Spirit Fest so ena od mnogih združb, zbranih pod okriljem konstelacij založb Morr in Alien Transistor. Pomembno je, da ujamejo skupnega duha in skupno delo že steče. Tako je na hitro steklo delo na njihovem četrtem albumu Bear In Town. Drugače niti ni šlo. Zbrani so iz vseh vetrov, oba člana Tenniscoats, Saya in Ueno sta Japonca, Marcus Archer in Cico Beck operirata v Munchnu in Matt Fowler preživlja največ časa v Angliji. Dobijo se le za krajše koncertne nastope in vmes na hitro kaj posnemajo.
Očitno se dobro razumejo. Vsak je prinesel "na mizo" nekaj osnovnih zamisli, oblikovali pa so jih skupaj in še to daleč od tega, da bi silili v popolnost. Ravno razpuščenost, svobodno oblikovanje aranžmajev je glavna odlika albuma. Tu ni nobenega prerivanja, nihče ne sili v ospredje, vse je podrejeno skupnemu muziciranju in uživanju v nadvse preprosti, skoraj otroško naivni pop-melodičnosti. Markus se je sam rad pohvalil, da so skozi koncertno igranje postali tako dobri, da pozneje v studijskem okolju ni bilo potrebe po napornem usklajevanju. Pesmi so kar stekle in to se tudi sliši. In kako prijetno je spet slišati pop, ki se niti najmanj ne udinja poslušalcu. Ta se mora prilagoditi izvajalcem, potem je namen dosežen.

Podobno, a v samostojni izvedbi, je nazadnje ustvarjala Kristin Hersh. Obenem ima tudi ona še vsaj dva odvoda za sproščanje bolj ekstravertiranih nagnjen, že leta 1981 je ustanovila pionirsko indie rock zasedbo Throwing Muses, dve desetletji kasneje še trio 50footwave, kjer še za spoznanje bolj privija električno kitaro. Življenske prilike in neprilike pa so jo napeljale tudi k bolj razmišljujoči muziki, in njen aktualni album Clear Pond Road je že njen enajsti. Tokrat je snemala kar v domačem okolju, večinoma poje ob akustični kitari in zgolj za ilustracijo je dosnela nekaj godal in melotron. A pesem ostaja ista.
Ne more ali morebiti noče spreminjati oblike pesmi, interpretacije in barve glasu. Vse to se vije skozi njene zasedbe in tudi na samostojnih albumih. Vešče obrača ene in iste akorde in nanje polaga prepoznavno petje. Zato pa večjo pozornost namenja besedilom oziroma sporočilnosti, tu je sedaj njena preokupacija. "Vse je ena pesem", je že izjavil Neil Young, ki tudi niza albume še na stara leta. Tudi Kristin je željo po inovativnosti pustila za seboj, bolj pomembno je, kaj poje, kaj sporoča. In včasih je tiha, premišljena beseda močnejša od še tako predirnega krika.

Še bolj nazaj v tradicijo folka je sestopila Sally Anne Morgan. Najprej se je pridružila zasedbi The Black Twig Pickers, kasneje je s Sarah Louise ustanovila duo House and Land, nazadnje se je le opogumila in se predstavlja že s tretjim samostojnim albumom Carrying. Po eni strani ji ustreza forma apalaške glasbe, ki je nenazadnje tudi spoj različnih tradicij, in po zaslugi gostujočih glasbenikov svojo intimno izpoved "širi" na univerzalno raven. Zdi se, da na albumu Carrying pesmi ne bi potrebovale dodatne spremljave, zadoščal bi že bendžo in krho petje same Sally, ampak ne, šele izkušeni glasbeniki iz različnih krogov (Wooden Shjips, Pwelt, Steve Gunn band...) so glasbo speljali v psihadelično sfero in naprej. Sicer niti ne bi bilo potrebe, da se pesmi dejansko objavijo... lahko bi ostale kar v njeni privatni domeni, tako brez ambicij so. Zagotovo je bil pri snemanju nekdo, ki bi lahko "popravil" njeno napačno intonacijo, a očitno je ravno v tem pomembna razlika. Tako pač poje, tak je njen izraz, in vsaka nasilen poseg bi pokvaril iskrenost izpovedi.

Saksofonistka in še prej klarinetistka in sploh interdisciplinarka umetnica Matana Roberts gre nezadržno svojemu velikemu načrtu naproti. Običajno se serije podobno koncipiranih albumov končajo kot trilogije, Matana je napovedala kar 12 albumov v seriji Coin Coin. Od leta 2011, ko je izšel prvi del, ji je uspelo objaviti pet, aktualni torej nosi primeren naslov Coin Coin Chapter Five: In The Garden.... Tudi ta je izšel pri kanadski založbi Constellation, ki sicer slovi po vrsti post-rockovskih izdajah. Matana se tega dotika le po robu oziroma se dotika marsičesa in zato glasbeno svež album nima prav veliko skupnega z njenimi prejšnjimi. Prej jih veže raziskovanje Afro-ameriške zgodovine, predvsem položaj temnopoltih v obljubljeni deželi. Tokrat je v središču zgodba ženske, ki je umrla po zapletih po ilegalnem splavu. Pripoved se odvija po odlomkih, ki jih Matana s številnimi gosti ozvočuje na mnogotere načine. Eklekticizem je spolzek teren, hitro zapade v "ponudbo za vsakega nekaj", a tu so bistvene razlike. Matana zagotovo ne koketira z žanri, da bi pridobivala poslušalstvo, ampak ker z eskapadami free-jazza, elektronike, post-rocka in še česa postavlja zgodbo v različne kontekste, išče poudarke, izziva percepcijo. Ne želi ostajati na mestu, saj je doslej vedno našla izrazno kombinacijo, s katero je igro saksofona postavila v nov okvir in je zato morala redefinirati mesto in namen glasbila. Verjamem, da bo tako tudi vnaprej.

Že nekaj časa je jasno, da se je okvir t.i. post-rocka dodobra izpraznil. Tovrstne zasedbe pa še kar vztrajajo in večinoma predelujejo prežvečene vzorce. Nekateri se „rešujejo“ s filmsko glasbo (Mogwai), ta jim predstavlja možnost pobega iz zaprtega kroga. Morda kontraverzno, a ravno soundtrack za film Big Bend, kasneje predelan v redni album, je eden boljših albumov Teksačanov Explosions In The Sky. Dve leti kasneje so v starih tirnicah...
Album s pomenljivim naslovom End naj bi opisoval konec nekega poglavja, zgodbe, in napovedal začetek nečesa novega. Tak „ustvarjalni“ preskok je pobožna želja mnogih glasbenikov, večina se ne želi ponavljati, ampak vsakič napredovati v komaj predstavljive daljine. Z vse večjim bremenom preteklih dosežkov je ta želja vedno bolj zgolj želja, kvalitativni preskok pa samo še komaj znatni premik. Žal Explosions In The Sky ostajajo ujeti v svoj okvir, ki ga poskušajo širiti le z značilno dinamiko; razmerjem med tihimi klavirskimi pasažami in vrtincem kitarskega hrupa. In če že ne morejo pobegniti okvirju, bi znotraj tega še vedno lahko operirali s prepoznavnimi vzorci. In manjka še teh. Nič zapomljivega ni na tem albumu, glasba se vrti v istem krogu brez namena in pravega pogona. No, če se kdo prvič srečuje z njihovo glasbo, ali morda nasploh s post-rockom, bi morda našel vsaj zanimiv pristop, ki še vedno ne sledi sredinskemu toku. Tako pa...

Prelom z običajnim tekom stvari pa so naredili Poljaki Lotto. In to kar dvakrat. Najprej so se maja lani tik pred koncertnim nastopom v Varšavi odločili, da bodo radikalno spremenili spored; namesto agresivne, hrupne, električne in popačene muzike so ponudili milozvočno, vase zazrto, meditativno izkušnjo, ki je bila nepričakovano dobro sprejeta. Tudi zato so se Lotto odločili, da naj bo tak tudi album, ki so ga nameravali posneti v kratkem. In res, pred nami je bolj „jesenska“ kot „poletna“ glasba albuma Summer. Počasi se razvijajoče teksture oddaljenih kitar in tolkal prej spomnijo na LaBradford kot na divlje kitarske eskapade. Pomaga še v snemalni studio preurejeno gledališče Kana, med snemanjem so pustili vrata odprta, da je od zunaj prihajal svež zrak in tudi zvoki iz drugih delov stavbe.
Od prej ostaja odprta struktura „skladb“, za katere nikoli ne vemo, kako se bodo razvijale in kam razvile. Vajeni njihove prejšnje muzike čakamo na končni izbruh hrupa, ki ga tokrat ne dočakamo. Pomembna je pot...
Sočasno so končali snemanje še enega zvočno radikalno drugačnega albuma, Axolotl. Namreč odločili so se, da spustijo iz rok električna glasbila in se oprimejo zgolj elektronskih. Ker sta „sestrska“ albuma oba tako različna od vsega, kar so Lotto že ponudili, sta tudi izšla sočasno pri Gusstaff Records.
Na Axolotl se pristop pri oblikovanju posameznih skladb bistveno ne razlikuje od tistega, na albumu Summer. Ponovno se skladbe razvijajo počasi oziroma nimajo niti namena, da bi dobile dokončno, jasno obliko. Raje se stalno preoblikujejo s pomočjo studijskih postopkov, ki pa se večinoma izogibajo „modernosti“, ostajajo na analogni ravni, torej ohranjajo organsko živost. Zdi se celo, da sta oba albuma šele začetek, neka osnova, na kateri bi Lotto lahko šele zares začeli ustvarjati bolj zaključene, premišljene kompozicije. Če je to sploh v njihovem DNK.

Dolga in zavita je glasbena pot avstralskega pevca, kitarista, producenta in še kaj. Micka Harveya. Že v mladih letih je postal desna roka Nicka Cavea, bil je z njim v Boys Next Door, kasneje še v The Birthday Party in v The Bad Seeds. Vmes je že snemal samostojne plošče, pripravljal filmsko glasbo, produciral... Po manjših razhajanjih, ki so prerasla v resno razhajanje, je leta 2009 zapustil The Bad Seeds, ta odhod pa je izkoristil za še več različnih sodelovanj, nazadnje je skupni album posnel z mehiško pevko in filmsko umetnico Amando Acevedo.
Menda je kar trajalo, da so se ideje, ki so se izmenjevale na daljavo med Mehiko, Avstralijo in Los Angelesom, povezale v 14 zaključenih pesmi. Nedavno so našle mesto na albumu Phantasmagoria In Blue, izdanim pri Mute Records.
Končni vtis je še najbližji tistemu, ki ga je Harvey pustil na štirih albumih priredb francoskega provokatorja Sergea Gainsbourgha. Tudi na Phantasmagoria In Blue najdemo nekaj priredb, bolj ali manj obskurnih izvirnikov, ki se popolnoma stopijo z avtorskimi pesmimi Micka Harveya in Amande Acevedo. Pojeta s skoraj šepetajočim glasom, tudi inštrumentalizacija nikoli ne izstopi, vse je potopljeno v nekakšno napol srhljivo, napol ceneno kabarejsko vzdušje. Kar vidim ju, kako nastopata v kotu zadimljenega nočnega bara, in prav nič ju ne bi motilo, če poslušalcev sploh ne bi bilo.

Foto/Photos:
Spirit Fest (morr music)
Kristin Hersh (bandcamp)
Sally Anne Morgan (sallyannemorgan.com)
Matana Roberts (bandcamp)
Explosions In The Sky (bandcamp)
Lotto (bandcamp)
Mick Harvey (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. oktober 2023)

Janez Golič