Islandski múm so konec 90. let, torej v post-grunge obdobju, predstavljali prijetno osvežitev, odmik od prevladujočih smernic, njihove vokalne harmonije so bile skoraj otroško naivne in muzika se je oplajala po eni strani s folk tradicijo in na drugi so se spogledovali z t.i. glitch elektroniko. Torej so v igro „pravih“ glasbil vpletali elektronske šume, škrtanje, pokljanje in s tem premoščali staro z novim, in še vedno je ta spoj deloval nadvse naravno in logično. Nekaj tega gre pripisati tudi njihovi zemljepisni legi, lepo oddaljeni so bili od središč glasbenega dogajanja, trendi se jih niso neposredno dotaknili.
A tudi njihov slog je po nekaj albumih zašel v slepo ulico, izčrpali so začetni entuziazem, bolj ali manj so le še ponavljali staro formulo. Čas za spremembo. In za to so si vzeli čas. Trajalo je 12 let, da so po dolgotrajnih snemanjih na 7 lokacijah po Evropi le sestavili album History Of Silence.
To so še vedno múm. Eterični, krhki, nežni. Razlika je v obdelavi aranžmajev, ki so sedaj usmerjeni v orkestracijo in manj v vibracije elektronike. Ohranili so tudi dinamične zasuke, pred katerimi puščajo daljše dobe tišine, zaradi katerih je album dobil tak naslov (zgodovina tišine). In bolj ko je izvedba natančna, prej se izgubi tisti začetni žar raziskovanja in izpovedi.
Tako smo dobili njihov najbolj dodelan, izpiljen album, premišljena je vsaka poteza, vsak odzven, vsak spust v tišino... v dobro ali slabo glasbene izkušnje.

Lucrecia Dalt je veljala bolj za ljubljenko kritike, manj se je njena veličina odražala skozi prodajo plošč in na obisku koncertov. Po rednih albumih Anticlines, No Era Solida in !Ay! (slednji je bil leta 2022 izbran za najboljšega po izboru izbirčne glasbene revije The Wire) je Lucrecia prispevala nekaj filmske glasbe za nizkoproračunske filme in se vrnila h glasbi za poslušanju v domačem okolju z aktualnim albumom A Danger To Ourselves. Njen neizkoriščeni potencial je prepoznal celo David Sylvian, ko se je že zdelo, da se je glasbeno upokojil, se je ponudil za soproducenta in nekaj malega je odšepetal v uvodni Cosa Rara. Očitno je v svobodnih strukturah pesmi prepoznal sorodno dušo in nenazadnje je skozi produkcijo poudaril nekatere sestavine, ki bi jih drugi zanemarili. Namreč, dopustil je visok dinamičen razpon predvsem tolkal, ki, čeprav sprocesirana, tako zvenijo zračno in efektno. In če nastaviš privlačen zvok, si lahko privoščiš tudi eksperiment v drugih sferah. Pesem lažje zastane, pridobi na dramatičnosti, lahko jo zasukaš v nepredvidljivih smereh. In ker Lucrecia to stalno počne, bo ponovno požela le kritiško hvalo, za povrh večinoma vztraja na petju v španskem jeziku.
Nekaj tega je prinesla tudi iz svojega pisanja filmske glasbe, skoraj strašljivi so nekateri glasbeni odlomki, ki pronicajo skozi sicer povsem zgledno prijetno petje. V ozadju stalno ždi občutek nemira, Lucrecia si kar ne dovoli, da bi pesmi stekle v pričakovano smer, čeprav bi bila tega sposobna. In še širše sprejemljiva bi postala.

Prva izmed treh jesenskih izdaj kanadske založbe Constellation pripada libanonskemu sekstetu SANAM, kar je še en dokaz v nizu, da Constellation ne velja več za zatočišče t.i. post-rocka. Že davno so se izvili enoznačni opredelitvi, raje pogledujejo za samosvojimi glasbenimi pojavi.
SANAM je izven libanonskih meja prvi opazil sam Hans Joachim Irmler (faust). Leta 2021 je bil je med nastopajočimi na festivalu Irtijal v Bejrutu in tam opazil prav SANAM, ki so mu takoj sedli v ušesa. Nemudoma jih je povabil na skupni improviziran nastop in glas se je razširil.
SANAM so tudi eni redkih, ki sveže zamisli najprej predstavijo v živo, na koncertih, šele potem, ko kompozicije dobijo obliko, jih posnamejo v studiu. Tako so večino pesmi za album Sametou Sawtan (Slišal/a sem glas) sicer posneli v Bylosu v Libanonu, dve pa kar sproti v Parizu, na kratkem postanku med evropsko turnejo. Zagotovo se jim na poti še odpirajo možnosti, sprejmejo pa tiste, ki jim ustrezajo oziroma dopolnjujejo njihovo glasbeno identiteto. Kajti temelj je še vedno tradicionalna glasba, ki jo podpirajo raznorazni odvodi rockovskih slogov. Tu je v pomoč še producent, ubežnik iz Libanona v Kanado, Radwan Ghazi Moumneh, ki je s svojimi Jeruzalem In My Heart tudi že objavil nekaj albumov pri Constellation. On je nastavil pravo razmerje med petjem Sandy Chamoun in dinamičnim obrednim muziciranjem ostalih v skupini. Včasih dopusti, da Sandy mrmra stihe zgolj ob spremljavi tradicionalnih strunskih glasbil, ko zahteva sporočilnost besedil večinoma uveljavljenih libanonskih pesnikov, se zvočna slika spremeni, zajame nas plaz bobnov, basa in hrumeče kitare, ki se ga ne bi sramovali niti Swans. Takoj zatem ponovno zapoje Sandy a capella v otožnem slogu, za katerega ne potrebujemo prevoda iz arabščine, da bi začutili, o čem poje.

Nekako logično in normalno je, da glasbenim ustvarjalcem po, na primer, 30 let neprestanega ustvarjanja, poide sapa. Razmik med posameznimi izdajami se podaljšuje, vse več je preračunavanja, kako naprej. Jeff Tweedy ni med temi. Že samo s svojo matično zasedbo Wilco je dostojno ustvarjalen, ko pa ti iz raznoraznih razlogov zastanejo, Jeff sam na hitro posname in objavi album ali dva. Ali enega trojnega, kot je to storil nazadnje s Twilight Override.
Preveč bi bilo pričakovati, da bi pri tej hiperprodukciji nizal same izjemne pesmi. Po poslušanju vseh novih pesmi je dokaj jasno, da mu niti ne gre zato. Gre bolj za notranjo nujo, da iz sebe spravi kopico prebliskov, ki se mu stalno vrtijo po mislih. Pesmi so namreč v zasnovi dokaj preproste, po zaslugi njegovih veščin iz te predloge vedno lahko izpelje vsaj solidno pesmi. Pomaga, da snema kar v domačem studiu Loft in da sta mu v pomoč, med drugimi, oba sinova.
Večina pesmi je skoraj generičnih, takih, ki jih lahko napiše kadarkoli prime za kitaro. Ampak za vsakim zaporedjem akordov stoji njegov slog, kaj šele ko zapoje s tem glasom med šepetom in „pravim“ petjem. Potem je to nezgrešljivo Jeff Tweedy.
Med pesmimi ni izstopajočih „uspešnic“, niti ni pesmi, ki bi zgolj mašile trojni album. Ker se tudi akustične izmenjujejo z električnimi, album v celoti lepo teče. Sem in tja ga kot odmev njegovih sodelovanj z „avantgardnimi“ Jimom O'Rourkom, Glennom Kotchejem in Nelsom Clinom zanese v disonance, v preskakovanje ritma, v trganje forme, ampak to je zgolj mali odmik od „normale“, v opomnik, da Jeff Tweedy vseeno ni zgolj nostalgični poustvarjalec „amerikane“.

Bobby Conn se ni nikoli zares prilagodil. Rojen je v New Yorku, a večino mladih let je preživel v majhnem kraju blizu Chicaga, kjer je tudi začel v hardkorovski zasedbi The Broken Kockamamies tam koncem 80. let prejšnjega stoletja. Ko je bend razpadel, je Bobby takoj štartal samostojno pot in dokaj sporadično objavljal plošče in nastopal. Neka stalnica njegovega pojavljanja je prav nepredvidljivost, po izjavah sodeč, naj bi bil politično motiviran, a nikoli pridigarski ali navijaško predvidljiv. Raje operira skozi izkrivljene zgodbe, katerih moralni poduk je večinoma dobro zakrit.
Ponovno je minilo pet let, da se je Bobby oglasil z novim albumom. Ta je na več ravneh vsaj neobičajen. Na vinilni plošči na primer ni jasno, kaj bi bila stran A in katera stran B. Označeni sta „enakovredno“ kot „Side One“ in „Side A“. Na pretočnih platformah sta obe „strani“ objavljeni ločeno. Loči pa jih tudi, vsaj v grobem“ glasbeni pristop. Side One uvede „naslovna“ Bobby's Place, rahlo odbita pesmica v slogu kabareja, ki vabi vse izgubljene duše v plac „Pr' Bobbyju“. Sledijo podobno hudomušne rahlo glam-rockovske vinjete z žurerskimi refreni in ponarejenimi vokali. Vse z namenom, da grejo hitro v uho.
Zato pa nas na strani A čakajo tri daljše, praktično instrumentalne skladbe. Že zato se prikrade misel, da se je Bobby vsaj malo zgledoval po Bowieju in njegovem znamenitem albumu Low. Seveda mu manjka uglajenosti in prodornosti, to prepušča profesionalcem, sam je raje nagajiv in se inštrumentalov loti neobremenjeno, dovoljena so vsa sredstva. Tako skozi mehanske udarce ritem mašine uhaja kopica domislic, naj se slogovno ujemajo ali ne. Tak zvočni kaos bi bil v kakšni drugi režiji nedopusten, v izvedbi Bobbyja Conna je en sam šarm.

Po vseh mogočih sodelovanjih glasbenikov izpod okrilja založbe Alien Transistor (v lasti The Notwist), aktualna zamisel niti ni tako nenavadna. Že leta 2022 so namreč prav The Notwist povabili folk-dub posebneža Elijaha Minnellija, da jim pripravi remiksa dveh njihovih pesmi. Sledilo je povabilo za skupno turnejo, na kateri so se kar vsi nastopajoči združili v en orkester, ki je preigraval Minnellijeve pesmi v živo. Kasneje so nekaj podobnega ponovili v studiu pod imenom Alien Dub Orchestra, v precep pa so vzeli njegove pesmi s singlov in albuma Perpetual Musket, ki je izšel pri založbi FatCat in požel izvrstne odzive. In podobno kot ta album je zastavljena tudi prirejena zbirka pod naslovom Alien Dub Orchestra Plays the Breadminster Songbook. Torej imamo najprej štiri „običajne“ izvedbe, ki ji sledijo štiri dub različice.
V tem miljeju se široka druščina The Notwist znajde odlično. S širokim naborom glasbil, ki segajo od trobil do strunskih inštrumentov in vsemogočih tolkal, zlahka ustvarijo razigran špil poln aranžerskih domislic oziroma obratov. „Usklajenega“ muziciranja skoraj ne poznajo oziroma jih ne zadovolji. Vsak raje preizkuša igro izven nepisanih pravil, le tako dosežejo organski preplet vseh. Kaj šele, ko vse skupaj začinijo še s studijskimi manipulacijami v dub maniri, takrat se šele začne sprevračanje vlog in prispevkov.
Tako lepo ločeno Alien Dub Orchestra izkazujejo svojo prilagodljivo in nagajivo naravo. Blestijo, ko se naslonijo na lastne sile, čarajo, ko so jim v pomoč studijski efekti. Zagotovo pa jim godi tak izstop iz cone ugodja, kamor se vedno lahko umaknejo v formaciji The Notwist.

V razraščujoči produkciji popularne glasbe je vedno težje najti svoj manevrski prostor, svoj glas. Osnovni žanri so izpraznjeni, tu je že vse preigrano in povedano. Po drugi strani je posiljeno eksperimentiranje hitro v nasprotju z avtorskimi težnjami, postane zgolj kvaziizvirna forma brez pogona. Nekaj relativno izvirne muzike ponujajo "srečne" simbioze glasbenikov različnih izhodišč. Ko se improvizatorji srečajo s pop ustvarjalci in se ujamejo v skupnih težnjah, potem lahko nastanejo čudovite stvari.
Slovaška bobnarka in skladateljica Micheala Antalova že desetletje živi in ustvarja na Norveškem. Tam je sestavila kvartet Mikoo, v katerega je zvabila glasbenike in pevko iz različnih glasbenih svetov. Kitarist Fredrik Rasten se sicer giblje v minimalizmu, raziskuje učinek malih variacij osnovnih tonov, generiranih s kitarskimi strunami. Češkemu pianistu Vojtechu Prochazki je blizu indijska glasba in improvizacija nasploh, Magnus Skavhaug Nergaard pa je norveški jazzovski basist, ki se zlahka spusti do folk motivov do hrupnih pasaž. Tudi Michaela Antalova rada izskoči, njeni poudarki se večinoma ne ujemajo z igro ostalih v zasedbi, raje ustvarja male zamike in preskoke. Pravzaprav se edino pevka Ina Sagstuen drži melodične linije, njeno petje je eterično, skoraj krhko in občutljivo. V drugačni postavitvi bi jo lahko označili za t.i. dream pop (zasanjani pop), a kaj, ko so sanje, ki jih slikajo Mikoo, precej bolj pretresljive in neulovljive.
Cela štiri leta so snovali svoj drugi album It Floats, a ohranili dobro mero spontanosti. Očitno jim ni šlo za popolnost izvedb, prej za iskanje prave izvedbe.

Foto/Photos:
múm (bandcamp)
Lucrecia Dalt (bandcamp)
SANAM Mohamad Abdouni
Jeff Tweedy (bandcamp)
Bobby Conn (bandcamp)
Elijah Minnelli (Alien Dub Orchestra) (bandcamp)
Mikoo (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. oktober 2025)

Janez Golič