KRAUTROCK
Cosmic Rock and it's Legacy
Različni pisci
(Black Dog Publishing, 2009)

Zaradi prevlade angleških in ameriških izvajalcev v popularnih in manj popularnih godbah so glasbeniki iz drugih držav vedno težko prodrli na njihovo področje. Tako konkretno, v obliki objavljenih plošč in nastopov, kot nenazadnje skozi medijsko pojavljanje. Ko je prva nemška povojna generacija začela iskati lasten položaj najprej znotraj domače kulture in kasneje širše, so jo »zahodni« samovšečni novinarji zaničljivo označili za »krautrock« (zeljarski rock). Le redki so takrat prepoznali inovativni, avtentičen značaj tega dogajanja, k sreči so to bili dovolj vplivni možje (John Peel, na primer), da si posredno omogočili preboj nekaterih nemškim izvajalcev tudi na angleško tržišče in posledično naprej v razviti svet. Zares uspelo je resnici na ljubo le tistim, ki so se znali obrniti v komercialno smer (Tangerine Dream, Kraftwerk), ampak to seveda ni bilo več isto. Eksperimentalna, drzna nota krautrocka je ostala v podzemlju.
Dodobra se je morala izprazniti forma »zahodnega« rocka oziroma šele generacija devetdesetih je začela spoznavati/odkrivati izvore tistega, kar je vzpodbudilo ustvarjanje nekaterih angleških in ameriških predvsem post-rockovskih skupin (Stereolab, Tortoise…). Šele preko teh so na novo zanimanje naleteli ponovno faust, CAN, Cluster, Neu! in vrsta drugih, še precej bolj obskurnih in pozabljenih skupin. Nekaj je k temu zanimanju primaknil tudi Julian Cope, angleški glasbenik in pisec, ki je leta 1995 predvsem v lastno veselje objavil žepno knjižico Krautrocksampler. To je bil predvsem vodnik, opis najpomembnejših skupin in ocene petdesetih Copeu najljubših albumov. Recimo fan-knjiga. Odmev je bil presenetljivo dober. Ker so bili prisotni še drugi dejavniki, je pravzaprav težko oceniti samostojni vpliv te knjižice, dejstvo je, da so se istočasno ponovno aktivirale nekatere stare nemške skupine, ali smo vsaj dobili ponatise ključnih albumov s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Krautrock je naenkrat postal cenjena kategorija, vredna ne več posmeha, ampak resne, skoraj akademske obravnave.
Če ostanemo na knjižnem področju, so samostojno biografijo že prej dobili le CAN in faust. Dve knjigi o Kraftwerk se večinoma ukvarjata s fenomenom omenjenih v njihovi popularni fazi, le začetki pa so pogojno »krautrockovski«, torej ju skoraj ne moremo šteti v to kategorijo. Krautrock je šele 4.knjiga, ki se ukvarja dejansko z nemškim »kozmičnim rockom in njegovo zapuščino«, kakor je zapisano v podnaslovu. S podobnim sindromom imamo opraviti že pri Julianu Copeu, le da je aktualna knjiga nastala v času, ko medijski prostor prevzemajo bloggerji. Namreč, večji del zavzemajo predstavitve posameznih izvajalcev, ki so jih vzeli v precep različni pisci. Še več, piscem je bila dovoljena precejšna svoboda pri pristopu, kar posledično pomeni dokaj pester nabor načinov pisanja. Glede na to, da je nekaj piscev tudi glasbenikov, je poudarjen tudi ta aspekt, pogled s perspektive dejanskih ustvarjalcev in nastopajočih. Krautrock je namreč ponudil ravno to svobodo, kjer so bile meje le še nebo.
Tak fenovski-blogovski pristop bi bil skoraj premalo za tisk. Je že tako, da tiskanim publikacijam dajemo nekaj večjo težo, običajno zadaj stojijo uredniki s kolikor toliko trdno politiko oziroma z garancijo verodostojnosti. Preden se v knjigi zvrstijo biografski opisi posameznih izvajalcev, so v ospredju splošnejši eseji. Prvega je spisal David Stubbs, ugledni angleški novinar, ki ga režiserji glasbenih dokumentarcev radi vabijo pred kamero, pisal in še piše pa za celo vrsto glasbenih revij. Prispeval je daljši, poglobljen uvodnik, izpostavil je temeljne značilnosti krautrocka, poglavitne vplive in nenazadnje popisal vse tisto, kar je prišlo kasneje. Nič manj temeljit ni še en »uvodničar«, Ken Hollings, on se je osredotočil na specifične razmere, ki so šele omogočile razcvet krautrocka; hiter razvoj informacijskih in drugih tehnoloških sredstev, kar je najprej izkoristil za svoje eksperimente Karlheinz Stockhausen, ki so ga poslušali na predavanjih ali preko radijskih sprejemnikov ravno bodoči »krautrockerji«. Še en prispevek, ki pravzaprav presega okvire krautrocka, je pripravil Erik Davis. Sprašuje se, kaj v glasbi pomeni »kozmično«, nezemeljsko. Odgovor išče med starogrškimi filozofi oziroma preko njihove definicije vesolja. In kaj ima to opraviti s krautrockom? Ena pomembnejših krautrockovskih založb se je imenovala Ohr in lastnik Rolf-Ulrich Kaiser jo je sam opisal za Kosmische Music in seveda se je založba specializirala za objavljanje zgodnje glasbe skupin Tangerine Dream, Ash Ra Temple, Klausa Schulzeja, Guru, Amon Düül in drugih. Še četrti predgovor ima Michael Faber, ta naslovljen Im Gluck in je bolj prizemljen. Michael si je vzel pravico vsaj razrahljati mit, če ga že ne razbiti. Odkrito poišče glasbene vplive krautrocka, ki so vseeno prišli večinoma z Zahoda («avtohtona« nemška glasba je bila pač le šlager in Karlhainz Stockhausen). Tu so v prvi vrsti The Velvet Underground, pa Frank Zappa, MC5, gibanje Fluxus, nenazadnje so nekaj doprinesli ameriški vojaki nastanjeni v številnih bazah po takratni Zahodni Nemčiji. In podobno kot je večina naštetih le postopoma dosegla širše priznanje, tudi krautrockovske skupine v svojem času in prostoru niso bile deležne hvale in pozornosti. Zanašale so se lahko le na vplivne vizionarske posameznike s strani gramofonskih založb. In morda kontroverzno, vse knjige o krautrocku in okrog njega, so doslej napisali angleški avtorji. Krautrock v Nemčiji še vedno ni našel domovinske pravice in potrditve.
Že samo zaradi štirih »uvodnih« besedil, je knjigo Krautrock dobro imeti pri roki. So primer, kako se lahko pristopi k pisanju o določenem dogajanju, sceni. Ostalo so pač »nujni« biografski opisi, sicer razpršeni po medmrežju in že zato jih je dobro imeti zbrane skupaj, še najbolje kar poleg knjižice Juliana Copea.
(Rock Obrobje, marec 2010)

Janez Golič