Čikaškemu kitaristu in pevcu Ryleyu Walkerju se je v zadnjih letih res dogajalo. Menda se je rešil alkoholizma, preživel je poskus samomora, štartal z lastno glasbeno založbo Husky Pants in zabeležil niz ad hoc sodelovanj in solističnih eksperimentov. Ampak čakali smo na njegov „redni" album; Ryley je namreč eden tistih talentov, ki mu je vedno manjkalo tisto nekaj do velike izpolnitve. Tehnično je izvrsten; je „učenec" čikaške šole Davida Grubbsa in Jima O'Rourkea, tudi njegovo petje in glas imata karakter, spremljevalna zasedba solidno opravlja svoje delo. Tokrat, na albumu Curse in Fable, je za producenta najel še izkušenega Johna McEntirea (Tortoise, The Sea And Cake), ki pomaga še z vibrafonom in klaviaturami.
Zakaj je ob vseh teh atributih Ryley posegel po starih progresivnih in jazzrockovskih obrazcih, ni jasno. Pesmi so dobro zastavljene, a to Ryleyu ni dovolj. Nujno mora izkazati uigranost in domišljavost celotne zasedbe, s stalnimi prehodi, logičnimi in tudi nelogičnimi, ruši za seboj vse, kar uspešno zgradi. Kar pomeni, da lahko uživamo v izvrstnosti muziciranja, manj pa v izpeljavi posameznih pesmi. Tisto, kar bi lahko ostalo vsaj kot vtis, se razprši v miriado tehniških bravur. Zapuščino Yes, King Crimson in Steely Dan je pač težko predelati v nekaj sodobnega in približno inovativnega. Žarek upanja posije skozi sklepno pesem, Shiva With Dustpan je že v osnovi dovolj privlačna, da ne potrebuje zapletov. Napoved za naprej? Do tedaj Ryley Walker ostaja talent, ki mu še vedno manjka tisto „nekaj".

Na svoje je šel tudi kanadski pevec Spencer Krug, ki je zadnjih 17 let vodil številne napol kultne indie zasedbe kot so Wolf Parade, Moonface, Sunset Rubdown, Swan Lake... Torej je ustanovil lastno založbo (Pronounce Kroog) in objavil prvi samostojni album Fading Graffiti. Pravi, da je so bile pretekle izkušnje vse super, ampak manjkalo mu je nekaj spontanosti, nekaj hitre izvedbe zamisli. Te je izvajal skozi leto 2019 tako, da je vsak mesec na splet naložil po eno povsem svežo pesem, posneto le z vokalom in klaviaturami. Očitno so se mu pesmi zdele le preveč dobre, da bi jih pustil v taki, surovi obliki. Sestavil je klasično pop-rockovsko zasedbo in te pesmi posnel še enkrat.
Ampak, ubežati samemu sebi le ni uspel. Dramatično petje in struktura pesmi ostaja vseskozi prepoznavno, kakor preprosta premetanka vsega, kar je Spencer že ustvaril v naštetih skupinah. Silnega presežka tukaj ni, a prav tako ne moremo spregledati dovolj karakterističnega pristopa, ki ga še vedno loči od številnih drugih „indie" zasedb. Dodatno svežino predstavlja predrugačena spremljava, sedaj prevladujejo kitare, ponekod celo v country maniri.

Marianne Faithfull se je le uresničila dolgoletna želja, da zbere svoje interpretacije pesmi angleških romantičnih pesnikov v album. Potrebovala je predvsem zagnanega sodelavca, glasbenega entuziasta, ki bi opremil recitacije z ustrezno spremljavo. Stvari so se poklopile, ko je Warren Ellis prevzel takorekoč glavno vlogo v The Bad Seeds pri snemanju „pripovednega" albuma Ghosteen. Seveda, Warren Ellis, Nick Cave in Marianne Faithfull se že dolgo poznajo, skupaj snemajo že vsaj od albuma Before The Poison izpred 17 let. Le počakati je bilo treba na pravi trenutek v „glasbenem" razvoju, da so lahko ustrezno uglasbili še poezijo. Zatorej je za album She Walks In Beauty Warren večinoma prispeval to lebdečo elektronsko podlago, Cave je nasnel nekaj klavirja, čelist je Vincent Segal in vse skupaj je produciral Head (PJ Harvey, Massive Attack, Thom York in mnogi drugi).
V ospredju je vseeno Marianne Faithfull, z rahlo utrujenim glasom, polnim bolečine (nenazadnje ima vrsto zdravstvenih težav, za povrh je za las preživela še korono), elegantno pripoveduje verze vseh znanih angleških pesnikov 19. stoletja: Byrona, Keatsa, Shelleya, Wordswortha... V njenem glasu so vse njene tegobe in vsa njena neusahljiva strast, nepopustljiva življenjska sila. Tako zna samo ona.

Prav tako še pred pandemijo so Dinosaur Jr posneli 12 pesmi za album Sweep It Into Space, upali so na izdajo sredi lanskega leta in dokončno obelodanili album konec aprila 2021. Glede na zabeleženo glasbo bi album lahko izšel tudi enkrat v devetdesetih, nič bistvenega drugačnega namreč ne ponujajo J Mascis, Lou Barlow in Murphy. Vse je svojem mestu; kitare enkrat žgejo na robu distorzije, drugič je spremljava akustična, a še vedno nosi njihov drive, melodije so prepoznavne, a vedno dovolj sveže in navdahnjene, da pritegnejo. Tudi kitarske solaže so vse že stokrat preigrane, kar uganemo jih že na prvo poslušanje. Za večino drugih skupin bi to veljalo kot kritika, a pri njih je ravno vztrajanje na istem kvaliteta, ki jo cenim. Nenazadnje, katera kitarska skupina danes pa je izvirna?

Kanadski trio Big Brave ne popušča. Swansovski pulzivni udarci sledijo zgolj njihovi notranji logiki, kdaj se potuhnejo v zavetje tišine in spet izbruhnejo z vso močjo klasične rockovske artilerije. Vital je že njihov 5. album in streže z vso razsežnostjo „sloga". Od kolegov pri Southern Lord jih pomembno loči petje Robin Wattie, saj v kitarsko brnenje in neusmiljen boben vnaša občutljivo čustveno dimenzijo osvobajajočega trpljenja. Že skozi samo produkcijo zvoka ima vokal posebno mesto, vseskozi je dovolj razločno, da odtenki glasu pridejo do polnega izraza, če so že glasbila navita do konca. Big Brave se s tem ne le izogibajo metalskim klišejem, ampak je njihov spoj brutalnega zvoka in ženskega vokala povsem prepričljiv avtorski dosežek.

Metalska godba se ohranja s stalnimi transformacijami, predvsem z odvodi v drone. Ali ambient v režiji Steva Von Tilla, sicer druge kitare post-metalcev Neurosis.
A Deep Voiceless Wildnerness je instrumentalni album, ki pa ni povsem nov. V bistvu je instrumentalna verzija lanskoletnega No Wildnerness Deep Enough, ki ga je Steve posnel prvič brez kitare v roki. Ambientalni pasusi se križajo z novoklasičnimi sestavinami, vse z namenom nekega naravnega zlitja ali zlitja z naravo. Le da je tokrat „izbrisal" hropko petje in v večji meri prepustil vtis poslušalčevi domišljiji. Zato pa je svoje pesniške ambicije obelodanil posebej, tako v knjižni obliki kot v avdio zapisu, albumu Harvestman: 23 Untitled Poems and Collected Lyrics. Samo za dekoracijo je branju poezije dodal nekaj zvočne opreme, ki zveni kot odmev glasbenega albuma.

Darkerski val naj bi bil stvar osemdesetih, a vsake toliko se pojavijo podmladki, ki prinašajo svežo kri. Detroitski duo Mission to the Sun sta Christopher Samuels na sintetizatorjih in semplerjih, Kirill Slavin zamolklo poje. Zapuščina Coil in Death In June je hitro razvidna po vseh dimenzijah njunega početja na album Cleansed By Fire, in četudi z izbranim imenom potujeta proti soncu, je v njuni godbi malo svetlobe. Razlika se skriva v podrobnostih; predvsem v obdelavi zvočnega gradiva, ki ga omogoča dostopna tehnologija. V kombinaciji škrtanja in brnenja nedoločnih zvočnih izvorov, ki Mission To The Sun služi za temelj uglasbljanja distopične sedanjosti. Temu pritiče razosebljeno petja, kot ga že dolgo ni bilo.

Retromanija

Še vedno se najdejo albumi starejšega datuma, ki so šele z leti in desetletji pridobili na veljavi, a že dolgo niso nabavljivi na vinilu. Albumi, ki so postali vplivni zaradi drznih glasbenih rešitev, le komercialne potrditve ni bilo. Tako glasbene založbe pridno brskajo po arhivih in ponujajo sveže remasterizirane posnetke vrezane v vinilne plošče.
Pri faitiche, lastnik je kar Jan Jelinek, je tako izšel ponatis prvega albuma avstralskega tria Triosk v navezi z Jelinekom, na ustvarjalni postopek kaže že sam naslov – 1+3+1. Jelinek je iz Nemčije poslal v Avstralijo svoje osnutke (1), Triosk so jih avtorsko nadgradili (3) in vse skupaj poslali nazaj Jelineku, ki je posnetke dokončno uredil (1). Spoj jazzovskega muziciranja in sodobnih elektronskih snovanj v letu 2003 sicer ni bilo nekaj povsem novega (v Čikagu so v tem smislu orali ledino Isotop 217), vseeno pa je bilo to polje še dovolj odprto, ponujalo je obilo svežih možnosti, ki so se zdele še nekaj let prej neizvedljive ali vsaj neprepričljive - jazz je svobodna, odprta forma, elektronika pa hladna in brezosebna. V navezi Trios – Jan Jelinek je spoj jazza in elektronike popolna simbioza, ne moremo reči, kje se en žanr začne in drugi začne. Sta organsko povezana v stalnem medsebojnem oplajanju.

Če bi Alan Vega in Martin Rev izdala samo prvi album pod imenom Suicide, bi se zapisala v zgodovino. Saj ne, da bi bili naslednji albumi slabi, tudi Alan Vega je kasneje na solistični poti izdal nekaj solidnih plošč, a prvenec Suicide je neprekosljiv. Urbane paranoje, ki veje iz vsakega tona plošče, ni bilo slišati ne prej ne kasneje.
Alan Vega je tako hitro postal kultna figura in tak tudi ostal. Nekoliko bolj se je nagnil k tradiciji garažnega rocka, a vedno ohranil tisti psihotični pristop k interpretaciji besedil. Kultni status še ne pomeni, da mu je šlo v komercialnem smislu dobro. Na primer, v letu 1996 sploh ni našel založbe, ki bi tvegala objavo albuma Mutator. Počakati je bilo potrebno teh 25 let, da so tvegali pri Sacred Bones Records.
Sedaj je jasno, da ponovnega preboja s tem albumom ne bi bilo. Na njem praktično ni „pravih" pesmi, so zgolj zagnane interpretacije velemestne vročice na dokaj zmedeno elektronsko podlago. Kar je bil verjetno namen; uglasbiti zmedo in neulovljivost sveta, ki bi jo prepoznavni motivi preveč konkretizirali. Tu ni fokusa, središčne zamisli, samo občutja strahu in brezizhodnosti. V tem je Alan Vega še enkrat uspel.

V začetku osemdesetih so meje žanrov prečili že New Age Steppers, ohlapna zasedba izpod okrilja založbe On-U-Sound. Ustanovitelj založbe, Adrian Sherwood, je po zbirkah ponatisnjenih zgodnjih albumov African Head Charge in Dub Syndicate podobno zasnoval tudi kolekcijo Stepping Into The New Age 1980-2012, ki tako zajema vse štiri redne albume zasedbe New Age Steppers in še dodatni album z redkimi posnetki, večina teh je bila do sedaj dosegljiva le kot bonus na japonskih izdajah CD plošč.
New Age Steppers so dub reggae pripeljali na novo raven, dodali so mu „kovinski, skoraj industrijski zven in eksperimentalni rob. Na drugi strani so gostujoči pevci in pevke gladili robove, predvsem Ari Up (The Slits) je na odpela nekaj izjemno privlačnih pesmi (Fade Away, My Whole World...), Mark Stewart je prispeval High Ideals And Crazy Dreams in trasiral začetno solistično pot, Bim Sherman je povsem zmehčal trdo podlago na tretjem albumu Foundation Steppers (1983). Presenetljivo so mnogo kasneje New Age Steppers objavili še četrti album, Love Forever iz leta 2012, ki je torej izšel že po nenadni smrti Ari Up in je to njena zadnja glasbena pustolovščina. Zbirko dopolnjuje še album Avant Gardening z redkimi posnetki, večinoma so to hudo eksperimentalni izleti v dub reggae s primesmi konkretnih zvokov. Dobro je, da je ta bonus objavljen posebej, da ne ruši celote rednih albumov.

Foto/Photos:
Ryley Walker (Evan Jenkins)
Spencer Krug (bandcamp)
Marianne Faithfull (mariannefaithfull.org.uk)
Big Brave (bandcamp)
Steve Von Till (bandcamp)
Triosk (bandcamp)
Alan Vega (bandcamp)
Adrian Sherwood & Ari Up (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.maj 2021)

Janez Golič