Težaven drugi album je že zahteval prvo „žrtev. Le kak teden ali dva pred objavo albuma Ants From Up There je angleški septet Black Country, New Road postal sekstet, zapustil jih je namreč glavni avtor glasbe, pevec in kitarist Isaac Wood. Psihične težave. Kazalo pa je, da gre skupini odlično. Prvi, kritiško prav tako cenjen album, so zasnovali na treh predhodno izdanih singlih, več let so ga snovali in preoblikovali, medtem ko so le slabo leto zatem že objavili naslednika. Zdelo se je, da jim je steklo...
Medtem, ko so na prvem albumu znali žgati po klezmersko, so se tokrat umirili. Pesmi so zato še vedno kompleksne, ne gredo v uho že na prvi posluh, niti nobena posebej ne izstopa. Album se posluša v celoti.
Že zaradi široke rabe glasbil in razgibanih aranžmajev album kliče po večkratnem poslušanju. Skupina je ohranila žar skupnega igranja, zlahka se prilagaja osnovnim zamislim in jih nadgrajuje, tudi narekuje. Nadaljujejo tam, kjer se je večina kanadskih skupin ustavila; grandiozni trenutki spomnijo na boljše čase Arcade Fire, dramatični zasuki so povzeti po Spencerju Krugu... Večkrat zaidejo celo v komorno razpoloženje ali v eleganco kakih Divine Comedy. So vse to in več, skratka, ohranjajo lastno identiteto, zvok.
Ostali trdijo, da bodo nadaljevali brez Isaaca in da že snujejo sveže stvari. Black Country, New Road so tu, da ostanejo.

Animal Collective so praktično zadnjih 10 let delovali v nekakšnem prostem teku. Glasba enostavno ni stekla. In močneje, ko so se trudili, bolj mučno jih je bilo poslušati. Nekaj tega je pripisati njihovi zgodnji hiperprodukciji, poleg delovanja v matični zasedbi so posamezni člani hiteli še s svojimi projekti. Takrat si je treba vzeti čas.
Tokrat so brez velikih najav objavili že 11. album Time Skiffs. Odmor jim je prišel prav. Sliši se, da si želijo skupnega igranja. Pesmi so nastajale skozi jam sessione vseh štirih članov, skozi značilno večglasno petje in usklajevanje in razhajanje... Glasba mora dihati. Ne le, da so same pesmi sedaj bolj navdahnjene, zanosne, tudi pridobile so z bolj natančno produkcijo. Prej je bil mnogokrat zvok načrtno zasičen, preobtežen, kar težko je bilo ločiti prispevke posameznih glasbil in glasilk, sedaj je drugače. Ni jim potrebno skrivati „slabih" pesmi za zaveso studisjkih efektov, sedaj jih ponosno kažejo v vsem sijaju.

Singapurski duo ASPIDISTRAFLY si je vzel čas za uglasitev vseh ustvarjalnih hotenj. Deset let je minilo od prejšnjega albuma pevke April Lee in producenta Ricksa Anga, in po slišanem na Altar of Dreams je približno jasno, zakaj. Ne le, da sta izpopolnila melodije, ki so še bolj privlačne, tudi z zvočno podobo sta naredila korak naprej oziroma sta razširila paleto razpoloženj, ki sedaj sega od liričnih izpovedi do strašljivih projekcij. Pri tem si pomagata s širokim naborom glasbenih rešitev, od izletov v elektronski ambient do „klasičnih", orkestriranih pasusov. V osemdesetih bi ta album zlahka založila založba 4AD, tako eterično zveni. A hkrati drzno, saj so pristopi tako različni, da težko verjamemo, da so vse pesmi delo istega dua.

Bolj enovito zvenijo Modern Studies. Končno je njihov svež album We Are There že njihov četrti in ker delujejo v polju art popa, je že po naravi stvari pot trasirana v sprejemljivejšo smer. Zato so melodije bolj izpostavljene in to upravičeno, navdahnjene so in še daleč od banalnosti. Dvoglasno petje je sedaj že blizu pop perfekcije, ravno prav je petje Emily Scott in Roba St Johna v razhajanju, ravno prav v sozvočju.
Glasbena spremljava se temu nekako podreja, nekdaj skoraj progresivno bobnanje je sedaj omejeno na držanje ritma, sintetizatorji pa sploh ohranjajo le teksturno ozadje. V skladu z imenom se je tudi njihov folk prizvok umaknil „modernejših" premislekom o vlogi posameznih glasbil. Zlahka bi ji produciral Jim O'Rourke , na primer, vokalne harmonije pa bi z veseljem podpisala Low. Tako dobri so.

Taktika ni nova. Že pred nekaj leti so Belle & Sebastian najprej objavili serijo EP plošč in na koncu vse pesmi združili v album. Takisto počne trenutno Johnny Marr in serijo štirih EP-jev sta končala Beach House. Vseh 18 posnetkov sta nedavno združila še v dvojni album Once Twice Melody, njun najbolj ambiciozen projekt doslej. Ali morda sploh, kajti Victoria Legrand in Alex Scally sta namignila, da bi znal biti ta album obenem njun poslovilni.
Resnici na ljubo, okvir, v katerem delujeta, je že dodobra izčrpan. Ideja o seriji štirih EP-jev, izdanih v razmiku dveh mesecev, verjetno izhaja prav iz zavedanja, da je zalogaj 18 pesmi enakega tempa in razpoloženja dokaj velik poslušalski zalogaj. 4 ali 5 pesmi zapored še gre, več v času hitre konzumcije komaj še kdo zmore. Sicer pa ni nihče prisiljen v poslušanje v enem kosu.
Melodije so izpete, aranžmaji predelani, ostale so nianse. In vsaj te Beach House dobro obvladata in v manjših odmerkih ta album še vedno zveni izvrstno. Petje Victorije Legrand je vedno znova privlačno, ravno prav zasanjano posladkano in ravno prav distancirano. Tudi z glasbeno spremljavo sta se posebej potrudila, uvedla prava godala ob skrbni rabi elektronike in efektnih kitarskih linij. Pravzprav eden njunih boljših albumov, ki ima samo to napako, da je že njun osmi.

S temeljnim problemom „razvoja" se sooča tudi poljski kvartet Trupa Trupa. Le kako naj nadgradijo stežka izgrajen zvok in ga obenem vsakič premaknejo v svežo smer? V drugo desetletje delovanja vstopajo z albumom B FLAT A, objavljen pri založbi Glitterbeat. Uvodne pesmi so direktne, s trdnim ritmičnim jedrom in odtujenim petjem nadaljujejo njihovo poslanstvo nekoliko mračnega postpunka. Premaknejo se s tretjo in četrto pesmijo, ko zaidejo v staro dobro psihedelijo šestdesetih. Znotraj odmevajo večglasni pozni Bitli, prestreljeni z disonantnimi kitarskimi izpadi. Le da se njihove črno-bele slikarije nikoli zares ne obarvajo.
Trupa Trupa so strateško razporedili introspektivne pesmi med trše komade, s tem vodijo poslušalca na dokaj divjo ježo po zamegljenih poljskih ravnicah. Z albumom B FLAT A so se utrdili kot ena boljših novorockovskih zasedb v Evropi. In širše.

Založba Constellation se je skozi devetdeseta in še nekaj let v nična leta utrdila kot odvod ansambla Godspeed You! Black Emperor. Sedaj to že nekaj časa ne drži več. Njihova ponudba je šla v nesluteno širino, od eksperimentalne elektronike do svobodno improviziranega kantavtorstva, kot ga vse raje izvaja Eric Chenaux. Prej, s širšo spremljevalno zasedbo, je njegova svobodna interpretacija besedil še koreninila v folk miljeju. Struktura pesmi je bila trdneje določena, uokvirjena. Sedaj, v navezi zgolj s pianistom Ryanom Driverjem, ga je odneslo po svoje. Na albumu Say Laura se vokalne linije prosto ovijajo s kitarskimi vinjetami, ki so mnogokrat zgolj serija povsem naključnih tonov. Kaj šele, ko jih Eric sam nadgradi še z zavijanjem sintetizatorja, ki na videz nima nič s pesmijo samo. Glasba se razvija kar sama od sebe, kot dogodki v življenju, ki jih mnogokrat ne zmoremo nadzorovati.
Pesmi še vedno stojijo vsaka zase zaradi dolgoletnih glasbenih izkušenj. Na neki višji ravni jih Eric Chenaux zmore povezati v smiselno celoto oziroma se nam, ko jih dodobra predelamo, zložijo kar same. Postanejo logične in njihov tek povsem naraven. Le kako naj bi jih sploh odigral kako drugače?

Tudi z norveško založbo Hubro je kazalo, da jih nese proti širšemu poslušalstvu. A očitno je bilo to zgolj naključje, sveže izdaje so ponovno dokaz njihove avtonomne izbire. Violinistka Benedicte Maurseth se v ničemer ne spogleduje z „zunanjim" okusom, vsa sporočilnost in sploh glasbena komunikacija je njena zasebna stvar. Če se prekriva s poslušalčevo senzibilnostjo, toliko bolje.
Na albumu Hárr gre s spomini nazaj, kolikor je to mogoče. Le s pomočjo fotografij in zgodb, ki so se ohranile z ustnim izročilom, obuja spomine na starega očeta in babico, na njihovo navezanost na rodno grudo. Zato je tudi njena avtorska izpoved vpeta v korenine norveške ljudske glasbe, a jo nujno spelje v sedanjost. Seveda ni po sili sodobna, svoja občutlja osamljenosti raje izraža skozi pazljivo improvizacijo, skozi interakcijo z elektronskimi glasbili, ki nikoli ne prevzamejo „urbanih" tendenc. Če se mestoma spusti v koherentni zvočni tok, kvečjemu dokazuje, da bi zlahka pritegnila širše poslušalstvo, če bi bil to njen namen. Ampak ni. Z zvoki narave (kravji zvonci), izvirno naracijo starega očeta in sploh introspektivno meditacijo na violini je to kvečjemu njena ljudska glasba za 21. stoletje.

Na presečišču jazzovske improvizacije, naracije, filmske glasbe in rockovskih odvodov deluje ansambel Joachima Badenhorsta – Carate Urio Orchestra. Eden od njihovih diskografskih podvigov je ponosno naslovljen z Ljubljana, kajti natanko tam, v okviru jazz festivala leta 2018, je bil tudi posnet.
Sedaj se je Joachim Badenhorst s svojim orkestrom dvignil v višje sfere. Ja, pandemija dela hudiča. Opus Cosmos je namišljen izlet v vesoljska prostranstva, odmik na osamljen otok z le nekaj rastlinja, tremi žabami in edinim preživelim predstavnikom človeške vrste, Dougom. Dneve, ki so mu preostali, preživlja v učenju jezika žab in v pisanju nove biblije. In vsaj tako čudaška je tudi muzika na albumu Cosmos.
V skladu z zgodbo je glasba v veliki meri „kozmična" oziroma je retro zavijanje sintetizatorja v glavni vlogi. Še najbolj privlačna tema, A tear fell from the forlorn sky, je v osnovi dokaj klasičen jazz komad, a ga od klasike odvrača popačen sintetizator in mrmrajoči pevski zbor. Tema nas kot light motiv potem spremlja skozi tale kozmos. Vmes nas usmeri še ubesedena pripoved, toliko, da vemo, kje smo. Če je to ob poslušanju dokaj abstraktne muzike sploh potrebno.

Mark Nelson se je dokončno transcendentiral v višje duhovne sfere. Že Labradford, ki jih je vodil skozi devetdeseta, niso bili najbolj prizemljena skupina, zatem, v solistični izvedbi pod imenom Pan•American, je le še minimiziral pristop. Na svežem albumu The Patience Fader, oddaljeno drhtenje kitarskih strun kar obvisi v zraku in z nevidnimi vibracijami išče stik v prostranstvu atomiziranih osebkov. Linije so še vedno nadvse preproste, racionalne, nič ni preveč. Ni čudno, če ga kdaj zanese v "puščavska" prostranstva Rya Cooderja...
Ko se Mark oprime harmonija in sintetizatorja, tudi ta igra ostaja zadržana, meditativna, razmišljujoča. Še vedno pa skozi pomirjajoči ton albuma pronica občutek izolacije, osamljenosti, tesnobe. Zanj je glasbeno ustvarjanje nujna terapija.

Pandemični instrumentalni album je posnel in izdal tudi Thurston Moore. Že v Sonic Youth je izostril kitarsko igro mimo vseh pravil uglasitev in zaporedja akordov, vsako predlogo je zlahka izpeljal v podaljšano improvizirano igro. Kaj šele, ko so Sonic Youth objavljali serijo plošč za lastno založbo SYR... Tudi vmes in kasneje je Thurston na veliko sodeloval, predvsem z improvizatorji, tudi solistično je nadvse aktiven. Poleg „rednih" albumov s „pravimi" pesmimi, vsake toliko objavi instrumentalen album različnega dometa. Leta 2019 je, na primer, objavil kar dvoinpol urni album Spirit Counsel, leto kasneje, med pandemijo, pa je sam posnel še deset krajših vinjet, ki jih je lani objavil digitalno le preko bandcampa, šele v kratkem bo na voljo tudi vinilna izdaja. Bi bilo vsega preveč na kupu ali je dvomil v primernost posnetega?
Po slišanem na albumu Screen Time, bi lahko veljalo oboje. Namreč, Thurston se je pošteno odmaknil od značilnih serij diskordov, ki jih je znal variirati v neskončnost. Osredotočil se je na posamezne tone, obiranje kitarskih strun sedaj spomni bolj na igro harfe kot na polne kitarske akorde. Vsakemu tonu je pustil, da na dolgo odzvanja in najde mesto v prostoru, ki ga polnijo nasneti kitarski zvoki, za povrh še speljani skozi vsemogoče efekte. A zvok je še vedno čist, natančen, tu ni hudomušne diverzije, ampak dokaj „resna" sporočilnost, predvsem želja po resnični komunikaciji.
Tako zelo preprosta glasba vseeno ni. Thurston izhaja iz improvizacije, iz neskončnih eksperimentov različnih uglasitev in zaporedja tonov. Ko njegovo uho ujame vzorec, ki ga velja razvijati, se ustvarjalni impulz šele prav razplamti. Le da tokrat vseeno ostaja v dokaj omejenih okvirih. Thurston nekoliko drugače.

RETROMANIJA

Očitno tudi Come še niso povsem zašli v pozabo. Skozi devetdeseta so trmasto držali protiutež tako nabuhlemu grungeu kot britanskemu indie popu, kar so tudi plačali z večnim statusom zgolj klubske skupine. Njihov rock je bil le preveč zavezan lastni viziji, niso se ozirali na trenutne smernice in zato plačali ceno. Spremljali so jih le zvesti ljubitelji.
Z distance 30 let je njihov doprinos k rockovski kulturi že toliko bolj razviden. Po 30 letih se je razkadila medijsko napihnjena megla, ostala je čista vsebina, zavzetost brez poziranja. Dodatni dokaz tega je sveža zbirka posnetkov, narejenih pri najslavnejšemu angleškemu radijskemu didžeju Johnu Peelu v zgodnih devetdesetih. Come so bili pri Peelu dvakrat, in za potrebe njegove radijske oddaje se je snemalo hitro in učinkovito. Praktično v živo brez nasnemavanja. Ker drugih, vsaj legalno izdanih koncertnih posnetkov Come nimajo, je to najboljši približek koncertnega zapisa.
Rudimentarno in brez slepomišenja so Come vsakič zabeležili po 4 pesmi. V ospredju pevka in kitaristka Thalia Zedek, takoj ob njej kitarist in pevec Chris Brokaw, oba že takrat s kilometrino. Ritem sekcija je bila dokaj sveža, a bobnar Arthur Johnson in basist Sean O'Brien sta solidno opravilo svojo nalogo. Preplet dveh kitar in zavzeto petje obeh ne pustijo dihati. Rock'n'roll brez balasta in nastopaštva.

V popularni kulturi neobjavljeni ali težko dosegljivi posnetki mnogokrat pridobijo mistične razsežnosti. In ni nujno, da so to „velika" imena, tudi v undergroundu je zgodba podobna.
Leta 1993 je Efrim Menuck, kasneje nesporni vodja ansambla Godspeed You! Black Emperor, praktično sam oziroma ob majhni pomoči prijateljev posnel demo kaseto in jo delil v promocijske namene. Menda je bilo v obtoku natanko 33 izvodov, ki niso naleteli na želen odmev. Efrim je leto kasneje sestavil večjo, sicer ohlapno zasedbo in z njo dejansko posnel prvi album f#a#?, ki je kaj kmalu postal temeljni kamen t..i postrocka. Ali referenca samemu sebi.
Ravno zato so se ljubitelji spomnili na prvo demo kaseto, ki pa je Efrim ni želel ponatisniti. Da to niso ta pravi Godspeedi. Da je šla skupina že daleč naprej. In bolj ko se je upiral ponatisu, večji val zanimanja je povzročil. In sedaj, po 28 letih, je končno popustil, tudi zato, ker so posnetki nelegalno ušli na splet.
Le preko bandcampa je sedaj na voljo digitalni dolpoteg demo albuma All Lights Fucked on the Hairy Amp Drooling pod imenom god speed you black emperor!. Po slišanem bi bilo zagotovo bolj pošteno, če bi te posnetke Efrim izdal pod svojim imenom. Prvič, tehnično je kvaliteta zelo nizek lo-fi, in drugič, večinoma je slišati le Efrima s kitaro, speljano skozi vse mogoče efekte. Tudi špil je hudo amaterski, s komaj kakšnim namigom, da bo to preraslo v nekaj trajnega in odmevnega. Vsaj radovednost je potešena in tistih nekaj evrov gre v dobrodelne namene. Oproščeno.

Foto/Photos:
Black Country, New Road (bandcamp)
Animal Collective (bandcamp)
Modern Studies (bandcamp)
Beach House (David Belisle)
Trupa Trupa (bandcamp)
Eric Chenaux (bandcamp)
Benedicte Maurseth (bandcamp)
Joachim Badenhorst (bandcamp)
Mark Nelson (bandcamp)
Thurston Moore (bandcamp)
Come (bandcamp)
god speed you black emperor! (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.marec 2022)

Janez Golič