Po zaslugi "vrnitve vinilne plošče", ko se mnogi sedaj prilagajajo formatu, smo od The Necks namesto ene enourne skladbe dobili na albumu Travel kar štiri. Vsaka je lepo omejena na optimalnih 20 minut oziroma so vse skupaj prilagojene dvojnemu vinilnemu albumu. Obenem je avstralski trio pazil, da ne preseže skupnega trajanja CD plošče. Za stare ljubitelje, ki smo večinoma kupovali njihove cedeje.
Verjetno se bo našel kdo, ki bo trdil, da bi morale njihove napol improvizirane, napol zložene skladbe trajati po eno uro, šele v tem času naj bi uspešno razvili vse variacije na temo. Tudi te štiri skladbe bi seveda lahko trajale po eno uro, a imam že raje "okrajšane" verzije. Po ta starem bi The Necks iz tega materiala nanizali štiri albume, sedaj imamo vse lepo zbrano na enem.
Uvodna Signal je dokaj značilna; bas Lloyda Swantona stoično melje svojo kodo, bobnanje Tonyja Bucka je že v rahlem razhajanju, zato pa pianistu Chrisu Abrahamsu to predstavlja odlično podlago za stalne variacije klavirske igre. Prehiteva, zastane, dohiteva... Predvsem pa vedno najde nadaljevanje... Na daleč vse že slišano, a še paše.
Če bi ostali pri tem, bi bili sicer zadovoljni, a manjkal bi presežek, ki ga The Necks tako radi ponudijo. Brez skrbi, tudi ta pride. Že naslednji posnetek Forming jih odnese v manj raziskano področje. Sedaj klavir počasi in previdno vodi igro, basist in bobnar pa dobita nekaj več prostora za tipanje v neznano, ki ga s pridom izkoriščata. Še dlje gredo v tretjem zapisu Imprinting, igra je še bolj razpuščena, a se počasi in zanesljivo utiri v necksovski drnec. Še enkrat vrhunsko. Največji preskok se zgodi v četrtem zapisu, saj je podlaga za Bloodstream liturgična elegija na orglah. Glede na to, da jo nadgraduje prav med tisoči prepoznaven klavir, je tole bolj ali manj kar avtorstvo samega Chrisa Abrahamsa. Previden, a potreben odmik na rob zvoka The Necks.
Ampak, kako jim vsakič uspeva samoinvencija in da še na 19. albumu izžarevajo tolikšno ustvarjalno moč?

Nekako kontraverzno zveni eden od verzov v uvodni skladbi svežega albuma Bonnieja Princa Billyja: "Edina stalnica je sprememba in jaz se stalno spreminjam, ko se dim razkadi, me že ni več tam", ko se pravzaprav ni veliko spremenilo. Morda je to le pobožna umetniška drža, ideal stalnega napredka, ki je v vsakem primeru relativen in po vseh teh letih le še iluzija. Vse "potrebne" odmike je Bonnie oz. Will Oldham, kar je njegovo pravo ime, že izpeljal predvsem v navezi z drugimi glasbenicami in glasbeniki. Sedaj se s samostojnim albumom Keeping Secrets Will Destroy You vrača k folk koreninam, v večini pesmi se spremlja zgolj z akustično kitaro, poje zadržano, z melanholičnim glasom, ki ga praktično ne povzdigne… Mestoma, zgolj za dekoracijo, se mu pridružijo ženski spremljevalni vokali, drugje otožni potegi violine, na kratko celo saksofon. Navkljub minimalni zvočni podobi se Bonnie ni odrekel neprijetnim temam, ki jih v najbolj morbidnih trenutkih spelje v skoraj humorno smer. Poje o koncu sveta, neizbežni smrti, a na koncu izpove, da bo vztrajal do konca, naj se zgodi karkoli.
Fascinantno je, da po vseh albumih pod različnimi Palace imeni, pod imenom Will Oldham in nazadnje kot Bonnie Prince Billy, najde tisto kombinacijo akordov in melodije, da vedno znova zgradi prepoznaven karakter pesmi. Tega so zmožni samo največji kantavtorji, Bonnie 'Prince' Billy sodi mednje.

Medtem, ko večina z leti upočasnjuje ustvarjalni zagon, Jeff Tweedy ne pozna krize. Pred leti, ko so iz „osebnih razlogov" njegovi Wilco zastali, je na hitro posnel dva samostojna albuma, še prej sta s sinom Spencerjem objavila še enega dvojnega pod imenom Tweedy. Lanskoletni album matičnih Wilco, Cruel Country, vsebuje 21 pesmi, posneli pa so jih precej več. Deset teh je v vlogi producentke vzela v roke valežanska pevka Cate Le Bon in nedavno so izšli na albumu Cousin.
To je šele drugič, da je produkcijo albuma prevzel nekdo od zunaj. Po Jimu O'Rourku, ki je sooblikoval njihov do takrat najbolj drzen album Yankee Hotel Foxtrot. In tudi sedaj je zunanja pomoč dobrodošla. Cate Le Bon ni bistveno vplivala na same pesmi, dodala je le nekaj spremljevalnih glasov in nastavila efekte, a njena intervencija subtilno loči te posnetke od premnogih drugih iz njihovega opusa.
Verjamem, da je tudi izbor in vrsti red pesmi dokaj skrbno načrtovan. Uvodna Infinite Surprise je še najbolj „art-popovska", z vztrajnim kitarskim žvižganjem Nelsa Clinea v ozadju. Nekaj pesmi vmes je narejenih na „prvo", s preprostimi odprtimi akordi za ogrodje. Sem in tja manjka le nekaj več udarnosti, v celoti je album preveč ležeren, Wilco pa so znali biti že bolj „glasni". Vseeno je Cousin več kot obrtniško dodelan album, ravno prav odskoči, da jim ne moremo pripisati generičnosti. Boljših v „polju" kitarskega rocka preprosto ni.

Podobno velja za njunega nekdanjega kompanjona, Matta Elliotta. S projekom Third Eye Foundation je vsaj v določenih krogih pridobil kultni status, kasneje, s selitvijo iz Bristola v Francijo in ko je začel delati pod svojim pravim imenom, je pričakovanjem obrnil hrbet. Namesto hladnega, skoraj industrijskega drum'n'bassa streže s hladno, zadržano folk muziko. 20 let je tega, ko je objavil prvi album pod svojim imenom, od takrat jih je nanizal še vsaj deset, in zatorej ne čudi, da je izoblikoval svoj „zvok". To je šlo tako daleč, da je dovolj en akord na akustični kitari in nedvomno uganemo, da je ta prišel izpod njegovih prstov.
Prepoznavnost je že v redu, če ne gre predaleč in zavije v slepo ulico. Tokrat, na albumu The End Of Days je naredil razliko s pomočjo producenta Davida Chalmina, ki je prevzel še orkestracijo. Struktura pesmi, kako se razvija iz akustičnega obiranja strun in globokega jamrajočega petja proti krešendu, ostaja. Le da tokrat vrhunec ni izveden z elektronskimi sredstvi, ampak Chalmin intervenira s komornim saksofonom, ki z nasnemavanjem zapelje v kaotično igro in nazaj v eleganco, kot jo zahteva zasnova pesmi. Od kjerkoli že pobira Matt Elliott, pobira le melanholijo in zavest o nepopravljivosti sveta. Komorna nadgradnja je le še potrditev njegovih pripovedi.

Zdi se, da Animal Collective doživljajo drugo pomlad. Močno pozitivno so nas presenetili lani z albumom Time Skiffs, poln privlačnih vokalnih harmonij je in domiselnih aranžmajev. Avey Tare, Panda Bear, Geologist in Deakin so od leta 2000 do danes nanizali vrsto albumov, vmes so našli čas še za samostojne izlete, in možni presežki so se oddaljevali. Enostavno zmanjka...
Le kaj se je zgodilo, da so v sebi našli nov ustvarjalni zagon? Sliši se, da ponovno delujejo vzneseno, da jih skupna igra kar sama nese. In tako so obilo pripravljenega gradiva razdelili na album Time Skiffs (posnet je bil na daljavo med pandemijo), in manj „komunikativne", napol improvizirane skladbe so prihranili za svoj najdaljši album doslej, Isn't It Now?. Posneli so ga v borih 12 dneh, končno skupaj, v zasedbi štirih izvirnih članov.
Takoj je slišen bolj jasno definiran zvok, manj je psihadelične meglice med glasbili. Predvsem bobni in tolkala zvenijo naravno, skoraj brez efektov, pa tudi skupinsko petje je bolj razločno in v ospredju. Kar še ne pomeni, da so sedaj bliže poslušalcu. Ne, tokrat se zdi, da igrajo in pojejo predvsem zase, da so pozorni na gibe in namige drugega. In zato pesmi zlahka odplavajo po svoje, v neke vnaprej nedoločene daljave. Vrstni red je domišljen, uvodni dve pesmi še komunicirata, zatem se Animal Collective šele razpustijo, najbolj očitno v 22 minutni Defeat, ki je bila izbrana celo za singel, čeprav nekje na polovici kar izgine v zasebno sfero.
Če je bil Time Skiffs namenjen širšemu poslušalstvu, bomo z Isn't It Now? zadovoljni predvsem njihovi že priseženi ljubitelji.

Ko so se Red Red Meat leta 1997 razšli, kitarist in pevec Tim Rutili ni imel resnega namena nadaljevati glasbene kariere. Califone so bili sprva mišljeni kot njegov zasebni „projekt". Doma bi pripravil zasnove pesmi, kasneje bi se pridružili njegovi znanci in prijatelji in v studiu skončali začeto. Brez obveznosti in velikih načrtov. Morda se je ravno zato izkazalo, da so Califone ena bolj zanimivih zasedb, ki je izšla iz „alter folk" scene (Wilco, vsaj kar se tiče chicaških skupin, prednjačijo). Še vedno, tudi po 25 letih delovanja, niso zašli v sredinski kalup, še vedno se držijo zase oziroma Rutili z množico sodelujočih vedno znova ohranja svežino izraza.
Na jubilejnem desetem albumu villagers je postopek še vedno enak. V samo zasnovi so pesmi preproste, narejene ob spremljavi akustične kitare, a z intervencijo številnih gostov se stvari hitro spremenijo in zavijejo v nepredstavljive smeri. Zraven škripajo in topotajo glasbila, ki skozi studijsko manipulacijo izgubljajo karakter, še vedno pa ne posegajo v izvajanje samega avtorja. Prej ilustrirajo njegov izkrivljen pogled in „motijo" poslušalčevo percepcijo, kako naj bi zvenela „pop" glasba.

Deset let bo tega, kar je Antony spremenil ime v ANOHNI in deklarativno še spol. Takrat je tudi razpustila „skupino" The Johnsons in za glasbeno spremljavo albuma Hopelessness izbrala elektronsko generirane zvoke, kar je mestoma kar brutalno industrijsko podčrtavalo njeno neposredno izpoved. V retrospektivi se zdi, da se ANOHNI drži načela edina stalnica naj bo sprememba, in po ponovni združitvi z The Johnsons se je glasbeno fokus premaknil k soulu. To ji ustreza. Na albumu My Back Was A Bridge For You To Cross pride natančno in stalno spreminjajoče se petje najbolj do izraza ravno v žanru soul glasbe, ki že z nazivom nakazuje čim bolj iskreno izpoved, naravnost iz srca in duše. In čeprav je od prejšnjega albuma minilo sedem let, je samo snemanje potekalo izjemno hitro, večino petja je posneto v prvo. Tudi The Johnsons so sledili tej pobudi, sedaj je glasba mnogo bolj impulzivna, manj premišljena, kot je bila v prvih letih. Morda tudi kot posledica spoznanja, da se jim ni potrebno nikomur več dokazovati, da v prvi vrsti želijo zadovoljiti svojo dušo. Obenem so tudi pesmi manj izrazite, nimajo zapomljivih refrenov ali drugih sestavin, ki bi pritegnile na prvo. Ne, tokrat gre predvsem za izpoved, boleče neposredno in muziko, ki je orkestrirani folk zamenjala za trši pristop.

Pri Yo La Tengo nikoli ne vemo, kaj bomo dobili z naslednjim albumom. Iz okvira kitarskega rocka so izstopili nekje s šestim albumom Painful, prvim za založbo Matador, s katero si izkazujejo zvestobo še dandanašnji. Najbolj v širino so šli z Electr-O-Pura, pa tudi I Can Hear The Heart Is Beating As One je poln preskokov v psihedelijo podprte s hiphopovsko sinkopiranimi ritmi in podložene z elegentnimi klaviaturami. Vmes so stregli z zasanjano nočno glasbo na albumu And The Nothing Turned Inside-Out, a še vedno so se radi vračali k osnovni postavitvi kitare, basa in bobnov. Podobno zasanjani, vase zagledani so bili še na prejšnjem "rednem" albumu There's Riot Going On, potem pa prešli v fazo improvizacije, še posebej, ker so bili prisiljeni v izolacijo, ko so lahko uprizarjali špile le v lastnem vadbenem prostoru.
Iz teh improvizacij je najprej nastal inštrumentalni album We Have Amnesia Sometimes, tiste predloge, na katere jim je uspelo umestiti petje, pa sestavljajo aktualni album This Stupid World.
Po nepisanem pravilu naj bi album uvedla krajša udarnejša pesem, ne pa devetminutni trans z naključnimi vpadi in izpadi kitarskega škripanja. Stanja budnosti oziroma angažmaja in na drugi strani zapiranje v lastni svet se nadaljuje skozi celoten album. Že Ira Kaplan praktično nikoli ne povzdigne glasu, kaj šele Georgia Hubley, ki nas zlahka zaziblje v spanec. Spodaj pa vedno nekaj brbota in žubori, nek moteč element, ki svari in opominja na stanje stvari.
Po vsem, kar so Yo La Tengo že izkazali na prejšnjih 16-ih albumih, nekega silnega presežka ni bilo pričakovati. Je pa zato This Stupid World še ena močna kolekcija domiselno narejenih pesmi, po občih standardih še vedno dokaj izkrivljenih in neprilagojenih, a utrjujejo zaupanje v popolno avtorsko noto tria iz Hobokena.

Swans so že veterani. Nesporni vodja in edini stalni član Michael Gira jih je postavil noge že daljnega leta 1982. Vmes jih je sicer za 15 let postavil na stranski tir in jih ponovno obudil leta 2010. Od takrat je nenavadno aktiven in kreativen, razen prvega povratniškega albuma so vsi naslednji vsaj dvojni ali trojni, če ostajamo pri vinilnem štetju. Tudi aktualni The Beggar bi bil trojni vinil, če ne bi zvočni kolaž The Beggar (Three) zaradi dolžine skoraj 44 minut pristal le na digitalnih platformah oziroma na CD. Zaradi odstopanja od ostalih zapisov na albumu ga zlahka smatramo za bonus.
Tokrat so v ospredju predvsem njegov bariton, dokaj trpke vsebine in preprosti potegi po kitari. Ostali člani imajo manjšo vlogo, zgolj spremljajo in počasi nadgrajujeo osnovno repeticijo. Skoraj da ne gredo več v skrajnosti, v vrtinčasti hrup ali ambientalno tipanje. Vseeno je Michael uspešen pri skladanju, pesmi imajo svoj karakter, neko zapomljivo linijo, čeprav se mnogokrat spogledujejo s „starejšimi" Swans, predvsem s tistimi s prve polovice devetdesetih let ali z Angels Of Light. Zdi se celo, da je počasi zaokrožuje svoj opus (Michael Is Done), na to kaže že omenjen zvočni kolaž, ki bi lahko bil sklepni del trilogije, ki jo je začel s projektom The Body Lovers in albumom Number One Of The Three! Drugi del bi lahko bil inštrumentalni miks albuma My Father Will Guide Me up a Rope to the Sky dodan deluxe izdaji istega, in tretji prav The Beggar (Three). Nima vnaprej določene strukture, je rekonfiguracija odlomkov aktualnega albuma in prejšnjih dveh oziroma predstavlja za rezime vsega, kar so in so bili Swans. Je dronanje, so pridušeni monologi, celo industrijski marš... Proti koncu je zadnjih 10 minut rezerviranih za meditativni trip v slogu The Necks, ki se jim Michael tudi zahvaluje v priloženi knjižici. Možnosti so še vedno odprte.

Zaradi nomadske narave pevca Simona Bonneya in njegove življenjske spremljevalke Brownyn Adams se je zasedba Crime & The City Solution stalno menjala. Trenutna je menda že šesta, Bonney jo je sestavil v Berlinu, kjer z Brownyn živita zadnji dve leti oziroma po pandemični izolaciji, ki ju je ujela v domači Avstraliji. Crime & The City Solution pravzaprav še kar veljajo za avstralsko skupino. Tam so nastali že leta 1977, a začetki so bili težki. Praktično brez odziva in brez uradno izdanih posnetkov se je Bonney selil najprej v London in zatem družno z ekipo zbrano okoli Nicka Cavea še v Berlin. Sproti so se v zasedbi izmenjevali Mick Harvey, Rowland S. Howard, Alexander Hacke, Jim White in drugi. S tem se je spreminjal tudi zvok, le interpretacija Simona Bonneya je ostala v okvirih gotskega bluesa, kot ga je nekdo že poimenoval.
Daljši odmor je sledil po letu 1991, Simon in Brownyn sta se preselila v Združene Države, tam je Simon najprej posnel dva samostojna albuma, kasneje v Los Angelesu pa le sestavil „ameriško" zasedbo, a zbrano iz vseh vetrov. Trajala je le en album (American Twilight) in krajšo turnejo. Zatem je spet vse potihnilo, do pred kratkim, ko je ponovno v Berlinu sestavil povsem novo zasedbo in Crime & The City Solutuon so po desetih letih le objavili svoj šesti album The Killer.
Bolj kot kdaj prej je v ospredju petje Simona Bonneya, spremljevalni glasbeniki so umaknjeni v ozadje, kar je bistvena razlika od prejšnjega albuma, ko so se glasbeniki kar prerivala v ospredje in je to botrovalo zgoščenemu, težkemu zvoku. Sedaj glasba bolj „diha", a atmosfera negotovosti ostaja. Simon Bonney je po nomadskih potem po svetu videl in doživel marsikaj takega (tudi v Ukrajini), kar ga izpoljnuje v nejeveri v človeka. Zato ta resignira ton njegovega petja in sporočil. Ampak v tem je najboljši, v daljših, poetičnih, na Jima Morrisona spominjajočih napol pripovednih stihih. Posebno dramatičnost dodaja violina Brownyn Adams, dobrodošlo novosti pa predstavlja igra sintetizatorja, ki je prej ni bilo. Verjetno bo kdo pogrešal „hit" pesem, a tokrat je poanta drugje.

Kar se je začelo kot zgolj prostočasna dejavnost bratov Lynch, se je počasi in zanesljivo razvilo v nekaj večjega in vznemirljivega. Ian in Daragh sta najprej igrala le na zabavah in po skvotih, leta 2003 celo objavila album, kasneje v zasedbo Lynched zvabila še pevko in multiinstrumentalistko Radie Peat in Cormaca Mac Diarmado s podobnimi zadolžitvami, in zadeva je postala resnejša. Po albumu Cold Old Fire so spremenili ime v Lankum, podpisali za založbo Rough Trade in dober glas se je iz Dublina razširil v svet.
Sproti so izmojstrili vokalne harmonije in razširili glasbene rešitve. Njihov repertoar še vedno večinoma sestavljajo pesmi drugih avtorjev, predvsem starejših ljudskih godcev, a vmes že vpletajo avtorske pesmi in predvsem nadgrajujejo „ljudske" viže s sodobnimi, „lažnimi" zvočnimi učinki. „Pristnost," je eksplicitno na preizkušnji, „prava" glasbila se umikajo prostopkim dromljanja in oddaljenega bobnenja. Grožnje, ki so se prej kazale skozi pripovedi potujočih trubadurjev, sedaj na albumu False Lankum dobivajo prizvok sedanjosti. V zgodbah irski izseljencev, ki so se odpravljajo čez lužo naproti boljšemu življenju, zlahka prepoznamo asociacijo na sedanje globalno stanje. In ljudsko rajanje kaj hitro zamre ob prehajajočem viharju vrtinčastega hrupa...

Že pred pandemijo sta sile združila bobnarja dveh pomembnih angleških novovalovskih skupin. Lol Tolhurst je držal ritem v The Cure v njihovih boljših časih, do leta 1989, Budgie pa je igral vidno vlogo v Siouxsie & The Banshees in kasneje še v The Creatures. Ker bi bila dva kompleta bobnov in tolkal premalo za polno zvenečo muziko, sta v trio zvabila še producenta Jacknifea Leeja, ki je dodal vse polno klaviatur in kitar in sploh studijskih efektov. Ker nihče od njih ni pevec, so za te potrebe vpoklicali Bobbyja Gillespija (Primal Scream), Jamesa Murphyja (LCD Soundsystem) in Lonnieja Holleya. Vsi so opravili nalogo točno tako, kot se od njih pričakuje, a po drugi strani je neprepoznavne kitarske vložke prispeval The Edge (U2). Nekaj je k tej zvočni manipulaciji pripomogel prav Jacknite, saj so bili osnutki albuma Los Angeles narejeni že leta 2020, med pandemijo pa ga niso želeli izdati. Tako je vmesni čas izkoristil Jacknite za temeljito nadgradnjo posnetkov, pilil in brusil jih je do popolnosti. Ali je šel pač predaleč? Mestoma je muzika kar preveč zasičena, dobro je, da ji vsaj mestoma pusti dihati... Temelj v vsakem primeru ostaja pumpajoč ritem in tolkalsko obredje, predvsem Budgie je čez vse udaril svoj pečat.
Ne morem si kaj, da si ne bi želel slišati tistih začetnih osnutkov, tolkalskih vaj brez okraskov. Potem bi mojstrstvo obeh bobnarjev šele prišlo do izraza.

Vsake toliko se na britanskem otočju pojavijo novi rešitelji „rock'n'rolla". Večina tega je medijsko sproducirano, a se vmes najdejo tudi zasedbe, ki dejansko poskušajo najti svojo linijo, svoj zvok. In res so tako black midi, Black Country, New Road in nazadnje Squid pred nekaj leti ponudili en svež pristop, ki se ni udinjal niti brit-popu ali se spogledoval še s čim starejšim in preverjenim. Vse naštete skupine so predstavljale novo kri na razvajenem otoškem trgu, z intenzivno muziko so navduševale predvsem malce bolj razvajena ušesa. Ne samo, da so tehniško vse po vrsti nenavadno dovršene, tega ne izkoriščajo za izkazovanje veščin, ampak brzijo proti avtorski viziji stalnih sprevračanj. Še največkrat so se pojavljale primerjave s Talking Heads in King Crimson, prve v ritmičnih rešitvah, druge v kompleksnosti samih skladb.
Na žalost so se hitro pokazale razpoke. Black midi in Black Country, New Road so izgubili glavne pisce pesmi, a nadaljujejo. Squid vztrajajo v isti zasedbi, a se izgubljajo v labirintu glasbenih rešitev. Morda preveč znajo, morda preveč hočejo. Na drugem albumu O Monolith nas premetavajo levo in desno, gor in dol, pospešujejo in se ustavljajo, da se nam zvrsti v glavi. Seveda lahko uživamo v njihovih sposobnostih, a na koncu nas vse to nikamor ne pripelje. Monolitno to zagotovo ni. Razen, če je ravno to namen?

Tudi PJ Harvey je prišla do položaja, ko lahko deluje po svojih pravilih. Ni se ji potrebno stalno dokazovati; ko se nabere dovolj zamisli in oblikovanih pesmi, jih posname s svojo preverjeno ekipo. Še enkrat je minilo sedem let od prejšnjega albuma, če odštejemo nekaj filmske glasbe, ki ni pustila globjih sledi. Bolj se je posvetila poeziji, v verzih je spisala „knjigo" Orlam, o odraščanju dekleta tik pred puberteto na obrobju Dorseta v jugozahodni Angliji. Iskanje identitete v skoraj mističnem okolju je PJ Harvey nadaljevala tudi v pesmih na albumu I Inside The Old Year Dying. Ohranila je celo lokalno narečje in posebne pomene besed, kar otežuje razumevanju že tistim, ki jim je angleščina materni jezik.
S pomočjo producenta Flooda in nepogrešljivega Johna Parisha je tokrat, podobno kot ANOHNI, snemala hitro in učinkovito. Časi nabritega kitarskega rocka so že daleč za njo; tudi poje s skoraj otroškim glasom, nekako v skladu z vračanjem h odraščanju. Čeprav je glasbeno zagotovo „odrasla", tega, kar je, ne more skriti. Nenazadnje je podobno pela že na minimalističnemu abumu The Chalk izpred 15 let. In tudi tokrat ni ničesar odveč, ampak ravno prav. Nekako racionalno so okrašene njene pesmi. In spet, podobno kot pri ANOHNI, počasi zmanjkuje izrazitih pesmi, kaj šele kakšnega hita. V ospredju je izpeljava osnovne zamisli, koncepta, komercialni doseg je v drugem planu.

Ko je že kazalo, da je „projekt" zaključen v trilogijo, je nedavno založba Glitterhouse napovedala nadaljevanje. Skupina zanesenjakov, ljubiteljev zapuščine kitarista in pevca Jeffreya Leeja Pierca, je v dobrih desetih letih uspela spraviti skupaj 4. del serije The Jeffrey Lee Pierce Sessions Project. Tokratna zbirka nosi naslov The Task Has Overwhelmed Us in vsaj trdno jedro ostaja. Nick Cave, Mark Lanegan, Lydia Lunch in pobudnik serije Cypress Grove so ponovno prisotni z izvedbami znanih, manj znanih in tudi neobjavljenih pesmi, ki jih je Jeffrey spisal za The Gun Club, za dva samostojna albuma ali so osnutki ostali le na kaseti.
Ob trdnem jedru se vedno najdejo novi sledilci njegovega opusa. Med njimi se je morda nenavadno znašel celo Dave Gahan, ki poje uvodno Mother Of Earth. Odpoje jo brezhibno, natančno, občuteno, a nekje na poti se nekaj izgubi. Navkljub nekim omejitvam v glasu je Jeffrey pesmi odpel z bolečino in jezo hkrati, kar lahko prepričljivo stori le nekdo, ki je v zgolj 36 letih življenja nekaj dal skozi. Morda se je teže naloge "ustrašil" celo Nick Cave, ki je petje občutljive Yellow Eyes prepustil kar Jeffreyu, sam pa nasnel le klavir. Tudi večina ostalih se ni želela „kosati" z Jeffreyjem, ga posnemati, ampak je pogumno interpretirala pesmi tako, kot bi jih napisali sami. Lydia Lunch je celo dopisala nekaj svojih verzov...
Podobno kot na prejšnjih treh volumnih je tudi tu prisotnih nekaj izvajalcev, ki nimajo svoje „barve", zvenijo kot tisoči drugih. Tudi v tem se kaže veličina Jeffreya Leeja Piercea, težko ga je „sneti". V vsakem primeru pa se „potovanje" nadaljuje, spomin nanj se ohranja in plemeniti.

Vanishing Twin so z leti prišli do razpotja. V pomanjšani zasedbi so načrtno naredili nekaj korakov vstran, saj linija, ki so ji sledili s prejšnjimi tremi albumi, ni vodila drugam kot v že prevečkrat raziskana področja. Že Stereolab in Laika so skozi 90-a leta izrabljali retro princip v želji, da bi bili moderni, za njimi še vsaj Broadcast in nazadnje Death And Vanilla.
Tako so Vanishing Twin praktično vsako od osmih pesmi na albumu Afternoon X zastavili na drugih temeljih. Enkrat je zasnova na tolkalih, drugič na klaviaturah oz semplih pobranih iz starih soundtrackov, pomagajo še studijske intervencije s popačenji in sploh škrtanjih neznanih izvorov. Zlahka padejo v akustične pasuse, zavoljo notranje dinamike in vzdrževanja naše pozornosti. Le petje Cathy Lucas ostaja ujeto v polje zasanjanega popa, ki ga je daljnosežno zaznamovala Laetita Sadier. Afternoon X sicer ni super inventiven album, ampak Vanishing Twin vsaj nakazujejo, da je raziskovanje del njihovega ustvarjalnega principa.

S svežim albumom bo Sufjan Stevens končno razveselil predvsem stare ljubitelje. Po vsemogočih stranskih izletih v elektroniko, orkestracijo, glasbo za balet in ambientalno serijo, se je vrnil k tistemu, za kar mnogi menijo, zna najbolje. K tistemu, s čimer se je proslavil z albumi Michigan in Illinois izpred skoraj 20 leti. Torej je na albumu Javelin v ospredju prefinjeno obiranje kitarskih strun, sladkobno petje in obvezni dramatični zasuki v vlogi pevskih zborov in mogočne orkestracije. Kot da prehaja iz osebne izpovedi v nekaj univerzalnega, kot da iz osebnih dvomov in tesnob poišče univerzalne odgovore. In tokrat je bolj vseobsegajoč, za razliko od večine prejšnjih albumov, ko je običajno izhajal iz „koncepta".
V celoti vzeto smo vse to že slišali, pesmi so nam že ob prvem poslušanju nekam znane. Ampak Sufjan je mojster melodije in melanholije, vedno znova vdahne novo življenje v isto formo. Če bo s tem pritegnil mlajše generacije, te čaka še razburljivo raziskovanje njegovega zgodnjega opusa.

Zakaj je vse skupaj trajalo tako dolgo? Že leta 2016, takoj po izidu albuma M:FANS, ki je bil predelava njegovega albuma Music For a New Society, je John Cale obljubil skorajšnje objavo albuma novih avtorskih pesmi, a ta je dejansko ugledal luč sveta šele letos. Po slišanem na albumu MERCY, je možen odgovor - neskončna studijska obdelava posnetkov. Ga ni zvoka na albumu, ki ne bi bil elektronsko preoblikovan, procesiran, skupaj s petjem, ki se ga večinoma sliši nekje v daljavi. Tudi množica sodelujočih je skrita, MERCY je v popolnosti album Johna Calea.
Stari ljubitelji, in prav ti večinoma še spremljamo njegovo delo, ga spoštujemo in obožujemo predvsem zaradi njegovega ritmičnega igranja klavirja in dolgih, škripajočih potegih na violi. Tu ne bo nič od tega, John Cale je naredil še en močan obrat, tokrat k sintetiziranem zvoku in meditacijskem vzdušju, na sledi Briana Enoa oziroma albuma The Ship izpred nekaj let. Šele v drugi polovici albuma John „oživi", se nam približa, a se tudi kmalu odmakne.
Pri osemdesetih John Cale v besedilih gleda predvsem nazaj. Spominja se pevke Nico in Marylin Monroe, spominja se vrtov in rož in sploh je melanholičen, ko prosi „If you're wanting to go, take me with you". Kar težko verjamemo, da je to isti John Cale, ki je oral ledino v The Velvet Underground in produciral vse od The Stooges, Patti Smith do Sham 69. Če že težko sprejemamo tak preskok, pa mu je potrebno priznati vsaj, da ga je sploh izvedel. Da še vedno raziskuje nova izrazna sredstva.

„Navdih najdem predvsem v naravi", pravi Gelareh Pour, sicer po rodu iz Irana, a že desetletja živi in ustvarja v Avstraliji. Tako se ob petju spremlja s perzijskima strunskima glasbiloma kamanček in ohejčak, ki spominjata na pokončno liro. Zraven po tolkalih in bobnih „drobi" Brian O’Dwyer, že veteran v polju napol improvizirane in eksperimentalne glasbe v Avstraliji in širše. Skupaj sta ZÖJ in po nekaj demo in koncertnih posnetkih se končno predstavljata s studijskim prvencem Fil O Fenjoon.
Tole zagotovo ni poslušalska izkušnja na prvo. Že uvodna skladba/improvizacija I Take Pictures Of Fire se razvija skozi dromljanje, škrtanje, šumenje in šele počasi se skozi prebije lirična igra strunskega glasbila. Ni čudno, da je onemel celo Nick Cave, na daleč bi to lahko podpisal tudi Warren Ellis za katerega od soundtrackov o naravi. Šele v drugem zapisu se dejansko oglasi vokal same Gelarah, ki spet lahko spomni še na eno Avstralko, Liso Gerrard. Zveni podobno nezemeljsko, eterično, občutljivo in natančno, a ona s pogledom proti svojim kulturnim koreninam. Namreč, do svojega 14 leta praktično ni slišala pop muzike, doma je odmevala le ljudska glasba, in temu sedaj ne more in noče izogniti.
In bobnar Brian O'Dwyer? Če še njemu poiščemo neke oddaljeno primerjavo, jo spet najdemo – v Avstraliji. Jim White. Le da je še bolj izven vsega, tričetrtinskega ritma sploh ne pozna. „Pleše" vse naokoli, brzi po tolkalih, preskakuje, se ustavi in pospešuje. In obema skupaj se res nikamor ne mudi, napol improvizirane skladbe se razvijajo same, sproti, nikoli ne vemo kdaj in kako se zvočni tok obrne ali ustavi.

Od petih izvirnih zasedb, ki so bile del gibanja rock v opoziciji, le Univers Zero še delujejo. Še ti bolj občasno, z daljšim premorom med letoma 1987 in 1999 in tudi blizu deset let je minilo od prejšnjega albuma Phosphorescent Dreams, ki je bil prvotno izdan le na Japonskem. Obenem se je skozi zasedbo sprehodilo veliko število glasbenikov, ki so v določeni meri vplivali na izhodišča, ki jih je vedno začrtal ustanovni in edini stalni član, bobnar Daniel Denis. Z glasbo, ki je bolj ali manj štrlela izven utečenih trendov, je bilo težko zadržati glasbenike daljši čas, in tako so trenutno v zasedbi le še Danielov sin Nicolas, ki se je ob igranju basa poskusil še v petju, klarinetist Kurt Budé in kitarist Nicolas Dechene. V tej močno pomanjšani zasedbi je v dveh letih nastal album Lueur.
Že zaradi okrnjene zasedbe (brez oboe, viole itn) je od zgodnjega komornega mračnjaštva ostal le oddaljen odmev, tokrat zasnova sloni na klaviaturah in tolkalih. Podrobnejši vpogled v prispevke posameznih članov razkrije, da je kar polovico skladb posnel kar Daniel Denis sam, ostali so v različnih kombinacijah prisotni največ v treh pesmih od enajstih. Še takrat, ko se vključi kitarist Nicolas Dechene, vse skupaj zdrsne v jazz-rockovsko preigravanje, ki je že davno prežvečeno in v sklopu celotnega albuma odveč. Presežek je nekaj krajših izletov v eksperimentalno elektroniko, kot vezni člen med nekdanjimi Univers Zero in morebitno prihodnostjo. Ravnotežje drži petje Nicolasa Denisa, ki spomni na krhko interpretacijo Roberta Wyatta, zatem spet zdrvijo rocku v opoziciji naproti. Ne pustijo se ujeti v preteklost, še manj v sterilno produkcijo sedanjosti. Skladbe so še vedno dovolj kompleksne, s pridušeno kodo in razvojem idej okoli nje. Ni slabo za skupino, ki prihodnje leto beleži 50 let od svojega nastanka.

Foto/Photos:
The Necks (bandcamp)
Bonnie 'Prince' Billy (Drag City)
Wilco (bandcamp)
Matt Elliott (bandcamp
Animal Collectiven (bandcamp)
Tim Rutili (Califone) (bandcamp)
ANOHNI (bandcamp)
Yo La Tengo (bandcamp)
Swans (younggods.com)
Simon Bonney (Crime & The City Solution) (bandcamp)
Lankum (bandcamp)
Tolhurts, Budgie, Jacknite (bandcamp)
Squid (bandcamp)
PJ Harvey (bandcamp)
The Jeffrey Lee Pierce Sessions Project (naslovnica/cover)
Vanishing Twins (bandcamp)
Sufjan Stevens (bandcamp)
John Cale (Madeleine McManusi)
ZÖJ (bandcamp)
Daniel Denis (Univers Zero) (https://www.universzero.dk/news.htm)

(Rock Obrobje, 10. december 2023)

Janez Golič