Avgust 2019

V avgustovski inventuri izpostavljamo sveže izdaje agilne norveške založbe Hubro. Skočimo v domači log in naprej med eksperimentalne zasedbe. Proti koncu nekaj bolj konvencionalnega, vse do bazičnega post-rocka. Ne izostane redna rubrika "ponatis".

Mats Eilertsen, photo bandcamp HUBRO
Medtem ko se večina glasbenih založb sooča z upadom prodaje fizičnih nosilcev, večina aktualne glasbe se danes posluša preko pretočnih servisov, pri norveški založbi Hubro pospešeno objavljajo sveže albume tudi na CD in vinilu. Basist Mats Eilertsen je sicer objavljal že pri slavni ECM, sedaj je našel ustrezno zatočišče pri Hubro. Za aktualni album Reveries and Revelations je k sodelovanju povabil vrsto glasbenikov, a z njimi ni igral ali snemal skupaj, sodelovali so na daljavo. Ali jim je Mats poslal svoje osnutke in so gostje dodali svoje brez kakršnih koli sugestij, ali je bilo obratno.
V vsakem primeru na končnem posnetku te distinkcije ni zaznati, vse se lepo zliva v eno veliko cinematično muziko, ki sugerira silne širjave. Ponekod se iz daljave sliši vpliv Rya Cooderja, drugje razpotegnjene kitarske tone zamenja zadušena trobenta, ali pa se zasedba spusti v neraziskan eksperiment. Če bi bil Tarkovsky še živ, ki zagotovo razmislil...
Trio Bushman's Revenge je večino prejšnjih plošč objavil pri Rune Grammofon, a sedaj prestopil k Hubro. Z njihovimi zasedbami so se člani tria večkrat delovno srečevali, in obenem se zdi, da je glasba na aktualnem albumu Et Han Mot Overklassen bližje estetiki paketu svežih izdaj pri Hubro. Torej se je t.i. free rock trio preobrazil v bolj introvertiran glasbeni organizem, ki poudarja sam zven glasbil in ga pretanjeno oblikuje. Mestoma res zaidejo v lagodno jazz-rockovsko muziciranje, ki služi kvečjemu ozadju, a večinoma se njihov eksperiment nagiba v ali v ambientalni trip ali zdrvijo v žgoč rockovski drnec. Zaradi te preobrazbe so si že prislužili vrsto spletnih opazk, a kam in kako bi skupina napredovala, če bi se obračala po navodilih svojih razvajenih ljubiteljev?
Še en kitarski album pri Hubro je prispeval Stein Urheim. Album Simples Pieces & Paper Cut-Outs je dejansko solistični, in razen kratkega vpada zvonjenja zvonov, je vse izvedeno zgolj z akustično kitaro, in to ročno izdelan model iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Slogovno se Stein trudi, da bi se izognil določenim referencam, raje po avtorsko preizkuša različne tehnike (fingerpicking, bottleneck...), različne pristope, zavestno se izmika pričakovanjem in predalčkanju. Pri Hubro trdijo, da je posnetek avdiofilski in zato objavljen le na vinilu in kot dolpoteg. Albumu je priloženih 40 strani notnih zapisov, nadebudni kitaristi naj bi tako lažje sami odigrali te skladbe, a obenem Stein opogumlja, da note niso zato, da bi se jih držali povsem dosledno, naj te skladbe vsaj igra po svoje.
Ensemble neoN, photo bandcamp V avgustovskem Hubro paketu ena izdaja vseeno izstopa. Ensemble neoN so že leta 2016 na festivalu Only Connect izvedli dve skladbi, ki ju druži t.i. „drone“. Kasneje, lani decembra so šele posneli studijske izvedbe in ju nedavno objavili na albumu Niblock/Lamb. Ja, v naslovu imamo kar skladatelja; Phill Niblock je skladateljski veteran in filmski ustvarjalec, Ensemble neoN izvajajo njegovo skladbo To Two Tea Roses. Niblock je menda dobil zamisel ob vožnji z motorjem. Namreč ko je prehiteval tovornjak, je zaradi različnih hitrosti vozil prihajalo do zvoka različnih frekvenc, ki sta se spreminjali, včasih poudarjali druga drugo, včasih izničevali. Kar je ustvarjalo moteč efekt, da je Phill skoraj padel z motorja. Tudi Ensemble neoN igrajo isti vzorec vseh 23 minut, a ga stalno variirajo do mantrične zamaknjenosti.
Skladba Parallaxis Forma avtorice Catherine Lamb je navidez nasprotje naporni Niblockovi kompoziciji. A je le druga plat istega kovanca. Neobičajna intonacija in splet vokalov na daleč deluje pomirjajoče, zliva se v en zvočni tok, a znotraj odpira številne odklone in zamike. Kot bi rekel Morton Feldman; poslušalec brezskrbno uživa in se ne zaveda napora, ki so ga v skladbo vložili glasbeniki.

NAPREJ V NEZNANO
Širom, photo bandcamp V meditativni sferi delujejo tudi naši Širom. Tudi aktualni album A Universe that Roasts Blossoms for a Horse je izšel v tujini in že žanje pozitivne ocene v prestižnih medijih. A Širom so si to zaslužili ne s prilagajanjem, ampak z vztrajanjem na „starih“ načelih, na akustičnih glasbilih odigranih brez „sodobnih“ postopkov. A njihova glasbe prav zato zveni sodobno in nadčasno, še več, tudi nadregionalno, pogledujejo širom sveta po načelu, vse se lahko uporabi v želji po široki avtorski izpovedi. Vsaj tako pomembno kot kaj Širom igrajo, je, česa se izogibajo. Brez težav bi kanalizirajo svoje početje, ga približali formatu treh minut, izpostavili melodijo in ritem, mu pritaknili speven refren, a ne. Ostajajo zvesti notranjemu čutu za stalno razvijajočo kompozicijo, za prepletajoče se harmonije višjega reda, za prehajanja v različna stanja občutij in glasbenih rešitev. Njihov izmišljena ljudska glasba je še enkrat doživela vrhunsko izvedbo.
Še globje in višje se je zagledal kanadski glasbenik Scott Morgan. Pod imenom loscil je posnel album Equivalents, navdahnjen s serijo fotografij Alfreda Stieglitza izpred približno 100 let. Alfred se je specializiral za fotografiranje oblakov na temnem nebu, kar naj bi odslikavalo njegovo filozofsko ali čustveno stanje. Scott Morgan se identificira s tem, a deluje v polju ambientalne glasbe in uporablja predvsem elektronska glasbila. Torej smo priča stalnemu gibanju tekstur, ki se prelivajo v vedno novih in novih oblikah. A zaradi temačnega tona končni učinek ni nujno pomirjajoč.
Po sedmih letih aktivnega ustvarjanja je portugalski zvočni kolažist Goncalo F. Cardoso oznanil konec glasbene kariere, to pa zaokrožil z albumom Ruido(s). Znan je pod imenom Gonzo, in njegov odnos do zvočnega gradiva in kombinacij le tega je dvojen. Lahko ga razumemo kot nagajiv poskus združevanja vsega mogočega, predvsem terenskih posnetkov in naivnih ritmičnih vzorcev, ali pa kreativen pristop z prikritimi vsebinskimi poudarki. Gonzo postopkov ne favorizira, uživa zase v drznih eksperimentih, zgolj na poslušalcu je, da presodi.
Gross Net, photo bandcamp Bližje konvencionalni obliki pesmi je Philip Quinn, ki je kitaro v skupini Girls Names zamenjal za elektronska pomagala v solistični izvedbi. Njegov prejšnji album pod imenom Gross Net je bil že izlet v tehno smer, a tokrat, na pomenljivo naslovljenem albumu Gross Net Means Gross Net (prosto po Theresi May) je razširil nabor glasbil, pristopov in predvsem vsebinskih poudarkov. Ne more mimo aktualne „politike“, saj se ga brexit kot Severnega Irca še kako dotika. Obenem se s humorjem ali vso resnostjo spotika ob begunsko krizo, kapitalizem nasploh, voditelje najmočnejših držav sveta itn.
Da bo tokrat album glasbeno drugačen priča že uvodna kozmična meditacija, ki se prelevi v avant pop s temačnim podtonom. Manjka nekaj prepoznavnosti v kompozicijah, tudi rdeča nit je natrgana, a namen je dober in sčasoma se zna njegov trud bolje uresničiti.
Čikaški post-rockerji Russian Circles ostajajo zvesti osnovni postavitvi kitara-bas-bobni. Obenem ostajajo zvesti tudi določenim slogovnim okvirom, kar pomeni, da so postavljeni pred izziv. Kako iz stokrat preigrane tvarine potegniti vznemirljive momente in obenem ustvariti vsaj relativno unikatno kombinacijo ritma, melodije in rifa? Na albumu Golden Year jim to le redko uspeva, čeprav se očitno trudijo, vlagajo v svojo izpoved energijo in znanje, a kaj ko omejitev formata zahteva svoj davek. Vse to je že odigrano na stotinah drugih albumih drugih izvajalcev, v tem polju bo presežek težko dosegljiv.

PONATIS
mum, photo morrmusic Del živahnega glasbenega dogajanja na Islandiji je konec devetdesetih predstavljala tudi skupina mum. Uspešno so združevali ljudsko tradicijo in „sodobne“ elektronske postopke, in morda tudi po zaslugi že uveljavljenih Sigur Ros in Bjork že s prvim albumom Yesterday Was Dramatic – Today Is OK zabeležili mednarodno pozornost in hvalo. Z 20. obletnico objave so nekoliko pohiteli, izvirno je album namreč izšel na božič leta 1999, ponatis v obliki dvojne CD plošče in trojnega vinila je na voljo že avgusta letos. Torej so mum izvirnemu albumu dodali nekaj doslej neobjavljenih posnetkov, izvirni album pa je pazljivo masteriziran. Dodanih je nekaj remiksov, še bolj privlačen dodatek pa so priredbe treh njihovih skladb v izvedbi pianista Hauschka, nizozemske didžejke Soley in samih Kronos Quartet. Tako njihova štrkajoča indietronika podložena z disonantnimi teksturami in ljudskim odmevom dobi na novi razsežnosti. Toliko bolj, ker je album v celoti inštrumentalen, glasbeno odprt, cinematičen. In še po 20 letih izven vsega.

Inventura avgust 2019

Foto/Photos:
Mats Eilertsen (bandcamp)
Ensemble neoN (bandcamp)
Širom (bandcamp)
Gross Net (bandcamp)
mum (morrmusic)

(Rock Obrobje, 1.september 2019)

Janez Golič