Kaj imajo skupnega Tim Hecker, Jeff Tweedy in Sunn O)))? Glasbeno bolj malo, skupna jim je „optimizacija poslovanja“, saj so vsi v enem snemalnem zamahu posneli (vsaj) za dva albuma gradiva. Jeff je že objavil oba solistična albuma dvojčka (Warm in Warmer), Sunn O))) čakajo na jesen za nadaljevanje Life Metal, Tim Hecker je nedavno javno zabeležil drugo polovico „japonske“ serije, po lanskoletnem Konoyo je tu še Anoyo. Torej je na albumu rezultat večkratnega sodelovanja z ansamblom gagaku na obrobju Tokya, kjer se obredna ritmična struktura svobodno pretaka in meša z elektronskim dronanjem.
Podobno pravzaprav učinkuje bolj minimalistična, a podobno zamaknjena godba japonskega tria Kukangendai. Njihova glasbena draž izvira iz preprostega vzorca, ki ga znajo stalno spreminjati; od tega, da jim zasnova razpada pod prsti in naprej do koncizne igre na sledi krautrocka z elementi duba. Na albumu Palm se trio s povsem osnovnimi „sredstvi“ loteva razgradnje rockovske forme, mestoma se že zdi, da igrajo naključne tone, a so ti v stalnem ritmičnem ravnovesju. Če njihov pristop ni pretirano privlačen, je zagotovo zanimiv oziroma relativno izviren.
Spletni glasbeni portal Louder Than War je postal še založba. Zavetje je tam našla Danielle De Picciotto, ki, odkar je prostovoljna nomadka, ne pozna počitka. Komaj smo predihali skupni album z Alexom Hackejem, že je tu njen svež samostojni album Deliverance. Na njem so predvsem „zgodbe“ s poti, tihe pripovedi ob spremstvu elektronskih pomagal. Mestoma prehajajo v plesni teritorij, konec koncev je bila Danielle ena od pobudnic parade ljubezni v Berlinu še koncem osemdesetih. Ker je multimedijska umetnica boste na vinilni inačici albuma našli v prilogi 12 njenih slikarij.
Pripoveduje tudi Patti Smith. Tokrat v navezi s Soundwalk Collective, ki je odprta druščina, z trdnim jedrom dveh glasbenikov; idejni vodja in ustanovitelj je Stephan Crasneanscki, kasneje se mu je pridružil Simone Merli. Patti je sodelovala že na albumu, posvečenem pevki Nico, tokrat so na vrsti francoski prevratni umetniki. Album The Peyote Dance (prvi od načrtovane trilogije) je navdahnjen z zbirko pesmi dramatika Antonina Artauda, utemeljitelja „gledališča krutosti“. Artaud je leta 1936 nekaj časa preživel pri indijanskim plemenu Tarahumar v Mehiki, to izkušnjo pa je prelil v pesmi. Patti Smith jih interpretira v povsem svoji maniri, z izvrstnimi poudarki, tekočim ritmom in občutkom za dramatično stopnjevanje. Glasbena spremljava je enakovredna, ni niti zgolj v ozadju niti se ne sili v ospredje. Obredna ritmika ter preprosta pihala in godala dodajajo k mistični dimenziji tej glasbeno-pripovedni pustolovščini. Potrebno dramatično razsežnost prinesejo še studijski prijemi, v skladju z naturalistično vsebino. Patti je dodala še avtorsko pesem Ivry, po kraju, kjer je Antonin Artaud umrl.
Nekatere izvajalce cenimo, ker se znajo stalno spreminjati, nekatere zato, ker ostajajo isti. Nič bistvenega se ni spremenilo v glasbenem izrazu tria Sebadoh, komaj za spoznanje so „napredovali“ v produkcijskem smislu, pesem pa ostaja ista. Torej so pesmi relativno kratke, tudi dokaj preproste, osredotočene na bistvo kitare, basa in bobnov. Brez odvečnega balasta trio žge na relaciji grungea na polno in melodičnega indie popa, a se nikoli ne postavlja v hipsterski drži. Očitno je skupini na albumu Act Suprised več do sporočilnosti in hitre izvedbe zamisli kot do neskončnega piljenja posnetkov. Zato na njihovih albumih ne iščemo presežkov, ne pretirane izvirnosti, vedno pa najdemo soliden drive.
Vmesni diskografski premor je trio Death & Vanilla premoščal z ustvarjanjem scenske glasbe, na vinilu in CD je bil na primer zabeležena njihova glasbena spremljava k filmu The Tenant Romana Polanskega. Nekaj te cinematičnosti se je prelilo tudi na svež studijski album Are You A Dreamer? Če je vaš odgovor pritrdilen, je ta glasba za vas, res je namenjena predvsem sanjačem. Nič sodobnega ni v njihovem izrazu, nič hitre in vsiljive tvarine za hitro konzumacijo. Ne, Death & Vanilla le počasi in eterično vibrirajo na način baročnega popa šestdesetih ali kvečjemu v njihovi glasbi „odmevajo“ Cocteau Twins.
Kaj pa če bi Scott Walker zamenjal Marka Hollisa v Talk Talk, v njihovem poznem, introvertiranem obdobju? In če bi metode skladanja pesmi predlagal David Sylvian iz obdobja albuma Blemish? In bi zraven kakšno zamisel dodali še These New Puritans. Tako nekako zveni prvi album mednarodne zasedbe Dark Star Safari. Nastajal je v dveh fazah; najprej je nastala glasbena predloga, večinoma kar iz improvizacijskih vaj, ki jih je koordiniral Samuel Rohrer pod producentskim vodstvom Inga Kraussa. Ko so se sestavine zlagoma zlile v dovolj koherentno celoto, sta v drugem koraku nastopil Jan Bang s petjem in Erik Honore, ki je prispeval besedila.
Če bi moral izbrati album meseca, bi verjetno izbral prvi album kvarteta Exoterm, Exits Into A Corridor. Tokrat so se pri Hubro odločili za objavo albuma mednarodne zasedbe, ob dveh domačih (norveških) glasbenikov, sta zraven še kitarist Nels Cline (ki je izkoristil premor v delovanju Wilco) in bobnar Jim Black. Vse skladbe je napisal basist Rune Nergaard, ki v spremen besedilu pravi, da „jih druži ljubezen do jazza, rocka in improvizacije. V tej zasedbi so vse meje porušene, prekršena vsa pravila, in mi združujemo vse vplive v en velik lonec zvoka.“ Še drugi norveški glasbenik je saksofonist Kristoffer Berre Alberts, in dejansko so tule vsi vključeni dokaj enakovredno, ne glede na to, ali se poigravajo na meji tišine ali zdrvijo v rockovski galop ali se spustijo v kaotični vrtinec hrupa.
Naj nas podatek, da je Craig Leon produciral prve albume Suicide in Ramones ne zavede. Še prej in pozneje se je glasbeno ukvarjal z drugimi fenomeni. Navdušil ga je predvsem malijski mit o prihodu vesoljskih bitij Nommos na zemljo, naj bi delili svojo modrost z zemljani. Nommos je tudi naslov njegovega prvega albuma iz leta 1981, naj bi bil glasbena spremljava tega medzvezdnega potovanja. Njegov drugi album iz leta 1982 je nadaljevanje in nosi naslov Visiting. Ker sta oba kmalu postala iskana redkost, je Craig leta 2014 glasbo z obeh albumov nadgradil v dvojni opus Anthology of Interplanetary Folk Music Vol. 1. Nedavno je prav tako na dvojnem albumu zabeležil povsem svežo avtorsko glasbo, ki nadaljuje vesoljsko odisejo. Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2: The Canon je večinoma meditativno, skoraj ambientalno drsenje skozi nedoločen prostor in čas.
Pri tak::til, podružnici založbe Glitterbeat, sta sočasno izšla dva kitarska inštrumentalna albuma. Pravzaprav je album Balsams kitarista Chucka Johnsona izšel že leta 2017 za ameriško založbo VDSQ, a pri tak::til so prevzeli nekaj njihovega kataloga za evropsko tržišče. Tako je Balsams tu izšel na CD z dvema dodatnima kompozicijama. Chuck Johnson najraje igra solistično na akustično kitaro, tokrat je presedlal na „pedal steel“, ki jo stalno zanka in dodaja nove plasti. Rezultat je v prostranstva zamaknjena godba, še posebej, ker njegove skladbe nimajo pravih začetkov ali zaključkov. Nekaj pove še podatek, da je avtor številne filmske glasbe.
Še bolj razvejana je glasbena pot Chrisa Brokawa. Ne le, da je začel kot bobnar in kasneje postal priznan kitarist, igral je in še igra vse od rockovskih skupin (Codeine, Come), prispeva filmsko glasbo (Road, Barracuda) in vmes streže s solističnimi albumi. Aktualni nosi pomenljiv naslov End Of The Night in dejansko prinaša glasbo, ki naj bi jo poslušali kot zadnjo v nočnem času. Brokawa tokrat spremlja pisana druščina glasbenikov, v zelo različnim kombinacijah. Sam se nežno dotika kitarskih strun, le na daleč označuje teritorij, ki ga počasi polnijo trobila in godala. Prava mala nočna glasba z jazzovskih pridihom.
Nekakšen progresivni sintetizatorski pop se sliši na albumu Agency berlinskega tria Soft Grid. Theresa Stroetges (Golden Disko Ship), Jana Sotzko in bobnar Sam Slater so šli še korak naprej v razgrajevanju pop oblike pesmi, priča smo številnim preskokom tempa in melodij. Ženski del zasedbe skrbi za petje, ki je dovolj spevno, da drži skupaj domiselne in domišljene zasuke. Sintetizatorji brnijo v raznih funkcijah, zato se mora Slater še toliko bolj potruditi, da smotrno umesti svoj prispevek. Po končanem snemanju je tudi zapustil skupino, nadomestil ga je jazzovski bobnar Christian Hohenbild, tako da bo še divje. Že tako najkrajša pesem traja najmanj pet minut, najdaljša gre preko 11. Torej so Soft Grid za seboj pustili določena pravila in pričakovanja in se podali na bolj avanturistično pot.
Trio Big Brave se je osredotočil na tri načela delovanja; prostor, vsebina in primarna čustva. Že prvi udar velikega bobna napoveduje bombastično rockovsko glasbo, ki k sreči ostaja dovolj „primarna“, mestoma hrupna in distorzirana, da ne preide v sodobno pompozno simfo različico. Big Brave gradijo in stopnjujejo do krešenda, a se tudi spustijo v intimo po zaslugi bolečega kričavega in čutno ranljivega petja Robin Wattie. V osnovi je njihov pristop zreduciran na bistvo, in iz te „točke nič“ razvijajo svoje kompozicije v nepredvidljive širjave. Z albumom A Gaze Among Them se zavestno vračajo k svojim koreninam, le dolga koncertna kilometrina jim je dala nov zagon pri ustvarjanju vedno sveže zvočne tvarine.
Na meji metala se sprehaja tudi duo Earth. Po štirih letih je kitarist Dylan Carlson obudil Earth, potem, ko je že kazalo, da je sklenil to poglavje in se bo posvetil drugim projektom. Z njim je tokrat le bobnarka Adrienne Davies, in že pomanjšana zasedba kaže na glasbeno usmeritev. Počasi valeča metalska godba na albumu Full Upon Her Burning Lips tokrat ne podleže toliko dronu, zvok je bolj prečiščen, poenostavljen, jasen in natančen. Priča smo neskončnim variacijam kitarskega riffa, ki ga spremlja sinkopiran boben. Potrebno dinamiko dodaja stalen zamik v ritmu, trenutek, ko boben zastane v pričakovanju. Dobro uro trajajoč zvočni tok brez bistvenih odmikov učinkuje polarno; ali pademo povsem notri ali povsem ven.

Foto/Photos:
Tim Hecker
Soundwalk Collective
Death & Vanilla
Chuck Johnson
Big Brave

(Rock Obrobje, 1.junij 2019)

Janez Golič