Šest let je bilo potrebno čakati na svež album pevke Beth Orton. Že prej ni bila nevemkako produktivna, očitno posname nove pesmi brez prisile, takrat, ko se nabere dovolj zamisli. In očitno po poslušanje albuma Weather Alive je tudi, da se ne želi ponavljati. Deluje po načelu; nov okoliš, novo stanje duha, nova zasedba, zatem šele nov album. Da, preselila se je nazaj v Anglijo, tam našla spremljevalno zaslombo v bobnarju Tomu Skinnerju (Sons Of Kemet, Smile...), multiinstrumentalistu Shahzadu Ismailyju in drugih mojstrov poklica. Namreč, prilagoditi so se morali meditativemu tonu nove glasbene usmeritve. Beth Orton tokrat ne povzdigne glasu, poje bolj ali manj zase, in besedila so v prvem planu. Spremljava zato zagotovo še ni cenena ali banalna, le držati se mora v ozadju, nikakor ne sme odvrniti pozornosti nase. Tako da šele pozornejši prisluh razkrije mojstrstvo glasbenega izvajanja, ki je sicer pritajeno in v osnovi repetitivno, da zapelje v trans, a znotraj tega se preliva vrsta malih domislic in odmikov od glavnega toka. Njena sodelovanja s Chemical Bothers ali Red Snapper so zgodovina, verjetno tudi njen predhodni elektronski album Kidsticks.
Vse v funkciji sporočil oziroma podajanja občutij. Ta mejijo na mistično razsežnost, Beth se izogiba osebnih imen, le ugibamo lahko, kaj in zakaj in s kom se ji je dogajalo, kar poetično podaja v besedilih. In nekaj dylaneskega je v podajanju le teh, v variacijah melodij, v variacijah refrenov in poudarkov. To pa funkcionira le, če imaš dobro zasnovo, in teh na albumu Weather Alive ne manjka.

Posledice pandemije so dolgoročne. Običajno so Horse Lords svoje skladbe razvijali skozi koncertne nastope, po prisilnem pristanku v vadbenem prostoru rodnega Baltimora, pa so skupinsko igro razvijali v drugačnem okolju. Predvsem so se lahko posvetili podrobnostim, ker se nikamor ni mudilo, so imeli več časa za natančno razgradnjo osnovnih zamisli.
To je razvidno takoj v prvih minutah albuma Comradely Objects. Neparnih ritmi bobna so v natančnem navzkrižju bas kitare, vmes pa posega kitara z zvenom bendža s pospeševanjem in pojenjanjem tempa. Od daleč se zdi, da fantje zgolj tipajo, kje bi se ujeli, a je vse do potankosti načrtovano. In ko se preko nekaj sinkop ujamejo, se začne pravi gruv. A to je le eden od sedmih pristopov na albumu. Tu ni vnaprej določenih principov. Naslednji zapis, na primer, štarta na polno takoj po kratkem klavirskem uvodu in s poliritmi spomni tako na Talking Heads kot na black midi. Vmes se izmenjujeta žvižgajoča elektronika in kitara in poskušata komad Mess Mend spraviti iz tira. Kaj šele v May Brigade, ko med odsekane kitarske akorde poseže saksofon, in spelje ritmične vaje v povsem drugo smer. Še enkrat je na preizkušnji struktura komada, ampak zdrži brez težav z elegantnim iztekom v dronanje in oddaljene kitarske disonance. Vse skupaj, še enkrat izjemno. Drugje je izhodišče v elektronskem žvižgu, ki gre zaradi visokih frekvenc naravnost skozi ušesa. Ali se spogledujejo z amputiranim hiphopovskem poskakovanjem. Proti koncu je umirjeni funk kar preveč generičen, a še to zgolj zaradi vseh predhodnih drznih izpadov.
Petje bi kvečjemu pokvarilo njihov eksperiment v natančnem niansiranju zvočnih sestavin, če že, bi morali poseči po vokalnem minimalizmu in repeticiji kakega Philipa Glassa. Tako raje ostajajo na svoji strani.

Težaven drugi album je že zahteval prvo „žrtev. Le kak teden ali dva pred objavo albuma Ants From Up There je londonski septet Black Country, New Road zapustil glavni avtor glasbe, pevec in kitarist Isaac Wood. Psihične težave. Kazalo pa je, da gre skupini odlično. Prvi, kritiško prav tako cenjen album, so zasnovali na treh predhodno izdanih singlih, več let so ga snovali in preoblikovali, medtem ko so le slabo leto zatem že objavili naslednika. Zdelo se je, da jim je steklo...
Medtem, ko so na prvem albumu znali žgati po klezmersko, so se tokrat umirili. Pesmi so zato še vedno kompleksne, ne gredo v uho že na prvi posluh, niti nobena posebej ne izstopa. Album se posluša v celoti.
Že zaradi široke rabe glasbil in razgibanih aranžmajev album kliče po večkratnem poslušanju. Skupina je ohranila žar skupnega igranja, zlahka se prilagaja osnovnim zamislim in jih nadgrajuje, tudi narekuje. Nadaljujejo tam, kjer se je večina kanadskih skupin ustavila; grandiozni trenutki spomnijo na boljše čase Arcade Fire, dramatični zasuki so povzeti po Spencerju Krugu... Večkrat zaidejo celo v komorno razpoloženje ali v eleganco kakih Divine Comedy. So vse to in več, skratka, ohranjajo lastno identiteto, zvok.
Ostali trdijo, da bodo nadaljevali brez Isaaca in da že snujejo sveže stvari. Black Country, New Road so prava skupina.

Srečali so se v orkestru Fire! pod vodstvom Matsa Gustafssona, se dodobra uigrali in nastopil je čas, da se izkažejo še sami,v troje. Kitarist Oren Ambarchi, basist Johan Berthling in bobnar Andreas Werliin so tik pred pandemijo v nekaj tednih posneli nekaj gradiva, ki je pravzaprav odgovor na delovanje v Fire! Zakaj so se šele sedaj znašli na albumu Ghosted, ostaja odprto vprašanje. Dokaj nenavadno je tudi, da je album izdala čikaška založba Drag City, ki je le „specializirana" za bolj neokantavorske muzike.
Oren, Johan in Andreas so želeli nekaj drugačnega, nekaj manj intenzivnega, nekaj z izraženo posameznikovo linijo, a obenem podrejeno skupnemu. Kot že mnogo novodobnih eksperimentov, se tudi trio Ambrachi / Berthling / Werliin spogleduje z nemškimi rockovskimi avantgardisti zgodnjih sedemdesetih. Očitno predloga hipnotičnega, obrednega ritma še ponuja iztočnico za avtorsko nadgradnjo. Naj si bo to preprosto vibriranje basovskih strun, na katero improvizira Ambarchi (zapis I), zatem iztočnico ponudi prav on z vzorcem na kitari, zraven brni s sintetizatorjem in Werliin variira na način Jakija Liebezeita iz CAN (zapis II), zatem vajeti ponovno prevzame Berthling, ki ga spremljajo zategli kitarski zveni in podpira globoko dihanje elektronike (zapis III), da bi se proti koncu družno stopili na sled avstralskih The Necks (zapis IV). Da, tako dobri so.

Po dolgih letih raznoraznih sodelovanj in raziskovanj, se je Steven Brown le odločil za nov samostojni korak. Intenzivna leta s Tuxedomoon so že davno za njim, nenazadnje njihovo delovanje otežuje zemljepisna oddaljenost. Steven namreč že skoraj 30 let živi v Mehiki, Blaine L. Reiniger v Grčiji in Luc Van Lieshout ostaja v Bruslju. Po tem, ko je pred tremi leti nenadoma umrl basist Peter Principle, je nadaljna usoda Tuxedomoon sploh pod vprašajem.
Steven je v Mehiki sestavil že tri zasedbe; komorno Ensemble Kafka, bolj radožive Nine Rain in Cinema Domingo Orchestra, specializirane za filmsko glasbo. Za film in gledališče ustvarja tudi sam, a bolj zares se je lotil „rednega" solo albuma El Hombre Invisible.
Nove pesmi ne izžarevajo posebnega optimizma. Prej so trpka opažanja bližnjega in širšega sveta, prikaz nepopravljivosti človeške nravi, ki ga nič ne izuči. Vpliv občutljive umetniška duše je povzeta v uvodnih verzih pesmi Resist: „Upiram se na svoj mali način, odločitev je preprosta, ni izbire." Muzika je skoraj komorna, s komaj kaj tolkalskih intervencij, zato Steven potrebno notranjo napetost gradi in sprošča s svojo izbrano, okusno igro klarineta in klavirja. Proti Tuxedomoon mu pomaga pihalec Luc Van Lieshout, proti zavrti jezi gostujoči kitarist Chris Haskett. Steven ni prav gostobeseden, a zdi se, da je vsaka beseda pretehtana, na pravem mestu, na ravni parole ali vsaj podčrtane izjave. Z albumom El Hombre Invisible sploh ne pogrešam morebitnih novih Tuxedomoon. Težko bi posneli vsaj približno tako pošten album.

Po tridesetih letih bogate kariere bi se Bill Callahan lahko tudi malček ustavil. Ampak ne, niza albume kot za stavo. Obenem drži solidno raven, ki jo narekuje že njegov pristop.
Pri založbi Drag City so album YTILAER napovedovali kot zbirko optimističnih pesmi, takih, ki naj bi jih v teh nepredvidljivih časih potrebovali. Ampak, kakšne bi bile šele njegove pesimistične pesmi?
Kajti, nič bistvenega se ni spremenilo ne v podajanju ne po vsebinski plati. Bill ostaja enako umirjen, nekako melanholično sprijaznjen, mestoma prikrito ciničen. Vse to podkrepi z baritonom, s katerim tudi zavaja in izkrivlja „resničnost", kar se sedaj kaže že v naslovu albuma.
Odmik od rutinske strukture pesmi prinašajo spremljevalni glasbeniki. Dodajajo potrebno dinamiko, pogon v sicer zamaknjeno pripoved. Godala, sintetizatorji, orgle, bas in bobni se mestoma kar prerivajo za prevlado. Ne zmenijo se eden za drugega, kvečjemu vsak zase sledijo osnovni liniji. S tem Bill Callahan ohranja živost muziciranja, ki bi bila zgolj v njegovi izvedbi na precej nizki ravni. V dobro ali slabo samih pesmi.

Potiho, brez vnaprejšnjih najav, je švicarski trio The Young Gods izdal še en album, ki nekako štrli izven njihovega „rednega" repertoarja. Po sodelovanju z Dälekom, po akustičnem albumu, po koncertu s simfoničnim orkestrom, je tule še njihova interpretacija vaje v repeticiji Terryja Rileya, In C.
Še sami The Young Gods tega eksperimenta ne jemljejo za redni album, posneli so ga v svojem vadbenem prostoru, izdali le na dvojni vinilki omejene naklade. Takole, bolj za ljubitelje.
Že Terry Riley ni dal natančnih napotkov, kako naj bi se izvajalo njegovo delo. Tudi The Young Gods se držijo partiture bolj ohlapno, po svoje. Jasno, med repetitivne vzorce na sintetizatorju kmalu vpadejo bobni in celo električna kitara, ki z znanim motivom z albuma Data Mirage Tangram potrjuje, da je tole bolj njihov album kot Rileyjev. Ampak, ko se stroj imenovan The Young Gods dobro ogreje, ko steče v svojem psihadeličnem gruvu, se začne pravi obredni ples. Pravoverni ljubitelji izvirnega minimalizma bi verjetno vihali nosove, ljubitelji The Young Gods bi skoraj morali biti zadovoljni.

Švedski postpunkerji Viagra Boys bi po dveh albumih in številnih singlih že lahko zavili na pot stagnacije. A kaj, ko jim nov zagon vedno znova dajejo okoliščine globalnih razsežnosti. Tretji album, Cave World, je ohlapno tematski. Pesmi združuje spoznanje, da se človek pravzaprav ni veliko spremenil, odkar je zapustil votlino in zavojeval planet. Čustvena inteligenca ostaja na isti ravni, ves t.i. razvoj pa gre v smer izkoriščanja vseh vrst.
Ne samo to, skupina je uspela ta trpka spoznanja prevaliti v jedrnate pesmi, ki so sedaj tudi produkcijsko na višji ravni, a še vedno globoko v undergroundu. Butajoči bobni so sinhronizirani z ritem mašinami, in ko imaš spodaj drveč ritem, je vse lažje. Predvsem za pevca Sebastiana Murphyja, ki vedno najde navdahnjen krik. Fantje pobirajo od vsepovsod, od newyorškega hrupa do angleških pionirjev postpunka, najdejo se vzorci industrijskega predznaka, niso jim neznani CAN, ne bi bilo nemogoče, da so že slišali za Demolition Group... Vedno je krasno slišati izlet saksofona v tem norenju, tudi sintetizator se prileže, ko to zahteva pesem. Še več, od punkovskega norenja mestoma preskočijo v polomljen funk, za povrh se Murphy poskusi v falsetu in nakaže pevske kvalitete, ki mu jih ne bi pripisali. Ampak brez skrbi, kot da bi Viagra Boys naslutili, da jih vleče preveč v sredino, pod album potegnejo „črto"; Return To Monke je brezkompromisni krik, kaos, zvočni metež, ki povzema stanje stvari.

Jeffu Tweedyju res ne zmanjka pesmi. Ko je matična zasedba Wilco po sili razmer počivala - najprej je upravičeno manjkal bobnar Glenn Kotche, zatem je nastopila korona – je Tweedy takole mimogrede posnel in objavil tri solidne solistične albume, vmes na hitro še enega z Wilco. Takoj, ko so razmere dopuščale, so se Wilco zbrali v svojem vadbenem prostoru v Chicagu, preurejenem v snemalni studio in skupaj posneli dvojni album Cruel Country. Naslov se nanaša na dvoje; na glasbeni žanr, in dejansko pomeni slogovno vrnitev h countryju, in na deželo, v kateri Wilco živijo.
Bolj zadovoljni bodo stari ljubitelji, manj tisti, ki smo Wilco začeli zares ceniti šele z albumom Yankee Hotel Foxtrot. Torej imamo tokrat ponovno manj eksperimentov, manj malih presenečenj, preskokov in prelomov. Muzika teče ležerno, večinoma z akustično kitaro v ospredju in pomirjenim petjem Jeffa Tweedyja. Zdi se, da je teh 21 pesmi napisal na hitro, skoraj sproti, da potrebuje le nekaj osnovnih akordov, morda zgolj stih, in pesem že steče. Ostali imajo pri tem malo „besede", večinoma so postavljeni v spremljevalno vlogo. Človek bi pričakoval, da bo skupina po prisilnem premoru pokazala svojo razigrano plat, da si bosta kitarista izmenjevala male domislice, a to se zgodi preredko. Ampak vsaj takrat Wilco pokažejo, kako dober bend so, in Tweedy še enkrat dokazuje, da dober pisec pesmi je, iz vsake predloge še vedno potegne povsem solidno pesem, le da tokrat album kot celota posebej ne izstopa.

Animal Collective so praktično zadnjih 10 let delovali v nekakšnem prostem teku. Glasba enostavno ni stekla. In močneje, ko so se trudili, bolj mučno jih je bilo poslušati. Nekaj tega je pripisati njihovi zgodnji hiperprodukciji, poleg delovanja v matični zasedbi so posamezni člani hiteli še s svojimi projekti. Takrat si je treba vzeti čas.
Tokrat so brez velikih najav objavili že 11. album Time Skiffs. Odmor jim je prišel prav. Sliši se, da si želijo skupnega igranja. Pesmi so nastajale skozi jam sessione vseh štirih članov, skozi značilno večglasno petje in usklajevanje in razhajanje... Glasba spet diha. Ne le, da so same pesmi sedaj bolj navdahnjene, zanosne, tudi pridobile so z bolj natančno produkcijo. Prej je bil mnogokrat zvok načrtno zasičen, preobtežen, kar težko je bilo ločiti prispevke posameznih glasbil in glasilk, sedaj je drugače. Ni jim potrebno skrivati „slabih" pesmi za zaveso studijskih efektov, sedaj jih ponosno kažejo v vsem sijaju.

Covers je že tretji album priredb pevke Chan Marshall pod imenom Cat Power, po The Covers Record in Juxebox. Torej nas je že pripravila na svoj pristop. Predvsem tiste, bolj zlajnane napeve, bo priredila povsem po svoje; na primer, iz poskočnega himničnega komada bo nastala žalostinka. Čeprav se obratno komaj kdaj pripeti. Morda se ji pridruži razširjena zasedba in že zato zveni skoraj udarno, a žgočega rock'n'rolla tule ne bo.
Izbor se tudi tokrat raje nagiba k manj znanim pesmim, raje posega po skriti zakladnici folka, bluesa, rocka... Težko je pravzaprav najti rdečo nit, nekaj, kar bi bilo skupno izvirnikom, šele njena interpretacija jih združi v enotno razpoloženje. Le kaj imajo skupnega Iggy Pop, The Replacements, Billie Holiday in Lana Dey Rey? Malo, dokler te pesmi ne odpoje Chan Marshall. Nekaj je v tem krhkem glasu, da iz vsake pesmi potegne posebno kvaliteto. Ampak, ali ni malce prevzetno, da je vmes, kot vedno, uvrstila tudi eno svojo, avtorsko pesem, prirejeno po desetletju igranja v živo?

Vse bolj enovito zvenijo Modern Studies. Končno je njihov svež album We Are There že njihov četrti in ker delujejo v polju art popa, je že po naravi stvari pot trasirana v sprejemljivejšo smer. Zato so melodije bolj izpostavljene in to upravičeno, navdahnjene so in še daleč od banalnosti. Dvoglasno petje je sedaj že blizu pop perfekcije, ravno prav je petje Emily Scott in Roba St Johna v razhajanju, ravno prav v sozvočju.
Glasbena spremljava se temu nekako podreja, nekdaj skoraj progresivno bobnanje je sedaj omejeno na držanje ritma, sintetizatorji pa sploh ohranjajo le teksturno ozadje. V skladu z imenom se je tudi njihov folk prizvok umaknil „modernejših" premislekom o vlogi posameznih glasbil. Zlahka bi ji produciral Jim O'Rourke, na primer, vokalne harmonije pa bi z veseljem podpisala Low. Tako dobri so.

Kolumbijska umetnica Lucrecia Dalt, ki sicer zadnja leta deluje v Berlinu, z varne razdalje nadaljuje rekonstrukcijo glasbe Južne Amerike v povsem avtorsko vizijo. Če se je prej gibala v polju eksperimentalne elektronike, večino glasbe je posnela kar sama, je sedaj bolj ambiciozna. Že sam koncept svežega albuma !Ay! je visokoleteč, če ne kar izvenzemeljski. Iz te, še višje perspektive, se je lažje osvobodila določenih percepcij in prepustila domišljiji prosto pot. Obenem je za uresničitev vizije poklicala na pomoč vrsto glasbenic in glasbenikov, ki so dokaj svobodno vstopali v proces nastajanja albuma.
Zato so pesmi okusno ranžirane in eksperimentalni pristop jim prav nič ne škoduje. Le po robovih se dotikajo znanih žanrskih oblik, raje sproti „odskakujejo", čeprav se na daleč vijejo nadvse ležerno in prav tako je petje oziroma šepetanje v uho Lucrecije Dalt. Še toliko bolj je zato pomembna produkcija zvoka, ki je čist in prodoren, mestoma pa tudi drzen v rušenju uveljavljenih ravnotežij.

S temeljnim problemom „razvoja" se sooča tudi poljski kvartet Trupa Trupa. Le kako naj nadgradijo stežka izgrajen zvok in ga obenem vsakič premaknejo v svežo smer? V drugo desetletje delovanja vstopajo z albumom B FLAT A, objavljen pri založbi Glitterbeat. Uvodne pesmi so direktne, s trdnim ritmičnim jedrom in odtujenim petjem nadaljujejo njihovo poslanstvo nekoliko mračnega postpunka. Premaknejo se s tretjo in četrto pesmijo, ko zaidejo v staro dobro psihedelijo šestdesetih. Znotraj odmevajo večglasni pozni Bitli, prestreljeni z disonantnimi kitarskimi izpadi. Le da se njihove črno-bele slikarije nikoli zares ne obarvajo.
Trupa Trupa so strateško razporedili introspektivne pesmi med trše komade, s tem vodijo poslušalca na dokaj divjo ježo po zamegljenih poljskih ravnicah. Z albumom B FLAT A so se utrdili kot ena boljših novorockovskih zasedb v Evropi. In širše.

Nekaj je skoraj bilo potrebno spremeniti, nadgraditi v pristopu kvarteta Dry Cleaning. Saj je recitacija pevkeFlorence Shaw čisto v redu, njen glas je prijeten, barvit, a namenoma monoton in brez pravih poudarkov. Lahko bi se osredotočili zgolj na besedila, a potem bi zadoščala tiskana oblika. Tako pa je glasbena spremljava tista, ki poudarja interpretacijo besedil, jo dviga in spušča, gradi napetosti in po potrebi sprošča. Po dveh EP ploščah in albumu New Long Leg je bilo potrebno to spremljavo še razgraditi, predvsem kitarist Tom Dowse je tu gonilna sila, na njem sloni večina invencij. On je moral v pristop k igranju vložiti največ domiselnosti, zgolj linearno spremljanje ne zadošča več. Na albumu Stumpwork je to večinoma uspel. Drseče akorde na način Keitha Levena je speljal še za spoznanje dlje, še več je soničnih odmikov, zadržkov in pospeškov, ki dodajajo vzburljivost razosebljeni recitaciji dokaj obskurnih besedil. Brez omembe producenta Johna Parisha ne bo šlo, zvok je jasen in glasbila lepo definirana v prostoru. Nekaj pihalnih vložkov še krepi bogastvo rešitev. Le ritem sekcija se drži bolj ob strani, zgolj opravlja nujno potrebno delo. Tu bi se dalo še kaj dodati.

Tole je bilo dobro leto za avant-rock. Diminished Men iz Seattla so se po šestih letih zbudili iz hibernacije, a vmes niso izgubili niti kančka drznosti, prej nasprotno. Nazadnje so namreč nakazovali smer „normalizacije" tja proti surf-rocku, a sedaj središčenje negirajo na celi črti. Takoj v uvodnem komadu albuma Damage Mécanique nas oblijejo kovinski, industrijski zveni tolkal in hladno kitarsko strunjanje. Zdi se, da je skupina želela narediti prerez, nekakšno antologijo, lastno razvojno pot od amaterskega topotanja kovinskih objektov preko bolj sofisticiranih prijemov ob pomoči studijskih efektov do „zadnje" faze, surf-rocka višjega reda. Za razliko od Horse Lords je njihov špil mnogo bolj svoboden, razpuščen, nepredvidljiv. Številni prehodi tekom enega komada so izvedeni po svojstveni logiki, kar instinktivno, kar mnogokdaj ruši tam, kjer bi kdo drug začel graditi oziroma Diminished Men z užitkom sproti spodnašajo naša pričakovanja. Tudi produkcijsko je album na višji ravni, čeprav zaradi odmika od vseh dominantnih glasbenih strujanj danes fantje še vedno sodijo globoko v undergound. This Heat za 21. stoletje?

15 let smo čakali na vrnitev kvarteta Black Ox Orkestar, in kot da je ta vrnitev vedno visela v zraku, nosi svež album pomenljiv naslov Everything Returns. Kar pa se zelo verjetno nanaša na nek splošen položaj v svetu, saj skupina iz Montreala ves čas na svoji koži čuti odrinjenost in razseljenost judovske skupnosti.
Vseeno zasedba pobira iz mnogih glasbenih in še kakšnih kultur. Nenazadnje violinistka Jessica Moss in bassist Tierry Amar igrata še v Silver Mt Zion in slednji še v Godspeed You! Black Emperor, vse tri albume pa je objavila založba Constellation.
Prav na aktualnem albumu so Black Ox Orkestar še za spoznanje razširili glasbeni okvir in ga vešče napolnili z žalobnimi napevi. Že pojejo v različnih jezikih, večinoma godejo po klezmersko, znani so jim folk napevi, igrajo se s teksturami na način postrockovskih ansamblov, tudi romski plesni koraki jim niso tuji, ampak v Guči ne bi našli pravega občinstva. Njihova muzika je le preveč razmišljujoča, smeh se le redko prebije skozi solze.
Je pa izvedba sedaj bistveno bolj dodelana, pozna se jim kilometrina, saj so vmesni čas vsi polnili z različnimi projekti. Vsekakor niso pozabili igrati, kvečjemu je v njih dozorela želja po ponovnem druženju v skupini. Obdobje pandemije je to željo le še potisnila v samo realizacijo.

Werner 'Zappi' Diermaier je končno lahko predstavil svojo vizijo fausta. Vedno je bil drugi, tretji, četrti, vedno v senci. Sedaj je gonilna sila skupine, ki po sili razmer funkcionirala le na daljavo. Oziroma je Zappi skupaj z Dirkom Dresselhausom (Schneider TM) in Elkejem Drapatzom pripravil zasnovo, na katero so „oddaljeni" člani neodvisno drug od drugega prispevali svoj delež.
Skozi končni miks zvoka albuma „Daumenbruch" je jasno, da je Zappi tokrat zadržal vodilno vlogo, njegov obredno industrijski zven je vseskozi v ospredju. Kar je bil Jaki Liebezeit za CAN, je Zappi za faust. Položil je trdne temelje, na katere je možno položiti marsikaj in to funkcionira.
Če je že ritmična podlaga dokaj enakomerna, ne pa repetitivna, so prispevki oddaljenih članov tisti, ki te skladbe speljejo na višjo raven. Navkljub dolžinam skladb od 14 do 22 minut, so aranžerske rešitve praktično neskončne. V zasnovo so gladko umešane procesirane klaviature, godala, kitare, doma narejena glasbila. Notranji ustroj je organski, stalno v gibanju, zvočni tok narašča in popušča v dolgih dinamičnih valovih. Še dva člana Einstürzende Neubauten sta se prilagodila, ali pa so njuni prispevki skozi končno obdelavo zvoka potisnjeni v ozadje, oziroma tja, kjer se lahko združijo v enovit tok. Pomaga izvrstna produkcija zvoka, ki v nasprotju z „modernimi" pristopi dopušča „dihanje", vsak zven je natančno določen. Tako dobro faust še ni zvenel. Raje se je udinjal umazaniji in grobosti. Ja, njegov duh je ponovno na preizkušnji.

Le stežka se je dal prepričati Robert Hampson v ponovno oživitev skupine Loop. Po petih intenzivnih letih je imel kitare in sploh repeticije dovolj. Loop so izčrpali dokaj ozek okvir, v katerem so izvedli praktično vse variacije. Po treh albumih in številnih singlih oziroma EP-jih so se leta 1991 razšli.
Alfa in omega skupine je kasneje praktično postavil kitaro v kot, pod imenom Robert Hampson ali Main se je vedno bolj nagibal v ambientalni eksperiment. Zdelo se je, da so Loop zanj že davna preteklost. Do leta 2015, ko so ga organizatorji festivala All Tomorrow's Parties le prepričali, da ponovno sestavi Loop in nastopi na nekaj koncertih. V stari zasedbi so izdali celo podaljšan EP Array 1 z namenom, da nadaljujejo serijo, a so se že naslednje leto ponovno razšli.
In še nekaj let je minilo, da je Hampson še v tretje sestavil Loop, tokrat so mu v pomoč člani sorodnih Heads. Spremenjena zasedba prav v ničemer ne odstopa od vsega, kar so izvirni Loop ponudili v svojih prvih letih. Na albumu Sonancy imamo še vedno preproste kitarske rife, speljane skozi efekte popačenja, brenčanja in odmeva. Nekje spodaj in zadaj se prebija zamolklo petje, kot da bi prihajalo iz globin votline. Ritmika je mehanično-obredna, prilagaja se hipnotizmu kitarske prihadelike. Loop tule zagotovo ne ponujejo presežka, morda za to niti ni potrebe. Prav oni so „patentirani" ta kitarski zvok, in še vedno ga izvajajo bolje od številnih mladih kopij. Škoda le, da so se očitno prilagodili formatu vinilne plošče, nobena od desetih pesmi ne presega dolžine petih minut. Čeprav nastavki kar kličejo po razširitvi. No, morda jih ponudijo v živo, če bodo le zdržali.

Stéphane Grégoire bo že vedel. 25 let vodi založbo Ici, d'ailleurs, torej ima stike z mnogimi glasbeniki in drugimi vpletenimi v glasbeni posel. In ne le da sprejema odločitve, kakšno glasbo bo izdajal pod okriljem založbe, nekatere projekte tudi vzpodbuja.
Po vzoru Iva Wattsa iz založbe 4AD je pred leti na noge postavil This Immortal Coil, ki že z imenom napeljuje na dvoje. Wattsov projekt se je imenoval These Mortal Coil, in obenem je Stephanov izbor glasbenikov poklon duu Coil. Njun vpliv se niti po 18 letih po smrti pevca Johna Balancea ni zmanjšal, kvečjemu nasprotno, in tudi zato se je Stephane odločil za nadaljevanju projekta This Immortal Coil in po petih letih usklajevanj in snemanj je tu njihov drugi album The World Ended A Long Time Ago.
Nekaj je takoj jasno, nihče od izvajalcev se ni drznil speljati glasbo Coil pretirano vstran, na svoj teren. Vsi zapisi so nadvse spoštljivi, skoraj prepisi izvirnika. Izvedbe so vse po vrsti na visoki tehnični ravni, težave nastanejo s petjem. John Balance je že z glasom združeval mitično vzvišenost in trpko spoznanje o nepopravljivi osamljenosti. Ta občutja so se zarezala v vsak odtenek njegove interpretacije. Tu se mu še najbolj približa Matt Elliott, medtem ko so Shannon Wright, Kristoffer Rygg in Massimo Pupillo kar preveč „prizemljeni". Ampak nenazadnje, to je le še en prikaz veličine samih Coil.

SLO TOP 5 za 2022

Vse bolj na široko transcedirajo Širom. Na prejšnjem albumu Svet, ki speče konju cvet so ponudili trdneje strukturirane skladbe, sedaj so se ponovno razpustili. Vsaka od štirih daljših skladb albuma The Liquified Throne of Simplicity bi lahko zavzela celo stran vinilne plošče, ostane le še trominutni sklep. Le tako so lahko Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren razvili psihadelični trip v vseh svojih razsežnostih. Kajti pristop je sočasno širok, a tudi strikten. Kaže se že v rabi glasbil, ki ostajajo „tradicionalna" ali celo ročno izdelana, ponujajo dovolj zvočnih učinkov, da se jim ni potrebno opirati na sodobne tehnikalije. Oprijela se jih je oznaka „umišljen folk" in res se le po robovih spogledujejo z že znanimi obrazci „ljudske" godbe. Mnogokrat jih glasba kar sama zapelje v zgoščen in napet „drone", strune ječijo in trpijo pod vse bolj intenzivnim muziciranjem. Da, lahko se približajo repeticiji samih Swans, drugje zgolj škrebljajo z naključnimi zveni in iščejo skupni jezik, ki se zaradi dolgoletnih izkušenj hitro razvozlja v melodični niz višjega reda. Vsa kompleksnost njihovega početja se razkrije šele ob večkratnem poslušanju, potem se vse sestavine zlijejo v logično celoto, ki sploh ne more biti drugačna. Le kam jih bo še zaneslo?

Če se ne bi en komad imenoval Gologlavka, ne bi uganili, da so Etceteral naše gore list. Prej bi jih postavili ob bok nove jazzovske muzike v Londonu, nenazadnje so že ogrevali koncerte The Comet Is Coming. Upal bi si zapisati, da jih po nekih postavkah celo prekašajo. Po slišanem na aktualnem albumu Rhizomes imajo široko znanje in spoznanje, kako se izogniti določenim stereotipom.
Težko je oceniti, koliko ima pri tem vizualna umetnica Lina Rica, ampak čisti „zvočni" del ustvarjata saksofonist in elektroničar Boštjan Simon in bobnar Marek Fakuč.
Kljub tehniški verziranosti tega ne izkoriščata za izpostavljenja lastnega ega. Vedno je v ospredju tesna medigra obeh z majhno pomočjo tehnologije. Poleg tega izhajata vedno znova iz drugih izhodišč, iščeta prvinski impulz izven utečenih jazzovskih ali kakih drugih uveljavljenih vzorcev. In jih potem z neverjetno lahkoto peljeta po svojem terenu.
Morda ima za njune impulze zasluge vizualna umetnica Lina Rica. Morda so njene projekcije skriti napotek, namig za ustvarjalne preskoke. Zaradi bogatih izkušenj in jasne vizije Etceteral uspevajo suvereno združevati in gnesti različne muzike v celovit zvok. Oziroma, česarkoli že se lotijo, zveni njihovo, čeprav so striktno inštrumentalna zasedba. Nadvse zanimiva bo njihova nadaljna pot, saj album ponuja številna izhodišča. Jih bo zaneslo na plesne podije, kot nakazuje vodilna tema Burning Rome, ali bo to kaj bolj improviziranega?

Letošnjo izvrstno bero domačih izdaj dopolnjujejo Moveknowledgement. Vzeli so si kar nekaj odmora, vse od odhoda N'Toka izpred petih let je bilo iz njihovega tabora malo slišati. In še z njim so zadnji album objavili že leta 2014.
Brez N'Toka je to drugačna skupina. Ne le da manjka direkten družbeno-politični angažma, tudi glasbeno so se umirili, ponotranjili, na albumu Lying Cobra je komaj še kaj jeze in upora. Zvočno podobo sedaj ustvarjajo predvsem sintetizatorji, brnijo in žvižgajo po vseh dimenzijah. Boben je pomirjen, petje pa sploh potopljeno nekam spodaj in zato funkcionira zgolj kot še ena sestavina psihadelične zmesi. Z nekaj več pevskih bravur bi lahko konkurirali samim Animal Collective, a se raje posvečajo razpoloženju samemu. Šele v zadnji tretjini je nekaj zapisov, ki odstopajo, ko glasba zadiha oziroma posamezni inštrumenti najdejo bolj določeno mesto. Še pogumnejši korak v eksperiment in to bi bilo na svetovni ravni. In že sedaj je blizu.

Po legendi je producent in šef založbe Elektra, Jac Holzman, po poslušanju posnetkov pevke Nico za njen album The Marble Index odločil, da bo na album uvrstil le osem od 12 posnetih pesmi v trajanju komaj 30 minut. Ker da je že teh osem pesmi tako depresivnih, da kdo bi jih lahko poslušal več kot pol ure?
Album To The Moon pevke in kitaristke Jane Beltran traja še minuto manj. Morda se je tako odločil producent Chris Eckman, morda se je tako odločila sama Jana. Saj ne, da so pesmi posebej depresivne, ampak Jana se spremlja sama z elektro-akustično kitaro, Eckman je le primaknil močan efekt odmeva, tako je njeno petje potisnjeno še bolj v „globino". S tem poudarja intimo njene izpovedi, za katero se zdi, da se ne ozira „dol" na zunanji svet.
Ker so praktično vse pesmi istega tempa in intenzitete, je slabe pol ure ravno dovolj. Album To The Moon je pripraven most do morebitnega ponovnega delovanja dua All Strings Detached.

Aktualni Laibachov album Wir Sind Das Volk s podnaslovom Ein Musical aus Deutschland pušča mešan vtis. Delno namenoma, saj je narejen po motivih nemškega dramatika Heinerja Müllerja, ki je rad tuja dela trgal iz kontekta in ga umeščal v „svoj" kontekst. Nekako laibachovsko! Obenem, tudi Heinerja Müllerja so sprejeli v domači nekdanji Vzhodni Nemčiji šele, ko je uspel v svetu. Obenem, tudi Müllerja je preganjala misel o „rojstvu naroda", kako da večina ne sprejema slogana „vsi smo ljudstvo", a tako hitro sprejema identiteto naroda za svojo. Ni čudno, da so se oboji srečali že sredi osemdesetih let in že takrat staknili glave o omogočem sodelovanju. Do tega ni prišlo, Heiner je leta 1995 umrl in Laibach je bil stalno zaposlen z drugimi projekti. Ko se je poleglo globalno medijsko zanimanje za severnokorejsko epizodo, je pa že bil čas za naslednji korak.
Instrumentalna uvertura se slišiš kot nadaljevanje Also Sprach Zarathustra, počasna, morbidna, srhljiva industrijska elektronika v nižjih registrih prestreljena s kovinskimi odmevi. V natančno odmerjenih razmakih so nanizane pesmi v izvedbah gostujočih pevk in pevcev, kar navkljub hladni interpretaciji v nemškem jeziku mehča celoten vtis. Oziroma se „redni" del albuma izteče v relativno enotnem duhu, teh prvih 11 studijskih zapisov je namreč vtisnjenih na dvojno vinilno ploščo. Na CD in digitalnih platformah so dodani koncertni posnetki, ki zaradi dolgih monologov ravno ne kličejo po večkratnem poslušanju. Ampak od viška ne boli glava, si že sprogramiramo vrstni red po želji.

Foto/Photos:
Beth Orton (bandcamp)
Horse Lords (bandcamp)
Black Country, New Road (bandcamp)
Oren Ambarchi, Johan Berthling, Andreas Werliin (Drag City)
Steven Brown (bandcamp)
Bill Callahan (Drag City)
The Young Gods (Mehdi Benkler)
Viagra Boys (bandcamp)
Wilco (bandcamp)
Animal Collective (bandcamp)
Cat Power (Matador)
Lucrecia Dalt (bandcamp)
Trupa Trupa (bandcamp)
Dry Cleaning (bandcamp)
Diminished Men (bandcamp)
Black Ox Orkestar (bandcamp)
faust (bandcamp)
Loop (bandcamp)
This Immortal Coil (bandcamp)
Širom (bandcamp)
Etceteral (facebook)
Moveknowledgement (bandcamp)
Jana Beltran (bandcamp)
Laibach (bandcamp)

(Rock Obrobje, 10. december 2022)

Janez Golič