Posledice pandemije so dolgoročne. Običajno so Horse Lords svoje skladbe razvijali skozi koncertne nastope, po prisilnem pristanku v vadbenem prostoru rodnega Baltimora, pa so skupinsko igro razvijali v drugačnem okolju. Predvsem so se lahko posvetili podrobnostim, ker se nikamor ni mudilo, so imeli več časa za natančno razgradnjo osnovnih zamisli.
To je razvidno takoj v prvih minutah albuma Comradely Objects. Neparnih ritmi bobna so v natančnem navzkrižju bas kitare, vmes pa posega kitara z zvenom bendža s pospeševanjem in pojenjanjem tempa. Od daleč se zdi, da fantje zgolj tipajo, kje bi se ujeli, a je vse do potankosti načrtovano. In ko se preko nekaj sinkop ujamejo, se začne pravi gruv. A to je le eden od sedmih pristopov na albumu. Tu ni vnaprej določenih principov. Naslednji zapis, na primer, štarta na polno takoj po kratkem klavirskem uvodu in s poliritmi spomni tako na Talking Heads kot na black midi. Vmes se izmenjujeta žvižgajoča elektronika in kitara in poskušata komad Mess Mend spraviti iz tira. Kaj šele v May Brigade, ko med odsekane kitarske akorde poseže saksofon, in spelje ritmične vaje v povsem drugo smer. Še enkrat je na preizkušnji struktura komada, ampak zdrži brez težav z elegantnim iztekom v dronanje in oddaljene kitarske disonance. Vse skupaj, še enkrat izjemno. Drugje je izhodišče v elektronskem žvižgu, ki gre zaradi visokih frekvenc naravnost skozi ušesa. Ali se spogledujejo z amputiranim hiphopovskem poskakovanjem. Proti koncu je umirjeni funk kar preveč generičen, a še to zgolj zaradi vseh predhodnih drznih izpadov.
Petje bi kvečjemu pokvarilo njihov eksperiment v natančnem niansiranju zvočnih sestavin, če že, bi morali poseči po vokalnem minimalizmu in repeticiji kakega Philipa Glassa. Tako raje ostajajo na svoji strani.

Tole je dober mesec za avant-rock. Diminished Men iz Seattla so se po šestih letih zbudili in hibernacije, a vmes niso izgubili niti kančka drznosti. Nazadnje so namreč nakazovali smer „normalizacije“ tja proti surf-rocku, a sedaj središčenje negirajo na celi črti. Takoj v uvodnem komadu albuma Damage Mécanique nas oblijejo kovinski, industrijski zveni tolkal in hladno kitarsko strunjanje. Zdi se, da je skupina želela narediti prerez, nekakšno antologijo, lastno razvojno pot od amaterskega topotanja kovinskih objektov preko bolj sofisticiranih prijemov ob pomoči studijskih efektov do „zadnje“ faze, surf-rocka višjega reda. Za razliko od Horse Lords je njihov špil mnogo bolj svoboden, razpuščen, nepredvidljiv. Številni prehodi tekom enega komada so izvedeni po svojstveni logiki, kar instinktivno, kar mnogokdaj ruši tam, kjer bi kdo drug začel graditi oziroma Diminished Men z užitkom sproti spodnašajo naša pričakovanja. Tudi produkcijsko je album na višji ravni, čeprav zaradi odmika od vseh dominantnih glasbenih strujanj danes fantje še vedno sodijo globoko v undergound. This Heat za 21. stoletje?

Še nekaj več, kar 15 let smo čakali na vrnitev kvarteta Black Ox Orkestar, in kot da je ta vrnitev vedno visela v zraku, nosi svež album pomenljiv naslov Everything Returns. Kar pa se zelo verjetno nanaša na nek splošen položaj v svetu, saj skupina iz Montreala ves čas na svoji koži čuti odrinjenost in razseljenost judovske skupnosti.
Vseeno zasedba pobira iz mnogih glasbenih in še kakšnih kultur. Nenazadnje violinistka Jessica Moss in bassist Tierry Amar igrata še v Silver Mt Zion in slednji še v Godspeed You! Black Emperor, vse tri albume pa je objavila založba Constellation.
Prav na aktualnem albumu so Black Ox Orkestar še za spoznanje razširili glasbeni okvir in ga vešče napolnili z žalobnimi napevi. Že pojejo v različnih jezikih, večinoma godejo po klezmersko, znani so jim folk napevi, igrajo se s teksturami na način postrockovskih ansamblov, tudi romski plesni koraki jim niso tuji, ampak v Guči ne bi našli pravega občinstva. Njihova muzika je le preveč razmišljujoča, smeh se le redko prebije skozi solze.
Je pa izvedba sedaj bistveno bolj dodelana, pozna se jim kilometrina, saj so vmesni čas vsi polnili z različnimi projekti. Vsekakor niso pozabili igrati, kvečjemu je v njih dozorela želja po ponovnem druženju v skupini. Obdobje pandemije je to željo le še potisnila v samo realizacijo.
Če se ne bi en komad imenoval Gologlavka, ne bi uganili, da so Etceteral naše gore list. Prej bi jih postavili ob bok nove elektro-jazzovske muzike v Londonu, nenazadnje so že ogrevali koncerte The Comet Is Coming. Upal bi si zapisati, da jih po nekih postavkah celo prekašajo. Po slišanem na aktualnem albumu Rhizomes imajo široko znanje in spoznanje, kako se izogniti določenim stereotipom.
Težko je oceniti, koliko ima pri tem vizualna umetnica Lina Rica, ampak čisti „zvočni“ del ustvarjata saksofonist in elektroničar Boštjan Simon in bobnar Marek Fakuč.
Kljub tehniški verziranosti tega ne izkoriščata za izpostavljenja lastnega ega. Vedno je v ospredju tesna medigra obeh z majhno pomočjo tehnologije. Poleg tega izhajata vedno znova iz drugih izhodišč, iščeta prvinski impulz izven utečenih jazzovskih ali kakih drugih uveljavljenih vzorcev. In jih potem z neverjetno lahkoto peljeta po svojem terenu.
Morda ima za njune impulze zasluge vizualna umetnica Lina Rica. Morda so njene projekcije skriti napotek, namig za ustvarjalne preskoke. Zaradi bogatih izkušenj in jasne vizije Etceteral uspevajo suvereno združevati in gnesti različne muzike v celovit zvok. Oziroma, česarkoli že se lotijo, zveni njihovo, čeprav so striktno inštrumentalna zasedba. Nadvse zanimiva bo njihova nadaljna pot, saj album ponuja številna izhodišča. Jih bo zaneslo na plesne podije, kot nakazuje vodilna tema Burning Rome, ali bo to kaj bolj improviziranega?

V indie popu z naklonom v avant vode se giblje Jane Weaver. Vsaj na tistem, kar počne pod svojim imenom. In res, glasba, ki jo ustvarja v okviru tria Fenella, ne bi šla v isti okvir. Tu skupaj z Petrom Philipsonom in Razom Ullahom izkazuje veliko naklonjenost do analognih sintetizatorjev, in ker rokujejo z velikim izborom teh, je možnih še in še zvočnih kombinacij. Zdi se, da je točno to njihov namen, saj praktično vsak svoj zapis gradijo na drugem zvočnem vzorcu. In potem se posamezne skladbe razvijajo kar same, sproti se oplajajo s sintetiziranimi zvoki, ki jih še dodatno obdelujejo s studijskimi efekti. Res pa je, da je njihov pristop prej igra z zvoki kot iskanje razpoznavnih melodij ali ritmičnih rešitev. Vmes, bolj za vzorec, se sicer oglasi električna kitara, a album The Metallic Index zlahka smatramo za retro elektronski izdelek. Odskočijo le v sklepni pesmi, ko Jane dejansko zapoje in morda nakaže smer za naprej.

Tudi Stefan Betke, ki deluje pod imenom Pole, ne ostaja zgolj v domeni elektronsko generirane glasbe. Eden od začetnikov t.i. glitch elektronike, ki jo je podprl z dub technom, je vedno rad odskočil. Oziroma je sam trdil, da poskuša vsak naslednji album zaokrožiti s svežim pristopom. Kdaj to narekujejo zunanje okoliščine, kdaj je to zavestna odločitev.
Nekateri prijemi ostajajo isti, kot zaščitni znak. Tako je tudi na aktualnem albumu Tempus. Škrtanje in praskanje motenih digitalnih signalov se tokrat zlije z ambientom drsečih klaviatur, a mestoma simbiozo zmoti odsekan udarec bobna. Vse je minljivo, a vedno znova nas nekaj vrže iz zamaknjenosti.

Stanje med budnostjo in sanjami ozvočuje tudi Jonathan Scherk. V te namene večinoma operira s predelanimi vzorci, ki jih zlaga v nadrealistične kolaže. Ti postopki radi zapeljejo v nepredstavljive širjave, zato se je Jonathan časovno omejil. Vsak od 13 zapisov albuma Toon! traja natanko dve minuti. V tem času se mora odviti vsa želena dinamika, vsi zamolkli zvoki filmskih odlomkov nas morajo zapeljati v spanec in nazaj v prebujanje. Zato so prehodi med številnimi „prizori“ relativno tekoči, ali vsaj ne moteči.

Vase zagledana je tudi glasba Christine Vantzou. Večino gradiva za 5. album je posnela med pandemijo, zraven je zvabila številne glasbenice in glasbenike, a na koncu si je vzela pravico in čas, da posnetke uredi po svoje. To je počela v samoti, v oddaljenem kraju svojih grških staršev, stran od motečih vplivov okolice.
Album No. 5 je zavesten odmik od njenih prejšnjih ambientalno neoklasičnih kompozicij. Kar je dobrodošlo, tovrstnih poskusov je v splošnem že preveč, prerasli so v generični slog. Če se je prej posvetila razvlečenim tonom godal in sintetizatorjev, se je sedaj potopila v bogat svet mikrotonalnosti konkretnih zvokov, ki jih še vedno spaja z odzvenom godal in liturgičnim petjem. Čeprav je njen komercialni domet daleč od sredinske neoklasične struje, je produkcija zvoka na izjemni ravni. Drugače pri tem pristopu ne gre. Vsak najmanjši odtenek zvoka je pomemben, ima svoje mesto v zvočni sliki, ima natančen učinek. Slab posnetek bi te učinke izničil.
Nedavno je Christina sodelovala na klavirskem albumu Michaela Harrisona, ta meditativni ton bi jo zlahka zavedel, speljal osnovno albuma št. 5 drugam. Ampak ne, ostala je avtorsko samostojna in poslušanje njenega dosežka ni lahek zalogaj. Povzela je le tisto, kar je ustrezalo njeni viziji. Naj si bo to bolj naslanjanje na ambientalno zapuščino Briana Enoa in neoklasično igranje klavirja in violine, a po drugi strani so vsestranske motnje konkretnih zvokov vsaj v ravnotežju. Tak konglomerat predstavlja za marsikoga izziv, a pozorni posluh vrne veliko.

RETROMANIJA

V diskografiji berlinske pevke Mona Mur zevajo nenavadne praznine. Medtem ko so njen prvi singel iz leta 1982 pri angleškem glasbenem tedniku NME označili za singel tedna, je preteklo šest let, da je izdala album prvenec, še tega ob pomoči Dieterja Meierja iz Yello, ki je album tudi produciral. Ampak vmes Mona Mur ni počivala. Res se je rada klatila po Evropi, a tudi nastopala in snemala. Zgodaj se je spečala s člani Einstürzende Neubauten, z Alexom Hackejem, FM Einheitom in še basistom Thomasom Sternom iz Crime + City Solution je sestavila skupino, ki je igrala tudi po evropskih festivalih. A morebitnih posnetkov ni obelodanila. Do sedaj.
Ta izgubljeni album je tu, še vedno pa ni jasno, zakaj smo morali nanj čakati skoraj štiri desetletja. Tedaj bi ta izgubljeni album pridobil drugačen status, sedaj bo kvečjemu kulten, še to predvsem za tisto starejšo generacijo, ki je odraščala ob t.i. alternativi.
Sedaj je toliko bolj razvidno, kdo je v industrijski hrup uvedel vpliv songov Bertolta Brehta in Kurta Weilla. Morda je z druge strani Atlantika ta vpliv posredno podtaknila že Lydia Lunch z albumom Queen Of Siam, a Mona Mur je dejansko pela pesmi Surabaya Johnny, Der Song von Mandelay in Die Ballade vom Ertrunkenen Mädchen. Skupaj s petimi avtorskimi pesmimi jih najdemo na albumu The Original Band (1984-86).
Mona Mur že z glasom naredi veliko, potem je tu še njena nevarna interpretacija in industrijski udar spremljajoče bande. Vsi skupaj se nagibajo k newyorškemu podtalnemu rockovskemu hrupu tistega časa, sredine osemdesetih, bolj rockovsko surovi so od na primer artističnih tendenc samih Neubautnov.
Zgolj kot digitalni dodatek sta na voljo še koncertna posnetka. Prvi datira v izvirno obdobje delovanja skupine (1985), drugi je nastal dosti kasneje (2005), a Mona Mur z drugo zasedbo (od starih je ostal edino Thomas Stern) izvaja prav te iste komade oziroma jih je izbrala za objavo. Torej je njeno tedanje delovanje sedaj lepo dokumentirano, pospravljeno. Nekaj v užitek, nekaj za zgodovinsko poravnavo.

Foto/Photos:
Horse Lords (bandcamp)
Diminished Men (bandcamp)
Black Ox Orkestar (bandcamp)
Etceteral (facebook)
Fenella (Raz Ullah)
Pole (Stefan Betke) (bandcamp)
Christina Vantzou (facebook)
Mona Mur The Original Band (naslovnica / cover)

(Rock Obrobje, 1. december 2022)

Janez Golič