Intervju: XENIA JUS

Album Čuvaji ognja so tokrat v melodijo in glas skupno zagodli še ostali PopOvni: Katja Stare na flavti in saksofonu, Uroš Usenik na solo kitari in Gregor Cvetko na kontrabasu. Deset avtorskih sklad predstavlja v besedi in glasbi realno sliko stanja, ki prevladuje v naši družbi. Razgalja. Opazuje. Popisuje. Besni. Rohni. Se preizprašuje. Tudi dvomi. In čaka. Kajti mi, vsi skupaj smo ljudje, pravi Ksenija. Čuvaji ognja. Jaz sem zraven. Vedno. In tudi zato sem se s Ksenijo želela pogovoriti o drobnih in velikih detajlih, ki poganjajo novo glasbeno delo. Minilo je namreč več kot deset let, ko sva se nekoliko obširneje zaklepetali. Vmes je zasvetil tudi čarobni Svetilnik hrepenenja, ki so ga napajale pesmi Ksenije Jus, zapise besedil pesmi pa je uspešno strnila v knjigi Svobodna radikalka. Berete lahko najin pogovor, ki je nastal vročega avgusta 2013. Nadaljevanje sledi.

Čuvaji ognja je naslov albuma, ki si ga s skupino PopOvni izdala letos v samozaložbi. Novo ime, nova glasbena zasedba, ki združuje preverjene glasbene zanesenjake, prijatelje po duši in srcu. Kako ste se našli?
Zgodba s Popovni se pravzaprav začenja globoko v letih osebne preteklosti, saj moje sodelovanje z Gregorjem Cvetkom sega v prejšnje tisočletje. Preko njega sta se mojemu razumevanju »sodobnega sveta« pridružila Katja Stare in Uroš Usenik. V letošnjih poletnih mesecih pa sem ustvarjalno polje razširila še z eno zasedbo: Xenia Ius + 2, ki jo sestavljata Blaž Grm in Boštjan Benčič. S slednjo smo se ravnokar vrnili s koncertnega gostovanja v Berlinu in upamo, da nas bodo poti v prihodnosti čim večkrat peljale nazaj, naše želje pa so hkrati usmerjene v južne kraje.

Ksenija Jus ni več Xenia, danes je potopljena v zvok in melodije skupine PopOvni. Gre namenoma za odmik v medsebojno, enakopravno sodelovanje v bendu… Kako gledaš na te stvari?
Pretirana individualnost in egoizem med ljudmi pravzaprav nikoli nista bila najbolj v modi. Divji čas »radikalnega kapitalizma« pa zaukazuje, da samo mantra poveličevanja osebnega jaza, prinaša profit. Človek in njegove potrebe so v tej ideologiji povsem odveč. Jasno, da to ni moj čas. Jasno, da to ni moj svet. Moj osebni svet je bil vedno pripravljen na nove izzive. Zaradi tega se je v dveh desetletjih potovanja med besedami in glasbo nabralo kar nekaj odličnih glasbenih in literarnih sodelovanj, ki sem jih, ko sem utegnila, beležila v obliki albumov. Vmes se je cede spremenil v zgoščenko, našel pa se je tudi odlični narečni izraz speštanka in osebni ljubkovalni: razredčenka. Glasbene zasedbe so se spreminjale in se še bodo, svet bo še naprej gorel in hkrati ugašal. Rada imam svoje delo, toda kar me zares bogati, so ljudje s katerimi delam. Nekateri ostanejo, druge življenjske poti odnesejo drugam.

Koliko demokracije je dejansko lahko v bendu, kjer, resnici na ljubo, avtorsko dominantno prevladujeta vendarle tvoj glas in sporočilo?
Če se v svetu umetnosti najdejo kompatibilne kemijske celične osnove je lahko delo, ne samo zabaven, temveč tudi poučen proces. Življenje me je naučilo, da je bolje slediti preprosti človeški kemiji, kot demokraciji za vsako ceno. Dokler kemija traja, gorijo luči. Ko izgine, je čas za pravočasno in dostojanstveno in po možnosti radostno slovo ter raziskovanje novih svetov. Demokracijo, kot jo živimo na tem planetu danes, najbolje označuje anekdota, pri kateri trije volki in ovca, sedeči pri mizi, pozno popoldne razpravljajo o vsebini večerje...Ni potrebna dodatna razlaga, za kakšno jed se bo odločila volčja družba in ovco seveda demokratično preglasila, jo pokončala in na koncu večera zaužila. V tako demokracijo ne verjamem. Jo pa na žalost živi preveč ljudi. Preveč neljubih življenjskih izkušenj mi je križalo poti, da bi naivno sledila kolektivnemu ovčjemu instinktu. Še najraje se gibljem med svetovi onstran ovčjega kraljestva, v svetu ustvarjalne svobode. Če ima človek ob tem še srečo, da ga obkroža odlična človeška ekipa, je tudi slabi dan v življenju dober. In jaz to srečo imam.

Si vsestranska umetnica, vendar se skozi vse tvoje inkarnacije najbolj razpoznavno dviga tvoja izjemna pripovedno protestna nota. Tvoj bes, gnev in razočaranje nad stanjem duha in materije preveva tudi nov album Čuvaji ognja. Navdihnil ga je dejansko čas množičnih vstajniških gibanj v Sloveniji pozimi in spomladi leta 2013; kakšen je tvoj komentar na razvoj in predvsem razplet dogodkov?
Komentarje na to temo sem spremenila v pesmi, ki bodo, upam naletele na odprta ušesa ljudi, ki ne želijo biti ekonomski sužnji 21. stoletja. Kaj prinaša prihodnost ne vem, vem pa, da se po vsem planetu prebujajo milijoni ljudi, živečih v najrazličnejših skupnostih, ki z javnimi protesti dokazujejo, kako zelo pomembno je najti skupni jezik. Le tako lahko nekaj dosežemo. Upam le, da ne bo prej zmanjkalo elektrike… Do razpleta dogodkov povezanih z vstajniškimi gibanji pri nas, bo najbrž preteklo še nekaj mesecev, morda let, preden bodo različne zgodbe dobile epilog. Preden bo naša skupnost dejansko postala »človeku prijazna«; če to sploh kdaj bo. A vredno je poskusiti. Vedno znova. In predvsem: nikoli zares obupati. Toda za dosego cilja, se moramo najprej vprašati, kako lahko sami prispevamo k ustvarjanju te »človeku prijazne« prihodnosti. Ta odločitev pa je odvisna od vsakega posameznika. Upor se namreč ne začne na ulici, tam se samo manifestirajo množične epizode. Osebne zgodbe ponižanih, lačnih in razočaranih ljudi se začnejo dosti prej. Začnejo se tam, kjer posameznik pohodi svobodo drugega človeka zato, da zadovolji lastne želje in ambicije.

Čuvaji ognja… Mi čakamo… Premilo morda… Ali pa ne… ogenj, ki zagore, požge in rodi nov dan?
Če eno tretjino življenja spimo, eno tretjino delamo, nam ne preostane drugega, kot da zadnjo čakamo. S priprtimi očmi. V čakalnici življenja. Vmes živimo. Tako preprosto gre to. Prepričana sem, da si velika večina človeštva želi boljših življenjskih pogojev, ali vsaj pravičnejših. Zato stojimo v vrstah. Čakamo. Na male in velike revolucije, evolucije, solucije. Na ogenj upora, recimo. Ni nujno, da je čakanje dolgočasno. Lahko je zabavno. Lahko je ustvarjalno.

Kam so danes poniknile množične vstaje? Kako je mogoče, da smo spet zaspali? A je mogoče, da še vedno tonemo…?
Poletje je bilo vroče. Padali so vročinski rekordi. Prve jesenske osvežitve prinašajo treznejši pogled. Možnost, da še vedno tonemo, pa je najverjetneje kar dejstvo. Ne vem, če bi lahko rekli, da so danes množične vstaje poniknile. Domnevam, da smo, v tej idilični podalpski veselici, temperamentno bolj vezani na letne čase. Bolj je mrzlo, raje se upiramo. Sicer pa, počakajmo na jesen in zimo. Vmes pa za vsak slučaj nabrusimo kose in druge ptice pevke.

Krasni novi svet? Spet? Naš svet… sploh kdaj… bil ali bo…
Eksperiment Krasnega novega sveta živi človeštvo od svojega začetka. A zaenkrat neuspešno. Le upam lahko, da generacije, ki prihajajo, ne bodo živele v takšni kaotičnosti, kot jo živimo mi. Sovražnosti, ideološke, ekonomske, socialne... legalne in ilegalne oblike nasilja, krutost in nečlovečnost, zamere v imenu kapitala. Ne, to ni moj svet. To so svetovi, ki mi jih vsiljujejo silno pohlepni posamezniki. Sem kar sem in nisem sama. Sveta, ki mi ga vsiljujejo lokalni in globalni norci ne morem spreminjati. Lahko pa nato glasno opozarjam, poslušam sebe in sledim tistim stvarem, ki me notranje bogatijo in zabavajo.

Album Čuvaji ognja je album izjemne politične angažiranosti prepleten v zvočno sliko, ki včasih varljivo vabi v liričen pristan, spet drugič skupaj s saksofonom gori v novi dan… naši, vaši, sužnji kapitala… Doklej?
Tudi osebno se čudim: doklej sužnji kapitala? Sedanjost, ki jo živimo, je na žalost natančno takšna kot je in morali se bomo krepko potruditi, če želimo, da bo kdaj boljša ali pa vsaj znosnejša. Nisem vedeževalka in ne vem, do kam seže čas sužnjev kapitala, a imam občutek, da se človeštvo ne bo več prav dolgo pripravljeno igrati te igre. Na lokalnem nivoju pa se bojim, da bi bila v tej butalski skupnosti potrebna vsaj trikratna doza klasične revolucionarnosti, če bi želeli, da končno s skupnimi močmi poženemo Franckin voz iz Cankarjevega blatnega kolovoza. S to hitrostjo in brez skupinskega pospeška, bomo v moderni svet prispeli šele v 23. stoletju.

Povodci so v naših glavah, praviš….in subverzivno razširiš polje na ujete, razčlovečene množice po Evropi, od vroče Grčije do mlačne Slovenije. Splet sirtakija in goveje muzike…, ovce… juhej… Quo vadis, Evropa?
Zanimivo, da so si podobna vprašanja postavljali skoraj ob vsaki revolucionarni spremembi v Evropi. Zdi se, da je stara gospa navajena vsega hudega. Od velikih cesarstev, imperijev, malih in velikih diktatorjev preteklosti in sedanjosti, imamo ljudje zelo malo lepega. Veliko več je debelih knjig o vojnah in smrti. Koliko nesmiselnega trpljenja. Kadarkoli se je kje pojavil kakšen psihopatski posameznik, ki je množice prepričal, da se je dobro in nujno vojskovati za pravo stvar, se je takoj zapletlo. Ko sovraštvo dobi obraze vojakov, je prepozno. Potem teče kri. In tako je vse do današnjih dni. Kako dolgo bomo še blejali in vriskali v tej lepi stari Evropi? Ne vem, vem pa, da blejanje postaja vse glasnejše in artikulirano; le pazite se, izkoriščevalci, ovce se organizirajo in povezujejo ; še malo, pa se bodo naučile pilotirati brezpilotna letala…

Intrigantno se lotevaš domačega mita lepe Vide v pesmi Lepa Vida črni dan. Mojstrski zasuk v slovenskem pripovedništvu in tisti tvoj tipični, skorajda lennonovski uvod… koliko navdiha ti dejansko nudi lahko tudi, recimo temu, slovenska ljudska pesem?
Lepa Vida je plod umetniškega sodelovanja z Zvonko Tončko Simčič, pri projektu Tiha moč sledi, februarja letos v prostorih Tobačne. Alenka Spacal je o dogodku povedala: »V državi, kjer pravice manjšin niso nikomur mar, Zvonka T Simčič na aktivistično-umetniški način v svojih delih na ogled postavlja lastnega otroka. Sama se v položaju prekerne delavke, ki se kot svobodna umetnica v vlogi matere samohranilke sooča s številnimi eksistencialnimi težavami, predstavlja v podobi Lepe Vide, ko z vso težo odgovornosti po obronku nosi svojega otroka v svet. Avtorica se s svojimi umetniškimi deli bori na edinstven način, ko kot umetnica in mati, odeta v podobo Lepe Vide, stopa z otrokom v naročju po travniku hrepenenja pravičnejšemu in boljšemu svetu naproti. » Slovenska ljudska pesem ima nekaj odličnih interpretk in interpretov, glasbenih skupin, pevskih zborov. Vsem, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ukvarjajo s slovensko ljudsko glasbo, gotovo ni dolgčas. Ljudska glasba ima bogato in plodno zgodovino in kot taka ponuja pester nabor avtorske reinterpretacije. Zame je ena od najvidnejših ustvarjalk na tem področju nedvomno Bogdana Herman.

Področje popularne godbe je prekrasen poligon, kjer lahko raziskuješ vse odtenke kulturologije, sociologije in muzikologije. In v tem polju več ko prepoznavno sled že več kot dve desetletji avtohtono puščaš za seboj… Kako si zadovoljna s prehojeno potjo in kakšni so pogledi vnaprej?
Uživam v tem, kar delam. Uživam dosti bolj, kot v preteklosti. Uživam v ustvarjanju z ljudmi, ki mi jih je življenje prijazno pripeljalo v naročje. Poskušam gledati naprej. In ustvarjati. Sledi pa...prepuščam zgodovini in človeštvu.

Kaj vse je Ksenija Jus danes več kot pred približno desetimi leti, ko sva se zadnjič obširneje pogovarjali?
Na žalost, se moj časovni program življenja ne ustavlja, zato me je danes pravzaprav za deset let manj, od najinega zadnjega obširnega pogovora. Z vsakim dnem je še krajši. Upam sicer, da bom dočakala vsaj še kakšno desetletje, nič pa ne bi imela še proti kakšnim petim… Življenje na tem planetu je, kljub večnim sistemskim preobrazbam, tako unikatno in posebno, a žal najpogosteje prekratko, da bi lahko spoznali vse, kar nam ponuja... A zato pač gre pri igrah na srečo, kar življenje nedvomno je: dobiš kar dobiš in se ne pritožuješ. Tudi če ti življenje ponudi slabe karte, z užitkom odigraš svojo partijo - pa čeprav igro poraženca in se z nasmehom pravočasno posloviš.

(Rock Obrobje, 2013)

Varja Velikonja