Junij 2021

V junijski inventuri tihi angažma Fehlerja Kutija, poletna žurka kolumbijskih Los Piranas, bobnarske vaje Iana Whitea, neoklasicizem Tomasza Sroczinskega, široka sodelovanja Laurenta Saieta, družno muziciranje Richarda in Duncana Pinhas, ultra psihadelija AcidMotherGuruGuru, meditacija Huga Racea, odprt eksperiment poljskih Niepokoje Gościnne, filmska glasba T. Griffina, lirična muzika Paula Haslinga in vaje v ambientu projekta Loscil.

Inventura junij 2021 Resda je Fehler Kuti (s pravim imenom Julian Warner) spisal dolg družbeno angažiran traktat ob izdaji drugega albuma Professional People, pesmi na dvojnem albumu ne pozivajo k vstaji. Prej k pasivnemu odporu, razmisleku v kotu doma. Še gibanje Black Lives Matter lahko razumemo kot preusmerjanje pozornosti od „domačih“ migrantskih in priseljeniških težav na „to-se-dogaja-nekje-drugje“, pravi. Kot turški priseljenec v Nemčiji je nekaj tega močno občutil na lastnih plečih.
Glasba zagotovo ne poziva k aktivni akciji, osnovna forma je dokaj ležerna pop muzika, a zagotovo ne sredinskega tipa. Že dejstvo, da so zraven vsi trije člani The Notwist in še nekaj njih iz taistega kroga, daje slutiti na nekaj drznih ali vsaj nenavadnih rešitvah. Fehler Kuti naravnost potrebuje te sodelavce, brez njih bi tole hitro zapadlo v popreproščeno igračkanje s tolkali in bas linijo spodaj. Še petje bistveno ne odstopa in se obenem tudi ne uvršča v določen žanrski predal. Kar je dobro, ostaja na svoji strani oziroma z vpadi pihal, eksotičnih tolkal in kitare spreminja fokus našega sprejemanja. "Pop" še vedno lahko zveni po svoje in obenem nosi sporočila med vrsticami.

Na krilih mednarodne pozornosti po objavi albuma Historia Natural za Glitterbeat, so se kolumbijski žurerji Los Piranas odločili za objavo zbirko „največjih uspehov“. Vseeno bi bilo to po vsega treh albumih nekam poceni, zato so se odločili, da izbrane pesmi posnamejo še enkrat in ob pomoči treh gostujočih pihalcev. Obenem so snemali v prazni cisterni za gorivo, kar je bil svojstven izziv.
Sami priznavajo, da so po 25 letih delovanja v različnih zasedbah preprosto potrebovali nov zagon, nekaj, kar bi jih približali začetnemu impulzu skupnega igranja. Na albumu !Infame golpazo en Keroxen! se to dobro slišno. Fantje zganjajo tropsko vročico, kot da se morajo šele dokazati. Pihalna sekcija se odlično vklaplja v splošno žurersko vzdušje in obenem zapolnjuje vrzel, ki je nastala ob odločitvi, da glasba ostane zgolj inštrumentalna.

Praktično inštrumentalna je tudi glasba na prvem samostojnem albumu bobnarja Iana Whitea. Gallon Drunk so že nekaj let v mirovanju, Lydia Lunch pa se tudi nerada ponavlja in je spremljevalno zasedbo Big Sexy Noise postavila na stranski tir. Zato pa je bobnar obeh lahko izkoristil nedoločeno dolg premor za uresničitev dolgoletne želje, praktično sam je posnel in objavil album Confession Of The Justified Sinner.
Že na zadnjih albumih Gallon Drunk je Ian White prevzel vsaj enakovredno vlogo; njegov obredni, a še vedno rockovski drive je bil zasnova daljših kompozicij, šele na to sta James Johnston in Terry Edwards dodala svoj delež. Sedaj je bobnarski vrtinec še bolj v ospredju, zgolj na robu tega Ian pazljivo vključuje klavirske linije, godala, semple... Kar pomeni, da ti dodatki niso gradniki skladb, kvečjemu okraski. Lahko jih razumemo tudi kot poziv, tudi namig, naj se priključita še James in Terry in da spet nekaj naredijo skupaj. Bil bi že čas.

Mladi poljski skladatelj Tomasz Sroczinski se je s svojim izvirnim pristopom spajanja klasične glasbe z elektronskimi posegi dokopal do izdaje albuma pri francoski založbi Ici d’ailleurs (Yann Tiersen...) in sicer v seriji Mind Travel. Že ime serije napeljuje na glasbeno dogodivščino, ki bi zlahka opremila mistično filmsko izkušnjo. Tomasz predvsem obvlada godala, ta predstavljajo nastavek njegovih kompozicij. Uvod v album Symphony n°2 / Highlander, skladba Moderato Pastorale nadgrajuje z repeticijami in variacijami s pomočjo semplerja in harmonizatorja. Tako počasi in zanesljivo iz preprostega vzorca raste nekaj večjega, z nalaganjem zvočnih plasti nastane grandiozna simfonija, ki se proti koncu spusti v izhodišče. Adagio se prav tako razvija skozi lirično igro godal, a sčasoma pridobi skoraj srhljivo dimenzijo, in se konča z rezom. Bolj energična je tretja skladba Diablak, ki odstopa od sicer zastavljene strukture. Priča smo namreč bolj sproščeni igri godal, tudi s preskoki tempa in drugačnimi barvami glasbil. Tomasz Sroczinski s tem dokazuje, da zna ubežati formalizmu, da mu ne zmanjkuje drznih zamisli in da v prihodnje lahko ponudi še vznemirljive stvari. Le s sklepno, naslovno skladbo Highlander se kar preveč umiri, igra na zanesljivo karto klasične otožnosti.

Očitno si je Laurent Saiet med pandemijo zaželel družbe. Francoski multiinštrumentalist je prvih sedem albumov posnel praktično sam, sedaj je zbral številne goste, ki so mu v različni meri pomagali pri realizaciji albuma After the Wave. S tem je dobil potrebno raznolikost, a sočasno uspel zadržati občutek celovitosti. Konec koncev je sam pripravil zasnove pesmi, dokaj preproste in lahkotne so s psihadeličnim podtonom in povsem odprte za nadgradnjo. Očitno je na koncu on držal roko nad izvedbo in končnim miksom.
Uvodno Bypass poje Edward Ka-Spel iz Legendary Pink Dots. S pomirjenim, barvitim glasom se popolnoma prilega predlogi. Drugje osrednjo vlogo prevzemajo Thierry Müller s sintetizatorjem in akustično kitaro, bobnar Paul Percheron, odličen je saksofonist Quentin Rollet in drugi. Tako se težišče pesmi nagiba enkrat v smer razgibane ritmike, drugje prevladujejo solistični vložki pihal in trobil. V vsakem primeru okusno narejen album.

Ampak ni ga čez japonske psihadelike. Kaj se zgodi, če moči združita dva člana Acid Mother Temple in bobnar Mani Neumeier iz nemških Guru Guru? Nastane ultra psihadeličen trip, učni primer norih kitarskih vragolij in bobnarskih vaj v slogu. Album Tokuyogu vsebuje koncertne posnetke nastale na Japonskem že leta 2019, izdan pa je šele nedavno oziroma na francoski dan ploščarn. Skozi 40 minut AcidMothersGuruGuru izkazujejo visoko raven glasbene komunikacije, sicer bi improviziran set štirih zapisov kaj kmalu razpadel na egoistične kose. Tako pa je zvočni tok sočasno razburkan in usmerjen, lahko žgejo na polno in se še izognejo klišejem, ali pa poniknejo proti tišini in se prepustijo meditativnim tonom. Veterani pač znajo.

Ob isti priložnosti (francoski dan ploščarn) je izšel tudi skupni album očeta Richarda Pinhasa in njegovega sina Duncana. Obenem je Richard obeležil življenjski jubilej (70. let) in je torej že veteran evropskega progresivnega rocka z naklonjenostjo do krautrocka. Najprej je bil član zasedbe Heldon, kasneje je precej sodeloval, še najraje z japonskimi eksperimentatorji.
Na albumu Sources je v ospredju prav njegova kitarska igra. Zavija in brenči po vseh dimenzijah, dodatni kaos dodaja Duncan z elektronskimi posegi. Dobro je, da vse skupaj v dveh zapisih poganja gostujoči bobnar Arthur Nancy. V preostalih štirih zapisih Richard in Duncan bolj meditirata, izmenjujeta si lebdeče zvočne kose, za katere izvora ne moremo uganiti. Še Brian Eno bi povzdignil obrv.

V meditativno psihadelično stanje se je spustil tudi Hugo Race. Nekaj vzroka je v pandemiji, nekako je potrebno prebroditi čas brez koncertnih nastopov in drugega pravega druženja. A hkrati je bil Hugo Race že dolgo naklonjen kozmični zamaknjenosti in je bil potreben le še mali poriv, da se je odločil posneti meditativen album Dishee.
Tako prevladuje oddaljena kitara speljana skozi vse mogoče efekte (odmev, flanger...), ki pa se spretno izogiba prepoznavni liniji, kaj šele rifu. Ostaja v zgolj zvočnosti, s postopki nasnemavanja polni prostor in kar ga ostane, se tja prelije elektronski odmev. Za popolni meditativni učinek poskrbijo gongi in vmes nevsiljivo, komaj slišno prodre pridušen vokal.
Hugo Race ostaja pri poljski založbi Gusstaff, album Dishee je izšel v seriji Don't Sit On My Vinyl. Kar pomeni, da je prozorna vinilna plošča na voljo zgolj v 66 oštevilčenih izvodih. Za zamudnike še vedno ostaja običajen črn vinil, CD in digitalni dolpoteg preko bandcama.

Isto velja za prvi album ad hoc poljske zasedbe Niepokoje Gościnne. Ideja je, da se v snemalnem studiu dobijo glasbeniki različnih izhodišč in brez vnaprejšnjega načrta. In so se. Saksofonist Maciej Parada, elektroničar Mateusz Rosiński in bobnar Michał Wdowikowski so si enakovredno porazdelili vloge pri nastajanju albuma prvenca oziroma se od skladbe do skladbe te vloge prerazporejajo. Uvodoma „vleče“ Maciej Parada z improvizacijo na saksofonu, druga dva sta v stranskih vlogah, čeprav nista neopazna. Za tem za preskok v posodobljen EBM poskrbi Mateusz Rosiński in se druga dva umakneta v ozadje. Takih preskokov je vse polno, ne nujno za celotno posamezno skladbo. Znotraj čistih žanrov ni več prostora za izvirnost, pač pa se v sprehajanju med njimi za kreativne glasbenike vedno najde avtorska pot.

Z majhno pomočjo prijateljev je filmski režiser in tudi glasbenik T. Griffin objavil glasbo za dokumentarni film The Proposal pri kanadski založbi Constellation. Že prej se je rad smukal okoli njihove druščine in tudi tokrat so zraven poleg drugih, na primer, saksofonistka Matana Roberts, violinistka Sophie Trudeau in bobnar Jim White. Že samo ta imena kažejo na razpon glasbenih razpoloženj in pristopov, kaj šele, ko T. Griffin sam uokvirja posamezne zapise s kitaro, bendžom, elektroniko, pihali... Očitno je glasbena spremljava pripravljena post-festum, že na posnete filmske prizore, in se karseda natančno poudarja z njimi. Žal zato poslušalcu brez vizualne komponente mestoma zmanjka oporne točke, glasba obvisi v zraku, sama zase ne pritegne dovolj.

Škoda bi bila, če bi Paul Haslinger ostal za vedno znan le po članstvu v Tangerine Dream, še to je bilo v drugi polovici osemdesetih let, ko njihovi albumi niso bili najbolj cenjeni. Kasneje se je Paul posvetil skladanju filmske glasbe, nazadnje pa le izdal nekaj samostojnih albumov. Lani, že med pandemijo, je bil to Exit Ghost, ki mu je nedavno sledil Exit Ghost II.
Tule zares ni presežkov. Prevladuje sveta preproščina, ki meji na banalnost. Ampak, če nekdo ravno iz te preproščine potegne nekaj svežine, iz iztrošenega področja potegne nekaj relativno izvirnega, je to toliko večji dosežek. Skratka, nežni dotiki klavirskih tipk in lagodni potegi po strunah godal vas ne bodo zmotili pri drugih sočasnih opravilih.

Pozornost iz realnega v imaginarno premika tudi Scott Morgan, ki zadnjih 20 let deluje pod imenom Loscil. Kanadski ambientalni eksperimentator za svoj izhodiščni „materijal“ očitno potrebuje le manjši zvočni kos in že ga preoblikuje v nekaj povsem drugega. Zasnova 70 minut trajajočega albuma Clara je namreč triminutna skladba za 22 članski simfonični orkester, vtisnjena v testni vinil. Iz tega posnetka je Loscil izvlekel tisto teksturo, ki mu je ustrezala ali navdahnila, da jo je nadgradil v kompleksno, povsem novo skladbo. Njegovo mojstrstvo se kaže predvsem v niansiranju tekstur, v prelivanju teh po vseh dimenzijah. Še posebej, ker se pravzaprav giblje v dokaj ozkem okviru občutij, kot da bi slikar želel naslikati kontrastno sliko samo iz sivih odtenkov.

Inventura junij 2021

Foto/Photos:
Fehler Kuti (Andreas Neumeister)
Los Piranas (bandcamp)
Blyth (Ian White) (bandcamp)
Laurent Saiet (bandcamp)
Richard & Duncan Pinhas (uncredited)
Hugo Race (bandcamp)
T. Griffin (bandcamp)
Paul Haslinger (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.julij 2021)

Janez Golič