Ko je že kazalo, da je „projekt“ zaključen v trilogijo, je nedavno založba Glitterhouse napovedala nadaljevanje. Skupina zanesenjakov, ljubiteljev zapuščine kitarista in pevca Jeffreya Leeja Pierca, je v dobrih desetih letih uspela spraviti skupaj 4. del serije The Jeffrey Lee Pierce Sessions Project. Tokratna zbirka nosi naslov The Task Has Overwhelmed Us in vsaj trdno jedro ostaja. Nick Cave, Mark Lanegan, Lydia Lunch in pobudnik serije Cypress Grove so ponovno prisotni z izvedbami znanih, manj znanih in tudi neobjavljenih pesmi, ki jih je Jeffrey spisal za The Gun Club, za dva samostojna albuma ali so osnutki ostali le na kaseti.
Ob trdnem jedru se vedno najdejo novi sledilci njegovega opusa. Med njimi se je morda nenavadno znašel celo Dave Gahan, ki poje uvodno Mother Of Earth. Odpoje jo brezhibno, natančno, občuteno, a nekje na poti se nekaj izgubi. Navkljub nekim omejitvam v glasu je Jeffrey pesmi odpel z bolečino in jezo hkrati, kar lahko prepričljivo stori le nekdo, ki je v zgolj 36 letih življenja nekaj dal skozi. Morda se je teže naloge “ustrašil“ celo Nick Cave, ki je petje občutljive Yellow Eyes prepustil kar Jeffreyu, sam pa nasnel le klavir. Tudi večina ostalih se ni želela „kosati“ z Jeffreyjem, ga posnemati, ampak je pogumno interpretirala pesmi tako, kot bi jih napisali sami. Lydia Lunch je celo dopisala nekaj svojih verzov...
Podobno kot na prejšnjih treh volumnih je tudi tu prisotnih nekaj izvajalcev, ki nimajo svoje „barve“, zvenijo kot tisoči drugih. Tudi v tem se kaže veličina Jeffreya Leeja Piercea, težko ga je „sneti“. V vsakem primeru pa se „potovanje“ nadaljuje, spomin nanj se ohranja in plemeniti.

Na tokratni ediciji poklonov Jeffreyu Leeju Pierceu manjka David Eugene Edwards, za katerega se je špekuliralo, da namerno „kopira“ njegovo petje. Sam Eugene je to seveda zanikal, res da ga obožuje, a podobnost glasu je zgolj slučajna. In ne samo to, še bolj ju „druži“ neverjetni zanos, skoraj fanatični pristop pri podajanju občutij.
Eugenea ženejo predvsem verski razlogi. Naravnost obseden je z miti in legendami in jih izrablja v lastne namene. Tokrat, na „prvem“ samostojnem albumu Hyacinth se poleg bibličnih zgodb opira na starogrške bogove resnice in jih aktualizira. Razlogov v globalnem smislu je dovolj.
Tokrat mu je v pomoč je producent Ben Chisholm, ki je Eugenovo igranje bendža in kitare s plastičnimi strunami opremil s procesiranimi studijskimi efekti, ki dodajajo srhljivo, skoraj industrijsko vzdušje. Skupaj z gorečimi pridigami o skorajšnji apokalipsi to zagotovo ni lagodno poslušanje. V zameno za premišljeno oblikovane pesmi je Eugene glasbeno podlago izrabil za sporočilnost. Praktično vse pesmi so si po strukturi podobne, tak vtis pa še krepi dejstvo, da je to, če prištejemo 16 Horsepower in Woven Hand, že njegov vsaj 15 album. Nekaj zadnjih je bilo že pretirano stonerskih, nabrite električne kitare se mu ne podajo, bolje se počuti z naravnim zvenom močno napetih strun. Potem je tudi s petjem neustavljiv.

Eugene je bil na kratko tudi član „ameriške“ inkarnacije zasedbe Crime & The City Solution. Zaradi nomadske narave pevca Simona Bonneya in njegove življenjske spremljevalke Brownyn Adams se je zasedba stalno menjala. Trenutna je menda že šesta, Bonney jo je sestavil v Berlinu, kjer z Brownyn živita zadnji dve leti oziroma po pandemični izolaciji, ki ju je ujela v domači Avstraliji. Crime & The City Solution pravzaprav še kar veljajo za avstralsko skupino. Tam so nastali že leta 1977, a začetki so bili težki. Praktično brez odziva in brez uradno izdanih posnetkov se je Bonney selil najprej v London in zatem družno z ekipo zbrano okoli Nicka Cavea še v Berlin. Sproti so se v zasedbi izmenjevali Mick Harvey, Rowland S. Howard, Alexander Hacke, Jim White in drugi. S tem se je spreminjal tudi zvok, le interpretacija Simona Bonneya je ostala v okvirih gotskega bluesa, kot ga je nekdo že poimenoval.
Daljši odmor je sledil po letu 1991, Simon in Brownyn sta se preselila v Združene Države, tam je Simon najprej posnel dva samostojna albuma, kasneje v Los Angelesu pa le sestavil „ameriško“ zasedbo, a zbrano iz vseh vetrov. Trajala je le en album (American Twilight) in krajšo turnejo. Zatem je spet vse potihnilo, do pred kratkim, ko je ponovno v Berlinu sestavil povsem novo zasedbo in Crime & The City Solutuon so po desetih letih le objavili svoj šesti album The Killer.
Bolj kot kdaj prej je v ospredju petje Simona Bonneya, spremljevalni glasbeniki so umaknjeni v ozadje, kar je bistvena razlika od prejšnjega albuma, ko so se glasbeniki kar prerivala v ospredje in je to botrovalo zgoščenemu, težkemu zvoku. Sedaj glasba bolj „diha“, a atmosfera negotovosti ostaja. Simon Bonney je po nomadskih potem po svetu videl in doživel marsikaj takega (tudi v Ukrajini), kar ga izpoljnuje v nejeveri v človeka. Zato ta resignira ton njegovega petja in sporočil. Ampak v tem je najboljši, v daljših, poetičnih, na Jima Morrisona spominjajočih napol pripovednih stihih. Posebno dramatičnost dodaja violina Brownyn Adams, dobrodošlo novosti pa predstavlja igra sintetizatorja, ki je prej ni bilo. Verjetno bo kdo pogrešal „hit“ pesem, a tokrat je poanta drugje.

Medtem, ko večina z leti upočasnjuje ustvarjalni zagon, Jeff Tweedy ne pozna krize. Pred leti, ko so iz „osebnih razlogov“ njegovi Wilco zastali, je na hitro posnel dva samostojna albuma, še prej sta s sinom Spencerjem objavila še enega dvojnega pod imenom Tweedy. Lanskoletni album matičnih Wilco, Cruel Country, vsebuje 21 pesmi, posneli pa so jih precej več. Deset teh je v vlogi producentke vzela v roke valežanska pevka Cate Le Bon in nedavno so izšli na albumu Cousin.
To je šele drugič, da je produkcijo albuma prevzel nekdo od zunaj. Po Jimu O'Rourku, ki je sooblikoval njihov do takrat najbolj drzen album Yankee Hotel Foxtrot. In tudi sedaj je zunanja pomoč dobrodošla. Cate Le Bon ni bistveno vplivala na same pesmi, dodala je le nekaj spremljevalnih glasov in nastavila efekte, a njena intervencija subtilno loči te posnetke od premnogih drugih iz njihovega opusa.
Verjamem, da je tudi izbor in vrsti red pesmi dokaj skrbno načrtovan. Uvodna Infinite Surprise je še najbolj „art-popovska“, z vztrajnim kitarskim žvižganjem Nelsa Clinea v ozadju. Nekaj pesmi vmes je narejenih na „prvo“, s preprostimi odprtimi akordi za ogrodje. Sem in tja manjka le nekaj več udarnosti, v celoti je album preveč ležeren, Wilco pa so znali biti že bolj „glasni“. Vseeno je Cousin več kot obrtniško dodelan album, ravno prav odskoči, da jim ne moremo pripisati generičnosti. Boljših v „polju“ kitarskega rocka preprosto ni.

Bolj racionalna je italijansko-japonska naveza Blonde Redhead. Brata dvojčka Amadeo in Simone Pace sta srečala pevko Kazu Makino v New Yorku leta 1993 in kot Blonde Redhead so kmalu vsaj v undergroundu zasloveli kot „noise“ skupina. Na prelomu tisočletja se je njihov zvok znatno spremenil, omehčal in razširil s kitar na klaviature in orkestracijo. Vseeno kasneje nikakor niso našli izhoda iz lastnega, dokaj ozkega okvira. Morda je bilo tudi zato potrebno čakati skoraj 10 let na svež album Sit Down For The Dinner...
Pa se ni zgodilo nič bistveno drugačnega. Vseh 11 pesmi je v podobnem zasanjanem razpoloženju, ki se sicer ukvarja z „odraščanjem“ in drugimi tegobami, ki pridejo z leti, a obenem ohranja nek pozitiven naboj. Nobena pesem posebej ne izstopa, še narejene so v enakem tempu. Potrudili so se le v aranžmajih, ki so organsko gibki, a na dolgi rok prav ta enakomerna gibkost izgubi na fokusu. Skratka, narejeno z veliko okusa in truda, a v celoti album ne pušča posebnega vtisa.

V to zanko ne želijo stopiti Vanishing Twin. V pomanjšani zasedbi so načrtno naredili nekaj korakov vstran, saj linija, ki so ji sledili s prejšnjimi tremi albumi, ni vodila drugam kot v že prevečkrat raziskana področja. Že Stereolab in Laika so skozi 90-a leta izrabljali retro princip v želji, da bi bili moderni, za njimi še vsaj Broadcast in nazadnje Death And Vanilla.
Tako so Vanishing Twin praktično vsako od osmih pesmi na albumu Afternoon X zastavili na drugih temeljih. Enkrat je zasnova na tolkalih, drugič na klaviaturah oz semplih pobranih iz starih soundtrackov, pomagajo še studijske intervencije s popačenji in sploh škrtanjih neznanih izvorov. Zlahka padejo v akustične pasuse, zavoljo notranje dinamike in vzdrževanja naše pozornosti. Le petje Cathy Lucas ostaja ujeto v polje zasanjanega popa, ki ga je daljnosežno zaznamovala Laetita Sadier. Afternoon X sicer ni super inventiven album, ampak Vanishing Twin vsaj nakazujejo, da je raziskovanje del njihovega ustvarjalnega principa.

Zdi se, da Animal Collective doživljajo drugo pomlad. Močno pozitivno so nas presenetili lani z albumom Time Skiffs, poln privlačnih vokalnih harmonij je in domiselnih aranžmajev. Avey Tare, Panda Bear, Geologist in Deakin so od leta 2000 do danes nanizali vrsto albumov, vmes so našli čas še za samostojne izlete, in možni presežki so se oddaljevali. Enostavno zmanjka...
Le kaj se je zgodilo, da so v sebi našli nov ustvarjalni zagon? Sliši se, da ponovno delujejo vzneseno, da jih skupna igra kar sama nese. In tako so obilo pripravljenega gradiva razdelili na album Time Skiffs (posnet je bil na daljavo med pandemijo), in manj „komunikativne“, napol improvizirane skladbe so prihranili za svoj najdaljši album doslej, Isn't It Now?. Posneli so ga v borih 12 dneh, končno skupaj, v zasedbi štirih izvirnih članov.
Takoj je slišen bolj jasno definiran zvok, manj je psihadelične meglice med glasbili. Predvsem bobni in tolkala zvenijo naravno, skoraj brez efektov, pa tudi skupinsko petje je bolj razločno in v ospredju. Kar še ne pomeni, da so sedaj bliže poslušalcu. Ne, tokrat se zdi, da igrajo in pojejo predvsem zase, da so pozorni na gibe in namige drugega. In zato pesmi zlahka odplavajo po svoje, v neke vnaprej nedoločene daljave. Vrstni red je domišljen, uvodni dve pesmi še komunicirata, zatem se Animal Collective šele razpustijo, najbolj očitno v 22 minutni Defeat, ki je bila izbrana celo za singel, čeprav nekje na polovici kar izgine v zasebno sfero.
Če je bil Time Skiffs namenjen širšemu poslušalstvu, bomo z Isn't It Now? zadovoljni predvsem njihovi že priseženi ljubitelji.

S svežim albumom bo Sufjan Stevens končno razveselil predvsem stare ljubitelje. Po vsemogočih stranskih izletih v elektroniko, orkestracijo, glasbo za balet in ambientalno serijo, se je vrnil k tistemu, za kar mnogi menijo, zna najbolje. K tistemu, s čimer se je proslavil z albumi Michigan in Illinois izpred skoraj 20 leti. Torej je na albumu Javelin v ospredju prefinjeno obiranje kitarskih strun, sladkobno petje in obvezni dramatični zasuki v vlogi pevskih zborov in mogočne orkestracije. Kot da prehaja iz osebne izpovedi v nekaj univerzalnega, kot da iz osebnih dvomov in tesnob poišče univerzalne odgovore. In tokrat je bolj vseobsegajoč, za razliko od večine prejšnjih albumov, ko je običajno izhajal iz „koncepta“.
V celoti vzeto smo vse to že slišali, pesmi so nam že ob prvem poslušanju nekam znane. Ampak Sufjan je mojster melodije in melanholije, vedno znova vdahne novo življenje v isto formo. Če bo s tem pritegnil mlajše generacije, te čaka še razburljivo raziskovanje njegovega zgodnjega opusa.

Za drznejšo poslušalsko izkušnjo se bo potrebno obrniti drugam. Sicer so pred leti tudi pri norveški založbi Hubro že nakazovali možnost prestopa v sredinskost, a so te slutnje k sreči hitro negirali.
Eden od teh „neprilagojenih“ projektov je skupni album tria Apnesetha Erlenda in eksperimentalne skladateljice in pevke Maje Ratkje. Lani so uprizorili pet zaporednih koncertov čiste improvizacije, kasneje pa s pomočjo producenta Jorgena Traena te posnetke studijsko nadgradili za objavo na albumu Collage. Glasba na njem je nepredvidljiva in stalno razgibana. Komaj kje se pokažejo sledi kompaktne igre, morda v potegih viole hardinger, ostalo je vse podrejeno destrukciji forme. Komaj ujamemo prepoznaven vzorec, že ga strumno razbijejo in zmaličijo. Isto velja za „petje“, ki je razdrobljeno in za povrh speljano skozi efekte. To zagovoto ni pot v sredinskost.

Preskok v neznano je naredila tudi belgijska pevka italijanskega rodu Melanie De Biasio. Zverzirana v jazzovskem petju je pristala na nov izziv, na pobudo organizatorjev festivala Europalia naj bi pripravila glasbo na temo „Trails & Tracks“. Najprej je odpotovala v osrednjo Italijo in tam raziskovala lastne korenine in posledično razkroj nekih prostorov in cele generacije ljudi. Na potovanju je naredila kar nekaj „terenskih“ posnetkov in jih inkorporirala v končne skladbe albuma Il Viaggo.
Očitno je šlo za izjemno osebno izkušnjo, še posebej, ko je dopotovala v Dolomite, kjer so bivali njeni predniki. Mestoma je njeno petje potopljeno v skorajšnjo tišino, pa tudi glasbena spremljava komaj kaj dodaja globoki zamišljenosti. Pa vendarle se iz pesmi v pesem razpoloženje spreminja v nekaj bolj doživetega, iz eterične zamaknjenosti Melanie le naredi prehod h lahkotnejšim, skoraj trip-hopovskim skladbam. Da bi se proti koncu prvega dela vrnila h uvodni kontemplaciji.
Album je dvojni, tudi zaradi dveh daljših ambientov, ki polnijo tretjo in četrto stran vinilne plošče. Muziciranje bi zlahka zamenjali za tisto Harolda Budda ali celo Briana Enoa. Ustrezna popotnica za pot nazaj domov, ko se spomini počasi urejajo.

Ker se v popularni glasbi vse vrača oziroma se revitalizira, tudi psihadelija v vseh svojih pojavnih oblikah „vztraja“ in se vpleta v mnogotere žanre. Prilagodljiva je, hitro se zavleče v sredinski tok ali se ponuja v kreativnih sferah. Temu primeren je potem komercialen domet. Dober primer so kar eni do prvakov psihadeličnega rocka, Pink Floyd. Ko je bil v zasedbi še „nori diamant“ Syd Barrett, so album prvenec Piper At The Gates Of Dawn prodali v pol milijona primerkov, svoj natančno premišljen konceptualni album Dark Side Of The Moon pa v kar 50 milijonih.
Klaviaturist Alex Zethson, pobudnik 14 članske švedske zasedbeVather, lahko samo sanja o teh številkah. Njegovo razmišljanje, ustvarjalni namen leži onstran pričakovanj trga. Predvsem je želel dokončati neke zamisli, ki so se mu motale po glavi zadnjih 10 let in jih nikakor ni uspel spraviti v red skozi svoje druge odvode.
Potem bi človek pričakoval, da se bodo njegove zamisli v tem obdobju nekako poklopile, zložile skupaj v zaključeno celoto, a ne. Pustil jim je prosto pot in vsem sodelujočim prav tako. Le tri zapise so zapisali na album Liturgy Of Lacuna, kar pomeni, da so skladbe odprte, znotraj vijugajo v nepredvidenih smereh. Sliši se, da so imeli "gostujoči" glasbeniki proste roke, kajti le figure na klaviaturah in klavirju stojijo samostojno, izstopajo iz podaljšanega dronanja in psihadeličnega tripanja nasploh.

Ne samo psihadelični odvodi, tudi "industrijski elektro" se je zavlekel v marsikatere pore tja do konca glasbenega horizonta. Seveda so pionirski, prevratniški časi "industrijske glasbe" že minili, še tako šokantni pojavi so se počasi udomačili tudi v sredinskih poslušalskih krogih. Največkrat po zaslugi skoka na metalski voz, le tako so tudi Rammstein, Marylin Manson, Nine Inch Nails lahko postali veliki. Ampak pri izvorih je šlo za bolj pritlehno držo, in te se še danes držijo tisti, ki jim izpostavljanje ne pomeni kaj dosti, bližji jim je avtorski pristop.
Poljski veteran Maciek Frett, sočlan dua Job Karma in tudi dolgoletni organizator festivala v Wroclawu, je pod imenom Frett le objavil še drugi album Nottwo. Očitno dobro pozna "sceno", zato se spretno izogiba šablonam in obenem jasno kaže na izvore. Oziroma "pobira" točno tam in tisto, kar ustreza njegovi viziji. Tokrat ga zanima dualnost, nasprotja, tudi razlike med moškim in ženskim "pogledom". V te namene mu s petjem pomaga Anna Frett, on se vživlja v moško vlogo, ona poje po žensko. Besedila so bolj ali manj niz ekspresij, po vzoru kakih Cabaret Voltaire ali Clock DVA, po zaključenih zgodbah ni potrebe, saj se tematike odpirajo in ostajajo brez določenega odgovora.
Tudi pri rabi glasbil je racionalen oziroma rokuje s tistim, kar dobro pozna. Izogiba se pretiranim studijskim trikom, zvok je zato odprt, čist, jasen, a s poudarkom na nižjih, temačnejših registrih. Posamezne pesmi imajo nit, prepoznaven ritmični vzorec, okoli katerega plete sintetizirane zvoke. Še plesati bi se dalo na tole, vsaj v kakšnih zakotnih ulicah in vlažni kleti.

RETROMANIJA

Ena od prič streljanja na državni univerzi Kent v ameriški zvezni državi Ohio, v katerem so bili ubiti štirje študenti, ki so protestirali pri vojni v Vietnamu, je bil Gerald Casales. Dogodek ga je napeljal na zamisel, da človeštvo pravzaprav nazaduje oz. deevolira. Tri leta kasneje je to zamisel prenesel v art-proto-novovalovsko skupino DEVO, kjer je glavnega soavtorja prevratniški socialnih komentarjev našel v Marku Mothersbaughsu. Skupina je torej prvič nastopila konec leta 1973, zaradi narave svoje muzike pa je minilo še štiri leta, da so DEVO prišli do prvih uradno izdanih pesmi. Njihovo izvirnost je prepoznal David Bowie, ki je bil tisti čas polno zaseden in je za produkcijo njihovega prvega albuma priporočil Briana Enoa. Tako je oktobra 1978 izšel album Q: Are We Not Men? A: We Are Devo!, ki še danes velja za enega temeljev ameriškega novega vala in čez.
Tudi sami DEVO so napredovali in nazadovali, kakor se vzame. Iz kitarskega, frenetičnega, odtujenega, mehaničnega novega vala so se hitro adaptirali na zvok osemdesetih, začeli so prevladovati sintetizatorji in disko udarec. Z nekaj premori so DEVO aktivni še danes, Mark Mothersbaughs se celo šali, da se pripravlja na naslednjih 50 let...
Glede na koncept obširše zbirke 50 Years Of De-Evolution: 1973-2023, se zdi, da so imeli v mislih predvsem izdajo na dvojni CD plošči (na voljo sta tudi četvorni in dvojni vinilni albuma). Obe CD plošči sta zapolnjeni praktično do vrha (2x79 minut) in na obeh je vrstni red pesmi retrospektiven od začetka do danes... Obenem so se kuratorji kompilacije očitno ubadali tudi z običajno težavo pri izbiri pesmi; kako zadovoljiti oboje; že prepričane ljubitelje in tiste, ki so „le“ firbčni.
Torej najdemo kar nekaj še neizdanih verzij (predvsem) zgodnjih pesmi, ki pa še vedno potešijo tudi tiste, ki se šele prvič srečujejo z DEVO. Imamo kar nekaj remiksov in verzij z 7 palčnih singlov, ki se razlikujejo od verzij z albuma. In morda najpomembneje, zaradi retrospektivnega razporeda pesmi imamo odličen pregled nad njihovo „evolucijo“.
Nedavno je izšla še trojna vinilna izdaja Art Devo 1970-1977 v striktno omejeni nakladi, ta prinaša najzgodnejša dela skupine, deloma celo pred samimi DEVO. K sreči bo decembra ta zbirka na voljo tudi v neomejeni nakladi in bo prinesla uvid v same začetke de-evolucije.

Foto/Photos:
Jeffrey Lee Pierce (naslovnica/cover)
David Eugene Edwards (bandcamp)
Simon Bonney (bandcamp)
Wilco (bandcamp)
Blonde Redhead (bandcamp)
Vanishing Twin (bandcamp)
Animal Collective (Akira Bharoocha)
Sufjan Stevens (bandcamp)
Erlend Apneseth Trio (bandcamp)
Melanie De Biasio (PIAS)
Alex Zethson (bandcamp)
Maciek Frett (discogs)
DEVO (discogs)

(Rock Obrobje, 1. november 2023)

Janez Golič