September 2022

V septembrski inventuri dajemo prednost Italijanom Dead Cat In A Bag, zatem gre opozoriti na spet nekaj drugačen album pevke Beth Orton in še enkrat prevratniške Lambchop. Tripajo Bitching Bajas in tudi Oren Ambarchi, tokrat ob obilni pomoči prekaljenih glasbenih mačkov. Vsepovsod po svetu so nabirali izkušnje Al-Qasar, kar so sedaj prelili v svoj prvi pravi album. Presenečeni Catherine Graindorge je ponudil sodelovanje sam Iggy Pop, uresničilo se je na EP plošči. V indie pop razdelku predstavljamo tri pevke s svežimi albumi. Izpod okrilja založbe Constellation prihajajo Esmerine in Rebecca Foon, izpod okrilja Hubro pa Geir Sundstol in Erlend Apneseth. V retromaniji zgodnji posnetki Louja Reeda in verjetno finalni del serije Switched On skupine Stereolab.

Naštevanje vzorov in vplivov Italijanom Dead Cat In The Bag ne dela usluge. Lahko pa je napotek, da se ljubitelji Toma Waitsa, Nicka Cavea, Marka Lanegana in Tindersticks zdrznemo in jim prisluhnemo. In na koncu zadovoljno ugotovimo, da Dead Cat In The Bag niso preprost seštevek naštetih, ampak ponujajo dovolj avtorske samostojnosti.
Na album We've Been Through je bilo treba čakati štiri leta, na njem najdemo 10 pesmi v skupni dolžini komaj 36 minut. Zdi se skromno, a očitno prilagojeno optimalni dolžini vinilne plošče. Ampak pomembna je neto vsebina. V teh 36 minutah nas skupina vodi po razpotjih, po kotičkih zatemjene ljudske glasbe, pa tudi v zanikrne bare in sploh med obstrance vseh vrst. Prednjači hrapavo, zamolklo petje pevca Swanza, ki ga spremljajo glasbeniki s široko paleto aranžerskih prijemov. Skupno jim je le, da se izogibajo „modernosti", ostajajo zavezani „pravim" glasbilom, pa še te radi puščajo, da zvenijo malce po svoje.
Zdi se, da jim je malo mar za poslušalca oziroma se mora poslušalec sam dokopati do njih. Temu vprid govori še dejstvo, da albuma (zaenkrat?) ni na portalih za streamanje niti na bandcampu. Bo treba direktno na založbo Gusstaff.

Dolgih šest let je bilo potrebno čakati tudi na svež album pevke Beth Orton. Že prej ni bila nevemkako produktivna, očitno posname nove pesmi brez prisile, takrat, ko se nabere dovolj zamisli. In očitno po poslušanje albuma Weather Alive je tudi, da se ne želi ponavljati. Deluje po načelu; nov okoliš, novo stanje duha, nova zasedba, zatem šele nov album, Da, preselila se je nazaj v Anglijo, tam našla spremljevalno zaslombo v bobnarju Tomu Skinnerju (Sons Of Kemet, Smile...), multiinstrumentalistu Shahzadu Ismailyju in drugih mojstrov poklica. Namreč, prilagoditi so se morali meditativemu tonu nove glasbene usmeritve. Beth Orton tokrat ne povzdigne glasu, poje bolj ali manj zase, in besedila so v prvem planu. Spremljava zato zagotovo še ni cenena ali banalna, le držati se mora v ozadju, nikakor ne sme odvrniti pozornosti nase. Tako da šele pozornejši prisluh razkrije mojstrstvo glasbenega izvajanja, ki je sicer pritajeno in v osnovi repetitivno, da zapelje v trans, a znotraj tega se preliva vrsta malih domislic in odmikov od glavnega toka. Njena sodelovanja s Chemical Bothers ali Red Snapper so zgodovina, verjetno tudi njen predhodni elektronski album Kidsticks.
Vse v funkciji sporočil oziroma podajanja občutij. Ta mejijo na mistično razsežnost, Beth se izogiba osebnih imen, le ugibamo lahko, kaj in zakaj in s kom se ji je dogajalo, kar poetično podaja v besedilih. In nekaj dylaneskega je v podajanju le teh, v variacijah melodij, v variacijah refrenov in poudarkov. To pa funkcionira le, če imaš dobro zasnovo, in teh na albumu Weather Alive ne manjka.

Kurt Wagner je bil praktično od začetka Lambchop po malem provokativen ali vsaj hudomušen. Ni se vklopil v glavni tok countryja v Nashvillu, pravzaprav se ni vklopil niti v širši razdelek alt-countryja. Raje jo je mahal po svoje, v lagodno, momljajočo atmosfero je rad vtikal moteče elemente, naj si bo to škrtanje elektronike ali neprimerni vsebinski poudarki.
Pričakovali bi, da se bo z leti utiril, in nekaj časa je kazalo, da se tudi je, vsaj do albuma Is A Woman, ko je „značilni" lambchpovski mood pripeljal do popolnosti. Po tem je šlo marsikaj po svoje (beri narobe). Na primer, kasneje je dveh albumih večinoma uporabil kar elektronsko podlago in vokal speljal preko efekta autotune. Na zgražanje starih ljubiteljev. Tudi za nedavni album priredb TRIP je izbral originale brez skupnega imenovalca. Na „stare" Lambchop je sicer spomnil predhodni album Showtunes, ampak sedaj je Kurt izvedel popolni obrat. Na albumu The Bible je združil vse dosedanje prevrate in dodal še kakšnega. Že uvodna His Song Is Sung najprej kaže na značilne Lambchop, a se iz klavirske balade razvije skladba polna nenavadnih aranžerskih vložkov in iz ozadja se že prebija tisto popačeno petje. Kaj šele Little Black Boxes, ki je naravnost šokanten elektro-disco-funk z ustreznim ženskim spremljevalnim petjem. In tako od pesmi do pesmi, nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Nekje nas umiri okusna orkestracija in Kurtovo momljanje, drugje spet zmešnjava elektronike, soulovskih vokalov in sploh žanrska diskrepanca. Seveda, Lambchop so sedaj odsev časa, odsev zmede dejstev in vrednot; vse je enako pomembno, enako dobro, enako relevantno. Avtentičnost se je dokončno zlomila pod težo nove realnosti. Poslušalci pa smo ponovno na preizkušnji.

V istem mesecu so pri Drag City objavili dva albuma, ki imata kar nekaj skupnega. Podobno zgradbo, stopnjevanje skozi repeticijo in počasno nadgradnjo tekstur. Trio Bitching Bajas svoj album Bajascillators uvede s tolkali, ki nekaj tega dolgujejo minimalizmu Stevea Reicha ali Philipa Glassa. Za razvoj vsake od štirih skladb si vzamejo čas. Počasi dodajajo še več tolkal, gongov, ksilofonov in v ozadju se prikradejo dronanje in elektronsko lebdenje, kar zapelje v trans. Kaj šele flavta, ki prikliče v spomin najzgodnješe poskuse Kraftwerk, ko še niso postali pionirji elektro popa. Ta muzika je strukturirana in razpuščena obenem, razvija se skozi dolg lok naraščanja in sproščanja napetosti. Dinamika se kaže še v spreminjajoči intenzivnosti špila, a vedno drži smer.
Oren Ambarci ne počiva. Po izvrstnem albumu Ghosted, ki je nastal v triu z Johanom Berthlingom in Andreasom Werliinom, je letos izdan še samostojni album Shebang. Tudi ta je nastal ob pomoči malodane zvezdniške zasedbe; BJ Cole na kitari pedal steel, Jim O'Rourke s sintetizatorjem, Chris Abrahams s klavirjem in nenazadnje je tu ponovno basist Johan Berthling. Muzika zato kar brbota od zamisli, stalnega „prerivanja" in „prepleta" glasbil, ki so, podobno kot pri Bitching Bajas, usmerjena k istemu cilju, istemu želenemu rezultatu. Toliko bolj, ker album pokriva zgolj en glasbeni kos, „umetno" razdeljen na štiri zapise. Zato toliko bolj sledimo naraščanju muziciranja skozi vseh 35 minut.
Sam Oren Ambarchi se večinoma osredotoča na igranje kitare, ki kontroverzno, nikdar ni v prvem planu. Prej je tule v vlogi dirigenta, usmerjevalca zvočnega toka.
Če se komu zdi glasba avstralskega tria The Necks preležerna, ima tule pospešeno inačico. Tudi paše.

S sodelujočimi si pomagajo tudi Al-Qasar. Lee Ranaldo se je vedno rad odzival na izzive, tokrat se je preizkusil z arabskimi poliritmi in severnoafriškim transom. Njegovi kitarski vložki so skoraj neopazni, potopljeni v vroče brbotajoče ritme. Zgolj dodajajo psihadelično dimenzijo te norišnice. Bolj slišen je Jello Biafra, nič ni izgubil na ostrini, še vedno je preizprašuje „kdo smo mi in kdo so oni?". Čeprav je „zgolj" povzel verze egiptovskega revolucionarnega pesnika Ahmeda Fouada Nega.
Vodja Thomas Attar Bellier je živel v mnogih velemestih, in v glasbo je želel preliti ravno to, življenje v megapolisih. To mešanje kultur in mestno vrvenje. Osnovo osmih pesmi je pripravil le z basom in tolkali, nakar so se pridružili glasbeniki z vseh vetrov. Seveda, če imaš trdno zasnovo, tudi nadgradnja stoji.
Po mini albumu Miraj je Who Are We njihov prvi dolgometražni album. Vroče priporočamo.

Naj še kdo reče, da je radio passe. Iggy Pop še vedno vodi svojo oddajo na BBC Radio 6 in kdaj zavrti kaj, kar mu ne bi pripisali. Ali pač, saj poleg svojega rockovskega statusa rad izskoči. Nenazadnje je posnel dva „francoska" albuma, tudi zadnji Free ni bil ravno rockovski, sodeloval je že z nemškimi postelektroničarji Tarwater in Alva Notom in še kom. In tako je enkrat v svoji oddaji zavrtel nekaj glasbe belgijske violinistke Cathrine Graindorge, ona je to slišala in spontano poslala sporočilo ma BBC, če bi bil Iggy voljan sodelovati z njo. In na njeno začudenje je takoj odgovoril sam Iggy in pred nami je že plod njunega sodelovanja, EP s štirimi zapisi The Dictator.
Catherine je prispevala cinematično, eterično.lirično podlago z dolgimi potegi po strunah in atmosferično elektroniko, Iggy večinoma pripoveduje približno tako, ko špikera na BBC-ju. S hropečim glasom opisuje svoje občutke ob dolgih sprehodih, razmišlja o vsem mogočem, ne ravno optimistično. Prej zagrenjeno in utrujeno, kot ponavlja v komadu Mud.

Komu kdaj na zapaše sproščujoče, nežne pop muzike, a da se obenem ne občuti „krivega" za ta zadovoljstva? Tudi taka pop glasba še obstaja, je antipod bleščeči, ultra moderni, sprogramirani in uniformirani muziki, ki nabija iz zvočnikov večine lokalov.
Ena teh, ki ji je malo mar za sodobnost in trende sploh, je brooklynčanka Nicole Schneit, ki deluje pod imenom Air Waves. Pandemija je zaustavila njeno aktivnost, a ko se je situacija umirila, je kaj hitro spravila vkup album The Dance. Albuma ni posnela sama, a je vztrajala na minimalizmu, na „manj je več", in dejansko so aranžmaji dokaj preprosti, a nikoli plehki in predvidljivi. Kar pomeni, da je praktično vsako pesem zasnovala po svoje. Verjetno namerno je sklepna posneta le ob spremljavi kitare, na treh akordih. Skratka, nič prevzetnega ni tule, pesmi brez presežkov, a vse skupaj narejeno tako okusno, da paše in še paše.
Prav tako pri Fire Records je svež album Centrifics, svoj drugi, izdala Marina Allen. Pozna se, da je iz drugega konca Amerike, z zahodne obale. Nekaj več „sonca" sije iz njenih pesmi, več je žvenketanja kitar, petje je bolj „barvito", a še vedno zadržano in odmaknjeno od urbanega občutja. Večinoma poje v maniri avtoric-pevk iz sedemdesetih let, z nagibom h Karen Carpenter. Pesmi so resda minimalistične, a dodelane, predvsem petje je nadzorovano do zadnje podrobnosti. In teh ni malo, Marina rada modulira svoj vokal, menja lege, intonacijo, in sočasno ohranja melodijo. Kaže tudi na splošno težavo; koliko odličnih avtoric-pevk deluje v senci Lane Del Ray ali Billie Eilish?
Ugibam, da ima največ možnosti, da izstopi iz sence Julia Jacklin. Morda je le zamudila „vlak", v polju popa se okusi hitro menjajo, danes si na vrhu, jutri te nihče več ne pozna. Torej naj uživa v lastnem početju brez velikih pričakovanj.
Tudi njene pesmi na albumu PRE PLEASURE" so nepretenciozne, samozadostne, kot bi jih pela sama zase. Imajo pa od vseh omenjenih najbolj prepoznavno nit, ostanejo, tudi ko se iztečejo. Nekatere imajo hitovski potencial, a za izpolnitev bi bila potrebna sodobnejša produkcija, ki bi lahko stala ob bok najpopularnejšim ta hip.
Tudi Julia Jacklin se vsake pesmi loti z drugega konca. Vmes zagrmi klasičen rockovski format, drugje je bolj zadržana s komaj kaj predloge. V redu je, da se ne prilagaja. Dela svojo stvar.

Praviloma kanadska založba Constellation dvakrat na leto (spomladi in jeseni) izda po tri sveže albume. Prvi iz jesenske bere je album kvarteta Esmerine, na Everything Was Forever Until It Was No More je bilo potrebno čakati pet let. Dve leti odpadeta na pandemijo, namreč album so Esmerine snemali že pozimi med letoma 2020 in 2021, potem so čakali na možnost koncertnega nastopanja in so z izdajo taktično počakali do letošnje jeseni. Njihova glasba s tem ni nič izgubila, pač ni vezana na dogajanje ta hip.
Jedro predstavljata čelistka Rebecca Foon in tolkalec Bruce Cawdron, oba sta bila člana slovitih postrockovskih skupin Silver Mt Zion in Godspeed You! Black Emperor. Na prvih albumih so Esmerine še tipali v smeri nove komorne muzike, kasneje so vedno bolj sestopali v bolj običajen postrockovski format. Danes ponujajo oboje. Uvodna Blackout je točno to, zatemnitev. Lirična klavirska skladba okrašena z oddaljenimi trobili. Še naslednja, trodelna Enthropy, se poigrava z našimi pričakovanji, ki končno eksplodirajo v drugem delu Radiance. Tu šele lahko zaznamo premik k mehkejši plati njihovega početja, bližje so „stari" psihadeliji kot robustnejšim skupinam, iz katerih izhajajo. Odmaknili so se urbanim občutjem, nenazadnje so snemali v odmaknjenem predelu Kanade, v koči med zasneženimi hribi. Očitno so se imeli tam prav imenitno, kajti tudi muzika na albumu teče neobremenjeno, lagodno, brez posebnih vzgibov. Za več vzburljivosti bo potrebno prisluhniti drugje.

Po štirih premišljenih albumih se je norveški kitarist Geir Sundstol odločil za bolj spontan pristop. Okupiral je majhen snemalni studio Intim, ki zaradi akustičnih posebnosti ponuja poseben zvok. Geir je tja povabil vrsto gostujočih glasbenikov, pevk in pevcev, ki so vsako sredo v tednu posneli eno njegovih pesmi. Tudi sam Geir je izstopil iz varne cone; igral je vrsto strunskih glasbil, v prvi vrsti je mojster lap steel kitare, a tu je dodal še t.i. kitaro „shankar" (učil se je v Indiji), dulčimer, celo sintetizator...
Na albumu The Studio Intim Session Vol. 1 še vedno prevladuje njegovo značilno zateglo igranje kitare, tokrat je le „orkestracija" bolj široka in ohlapno ovija vodilno temo. Tule je vse v stalnem gibanju, glasbeniki si izmenjujejo zamisli, sledijo in vodijo igro, vse brez siljenja v ospredje. Ve se, kdaj prepustiti glavno vlogo Geiru, ki se zna tudi sam umakniti v ozadje in potem zgolj dirigira. Zlahka zapelje ali se vsaj približa ameriški tradiciji cajuna, drugje se avtorsko dotakne reggaeja in indijske rage, odlično se znajde v „filmskih" pejsažah, ob koncu je dodal še nekaj francoskega šarma. Seveda, izkušenj mu ne manjka, pravijo, da je prisoten na 400 albumih kot studijski glasbenik, in sedaj kot avtor in izvajalec naravnost blesti.

Medtem, ko je Geir snemal s široko zasedbo, se je Erlend Apneseth odločil za povsem solističen poskus. Tudi doslej je večino glasbe podpisal sam, a zraven vedno vabil gostujoče glasbenike. Tokrat, na albumu Nova, si je zastavil nov izziv; vso glasbo bo zaigral sam, večinoma na tradicionalno norveško glasbilo - hardanger. Ta vrsta violina ima osem ali devet strun in telo glasbila je ožje. Erlend se igranja violine hardanger loteva z vseh koncev; vleče lok po treh strunah hkrati in varira dronanje, škreblja po strunah, z lokom udarja po njih, medtem ko nas zadaj preseneti globok udarec bas bobna. Lahko stopnjuje preprost vzorec in ga sproti zanka, se igra z efekti odmeva. Pravzaprav je album prej eksperiment v možnostih igranja strunskega glasbila kot skladateljski dosežek. Znotraj je komaj zaznati sledi ljudske glasbe, za katero je bila violina hardanger namenjena. Prej se Erland prepušča univerzalnim občutjem samote, ko glasbilo izvaja meditativne vaje, a zlahka zdrsne v stanje jeze in razburjenja s srhljivim podrhtavanjem strun. Res, kakšen razpon na samo osmih elektrificiranih žicah!

RETROMANIJA

Kaj vse nam želijo še prodati kot nekaj prelomnega, na novo odkritega, kar bo ponudilo povsem nov vpogled v ustvarjanje dotičnega glasbenika? Še najraje tistega, ki je že pod rušo in ga nihče več ne vpraša, če se strinja z objavo posnetkov, ki mu morda niso v čast ali se bi se jih sramoval.
Po Nicku Drakeu, Kurtu Cobainu, Sydu Barrettu in drugih, je sedaj na vrsti Lou Reed. Kmalu po njegovi smrti so začeli brskati po njegovi zapuščini, našlo se je za 600 ur posnetkov, a žal večinoma zapisov koncertov. Upanje, da bodo vmes solidni, neobjavljeni studijski posnetki nam neznanih pesmi, je usahnilo. Pa vendarle, našel se je trak z najzgodnješimi samostojnimi poskusi Louja Reeda, maja leta 1965 je na domači magnetofon zabeležil embrionalne verzije pesmi, ki jih je, nekaj teh, kasneje posnel z The Velvet Underground. Že tam mu pomaga John Cale in po slišanem na albumu Words & Music, May 1965 sta se prav fino zabavala. Poleg večinoma oskrunjenih akustičnih verzij pesmi Heroin, Waiting For The Man, Pale Blue Eyes in Wrap Your Trouble In Dreams, jih je Lou zabeležil še nekaj, ki jih kasneje ni več posnel. Teh šest že same po sebi upravičujejo objavo albuma, v tej obliki pa jim je težko določiti „pravo" vrednost. Sedaj se slogovno bolj nagibajo k Bobu Dylanu kot The Velvet Underground.
Že tem, znanim iz repertoarja The Velvet Underground, tu manjka srhljiva urbana napetost in kot antipod otip žameta. Nimajo še prave dramatične razsežnosti, res sta Reed in Cale šele iskala pravo spremljavo tem kontroverznim besedilom. In konec koncev, njune zgodnje, akustične izvedbe nekaterih teh pesmi so že objavljene na petorni zbirki Peel Slowly And See.
Posebna, „deluxe" izdaja tega albuma na dveh velikih vinilih, CD plošči in malem 7 palčnem singlu, še enkrat kaže, kam smo prišli z mitologiziranjem rockovske zgodovine. V najboljšem primeru vas bo stala blizu 120 evrov.

Po spodnjih predalih so pobrskali tudi Stereolab. Napraskali so za trojni vinilni album oziroma za dvojno CD ploščo posnetkov, ki so izvirno izšli na redkih singlih in po kompilacijah različnih izvajalcev. Za dobro mero so navrgli še nekaj neobjavljenih posnetkov.
Tovrstnih zbirk imajo Stereolab že lepo število. Dotična, Pulse Of Early Brain, nosi zaporedno številko pet v seriji Switched On. In še vedno ostane lepo število pesmi s singlov, ki so posejani po kompilacijah Fab Four Suture in Oscillon From The Anti-Sun. V sodobni pop dobi verjetno ni izvajalca, ki bi imel toliko pesmi „izven" rednih albumov.
Tokrat so posnetki razvrščeni po težko razumljivi logiki. Najprej dva daljša zapisa v režiji Nurse With Wound, bolj kolaža vsega mogočega, kot značilna Stereolab pop kreacija. Kar nekaj kredita bi si zaslužila Neu!, na primer.
V znane tirnice nas zapeljejo zapisi z EP-ja Low-Fi. Čudno, da ta okusna ranžirana muzika ni našla mesta že na kateri od prejšnjih kompilaciji Switched On. Še bolj razmetano je na drugem disku. Poleg posnetkov z redkih singlov so vmes še demo poskus, en remiks (Autechre) in prav ob koncu še koncertni posnetek. Morda to napoveduje nadaljevanja serije z drugim konceptom?
Tisti, ki so natančno naštudirali njihovo diskografijo, pravijo, da je sedaj v seriji objavljeno vse, kar je bilo težko dosegljivo. Torej je izdaja albuma dobrodošla za tiste zbiratelje, ki so „zamudili" z nabavo singlov nizke in omejene naklade. Za tiste, ki bi se šele začeli zanimati za njihov opus, pa tole zagotovo ni prva izbira.

Inventura september 2021

Foto/Photos:
Dead Cat In The Bag (discogs)
Beth Orton (bandcamp)
Kurt Wagner (Lambchop) (bandcamp)
Bitching Bajas (bandcamp)
Al-Qasar (bandcamp)
Cathrine Graindorge (bandcamp)
Marina Allen (bandcamp)
Esmerine (bandcamp)
Geir Sundstol (bandcamp)
Erlend Apneseth (bandcamp)
Lou Reed (naslovnica albuma/cover of the album)
Stereolab (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. oktober 2022)

Janez Golič