Ko je lani Hugo Race s projektom Gimini 4 poletel daleč v vesolje, sem zapisal, da bi si želel, da bi se naslednjič Hugo nekoliko prizemljil. In se je res, no, vsaj približal se je zemeljskemu površju z aktualnim albumom Star Birth. Tudi zato, ker ga tokrat spremlja zvesta zasedba The True Spirit, ki v kozmični blues vnaša širok spekter zvočnih rešitev. Še vedno ostaja vseprisotna atmosferika, praktično vsa glasbila in petje lebdijo v zraku, zato pa so zraven znani kitarski prijemi, gruvaški boben in vse več je orkestracije, ki poudarja dramatičnost petja in besedil. Tu se Hugo ni veliko spremenil, na tapeti so velike teme, upanja in strahovi, izgubljene in nove ljubezni, vse napihnjene do razsežnosti vesolja. Nekaj tega je doprinesla eksplozija zvezde, ki se je zgodila pred očmi Huga Racea ravno v času nastajanja albuma.
V posebni ponudbi je dvojni album, rednemu Star Birth je dodan remiksana, dub inačica Star Death. S še več atmosferike, še več izvenzemeljskega občutja.

Rusi prihajajo. Namreč prav tako pri poljski Gusstaff je mednarodno odskočišče našel ruski trio Speedball Trio. Vsi trije so že dolgo dejavni na moskovski eksperimentalni sceni in po slišanem na prvem nenaslovljenem albumu lahko ugotovimo podobno kot prejšnji mesec z Usssy – tule ni kompromisov. Anton Ponomarev, Sergey Bolotin (ki je že igral prav z Ussy) in Roman Mustafin žgejo hardcore jazz, ob katerem jemlje sapo. Zajamemo jo šele ob preskoku v amputirani funk, kjer se še toliko bolj izpostavi tudi njihova tehnična veščina, le izkoriščajo jo v druge namene. Ne, da se s tem izkazujejo, ampak nas pretresejo, zbudijo. Glasba je namreč v stalnem gibanju, tudi ob super hitrem tempu radi preskakujejo, zavijejo, in nikoli ne vemo, kaj jih bo zaneslo v naslednjem trenutku. Še ko se umirijo, svobodno improvizirajo, in spodaj stalno ždi občutek nemira, napetosti, ki samo čaka, da se sprosti v divjem drncu.
Album je izšel v seriji Don't Sit On my Vinyl v zgolj 66 vinilnih primerkih. Pohiteti bo treba.

Tudi pri Glitterbeat so poskrbeli za objavo albuma ruske oziroma moskovske zasedbe, Lucidvox. Ženski kvartet je nastal že leta 2013, a dekleta so se oprijela glasbil povsem amatersko, nešolano, in so potrebovale nekaj več časa, da so se uigrale, a zato oblikovale dokaj samosvoj glasbeni jezik. Po preigravanju priredb so le zbrale pogum za pisanje avtorskih pesmi, in po dveh samozaloženih albumih je pred nami njihov prvi korak v mednarodno areno, album We Are. Konec je nerodnega tipanja, dekleta suvereno žgejo svojo inačico shoegazea in novega vala z večglasnim petjem, ki nosi nekaj tega ruskega patosa. Resda nekje v daljavi odmevajo The Slits in The Raincoats, a Lucidvox so trdno zasidrane v sedanjosti.

Pri Fire Records nadaljujejo serijo umišljene filmske glasbe. Po Fennela (Fehérlófia) in Death & Vanilla (The Tenant) je soundtrack za Hitchcockov film The Lodger zložil še Graham Reynolds. Skladatelj iz Austina ima že bogate izkušnje s filmsko glasbo (njegov je soundtrack za film A Scanner Darkly, tudi Where’d You Go, Bernadette, oba je režiral Richard Linklater), deluje v jazzovskem ansamblu, udeležuje se delavnic, multimedijskih projektov... Hitchcockov suspenz je seveda vabljiva predloga za glasbena snovanja, pušče odprte možnosti pri uporabi glasbil in zahteva številne dramatične zasuke. Pravi izziv za Grahama, ki ga je z veseljem sprejel in ga izpeljal z odliko. Obenem njegova umišljena spremljava k filmu brez težav funkcionira tudi brez slike, saj se ne poslužuje običajnih variacij iste teme, ampak stalno razvija zvočni tok, od pritlehnega škrebljanja godal do polnega naleta velikega orkestra.

Že deset let je tega, kar je norveški trio Huntsville nastopil na festivalu v Millenium Parku v Čikagu, oder so takrat delili tudi z bobnarjem Glennom Kotchejem iz benda Wilco. Po koncertu je beseda dala besedo, in naslednji dan so se Huntsville znašli v vadbeno-snemalnem prostoru benda Wilco in z dvema članoma teh ter prijatelji uprizorili zasebno snemalno seanso. Posnetki, dokaj kaotični, so vsa ta leta ležali na disku, šele pandemija je ponudila čas in priložnost, da so se ti posnetki prečistili in pripravili za javno uporabo.
Glasba na albumu Bow Shoulder je povsem improvizirana. Sedemčlanska zasedba ni imela nobene vnaprejšnje smernice, kako naj bi se glasba gibala. Niti nekoga, ki bi določal te smernice na licu mesta. Glasba se je torej odvijala in razvijala sama od sebe, sproti. Niti bobnarja oziroma tolkalca nista prevzela te funkcije. Šele skozi miks se je zvok toliko izčistil, da so vloge posameznih glasbil bolj razvidne, a še vedno stremijo k sebi, k notranjemu zadovoljstvu. Tole z glasbo samih Wilco nima veliko skupnega, je en velik ad hoc eksperiment, ki meji na marsikaj, a je nekaj izven vsega. Kakor razširjena zasedba The Necks, na primer.

Sproti se odvija tudi glasba francoskega kitarista Richarda Pinhasa, ki je že v sedemdesetih vodil zasedbo Heldon, kot odgovor nemškemu avantrocku. Tokrat mu je v producenstko pomoč kitarist Stephen O’Malley, znan iz avant metalske druščine Sunn O))). Še vedno je album Quentin Compson prepoznavno Pinhasov. Počasi valeči kitarski drone se ovija z atmosferično elektroniko v neskončnih kombinacijah, in glede na začetke in konce treh zapisov gre sklepati, da so pravzaprav „le“ izsek še precej daljših eksperimentov. Lahko bi se razvijali in odvijalo praktično v neskončnost, a je Richard le toliko praktičen, da jih je zastavil v okvire, ki jih zahteva format vinilnega albuma.

Nekaj tega atmosferičnega drona so prevzeli tudi ameriško-kanadski post metalci SUMAC. Časi in razmere so take, pravijo, da zahtevajo skrajne ukrepe. Na albumu May You Be Held so šli še korak naprej v ekstreme, po eni strani škrebljajo na robu tišine, le pritajen šepet daje slutiti, da bo v nadaljevanju hudo. In je res. SUMAC udarijo po metalsko na vso moč in nas nemočne žrtve vlečejo po svojih mračnih votlinah. Kompozicije nimajo vnaprej začrtane sheme, in trio brez težav zgolj distorzira s kitarami, preskoči v noise, ki bi ga bil vesel še Caspar Brötzmann Massaker, in se vrne v svoj metalski objem poln hropenja in rifov. In če se je prejšnji bend, v katerem je igral Aaron Turner, Isis, zadrževal v komadih trajanja do 10 minut, SUMAC vlečejo do 20 minut in več. Pozabite na pričakovanja, ta bend nas absolutno ne upošteva.

Tudi na novo sestavljeni Mr. Bungle rinejo v skrajnost. Našli pa so v svojih začetkih, v sredini osemdesetih, ko so še kot najstniki žgali hardcore punk in trash metal. Nekaj tega je v demo verzijah tudi izšlo na kaseti The Raging Wrath of the Easter Bunny leta 1986. Ne najbolje izvedeni in posneti komadi pa očitno po obliki in vsebini ustrezajo novi realnosti. Zato so jih Mr. Bungle obudili, torej posneli na novo in kar je nadvse pomembno, s tem se ohranila surovost in udarnost samih komadov. Izvirni trojki (Mike Patton, Trevor Dunn, Trey Spruance) sta se pridružila še dva veterana, kitarist Scott Ian in bobnar Dave Lombardo. Če so Mr. Bungle na kasnejših albumih izkazovali bizarno mešanico slogov, ki so vključevali tudi subtilno večglasno petje, se na aktualnih predelavah zgodnjih komadov držijo izvirnih načel. Le uvodni zapis albuma The Raging Wrath Of The Easter Bunny Demo, Grizzly Adams, je namerno zavajajoč s nežnim obiranjem kitarskih strun speljanih skozi efekt flanger. Potem pa se začne hudičev ples.
Mr. Bungle drvijo z najvišjo hitrostjo in rušijo vse pred seboj. Patton ne izbira besed, kriči na robu zmogljivosti glasilk in strelja obscenosti po spisku. Komaj kdaj pretaknejo v nižjo prestavo, a je to le zalet za naslednji napad na čutila. Ne, tole ni za poslušalca s slabim srcem, ampak nekdo je moral opraviti to umazano delo.

Malce mirneje lahko dihamo ob zbirki posnetkov japonske indie-pop skupine Andersens. Do nas je prišla po zaslugi Marcusa Acherja, ki se glasbeno udinja v številnih formacijah, najbolj znana je zagotovo The Notwist. Obenem je solastnik založbe Alien Transistor, in pod okriljem te najdemo vse več dokaj obskurne japonske neodvisne muzike. In če je Japonska „slovela“ predvsem po hrupni psihadeliji, je izbor Marcusa Acherja usmerjen v introvertirano, pomirjeno, a nikakor šablonsko pop muziko. To je pop iz klubskega podzemlja, popolno nasprotje na matricah in aplikacijah sfabricirano sredinsko smetje. Tej underground muziki je pot v mednarodno areno najprej utrl japonski duo Tenniscoats. Ker imata tudi Tenniscoats na japonskem glasbeno založbo Majikick, je Marcus najprej nabral za dvojni album ključnih pesmi kar iz tega kataloga in ga pod naslovom Minna Miteru ponudil preko založbe Morr širšemu poslušalstvu. Na tej kompilaciji se že najde ena pesem skupine Andersens, sedaj je na voljo še izbor zgolj njihovih pesmi pod naslovom There Is A Sound.
Glavni snovalec zamisli v Andersens je bil multiinštrumentalist in pevec Tsuby, ki je najprej iskal navdih pri „obveznih“ Bitlih, kasneje pa je odkril nekaj podobno mislečih glasbenikov kar v domačem okolju. Nastajale so sproščene, navidez nerodno izvedene pesmi, kjer je bila v ospredju hitra izvedba z vsemi tehniškimi napakami vred. Namesto računalniško sprogramiranih matric so Andersens igrali na „prava“ glasbila, ne nujno najbolj primernih pop glasbi. Sitar, trobente in cirkuški boben so šli odlično skupaj z naivnim petjem. Komu mar, če je bil občutek pravi.
Andersens so tako v letih 2003 do 2008 objavili štiri albume in izginili iz zemljevida. Zbirka There Is A Sound ni le dokument njihovega početja, je tudi navdih in upanje, da ni še vse izgubljeno.

Foto/Photos:
Hugo Race (bandcamp)
Speedball Trio (bandcamp)
Lucidvox (bandcamp)
Huntsville (bandcamp)
Richard Pinhas & Stephen O'Malley (uncredited)
Mr. Bungle (bandcamp)
Andersens (Tsuby) (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.november 2020)

Janez Golič