najbolj zares in pomenljivo njihov albuma Come On Die Young (popularno CODY, Chemikal Underground, 1999) uvede del intervjuja z Iggyjem Popom, pravi manifest, ki drži tudi zanje. Iggy pravi: »Glasba je včasih tako močna, da uide mojemu nadzoru, in ko me zagrabi, ne čutim ne bolečine ne veselja. Veste o čem govorim? Ste se kdaj počutili tako, da niste občutili ničesar? In si tega niste niti želeli?« Mogwai - CODY Mogwai so (v nasprotju z večinskim prepričanju) nezadovoljni z albumom Young Team drugi album posneli v Ameriki ob producentski pomoči Davea Fridmanna, v njegovem studiu skoraj 100 kilometrov proč od prvega bara ali kluba. Ne le dejstvo, da so se na snemanje dobro pripravili, tudi razkošno opremljen studio z vsemi najnovejšimi digitalnimi efekti, ki so jih radovedni Mogwai uporabiti vse po vrsti, je rezultiralo v precej bolj umirjenem in zvočno raznovrstnem albumu. Še vedno je prisotna značilna dinamika, ta umetni razkorak med najtišnjimi in najglasnejšimi deli plošče, a robovi so zaobljeni, ušesom prijaznejši, ali pa so se jih taista ušesa že navadila. Kajti, dlje od popolnoma brezobličnega kitarskega trušča se pač ne da… Ali, Mogwai so iz dveh dimenzij s širokim arzenalom uporabljenih instrumetov prestopili v večdimenzionalni prostor, njihove melodije so pridobile abstraktni značaj, še toliko bolj, ker jih brišejo z za rock netipičnimi instrumenti in si jih le stežka prikličemo v spomin. Ostane le vnovično poslušanje. Med oba redna albuma se v duhu časa vrine zbirka remiksov Kicking Dead Pig (Chemikal Underground, 2000). Imena Kevin Shields, Third Eye Foundation, Hood, Arab Strap, u-ziq, so garancija, da remiksi niso le originali dopolnjeni z običajni hip-hopovsko plesnimi ritmi, temveč do nerazpoznavnosti zmaličeni posegi brez vsakega spoštovanja do izvirnika. Le taki so zadovoljili same Mogwai! Ker ne čutijo 'pravega' spoštovanja do lastne glasbe, se toliko lažje obregnejo ob samovšečnost drugih, zlaganih rockovskih zvezd. Majhni si to pač lahko privoščijo. Na podelitvi nagrad, ki jih vsako leto deli vodilni britanski glasbeni tednik NME, so bili leta 2000 povabljeni tudi Mogwai. Vsedejo se za mizo najbližje odra. Že tako so med vsemi povabljenimi najglasnejšimi, vidno razposajeni, burkaški. A ko so na oder vabljeni Blur, nagrajeni kot najboljša skupina leta, se Mogwai ne morejo več brzdati. »Blur so drek«, je slišati tako glasne komentarje, da se nihče več ne more pretvarjati, da jih ne sliši. Blurom to uspe. Hej, pa taka ignoranca. Mogwai užaljeni, da njihova nesramnost ni doživela pričakovanega odziva kasneje natisnejo majice z napisom Blur Are Shite!, Stuart pa napove, da bi ob morebitni tožbi šel tudi na sodišče in dokazal trditev. No, do tožbe ni nikoli prišlo. Skupina se konkretno angažira tudi ob sklepu mestnega sveta, da najstniki v Glasgowu po deveti večerni uri ne smejo sami na ulico, Mogwai so mnenja, da to ni način, kvečjemu pometanje problemov pod preprogo. Rezultat (resda) instrumentalni maksi singel No Education=No Future (Fuck The Curfew). Ne glede na relativno povečano popularnost - klube so že zamenjali z dvoranami, za njihovimi ploščami ni potrebno stikati v zakotnih, specializiranih ploščarnah (razen pri nas, kjer je v vsakem primeru to brezupno početje) - so pri načinu delovanja ohranili velik del samostojnosti. Še vedno objavljajo singlice s posnetki, ki jih na albumih ni (nekaj tega je najti na kompilacijskih albumih Ten Rapid in EP+6), tu leži del odgovora na pripombe, da zadnja dva albuma trajata še komaj po 40 minut, medtem ko sta prva dva epsko razpotegnjena na dobro uro. Pri Mogwai je mnogokaj obrnjeno na glavo. Kompozicije na albumih so postale krajše, konciznejše, zbite na bistvo, medtem ko si na singlih šele dajo duška! Nazadnje so skladno z izvirnim pomenom »singla« objavili le en posnetek na plošči My Father My King, dobrih 20 minut trajajočo mantro osnovano na starem židovskem napevu, ki jim je bil sicer neznan, a jim ga je zabrundal Arthur Baker. Dovolj za dobrih 20 minut trajajoč in zgolj na dveh akordih sloneč ep, v stari maniri Mogwai trikrat potopljen v območje tišine in trikrat pripeljan do vrhunca katarzičnega očiščenja že nevarno blizu death metalske surovosti. Mogwai združujejo nasprotja – so ambientalno pritlehni in hrupni, doma pomaga znižanje glasnosti na ojačevalniku, a na koncertih obiskovalci iz prvih vrst bežijo v zavetje ali si varujejo slišne organe s kosi vate. Ali naslovi plošč, zavajajoči in posmehljivi komentarji na pričakovanja večinskega rockovskega občinstva, njihov 'rock' teče pač izven predvidljivih tirnic. Mogwai - Happy Songs For Happy People Če je bil tretji album v nasprotju z naslovom Rock Action (Rock Action, 2001) v času objave njihov najbolj introvertiran izdelek, s komaj še kakšnim izbruhom hrupa oziroma so tega nadomestili s posegi popačenja na vseh konceh, so Mogwai obenem z njim opozorili na lastno istoimensko založbo, pri kateri še vedno lahko objavijo singel omejene naklade, takega, namenjenega pravim ljubiteljem. Ali povsem svež album, Happy Songs For Happy People (PIAS, 2003), ki prinaša nekaj najbolj otožnih kompozicij, kar so jih Mogwai posneli. Pojavijo se opravičene kritike, da tokrat ni napredka. A kaj, ko so na prejšnjih ploščah prešli vse skrajnosti, da jim ostane le še predelovanje istega. Morda še za spoznanje obrnjenega navznoter, k sebi. Morda je šele novi album tak, kot so si ga vedno želeli posneti, a je vedno prevladal tisti hudomušni vzgib, ki je od njih terjal odziv na obstoječe stanje. Zdi se, da je obdobje škandalov za njimi, sedaj večinoma odgovarjajo le samim sebi.
Čeprav v male, hudobne žverce nikoli ne moreš biti 100 odstotno prepričan.
(prirejeno za revijo Muska, avgust 2003)

Janez Golič
Glej še ocene albumov CODY, EP+6 in Happy Songs For Happy People.