Neutruden je John Robb, basist, pevec in snovalec poglavitnih zamisli v skupini The Membranes. Poleg tega je še vsaj novinar, urednik glasbene spletne strani Louder Than War, založnik... Na tem mestu nas bo zanimal aktualni, ponovno epohalni, tematski, dvojni album What Nature Gives... Nature Takes Away. Na predhodnem albumu Dark Matter/Dark Energy se je Robb zagledal v najglobje skrivnosti vesolja in ga povezal z našo minljivostjo in majhnostjo. Tokrat se je vrnil na zemljo, ugotovil, da karkoli že počnemo z našim planetom, vse to bo narava „vzela nazaj“. Glasbeno so The Membranes postpunkovsko zasnovo nadgradili s pravim ženskim zborom, kar daje glasbi dimenzijo mogočnosti, vse v funkciji sporočil. Zraven je še vrsta drugim gostujočim glasbenikov, ki dodajajo potrebno raznolikost, saj bi sicer skozi 18 pesmi sami The Membranes kmalu zapadli v kalup, čeprav se John Robb trudi s šepetanjem, hropenjem in kričanjem. Tako The Membranes po dobrih 30 letih ohranjajo svoj zvok in ga hkrati vsakič oplajajo skladno s postavljenim konceptom.
Podobno bi lahko zapisali ob snovanju newyorškega tolkalca Ricka Browna. Deloval je v številnih zasedbah, v zadnjih letih je najbolj aktiven v navezi s kitaristom Che Chenom. Kot 75 Dollar Bill sta nedavno objavila že tretji album I Was Real, kjer sta razširila svoj pristop s širšo uporabo glasbil kot tudi z gostujočimi glasbeniki. Nekatere zamisli datirajo v sam začetek njunega skupnega snovanja, zabeleženega zgolj na kaseti, ali pa sta določene ohlapne zamisli razvijala in utrjevala že na koncertnih podijih. Običajno so njune kompozicije osnovane na preprostem, repetitivnem vzorcu na električni kitari, ki sčasoma kar sam narekuje nadaljevanju v bolj kompleksni smeri. K temu pripomorejo še gostujoči glasbeniki, ki znajo kompozicije stopnjevati do pravega krešenda.
Prav tako pri tak:til je izšel drugi album korejske glasbenice Park Jiha. Philos bi sodil že v razdelek „svetovne glasbe“, saj Jiha igra večinoma na tradicionalna korejska glasbila kot so piri, saenghwang in yanggeum. Tokrat je večino glasbil odigrala sama, medtem ko so ji na prvencu Communion pomagali številni glasbeniki z „konvencionalnimi“ inštrumenti. Tokrat se je še bolj osredotočila na svoje igranje, na svoje zamisli, in jih razvijala po lastnih vzgibih. Kar ne pomeni, da ostaja zavezana korejski tradiciji, z uporabo klasičnega klavirja in tolkal se njen glasbeni jezik obrne k bolj univerzalni govorici. K sreči je dovolj drzna, da ne zapade v značilni, pomirjeni newage. Znotraj zvočnega toka vedno najde dovolj neobičajnih in relativno izvirnih rešitev.
Večinoma pomirjen je tudi Bill Callahan na dvojnem albumu Sheperd In A Sheepskin Vest. Nekaj več je bilo potrebno čakati na njegove nove pesmi - vmesni premor je premostil s koncertnim albumom in zbirko remiksov - razlog pa se najde kar v besedilih. Znašel se je v novi vlogi moža in očeta in te družinske obveze pronicajo skozi vse bolj osebne izpovedi. Torej imamo besedila večinoma v prvi osebi in ne več posplošena opažanja. Obenem je glasba postala bolj zadržana, večinoma špartansko akustična in celo petje je skozi produkcijo nekoliko bolj potisnjeno v ozadje. K ot da je nove pesmi pisal zase, kot dnevniški zapis določenega obdobja.
Bolj produktivni so Calexico, saj so po lanskoletnem obsežnem albumu The Thread That Keeps Us že obelodanili skupni album z Iron&Wine. V drugo. Prvi skupni podvig je namreč izšel na EP-ju In Reins že leta 2005, in medtem so se družbene in zasebne okoliščine dovolj spremenile, da se to pozna na glasbi z aktualnega albuma Years To Burn. Po eni strani je petje Sama Beana, ki pooseblja Iron&Wine, še vedno zadržano in natančno, a znajo Calexico ta izraz gladko speljati na svoj teren, se pravi, ga podkrepijo s pihali in Joey močneje udari po bobnarskih opnah. Kilometrina tudi naredi svoje, vseh osem pesmi so Calexico in Iron&Wine posneli v štirih dneh, eno pesem pa zložili kar na poti iz Tuscona v Nashville.
Nova atrakcija z Otoka sliši na ime Black Midi. Fantje so ubrali malce nenavadno promocijsko pot, praktično ne uporabljajo družabnih omrežij, nastopajo nenajavljeni, zgodnji singli so natisnjeni v omejenih nakladah. Kar seveda sproža dodatno zanimanje... Kakorkoli, na koncu odloča to, kar Black Midi znajo oziroma ponujajo na albumu prvencu Schlagenheim. Že po prvih taktih je jasno, da je kvartet uigran do zadnje podrobnosti, in to izkoriščajo za vse mogoče slogovne akrobacije. Časovna distanca oziroma mladost omogoča, da enakovredno prevzemajo vse od t.i. no wavea, buttholovske zbezljanosti, industrijske repeticije This Heat in virrtuoznosti King Crimson. Vse so zmetali v talilni lonec in mešajo in preskakujejo z osupljivo hitrostjo in natančnostjo. Pravijo, da delo v snemalnem studiu ločujejo od koncertnega nastopa, da sta to dva pristopa, kar je povsem verjetno. Studijski proizvod je izpopolnjen do zadnje podrobnosti, vsi preskoki so izpeljani z milimetrsko natančnostjo, kar je v živo ni mogoče izpeljati. Ali pač? Preveriti bo mogoče oktobra v Zagrebu.
Prav tako gredo do konca Pelican, oni v polju novega metala in post-rockovske melodičnosti. Zvok je večinoma nabit, frontalen, nepopustljiv... Zanimivo, da zbirka zgolj inštrumentalnih skladb nosi naslov Nightmare Stories. V zadnjih šestih letih od prejšnjega albuma, se je v njihovem taboru zgodilo nekaj ključnih dogodkov. Umrl je pevec skupine Tusk, v katerem sta igrala dva člana Pelican. Zapustil jih je kitarist Laurent Lebec, prišel je Dallas Thomas, ki je takoj prispeval avtorsko skladbo WST. Ta izstopa po akustičnem uvodu, ki ga je odigral Dallas na kitaro, ki mu jo je zapustil pokojni oče. Po drugi strani pa so trije postali starši, in tako se razpoloženje na albumu giblje med trpkimi spoznanji in svežim zanosom. Glasba se tako vije med skoraj melanholičnim poigravanjem, ki se hitro spreobrne v katarzično metalsko rifanje in prepletanje dveh kitar.
Popolno nasprotje ponuja Rafael Anton Irisarri na albumu Solastalgia. Bolj ambientalne glasbe si skoraj ne moremo predstavljati. Vsa zvočna tvarina je v ozadju in se komaj slišno premika skozi horizont. V tej glasbi se komaj kaj dogaja; res je zvočni prostor zapolnjen, a zgolj lebdi in napeljuje na meditacijo. V ozadju pa le obstaja občutek, da pravzaprav opisuje distopičen svet.
Prav tako pri Room 40 je prvi samostojni album objavil Kevin Martin. Prepričal ga je šef založbe, Lawrence English, ki je v zadnjih letih uspel v samostojne izlete prepričati že mnoge veterane, ki se zaradi svojega statusa držali drugačnih postopkov. Kevin Martin je namreč tvorec idej izza projektov Techno Animal, God in Ice, med drugim. Kar nas ne more pripraviti na tale ambientalni spust na albumu Sirens. Namreč, Martin nikjer ni uporabil nobenih „ritmičnih“ pomagal, ne „pravih“ ne elektronskih. Ravno industrijsko naravnan hiphop je bil pravzaprav njegov zaščitni znak. Ne, tokrat je glasba ponotranjena, odslikava nekaterih življenskih neprilik, zaradi katerih umetnik pozabi na „zunanje“ tegobe. Še vedno je njegov „ambient“ dovolj srhljiv, nepomirjen, da ga ni mogoče zamenjati za glasbo za sproščanje.

Ponatisi
Glasbena industrija vedno najde pot. Ali bolje zapisano, glasbena manufaktura. Veliko se piše in govori o ponovnem vstajenju vinilne plošče, a tržni delež te je še vedno majhen in usmerjen k ljubiteljem.
Vinilni album francosko-ameriškega dua Band Apart zagotovo ne bo prodajni hit. Združuje vse štiri pesmi s prvega EP-ja, izvirno objavljenega leta 1981 in še izbor petih pesmi z albuma Marseille iz leta 1983. Kmalu po objavi slednjega sta se multiinštrumentalist M.Mader in pevka/pesnica Jayne Bliss razšla. Srečala sta se v Franciji, a njuna zgodnja glasba je nastala v New Yorku pod vplivom takratnega podtalnega vrenja. Album sta posnela že v Franciji in je zvočno bližji angleškemu post-punku in novemu valu (Siouxsie and The Banshees, The Cure...). Ker je ta zvok vedno znova aktualen, tudi glasba dua Band Apart odkriva del tistega dogajanje z začetka osemdesetih.
Iz „druge“ šole prihajata Renaldo and the Loaf, angleški duo, ki je svojo obskurno glasbo snoval pod močnim vplivom samih The Residents. Kasneje so posneli skupni album. Pred nekaj leti sta se Brian Poole in David Janssen ponovno aktivirala, posnela album, nastopila v živo. Dovolj, da se je povečalo zanimanje za njuno zgodnjo glasbo, predvsem album Songs For The Swinging Larvae iz leta 1981. Temu so pri založbi Mego na dvojnem vinilu dodali še zgodnje poskusne posnetke, ki so izvorno izšli le na kaseti Songs From The Surgery...... v nakladi štirih izvodov. Dvojnemu vinilu je za dobro mero dodan še mali vinilni singel. V vsakem primeru ta glasba še vedno zveni izvirno, je zbirka norih kolažev, popačenega petja, preskakujočih ritmov in otroških napevov. Leta 1980 so se vse te vragolije izvajale s pomočjo magnetofonskih trakov, danes bi bilo to vse lažje. A tega skoraj nihče več ne počne.
Resda šele v začetku julija je uradni izid dveh kompilacij angleške novovalovske skupine Television Personalities, a velja opozoriti že vnaprej. Namreč, vinilna različica prve z naslovom Some Kind of Happening - Singles 1978-1989, je že razprodana (na voljo ostaja digitalna verzija). Zelo verjetno se bo podobno zgodilo tudi z nadaljevanjem Some Kind Of Trip - Singles 1990-1994. Res pa je, da so ključne pesmi, tako rekoč kultni komadi, zabeleženi na zgodnjih singlih. Pevec in tvorec besedil Dan Treacy se je rad poigraval s pop kulturnimi fenomeni, jih sprevračal v pesmih kot so I Know Where Syd Barrett Lives ali Part Time Punks. Pri založbi Fire so se potrudili in iz arhivov izbrskali tudi pesmi, ki so izvirno izšle na singlicah omejene naklade in so postale želene raritete. Nekaj kot definitivna zbirka. Razglašene izvedbe in tehnična raven posnetkov so pod vsemi standardi, a učinek nesorazmeren temu. Naravnost diletantsko genialno.

Foto/Photos:
The Membranes
75 Dollar Bill
Bill Callahan
Pelican
Band Apart
Television Personalities

(Rock Obrobje, 1.julij 2019)

Janez Golič