In memoriam: Maruša Krese


Draga Maruša,
Na mah sem prebrala vaše novo knjižno delo... Čestitke, knjiga mi sproža kopico kontradiktornih občutkov, toda kot je to že običaj pri vaši pisavi... Vse prebrano te kot nepričakovani morski val preplavi kasneje. Kar nekaj iztočnic za pogovor z vami in morebitne refleksije... V.

Draga Varja, hvala. Drugače sem že pol leta v Ljubljani, ker sem zbolela. Pokličite me, moj telefon… M.

Nisem vedela, da je tako hudo. In tudi zato je tokratni zapis o Maruši kolaž najinega znanstva, skupnega čutenja in medsebojne povezanosti.

Januarja 2013 nas je zapustila Maruša Krese.

Njen poslednji roman Da me je strah? je celovito delo, nekaj kot biografija, avtobiografija, zapis časa polpretekle zgodovine, zapis obdobja generacije naših staršev, prijateljev in še mnogo, mnogo več. Dragoceno romaneskno epopejo družine Krese sem použila na dušek in se v varnem okrilju slovenskega literarnega obrobja pripravljala, da jo predstavim javnosti. Najraje kot pogovor z avtorico… vmes je posegla smrt in današnji zapis je v bistvu najin poslednji meditativni pogovor o vsem… o literaturi, glasbi, polpretekli zgodovini, vlogi žensk v njej, o ustvarjanju in večnem hrepenenju po boljšem jutri. Okvir. Znotraj tega bodo zgolj nanizani okruški najinega poznanstva. Ki ga je poganjalo neverjetno spoštovanje in tiha milina obstoja. Empatija. Sorodnost duše. Tisto nekaj, kar je vedno med vrsticami, kar visi v zraku. Tisto nekaj, kar čutiš in občutiš. Tudi, če nisi vedno poleg.

Vsega je v bistvu kriva Nela Malečkar."Super, da te je Maruša tako navdušila. Mene je tudi, zato je ta knjiga "moj najljubši otrok" iz letošnje zbirke slovenskih avtorjev, mi me drugim piše konec leta 2006, ko sem ji omenila navdušenje nad knjigo Vsi moji božiči. Knjigo, ki mi je dobesedno zlezla pod kožo. Nekakšen omnibus življenja Maruše Krese. Božič je tu le prispodoba, mit, ki gradi na družinski sreči, večni ljubezni, toplini. Knjiga pa elegantno izpodbija mit klasično prevzetega praznika, pogumno spodnaša vzorce klasične družine, ki je, čeprav daleč od tipične, še vedno ujeta v patriarhalne vzorce družinskih obnašanj, ne kritizira, samo beleži in reflektira. Vsebine, ki odpirajo in naplavljajo tiste ključne tematike, ki me kot žensko vznemirjajo. Odnosi. Med spoloma, medgeneracijski, med materjo in hčerjo, med starši in otroci. In refleksija in redefinicija. In dvom, veliko čustev in individualnih odločitev. Tudi umik. V osamo, v potovanja, v delo, pisanje, vojne… Skratka, tista značilna Marušina pisava, tisti subtilno zamešan klobčič kratkih zgodb, poln življenjskih utrinkov, besedna melodija, ki v pesniški maniri pulzira čustvovanje ženske, matere, hčerke na eni strani in tankočutno balansira vsakdanje ujetosti in tesnobe ustvarjalke, hočeš nočeš ujete v spone zakonov in družbeno sprejetih pravil. Knjiga v izbornem jeziku kljub shizofrenim opisom vsakdanjika ženske, ohranja zdravo distanco in nikoli ne zdrsne v patetiko, saj jo pogosto rešujeta tako humor kot iskrivi, duhoviti cinizem. Zdi se, da piše Maruša Krese vedno eno in isto zgodbo. Njena skrita pisava je njena moč, njena poetika te zadene direktno, bodisi so to pesmi v pesniški zbirki Postaje, ali njeni božanski zapisi že omenjenih »božičnih zgodb«, ali vseh »njenih vojn« in na koncu epohalno delo Da me je strah? In vendar je zapis vedno drugačen, vseskozi pa na (ne)zavedni liniji med čustvi in neko milino, dostojanstvom, sprijaznjenostjo. Tako spomini na otroštvo odstirajo drobne skrivnosti staršev in sosedov, skrivni obiski polnočnic so več kot topel in iskren prikaz praznovanja božičnega časa v socialističnem obdobju naše zgodovine. Sama pa ostaja zvesta sebi ne glede na ideologije, padce režima, božič v njenih očeh pa tako nekoč kot zdaj ni ne izgubil ne pridobil na pomenu.

Pogovor naju je dodatno zbližal, slišali sva se v glavnem preko elektronske pošte, saj je večna popotnica stalno naokoli. Javljala se mi je s kratkimi zapiski, vtisi, sporočilci… Veliko poetike je vedno v njenih javljanjih. In tiste njene tri pike na koncu misli… nedokončane zgodbe, nedokončane misli… nedokončano življenje… In ena njenih najlepših pesmi Napišem besedo:

Napišem besedo in postavim tri pike…
tudi za naslednjo stojijo tri pike…
vsemu, kar v življenju naredim,
sledijo tri pike…
ampak le te tri pike vedo…
le te so zanimive…

Zlobno, strahopetno jih povežem…
tri otroke imam…
naj vsak podeduje tri pike…

Berete lahko izsek iz najinega intervjuja v Književnih listih, kjer mi je iskreno prostodušno, odgovorila na vprašanje o večni razpetosti umetnice, matere, žene… Kako razbija realnosti, s katerimi se sooča, ali je sploh mogoče presekati gordijski vozel odvisnosti od lastnih otrok, se izviti iz krempljev zakonskega obroča in zadihati v miru…

Kadarkoli sem imela občutek, da sem ta gordijski vozel odvisnosti od otrok končno presekala, se je pokazalo obratno. Najhuje je, ko naenkrat plavaš v oceanu stvari, dogodkov, bolečin, ki niso odvisne od tebe. To so trenutki, ko se skušaš odločati racionalno in se vsaka odločitev razvije v katastrofo, vsaj pri meni. Včasih imam še vedno občutek, da tistega kar sem hotela v življenju narediti, še začela nisem. Ko so bili otroci majhni, skoraj nisem spala. Ponoči sem študirala, zgodaj zjutraj sem delala Tai Chi, ki se je skozi leta spremenil v kavo in cigareto. Zdaj spet poskušam spreminjati kavo in cigareto v Tai Chi, pa je težko. Ko so otroci majhni, ti veliko dajo, spomnijo te na tiste majhne lepe stvari, ki si jih sam že pozabil, potovanja z otroci ti odkrivajo stvari, ki jih sam verjetno ne bi niti opazil več. Ko so bili otroci majhni, je moja generacija živela po principu »zdaj in tukaj« in vse lahko dosežeš, kar bi rad, če le hočeš. Potem pa skozi leta vidiš, da stvar le ni tako enostavna. Če samo primerjam mojo generacijo s tisto mojih staršev, to sta bila različna svetova z jasno začrtanimi mejami. Moja mati in jaz nisva nikoli poslušali iste glasbe, razen enkrat v operi, pa ji je bilo nerodno, ker sem se jaz naglas jokala in potem ni šla nikoli več z menoj. In tako se je lahko boriti ... in živeti svoje življenje. Težko je, ko opaziš, da s svojim večnim razumevanjem in prevzemanju njihovih strahov, delaš otrokom medvedjo uslugo. Tako ni čudno, da se po svetu v literaturi pojavlja vedno več knjig, kjer generacija mojih otrok, ki je staršem zalivala marihuano, sedaj z nami dela obračun. Mimogrede:

Moja generacija

Ne dotikaj se mojih stvari.
Življenje zdaj uči.
Nič več mi ne zameri.

Globoko v duše se nikdar nismo rešili.
Kot mlade mačke so nas že utopili.
Kot mlada dekleta so nas razdevičili,
Mlade fante po mrazu vozili.
Kot papagaje v zimske vrtove zapirali.
Skupno z materinim mlekom nas s strahom hranili.
Kot dediče mladih herojev zaznamovali,
Kot razvajence prikazali.
Dišna kultura je buržuazija,
Dvom v življenje skoraj prešuštvo.
Otroci so tvoj optimizem,
Prosim, da gre do takrat vse gladko.

Ne obupajte,
Prosili ste nas ne živeti.

Zanima me pesem mojih otrok...

Maruša, večna popotnica, razpeta med tujino in njeno Ljubljano, ki jo je imela neskončno rada in vendar vedno bežala stran od nje. Ker jo je vedno dušila, še posebej, če si se v tem mestu rodil. Ljubljana je bila vedno mesto iz katerega sem morala oditi, ker sem bila lačna drugega, novega, širšega. Ampak rada sem se vračala, to prostovoljno nomadstvo se je končalo leta 1991. Takrat sem racionalno ostala v Berlinu ... no ja, moje racionalne odločitve ... Ampak Ljubljano imam prekleto rada.

Skupen je bil tudi mesec najinih rojstev, april. Ni ji bil všeč, tale april… nekoč mi je poslala tudi tole pesem.

April prinaša norijo

April prinaša norijo,
nepotrebno nesrečo,
nevihto in sneg.

April ubija ljudi,
ki radi živijo.

April ponavadi kar preskočim,
vsaj do zdaj sem šla aprila vedno na morje.
Samo tisto leto ne.
In magnolije so zacvetele prehitro
in preveliko
in tako razbesnele grozljive oblake.

Aprila sem rojena.
Nihče noče zamenjat z menoj.
Recimo za maj.

S knjigo Vsi moji božiči je Marušo Krese tudi v Sloveniji končno spoznala tudi malce širša literarna javnost. Bila je redna gostja na literarnih branjih, ki profilirajo, recimo temu, žensko pisavo, predavala na festivalu Mesto žensk v Ljubljani, in tudi zato me je zelo zanimalo, kakšen je pravzaprav njen odnos do »ženske pisave«.

To je vedno težko vprašanje, ali pa je zelo preprosto. Ne maram ženske pisave, kjer čutiš tekmovanje z moškim, in tega je precej; ženske, moške izkušnje so drugačne. Vem, da sem zato imela dolgo časa izredno rada Handkejevo Otroško zgodbo, kjer opisuje, kako živi sam s hčerjo; v knjigi so odlomki, ki jih lahko napiše samo nekdo, ki ima to izkušnjo, vse tiste male drobne situacije ambivalence in slabe vesti, ki ti lahko življenje uničijo, vseeno moški ali ženska. Velikokrat si ženske več drznejo in mislim, da ni čudno, da so bile po vsem jugoslovanskem prostoru prav ženske pisateljice najbolj glasne in odločne o nacionalizmu, o vojni. Moški pa so, razen redkih izjem, molčali in se pripravljali na nove herojske čase, Ahmatova, Cvetajeva, tudi Vsi moji Božiči so kar nekaj časa ležali po založbah in mislim, da ni slučaj, da jih je izdala urednica.

Vznemirjalo in begalo jo je veliko svari. Na takle nevsiljiv in odmaknjen način…In rešitve je vedno iskala pri sebi, odgovorno, skrajno nekonvencionalno in vedno žensko pokončno. Pravzaprav je življenje živela tako, kot je živela tudi svojo umetnost. Razpršeno na vse strani in z enormno človeško vero v boljši jutri in boljši svet. Aktivna pri pomoči v vojni v Bosni, redna popotnica v oblegano Sarajevo. Vsemu navkljub…

V romanu Da me je strah? beremo vzporedno zapise dveh žensk, ki stopata v ospredje; prvoosebnih junakinj, Marušino mamo, partizanko, njeno zgodbo, mladost, ljubezen, vojno, in življenje v povojni domovini. Razpeta med ideali, željo, svojo voljo in realnostjo življenja, politike, razvoja politike, družinskega življenja ob dveh hčerkah, moža in vsemi transformacijami, ki jih povojni razplet prinaša. In vmes, se s svojimi slikami z otroštva, svojimi spomini, refleksijami, svojimi barvami in vonjem tistega časa oglaša Maruša. Bližina in odmik. Mamina opažanja: Samo še knjige in sanje. Bosta ta dva kdaj sploh razumela življenje? Tako kot jaz.
Sama sem. Še bolj kot prej, se ji zapiše na poročni dan in razpoka že v samem začetku nekega ljubezenskega procesa. Zapis, vreden scene v najboljšem filmu Ingmarja Bergmana... In, da, Bergman tudi o njemu sva razpredali v nedogled… (Res sem sama. Šoferja. Ne vem, kako si ljudje predstavljajo, da živi moja družina. Po mestu se je pred poroko šepetalo o tem, zakaj se poroča z menoj. Tako smešno se mi je zdelo to opravljanje. V času revolucij in mistike in rokenrola se že ne poroča tako.)

Knjiga nabita z emocijami in dramskimi zasuki. Knjiga, kjer je potrebno počasi in potrpežljivo skozi stavke in misli. Nagrada sledi. Včasih se ti določen prozor dobesedno vizualno odvrti pred očmi. Včasih je potrebno drugo branje. Odmik. Tudi pri bralcu. Nenehno preizpraševanje, spretni skoki iz sedanjosti v preteklost, kaj bi, če bi… ampak takole fino, med vrsticami, neizrečeno, podobno kot se v realnem življenju tudi dogaja. Smela kritika družbene realnosti, hipokrizije, zatohlega malomeščanstva, primitivnega konformizma in pragmatizma, laži in sprenevedanj, svetohlinstva in vetrnjaštva. Zmuzljiv povojni čas, ki je zelo hitro naplavil nove povojne junake. Tako, da ne čudi da recimo ob vsej tej zmedi in razvrednotenju vrednot, se hči na očetovem grobu vpraša: Le kje bodo ti prapori končali?
Iz družbenega sledi zdrs v osebno, ki neusmiljeno dodatno črpa naše junake in junakinje. Izjemno slikovit je recimo prizor, ki še kako definirira medgeneracijski, kulturni konflikt in še kako poganja celoten diapazon razmerij med materjo in hčerjo v romanu:

Spominjam se, kako je srečna prišla pri svojih petnajstih letih iz Londona in s seboj prinesla neizmerne zaklade. Malo ploščo Beatlov in njihove plakate. Kar naprej je vrtela eno in isto ploščo in razobesila plakate po sobi. Nekega dne sem prišla v njeno sobo, začela vpiti nekaj o dekadentni buržoaziji in ji potrgala vse te njene dragocenosti s sten. Samo gledala me je in potem dolge mesece nisva niti spregovorili. Še danes mi je hudo. Res hudo. Mogoče bi bilo njeno življenje drugačno, če tega jaz takrat ne bi storila. Ne vem.

Roman je prežet z postopnim izginjanjem iluzij treh glavnih protagonistov, staršev, očeta in matere, vpete globoko v prostor in čas naše pol pretekle zgodovine, in naslednje generacije otrok, hčera le teh. Pogumno in verodostojno zapisana pripoved, ki v ospredje postavlja neizprosnost vojne, nečloveškost in razčlovečenje medčloveških odnosov, ki drzno in brez dlake na jeziku emocionalno sestavi fragmente slike svojih prednikov v nek širši družbeni okvir. Izjemno romaneskno delo, ki ga odlikuje pesniška proza Maruše Krese.

VIRI:
Maruša Krese: Postaje /Pesmi; založba Drava; Celovec 1992
Maruša Krese: Vsi moji božiči; Mladinska knjiga Ljubljana, 2006
Maruša Krese: Vse moje vojne; Mladinska knjiga Ljubljana, 2009
Maruša Krese: Da me je strah?; Literarna zbirka Goga, Novo mesto 2012
Varja Velikonja: Vsi ti drobni, prekleti spomini… (intervju Maruša Krese; Književni listi Delo 2007)

(Borec, št. 703-705)

Varja Velikonja