Že pred pandemijo sta sile združila bobnarja dveh pomembnih angleških novovalovskih skupin. Lol Tolhurst je držal ritem v The Cure v njihovih boljših časih, do leta 1989, Budgie pa je igral vidno vlogo v Siouxsie & The Banshees in kasneje še v The Creatures. Ker bi bila dva kompleta bobnov in tolkal premalo za polno zvenečo muziko, sta v trio zvabila še producenta Jacknifea Leeja, ki je dodal vse polno klaviatur in kitar in sploh studijskih efektov. Ker nihče od njih ni pevec, so za te potrebe vpoklicali Bobbyja Gillespija (Primal Scream), Jamesa Murphyja (LCD Soundsystem) in Lonnieja Holleya. Vsi so opravili nalogo točno tako, kot se od njih pričakuje, a po drugi strani je neprepoznavne kitarske vložke prispeval The Edge (U2). Nekaj je k tej zvočni manipulaciji pripomogel prav Jacknite, saj so bili osnutki albuma Los Angeles narejeni že leta 2020, med pandemijo pa ga niso želeli izdati. Tako je vmesni čas izkoristil Jacknite za temeljito nadgradnjo posnetkov, pilil in brusil jih je do popolnosti. Ali je šel pač predaleč? Mestoma je muzika kar preveč zasičena, dobro je, da ji vsaj mestoma pusti dihati... Temelj v vsakem primeru ostaja pumpajoč ritem in tolkalsko obredje, predvsem Budgie je čez vse udaril svoj pečat.
Ne morem si kaj, da si ne bi želel slišati tistih začetnih osnutkov, tolkalskih vaj brez okraskov. Potem bi mojstrstvo obeh bobnarjev šele prišlo do izraza.

Bo že držalo, kar razkriva Vladimir Lenhart v promocijskem zapisu ob izdaji albuma Dens. Tisti, ki pišemo o glasbi, jo radi etiketiramo, glasbeniki sami se temu izogibajo. Ne pa Vladimir, prostodušno prizna, da zganja folk-noise. Oziroma naj bi petje balkanskih viž Tijane Stanković sproti procesiral z vpadi hrupa in tako res pokvaril „tradicijo“ ruralnega prostora. Nenazadnje je del glasbene tradicije Beograda tudi že „hrup“, le da ju je Vladimir lepo ločil. Petje Tijane, Zoje Borovčanin in Svetlane Spajić je ohranil praktično nedotaknjeno, spoštljivo je umiksal „industrijske“ efekte tako, da ne posegajo v samo petje, kvečjemu ga obkrožajo in ilustrirajo, umeščajo v mestno vrenje. Vseeno je fokus na razgrajenem gruvu, na stalnem poseganju v zvočni tok, na odvzemanju in dodajanju studijskih efektov. In ne le da Vladimir ohranja petje nedotaknjeno, skrbi tudi za ritmično skladje.
Kar se je najprej začelo kot ironija, je postajalo vse bolj resno. Od prvotnih napol improviziranih „živih“ nastopov je Vladimir proces združevanja nezdružljivega upočasnil in razmislil. Studijsko delo to omogoča, razmislek in popravke. Tu imamo dva pola, ki naj bi bila enakovredna, in ne bi bilo pošteno, če bi en prevladal. In nenazadnje, balkanske ljudske viže so že zapisane v DNK, ni jih moč več izbrisati.

Na svojem tretjem albumu je šel norveški kitarist Trond Kallevag močno v širino. Prvič s konceptom albuma Amerikabaten (ameriška ladja) in zatem še s številnimi gostujočimi glasbeniki.
Že pred dvesto leti in vse do sredine prejšnjega stoletja se je na tisoče Norvežanov s trebuhom za kruhom preselilo v obljubljeno deželo. Devet skladb je glasbena ilustracija njihovega popotovanja čez ocean in naselitvi po ameriških širjavah. Točno tako zveni na folk uglašena muzika, ki s konceptom popolnoma ustreza preferencam Kallevaga Tronda. Izhaja iz domače tradicije, zato v zasedbi ne more manjkati „obvezna“ viola hardanger, a njegova razpotegnjena igra kitare zagotovo veliko dolguje Ryu Cooderju in Billu Frisellu.
Muzika je milozvočna, pomirjena, skoraj melanholična, a notranje neverjetno bogata, živa in izjemno lepo posneta. Posamezne skladbe ne slonijo na vnaprej začrtanih matricah, praktično vsaka izhaja iz drugega „kota“. Enkrat je temelj raztegnjen meh harmonike, drugič natrgan bas in sinkopiran boben, tretjič ta dolg ton kitarske strune ali celo spust v komorno razpoloženje. In potem se itak vse premeša in zapelje v svojo smer. Pač pot v neznano, vznemirljivo in tudi zadržano.

„Navdih najdem predvsem v naravi“, pravi Gelareh Pour, sicer po rodu iz Irana, a že desetletja živi in ustvarja v Avstraliji. Tako se ob petju spremlja s perzijskima strunskima glasbiloma kamanček in ohejčak, ki spominjata na pokončno liro. Zraven po tolkalih in bobnih „drobi“ Brian O’Dwyer, že veteran v polju napol improvizirane in eksperimentalne glasbe v Avstraliji in širše. Skupaj sta ZÖJ in po nekaj demo in koncertnih posnetkih se končno predstavljata s studijskim prvencem Fil O Fenjoon.
Tole zagotovo ni poslušalska izkušnja na prvo. Že uvodna skladba/improvizacija I Take Pictures Of Fire se razvija skozi dromljanje, škrtanje, šumenje in šele počasi se skozi prebije lirična igra strunskega glasbila. Ni čudno, da je onemel celo Nick Cave, na daleč bi to lahko podpisal tudi Warren Ellis za katerega od soundtrackov o naravi. Šele v drugem zapisu se dejansko oglasi vokal same Gelarah, ki spet lahko spomni še na eno Avstralko, Liso Gerrard. Zveni podobno nezemeljsko, eterično, občutljivo in natančno, a ona s pogledom proti svojim kulturnim koreninam. Namreč, do svojega 14 leta praktično ni slišala pop muzike, doma je odmevala le ljudska glasba, in temu sedaj ne more in noče izogniti.
In bobnar Brian O'Dwyer? Če še njemu poiščemo neke oddaljeno primerjavo, jo spet najdemo – v Avstraliji. Jim White. Le da je še bolj izven vsega, tričetrtinskega ritma sploh ne pozna. „Pleše“ vse naokoli, brzi po tolkalih, preskakuje, se ustavi in pospešuje. In obema skupaj se res nikamor ne mudi, napol improvizirane skladbe se razvijajo same, sproti, nikoli ne vemo kdaj in kako se zvočni tok obrne ali ustavi.

Grafični oblikovalec Jimmy Draht je že dolgo povezan s popularno kulturo, zrisal je že mnogo naslovnic albumov večinoma manj znanih izvajalcev oziroma ti izhajajo iz kroga neodvisne založbe Alien Transistor v lasti bratov Acher iz The Notwist. Lani so združili moči v zbirki Glitzerbox, Jimmy je prispeval grafiko, glasbeniki svoje neizdane pesmi na priloženi kaseti. Letos svoje poslikave Jimmy predstavlja na 20 straneh formata velike vinilne plošče (30x30cm), eksluzivne pesmi njegovih prijateljev in znancev pa so tokrat zabeležene na priloženi vinilki. Za tiste, ki bi se zadovoljili z digitalnimi avdio datotekami, pa je album Glitzerbox 2 na voljo prek bandcampa.
Če se omejimo na glasbo, imamo tokrat 19 nadvse raznovrstnih posnetkov. Druži jih odmik od prevladujočih strujanj, že na zvočni ravni je takoj jasno, da je avtorski pečat pred všečnostjo. Res je spisek sodelujočih manj impresiven od lanskega, a nagib k relativni inovativnosti je prisoten pri vseh, naj si bo to neroden poskus folk glasbe, kolaž najdenih zvokov, elektronski eksperiment ali krhka vinjeta japonskega indie popa. Vedno ostajajo na svojem, brez očitnega zgleda ali komercialnega namena.

Berlinski elektro-dub vedno paše. Iz hladne, nemško preračunljive zasnove, so nasledniki post-elektronike 90. let prevzeli še elemente organske gibkosti. Pa vendarle, po šestih albumih je postopek postal že skoraj preveč predvidljiv, potreben je bil odmik. Polovica dua Driftmachine, Andreas Gerth, je v te namene šel v navezo z Carlom Oesterheltom, ki je pred desetletji sodeloval s Tied & Tickled Triom in Ms John Soda. Torej ima izkušnje v širokem polju od t.i. indietronike do jazzovskih improvizacij. Na drugem skupnem albumu Music for Unknown Rituals sta lahko šla v širino in obenem obdržala vse atribute Driftmachine. Torej sta v miru in odmaknjena od mestnega vrveža v vasici Döblitz naredila osnutke na cerkvenih orglah in modularnih sintetizatorjih. Za tem sta vsak zase nasnela vrsto glasbil in zvoke iz okolice, a vse z okusom oziroma z občutkom za notranjo dinamiko. Ali drugače, nista si dovolila pretiravanja ob vseh studijskih možnostih.
To je ples na spolzkem terenu, hitro zdrsneš v vabljiv plesni gruv, in zagotovo se tega zavedata tudi Andreas in Carl. Sproti se brzdata in ko gre predaleč, v osredje porineta igro tekstur, in spet je uho bolj zaposleno kot noge.

Podobno velja za sam duo Driftmachine. Po šestih albumih sta Andreas Gerth in Florian Zimmer že kazala znake stagnacije, ko ju je doletelo povabilo španske založbe Abstrakce k sodelovanju v seriji The Encyclopedia of Civilizations. Ideja je poiskati navdih v kulturi starih civilizacij, in Driftmachine sta šla nazaj do korenin človeške civilizacije, v tri mesta Mezopotamije. Res pa je, da tako zelo se zato njuna muzika ni spremenila. Osnova ostaja ritmični vzorec, ki ga potem nadgrajujeta z vsakim obratom. Če so vmes odmevi starodavne civilizacije, so tako spretno umešani, da jih je pravzaprav težko ločiti od „urbanih“ zvokov sedanjosti, s katerimi večinoma operirata Driftmachine. Glavna njuna odlika pa je stalno in previdno variiranje sestavin zvoka, da je fokus še vedno na poslušalcu in ne toliko na potencialnemu plesalcu.
Drugo stran deljene vinilne plošče prekrivata dva zapisa škotskih Komodo Kolektif, ki pa ostajajo večinoma na sintetiziranih zvokih s subtilno uporabo glasbil ansamblov gamelan. Zato je vpliv „Mezopotamije“ oziroma kulture kraljestva Babilon pri njih manj opazen oziroma se jim približajo s pogledom v vesoljna prostranstva. Opis „psihadeličen“ je prikladen, a nekoliko preširok. Prej igrajo kozmični trans, ki verjetno polno funkcionira v posebnih stanjih zavesti.

Panka nam manjka, ampak ne tistega, zgrajenega na treh akordih, nenazadnje so tisto njivo dobro preorali že The Ramones. Manjka nam razgrajena, a še vedno ostra muzika, ki ima vgrajene elemente presenečenja. Nizozemski trio It Dockumer Lokaeltsje s prekinitvami deluje že od leta 1982, s svojo vztrajno držo neprilagojenih in predrznih pankrokerjev so bili vedno nekje na robu. Tako bo ostalo tudi po svežem albumu Trump Yn Makkum (Trump v Makkumu), ki sloni na resničnem dogodku in iz katerega It Dockumer Lokaeltsje izpeljejo marsikatero pikro. Namreč že v osemdesetih je tajkun Donald Trump v vasi Makkum na Nizozemskem naročil luksuzno ladjo, ko pa je bila zgrajena, je uspel prekiniti pogodbo in vrsta ljudi vezanih na zaslužek je posledično izgubilo službo. Tem je Trump ostal v slabem spominu, čeprav se ne želijo obremenjevati z njim.
It Dockumer Lokaeltsje so v album odtisnili 16 pesmi, večinoma kratkih vinjet, polnih ekspresivnih izjav in preskokov, kot jih le premore rockovski trio. Lahko vžgejo na prvo, se približajo udarnosti Idles, a ne želijo ali nočejo ostati na tej predvidljivi liniji. Kaj kmalu jim notranji nemir pokaže nove smeri, ki jih uberejo vsaj na videz spontano, a izvedejo uigrano. So eni tistih, ki prisegajo na „zračen“, natančno definiran zvok bobnov in basa, kitara pa ima zato dovolj prostora in možnosti trenutnih vpadov in izpadov, hrope, piska, seka, reže... Tudi petje Petra Sijbenga je odrezavo, mestoma, če je taka vsebinska potreba, tudi vzneseno himnično, drugje spet bolj zadržano. Vsekakor v celoti album deluje kot performans, ki presega običajno zbirko pesmi. Že zaradi intenzivnosti in stalnih dinamičnih prehodov, „traja“ precej dlje od dejanskih 38 minut.

Tudi po zaslugi agilne poljske založbe Gusstaff so se veterani iz Los Angelesa, Savage Republic, vrnili na sceno. Ozirom so se v njihovi dobrih 40 let trajajoči poti člani precej menjali in odmori med snemanji in nastopi vedno bolj daljšali. Če smo natančni, v sedanji zasedbi ni izvirnih članov, najdlje sta zraven basist Thom Fuhrmann in kitarist Ethan Port od njihovega drugega albuma iz leta 1985. Slogovno pa Savage Republic kar vztrajajo na izhodiščih in vsaj s tem zagotavljajo legitimnost sedanjega ustvarjanja.
Torej so pri Gusstaff leta 2021 po sedmih letih premora najprej izdali studijski album Meteora, posledično pa obudili zanimanje evropskega občinstva za njihov „psihadelični industrijski ritual“. Na prelomu iz 2022 v 2023 so bili na evropski turneji, ki bi se kmalu končala na Nizozemskem s pokvarjenim kombijem, a so z mero iznajdljivosti nadaljevali in nastopili tudi na Poljskem. Tam, v Wroclawu, so koncert posneli in nedavno izdali na albumu Live In Wroclaw.
Prvič so ti posnetki odsev njihove koncertne energije, ki ne pojenjuje, ampak skupina žarči kot da se šele dokazuje. Drugič pa je to priložnost, da se zaobjame vseh teh dobrih 40 let delovanja, torej imamo presek skozi post-punkovsko zgodovino od zgodnjih osemdesetih preko bolj zgoščenega obredja in celo nekaj kot poklon samim izvorom, rock'n'rollu. V širšem smislu. V smislu drže, vztrajnosti, intenzivnosti in neomajnih prepričanj.

Prav tako pri Gusstaff so odprli vrata tudi za mlade domače sile. Trio Extensa je pridobil zaupanje predvsem s koncertnii nastopi in studijski istoimenski debi album kaže zakaj. V bazični zasedbi kitara-bas-bobni fantje predvsem preizkušajo udarnost teh električno ojačanih glasbil. Kako iztisniti iz njih največ, kako v tehničnih omejitvah frekvenc in jakosti zvoka potegniti največjo moč, in da še ne izgine v prevelikih popačenjih? V mladostni zaletavosti so malce pozabili na 'dihanje', na predah, po katerem ima naslednji udarec še večji učinek. Ko pa neprestano pritiskajo na polno, se izgubi napetost, skladbe si postanejo podobne, pozornost pade. Res zgolj za ljubitelje psihadeličnega stoner rocka, a zgolj mestoma se vseeno kažejo iskre nečesa bolj raziskujočega in prav mogoče bodo Extensa z drugim albumom naredili korak v drugo smer. Pri Gusstaff že vedo.

RETROMANIJA
Prvič sploh so v lični škatli zbrani vsi album, ki jih je izvirno v letih 1975 do 1978 pri svoji založbi Obscure izdal Brian Eno, čeprav je dejansko podpisal le album Discreet Music, ostale je le izbral in jim dal priložnost. Kot študent Gavina Bryarsa je imel dober pogled nad eksperimentalno „sceno“ v Angliji v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ime si je že naredil kot nekdanji član Roxy Music, a to ni prepričalo vodilnih pri Virgin Records, da bi tvegali z objavo glasbe komercialno omejenega dometa. Brian Eno je bil prepričan v nasprotno; tudi eksperimentalna glasba je lahko poslušljiva in bi s pravo medijsko podporo našla pot do širšega poslušalstva. Seveda je „poslušljivost“ relativen pojem, izvirno izdane plošče se niso prodajale v velikih nakladah, nekateri od teh desetih albumov vse do danes sploh niso bili ponatisnjeni na CD plošči. Je pa kar nekaj teh skladateljev postalo in ostalo pojem, že omenjeni Gavin Bryars, Max Eastley, David Toop, Harold Budd, Penguin Cafe Orchestra, Michael Nyman in nenazadnje se je sam Brian Eno utrdil kot pionir t.i. ambientalne glasbe.
Razpon, ki ga zajema teh deset albumov, sega od počasnih klavirskih meditacij do všečnih folk vinjet, od studijskih manipulacij do minimalističnih neoklasičnih del. Marsikaj od tega še vibrira v današnji „sodobni“ produkciji, in glede na stanje v popularni glasbi, še vedno zveni drzno in sveže. In nič bolj poslušljivo kot pred skoraj 50 leti.
Verjetno se tega zaveda tudi Brian Eno. Zbirka desetih vinilk ali desetih CD plošč z obširnim spremnim besedilom je izšla v omejeni nakladi, tako da velja pohiteti z nakupom.

Cat Power oz. Chan Marshall, kot je njeno pravo ime, je že dobro zverzirana v priredbah. Pred tem največjim izzivom je že objavila tri album samih priredb njej ljubih avtorjev. Razpon je širok in globok, a v celoti preigrati znameniti Dylanov koncert iz leta 1966, je pogumno dejanje.
Naslov naj bi povedal vse, a zgreši. Dylanov koncert se namreč sploh ni odvil v dvorani Albert Hall, temveč v Manchestru, v dvorani Free Trade. Zavedli so piratski založniki, ki so posnetke koncerta tiskali na vinilu pod naslovom The Royal Albert Hall Concert. Šele leta 1998 so ti posnetki izšli legalno v seriji Bootleg Series. Naslov je pač ostal, ker se je že na široko uveljavil in ostal zabeležen kot Dylanov tranzicijski koncert, ko je sredi koncerta preklopil z akustike na elektriko in razburil množico zvestih ljubiteljev.
Zanimivo, da je album Cat Power Sings Dylan: The 1966 Royal Albert Hall Concert dejansko posnet v londonski dvorani Albert Hall lani novembra. Cat Power je celoten program izvedla v istem vrstnem redu pesmi kot Dylan. In izvedla ga je točno tako, kot bi od nje tudi pričakovali. Ni se podredila Dylanovi intepretaciji, a obenem ohranila glavne atribute pesmi. Bolj „avtentična“ je v akustičnem delu, ki je zabeležen na prvem vinilu/cedeju sicer dvojnega albuma. Za tem sledi električni del, kjer Chan še vedno ostaja značilno zadržana, daleč od Dylanove gorečnosti je, zato pa zelo natančna in krhka pri artikulaciji in sami igri.
Eden o ključnih trenutkov Dylanovega koncerta je bil vzklik iz občinstva: „Judas“, na katerega je Dylan mirno odgovoril „I Don't Believe You“. Morda načrtno, morda spontano, je nekdo iz občinstva med nastopom Cat Power ponovil ta znameniti krik (sicer na napačnem mestu), na katerega je Cat Power presenečeno odgovorila bolj sama sebi zgolj z „Jesus“. Kot da bi se začudila, da se je to res zgodilo.

Foto/Photos:
Lol Tolhurst, Budgie, Jacknite Lee (bandcamp)
Vladimir Lenhart (discogs)
Trond Kallevag (bandcamp)
ZÖJ (bandcamp)
Glitzerbox2 (naslovnica/cover)
Andreas Gerth & Carl Oesterhelt (bandcamp)
Driftmachine (bandcamp)
It Dockumer Lokaeltsje (bandcamp)
Savage Republic (bandcamp)
Complete Obscure Records collection (ovitki/covers)
Cat Power (naslovnica/cover)

(Rock Obrobje, 1. december 2023)

Janez Golič