Nels Cline ne pozna počitka. Poleg mnogih jazzovskih zasedb je stalni član Wilco in nazadnje sta z njegovo Yuko Hondo sestavila „zasedbo“ Cup. Yuka je sicer polovica newyorškega dua Cibo Matto, ki pa v zadnjih letih bolj stagnira in odločitev za ustvarjalno navezo z Nelsom je postala logična izbira. Album Spinning Creature je nastajal postopoma; zasnovo je posnel Nels sam s kitaro, zatem je nastopila Yuka in večinoma z elektroniko nadgradila ohlapne kompozicije v bolj koncizne skladbe. Vse bi težko spravili na skupni imenovalec, saj so nekatere ostale v svoji embrionalni fazi (zgolj impro kitara), druge gredo v smeri skoraj plesnega elektra. Vsekakor je slišati, da je bil sam proces ustvarjanja vsaj zanju nadvse zabaven in sproščen.
Vse bolj v intimno izpoved se spušča Mark Nelson pod imenom Pan American. Verjetno bo za vedno zapisan kot ustanovni in ključni član ambientalno-postrockovske zasedbe LaBradford, a po njihovem razhodu je Mark aktiven tako solistično kot v triu Anjou. Nič bistvenega se ni spremenilo v vseh teh 25 letih, še vedno imamo počasi se razvijajoče kompozicije, le da je na albumu A Son zvočna podoba še bolj minimalistična, brez dubovskih postopkov in plavajočih klaviatur. Poudarek je na „oddaljeni“ kitari in petju na robu šepeta. Besedila so tokrat manj abstraktna, prej odsev konkretnega doživljanja sveta, predvsem družinskih vezi. Še en album, ki ga avtor posname predvsem zase in zaradi sebe.
Prav tako za čikaško založbo Kranky je vrsto albumom objavil Thomas Meluch, ki deluje pod umetniškim imenom Benoît Pioulard. Vendar je aktualni album Sylva objavil pri nemški Morr. Avtor si je vzel celih devet mesecev dopusta, da je potoval po ameriških zveznih državah Montana, Hawai in Michigan, kjer je odraščal. Te vtise je potem uglasbil doma v Seattlu, zvočnemu albumu pa dodal še serijo fotografij. Od desetih zapisov sta le dva vokalna, ostalo je potopljeno globoko v abstraktni ambient, napeljuje na pogled na prostrane pokrajine.
Prav tako pri Morr je novi album Sad Party objavil islandski multiinštrumentalist Sindri Sigfússon, on pod imenom Sin Fang. Po sodelovanjih z islandskimi kolegi mum in Slowdive, je tokrat vso glasbo posnel kar sam v treh tednih v leseni koči v predmestju Reykjavika. Resda še vedno zveni nekako melanholično, a se slišno premika proti sredini. V ospredje prehaja petje, oblika pesmi je vse bolj standardna in zvočna podoba podrejena namenu. Bojim se, da se bo počasi izgubil v množici podobnih.
Tindersticks praktično od začetka peljejo glasbeno pot na vzporednih tirnicah. Ena je ustvarjanje filmske glasbe (predvsem za filme Claire Dennis), in ta je večinoma inštrumentalna, drugi tir je snemanje „običajnih“ pesmi/albumov in koncertiranje. Mestoma se te dve smeri tudi križata; inštrumentalne teme se znajdejo na „rednih“ albumih, ali pesmi uvrstijo tudi na kakšen soundtrack. Na aktualnem albumu No Treasure But Hope ni inštrumenalnih skladb, kar je dober znak ustvarjalnega zanosa predvsem Stuarta Staplesa, saj je on avtor večine glasbe in besedil. Še posebej sedaj, ko so člani zasedbe razseljeni po vsej Evropi, Stuart živi v Franciji, a nove pesmi je zasnoval (po vzoru Leonarda Cohena?) v Grčiji (na naslovnici je zemljevid grških otokov). K sreči se jih „sodobnost“ ni dotaknila, Tindersticks počnejo svojo stvar ne glede na trenutne smernice. Kar je danes že hvale vreden dosežek. Na albumu izstopa nadvse spevna Pinky In The Dayligth z rahlim odmerkom grškega melosa, izstopa še eksperiment s petjem v See My Girls, ostalo je močno zasidrano v lastno prepoznavnost. Z leti je opazen vse močnejši sentiment v besedilih Stuarta Staplesa, pa tudi v tempu. Torej so pesmi večinoma počasne, nekatere oguljene do bistva, druge spet nadgrajene z godali in trobili. Bodimo realni, najboljši (zgodnji) trenutki se ne bodo več ponovili, dobivamo pa nadvse solidne albume. Na Tindersticks se človek lahko zanese.
Podobno velja za Willa Oldhama, ki večinoma deluje pod imenom Bonnie 'Prince' Billy. Sedem let ni objavil novih avtorskih pesmi, a je bil aktiven v objavljanju celih albumov priredb in v navezi z različnimi zasedbami. Tak premor je lahko dobrodošel, avtor preko drugih aktivnosti najde svež pristop, nove ideje. No, ampak tudi Bonnie je že veteran, nekih revolucionarnih obratov ni pričakovati. In jih na albumu I Made A Place tudi ni. Uvodna country poskočnica kvečjemu zavede. Poslušalca že zasrbijo pete, že je pripravljen na ples, ko Bonnie „obrne ploščo“ in dve pesmi naprej je že v svojem izkrivljenem svetu. Čeprav je na videz nekako brezbrižen, skoraj površen, pozoren prisluh pokaže izjemen občutek za pesem, posebej so izdelani prehodi med kiticami in refreni. Tu je blizu Dylanu. Le še bolj trpek je in obenem pronicljiv. Vsekakor se je sedemletno čakanje izplačalo.
S prejšnjim albumom še pri ECM, sedaj pri domači, torej norveški Hubro. Trio Lumen Drones pa bi z aktualni albumom Umbra slogovno še najbolj ustrezal politiki založbe Constellation. Blizu so na primer Godspeedom, čeprav v pomanjšani zasedbi, a s podobno zvočno zasnovo. Skladbe se razvijajo počasi, osnovo običajno gradi Nils Okland z violino oziroma z norveškimi goslimi hardanger. To jim daje pridih ljudske glasbe, ki jo bobnar Orjan Haaland in kitarist Per Steinar Lie kmalu speljeta na drug, bolj abstrakten teren. Po namenu niso tako zelo daleč od naših Širom, zelo delikatni so, občuteni (četudi striktno inštrumentalni), in odprti obenem. Skladbe so premišljene, čeprav je končni vtis tak, kot da gre za improvizacijo. Tako razvejane in razgibane so te kompozicije.
Dejansko pri Constellation pa albume objavlja Sam Shalabi s svojim orkestrom Land Of Kush. Glede na to, da mu je tokrat uspelo zbrati kar 25 gostujočih glasbenikov, glasbenic in pevk, ne čudi, da je trajalo šest let od prejšnjega albuma. Zato pa je album Sand Enigma pošten zalogaj, tako po trajanju kot intenzivnosti. Še vedno pod vtisom arabske pomladi je Shalabi s svojim orkestrom ozvočil vse razsežnosti upora, upanja in razočaranj. Ker deluje predvsem na relaciji Egipt-Kanada, je zlahka povzel različne glasbene sloge, jih pošteno premešal in jih izrabil v lastne namene. Tole ni eklektična muzika zaradi raznovrstnosti same. Shalabi uporabi in izpostavi le tisto, kar se sklada z njegovimi „sporočili“, naj si bo kaotični orkestralni jazz, bluesovski ton ali zamaknjena psihadelija s poštenim prepihom bližnjega vzhoda.
Izven glasbeno slogovnih in zemljepisnih meja pogledujeta tudi Creme de Hassan, ki je družni projekt nemško-palestinskega glasbenika Ghazija Barakata in Američana Paula LaBrecqueja. Na prejšnjih dveh albumih sta zabeležila le daljše improvizirane kose, tokrat sta se omejila na krajše, zaokrožene kompozicije. Eklektizem sta vzela zares. Na albumu Tricontinental Circus so osnova elektronski eksperimenti, ki segajo od hitrih cut&paste postopkov do dronanja in repeticije na način nemških skupin iz sedemdesetih. Zato pa vmes intervenirata z vsemogočimi „sempli“, ki sovpadajo s podlago ali so v popolnem navkrižju. Molitve verskih fanatikov se mešajo z jazzovskim klarinetom ali improvizirano kitaro. Creme de Hassan pobirata širom sveta, iz različnih kultur in jih tako soočata. Nekaj malega tudi v posmeh kritiškemu opredeljevanju oziroma predalčkanju.
Bolj uglajen je Jesse Kanda, in tudi bolj znan je v drugih umetniških sferah, predvsem je video in likovni ustvarjalec. Glasbeno se predstavlja pod imenom Doon Kanda, in njegova različna polja delovanja se po občutenjih vsekakor prekrivajo. Deset gotsko-nadrealističnih slik je kar priloženih albumu Labyrinth, objavljenega pri Hyperdub. Glasba je zasnovana praktično zgolj na klaviaturah, a je igranje vseeno dovolj drzno, še posebej, ko Jesse intervenira s studijskimi triki.
Globje v eksperiment s klaviaturami in elektroniko sploh se spušča italijanski oblikovalec zvoka Giona Vinti. Z analognimi izvori (sistem modularnih sintetizatorjev) ustvarja mali zid hrupa, in ga v realnem času procesira digitalno. Tako je zvok stalno zasičen, sočasno sili iz ravnotežja in je pod ohlapnim nadzorom avtorja. Te stalno prisotne tenzije zahtevajo skoncentriranega poslušalca, ali pa glasbe zdrsne mimo v nekakšen hrupni muzak. Štirje zapisi pomenljivo naslovljeni z Layer sestavljajo aktualni album Orc, pravi hibrid počlovečene zveri.

PONATISI etc

Pri Fire Records pospešeno ponatiskujejo po malem pozabljene albume. Svoja prva dva albuma so Giant Sand posneli kar ponovno, Glum iz leta 1994 pa je dobil le nekaj tehniških popravkov in dodatek v obliki doslej neobjavljenih radijskih posnetkov. Zato pa je album nastal ob pomoči nekaterih cenjenih glasbenikov in glasbenic v polju t.i „puščavskega“ rocka, predvsem sta se v zasedbi zasidrala Joe Burns in John Convertino, le nekaj kasneje sta na noge postavila lastno zasedbo Calexico. Torej je njun vpliv slišen v tej razpuščeni ritmični strukturi, tu so še Rainer, Chris Cacavas in Lisa Germano. Pomeni, da je Glum predstavlja dober prerez vsega, kar Howe Gelb oziroma Giant Sand znajo in čez; od malce nerodnih balad do skoraj garažnega rockanja.
Konec sedemdesetih je zanimanje za „novi“ britanski folk že močno zamrlo. Kar pa ne pomeni, da so tovrstni glasbeniki izginili s scene. Notranje razprtije, mnogokrat kot posledica razhajanj glede temeljne usmeritve, so botrovale razpadu ali preoblikovanju poglavitnih zasedb – Steeleye Span, Fairport Convention in Pentangle. Kitarist slednjih, Bert Jansch, je bil eden ključnih pri oblikovanju klubske folk scene že sredi šestdesetih, po razpadu Pentangle se je za nekaj časa umaknil iz glasbe in se vrnil konec sedemdesetih. Takrat je nastal tudi njegov 12.studijski album Avocet, ki ga imamo ob 40.obletnici v ponatisu z nekaj dodatnimi koncertnimi posnetki. Bert Jansch je bil izjemno tehnično podkovan, z jazzovskim tonom igranja in neformalnimi oblikami skladb. Avocet sicer ne premore drznosti zgodnjih albumov, a še vedno navdušuje z izvirnim pristopom in zanosom. Kronski dokaz je 18 minutna uvodna in naslovna skladba, ki se po lirično vije sem in tja in bi še lahko trajala. Ostalih pet skladb nosi pečat dveh gostujočih glasbenikov, prezenten je bas kolega iz Pentangle Dannyja Thomsona in eno avtorsko je prispeval violinist Martin Jenkins.
Na drugi strani oceana je svojo različico folk-rocka predstavljala Josephine Foster. Med njeno obsežno diskografijo pa se je vrinil album, ki ga je posnela z zasedbo The Supposed. V času objave albuma All The Leaves Are Gone (l. 1984) je križanje dovolj značilnega sloga z disonantnimi izpadi kitarista Briana Goodmana naletelo na nerazumevanje. Glasba je bila preprosto preveč drzna, neuravnovešena, še posebej, če upoštevamo še „operetno“ petje same Josephine. Morda bo časovna distanca 25 let pripomogla k toleranci do teh različnih pristopov h glasbeni tvorbi, morda se bo zgodila poravnava za nazaj, kot že mnogokrat ob glasbi, ki je prehitela splošno zasidrano percepcijo.

Navkljub avantgardni naravi svoje glasbe, so se The Residents vedno radi prodajali. „Neštetokrat“ so že ponatisnili svoje zgodnje posnetke, ali jih ponovno posneli, remiksali, celo koncentrirali. Prav so jim prišli tudi vsi formati oziroma nosilci zvoka, ki so se skozi teh skoraj 50 let pojavljali in izginjali. Nazadnje ponujajo svoje zgodnje albume v obliki dvojnih CD plošč v seriji „pREServed“.
Novembra sta izšli dve tovrstni izdaji, obe med bolj privlačnimi. Album Not Available je izvirno izšel leta 1978, posnet pa naj bi že tri leta prej. Po teoriji obskurnosti, naj bi ga The Residents objavili šele, ko naj bi pozabili nanj. Vendar, ko se je snemanja visokoletečega, tematskega albuma Eskimo zavleklo in ko so finance odtekle, so se The Residents hitro spomnili na stare posnetke in jih zbrali v album Not Available. Sedaj, v razširjeni obliki, so dodani prvotni poskusni posnetki, osnutki, iz katerih so The Residents kasneje izbrali bolj uspele dele in jih sestavili v končne štiri daljše kompozicije in krajši epilog. Ti poskusni posnetki kažejo na njihov delovni proces, kako iz naivnih vinjet sestaviti kompleksne skladbe izven vsega znanega. Obvezno za vse prave ljubitelje in druge.
Podobno velja za dvojno zbirko A Nickle If Your Dick’s This Big (1971-1972), ki združuje posnetke za dva zgodnja albuma, ki sta uradno izšla šele predlani in lani na dan ploščarn, a le na vinilu. Posnetke za album W***** B*** so The Residents prvotno poslali na sedež založbe Warner Bros z upanjem na podpis snemalne pogodbe. To se ni zgodilo, in The Residents so šli na svoje. Prav tako zgolj na trakovih so do nedavnega ostali posnetki za album B.S. oziroma so po spletu krožile le piratske kopije. Uradni izid skoraj 50 let starih posnetkov je mali sveti gral za ljubitelje The Residents. Ponuja vpogled v najzgodnejše eksperimente, ko skupina ni imela še niti imena. Tako je glasba nebrzdana, frenetična in polna hitrih obratov. Skozi vrtoglavi zvočni metež je mestoma vseeno moč zaznati celo nekaj virtuoznosti, nekaj občutka za kompozicijo in obilico humorja. Več kot historični dokument.
Glasbena industrija vedno najde pot. Vedno znova nam želi prodati iste pesmi in albume, ali skozi različne nosilce in strimanje, ali v različnih remaster verzijah in miksih. Remiksi so se očitno dobro prijeli, po The Beatles, The Doors in R.E.M. je navada prešla tudi globje v underground. Na „definitivnem“ ponatisu prvega albuma avant-funk zasedbe The Pop Group – Y, izvorno iz leta 1979, najdemo izvirne posnetke v svežem remasteringu, kot bonus pa zgodnje mikse vseh 10 pesmi. Ti so še bolj radikalni, še bolj raztrgani in paranoični, dubovsko raztreščeni, vse v funkciji močnega političnega angažmaja predvsem pevca Marka Stewarta. Še en dodatek so koncertni posnetki vseh pesmi, ki pa so žal tehnično dokaj slabi. Boljši prikaz njihove koncertne forme so koncertni posnetki s kompilacijskega albuma We Are Time; ker je že tu objavljen le izbor, zagotovo obstajajo trakovi z več posnetki. Morda ob naslednji obletnici...

Foto/Photos:
Cup (bandcamp)
Benoît Pioulard (bandcamp)
Tindersticks (bandcamp)
Lumen Drones (bandcamp)
Sam Shalabi (Land Of Kush) (bandcamp)
Giant Sand (bandcamp)
Bert Jansch (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.december 2019)

Janez Golič